V Jugoslaviji so ljudje umirali od lakote

138
Angela Vode, foto: Slovenski filmski center.
Angela Vode, foto: Slovenski filmski center.

Zakaj je morala umreti Angela Vode?

“Vrniti se bomo morali k zaupanju, ki je obstajalo še pred tridesetimi leti.”
Janja Roblek, predsednica sodniškega društva
(Mladina, 2013)

Če ste po prebranem naslovu že uspeli izbruhati prvo jutranjo kavo in vsaj dvakrat zaporedoma prekleti moje fascinantno ime, lahko, če želite, mirno nadaljujete z branjem. Luka Mesec, lider združene levice, je še pred volitvami dejal, da njihovo zavezništvo “socializem iz preteklosti jemlje za referenco”, torej poglejmo, kakšna je bila ta referenca v resnici. Lahko jo gledamo s katerega koli vidika: gospodarskega, političnega, obče življenjskega … sodnega?

Intelektualke Angele Vode danes slovenskemu bralstvu najbrž ni potrebno posebej predstavljati. Ali pač? Kljub temu, da živimo v eri informacij, se pogosto srečujem z naravnost bizarno nevednostjo sodržavljanov: Vodetova je bila izjemna oseba, učiteljica slabše razvitih otrok, borka za človekove pravice, še posebej za pravice tedaj še manjvrednih žensk, publicistka, soustanoviteljica OF, vneta komunistka in nazadnje – ja, disidentka. Kot izobčenka je končala izključno, ker je, leta 1939 – ko sta nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza zasedli Poljsko, njuna voditelja Hitler in Stalin pa sta sklenila pakt o nenapadanju – javno in ostro nasprotovala sprevrženemu zavezništvu. Bodimo realni. V vrhu tedanjih evropskih političnih elit ni šlo toliko za zlom nacizma (vsaj, če odmislimo delovanje zavezniških sil). Šlo je izključno za tipičen boj za oblast, ki je zajemal tudi ozemeljski teritorij. Angela se s tem ni strinjala, KPS jo je izključila iz svojih vrst in njena usoda je bila zapečatena. Dobesedno.

Najtežje obdobje njenega življenje se je sicer pričelo leta 1947, torej tri leta po tem, ko se je vrnila iz nemškega koncentracijskega taborišča Ravensbrück. Aretirala jo je zloglasna Udba, tajna služba diktatorja Tita, ki ni pozabljala in oproščala. Udba je Vodetovo brez kakršnih koli dokazov obsodila, da je zahodna agentka in razredna sovražnica. Zaradi tega je bila na znamenitem Nagodetovem procesu obsojena na zaporno kazen dvajsetih let, utemeljitev obtožbe, kot pričajo uradni dokumenti, pa se je glasila, da je “Angela Vode sestavila obširno vohunsko poročilo o političnem in gospodarskem položaju in stanju v Sloveniji, v katerem je izrekla težke klevete na škodo ljudske oblasti, v zvezi z NOB, kar je bilo namenjeno predstavniku ameriškega Rdečega križa v Jugoslaviji”. Podrobnosti lahko preberete v knjigi Skriti spomin. Knjiga je avtobiografija Vodetove, njene zapise, ki jih je lahko pisala le skrivaj, saj je bila pod stalnim nadzorom obveščevalnih služb, pa je po njeni smrti zbrala in uredila publicistka Alenka Puhar. Po knjigi so posneli tudi film, a po moji skromni oceni film niti za kapljico ni prikazal realnega stanja vseh grozodejstev, ustrahovanj, šikaniranj, odvzema državljanskih pravic, odvzema pravice do zdravstvenega zavarovanja, odvzema pravice do dela, zaradi česar, po prihodu iz komunističnega zapora – kjer je životarila med ušmi, podganami in najostudnejšo umazanijo – ni smela priti do nikakršnega dela in je bila prisiljena bivati v bedi, odvisna od miloščine drugih. Angeli Vode komunisti niso odvzeli le dobrega imena. Formalno so jo odrezali od vsega. Odvzeli so ji vse. Vse. In jo, da se slučajno ne bi mogla komu preveč zasmiliti, porinili v popolno anonimnost.

Leta 1985 je ta močna osebnost umrla. Res je, dolgo je bivala na tem svetu. A to ni bilo življenje, bilo je vegetiranje v celici krivic, osramočenosti, izobčenosti, revščine. Bila je utrujena od dolgih desetletij poniževanja in življenja v siromaštvu. Dostojanstveno, kot sem nekje prebrala, je na koncu pospravila svoje skromne predmete, no, saj jih ni bilo veliko, morda le za kakšen kovček, in se poslovila od okolja, ki ji je namenilo tako okrutno usodo. Umrla je maja 1985. Pa veste, kako je umrla? Od česa? Od lakote … Šok. A da, prav ste slišali – leta 1985 je v Jugoslaviji, tej (za nostalgične socialiste) veličastni deželi blaginje, poštenja in enakopravnosti, od lakote umrla ženska, izčrpana od dolgih desetletij nepojmljivega psihičnega in fizičnega trpinčenja.

Leta 1985 sem hodila v prvi razred in za Angelo Vode sploh še nisem slišala. Mi smo slavili Tita. Tako so nas učili. Nihče nam ni povedal, da je zaradi njegove diktature nekdo ravno umrl. Od lakote! Sedaj boste porekli, ah, pa saj bi Angela lahko jedla, če bi hotela! Saj se je sama odločila, da ne bo jedla, a ne? Sama se je odločila za tako počasno, bolečo in strahotno smrt. Ne, pa ni res. V tako smrt so jo prisilile okoliščine: oblast, ki ji ni dovoljevala dela, zaslužka in posledično niti osnovnih potrebščin za življenje. Angela ni mogla iti čez mejo v trgovino, kot ste to počeli vi. Angela ni mogla iti niti v domačem mestu v majhno trgovino, ker sama ni imela denarja. Miloščino so ji dajali predvsem sorodniki, ti pa niso bili nikakršni bogataši. Malo empatije, prosim! Bi vi zmogli preživeti v takšnih razmerah? Kako dolgo bi zmogli preživeti v tako grozovitih razmerah? To so bila desetletja živčnih vojn. Osebnih bitk za vsakdanje preživetje. Srh me spreletava, ko se poskušam vživeti v njeno kožo. Ne verjamem, da bi sama vzdržala tako dolgo kot ona. Niti ne verjamem, da bi zmogla pogum za sprejetje smrti v podobi lakote. Nisem dovolj močna.

Leta 1985 je Jugoslavija že pokala po vseh šivih. Ne le v Jugoslaviji, tudi v drugih socialističnih/komunističnih državah se je počasi, a vztrajno odgrinjala rdeča železna zavesa. Težko verjamem, da Vodetova, tako pronicljiva in bistra oseba, sprememb ni čutila, jih predvidevala. Zagotovo je, a tudi najvztrajnejši tekači včasih omagajo tik pred prihodom v cilj. Morda pa ji je bilo jasno, da tudi s padcem jugoslovanskega socializma/komunizma v resnici ne bo veliko drugače? Konec koncev imajo v Sloveniji še danes veliko besede ravno tisti ljudje, ki bi Angeli Vode lahko pomagali, a ji niso. Mižali so. Gledali so vstran. Bili so verniki paranoične partije. In, hja, udoben položaj, lepa plača, privilegiji in ambiciozna kariera so tipčkom pomenili več, kot življenje “neke” ženice, ki je za slovenski narod naredila več, kot vsa domača politična šlamastika zadnjih desetletij skupaj. Naj vzamem pod drobnogled samo nekaj še živečih predsednikov:

1. Poglejte, Milan Kučan, je leta 1973 postal sekretar Socialistične zveze, leta 1978 pa predsednik Skupščine republike Slovenije. Kot še piše v njegovem življenjepisu, je v letih 1982 – 1986 (ravno v času Angelinega umiranja in končne smrti) delal v Beogradu, kot slovenski predstavnik v predsedstvu Zveze komunistov Jugoslavije. Zdaj pa, prosim lepo, si Milan drzne trditi, da ni bil seznanjen s trpljenjem Vodetove? Si drzne trditi, da bi jo lahko odrešil trpljenja, a preprosto ni imel “cojones”, da bi kar koli napravil? Mislite, da ga je kaj sram? Ne, ni ga.

2. Nekdanji predsednik Danilo Türk, znan tudi po tem, kako je prav po hlapčevsko nosil kovčke trdosrčni Vidi Tomšič, je bil decembra 1982, ko je Angela že umirala, izvoljen za docenta za mednarodno pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani. Prosim, ne mi reči, da kot pravnik ni bil seznanjen s krivičnim Nagodetovim procesom. In kaj je storil, da bi pomagal nesrečni ženički, ki je sredi jugoslovanskih polja zlatega žita umirala od lakote? Nič. Le kako ga ni sram? Ampak … ne, ni ga.

3. Borut Pahor? Ko je Vodetova hirala, je študiral na tedanji FSPN. A tudi na tem rdečem faksu vam niso povedali, da nekdo ravnokar umira od lakote zaradi sistema, ki ga vi malikujete? Zakaj se nihče ni zmigal? Študentje, halo, kje je zamrl vaš duh revolucionarstva? Na počitnicah na Kubi, kjer – celi zapohani – itak niste biti sposobni videti realnega stanja komunizma? Žal, kristalno morje in peščene plaže s političnim režimom nimajo nič skupnega.

Zatorej, bralstvo, zapomni si: v Jugoslaviji so ljudje umirali od lakote. Angela Vode je umrla od lakote. Vsakič, ko vam bo kdo poskušal soliti pamet, kako je bilo “prej” fajn, danes pa smo v totalni krizi, mu mirno povejte, da ja, smo v krizi, ampak tudi “prej” so ljudje umirali zaradi lakote. Angela Vode je umrla od lakote. Ta čas, ko se je Tito, v teh krajih nekakšen komunistični Jezus Kristus, basal s tistimi mastnimi svinjskimi kračami, pohanimi piškami in drugimi različnimi jedmi, so v državi, ki ji je poveljeval, ljudje kuhali zelje in kromir. Eni pa so umirali od lakote. Da, od lakote. Angela Vode je umrla od lakote. Kolikokrat bo treba to še ponoviti? Sijajna propaganda, ki je bila – glede na današnjo opranoglavost slovenskega naroda – tako neverjetno natančna in izpiljena, da se je ne bi sramoval niti Goebbelsov štab, pa je poskrbela, da vsega tega številni Slovenci še dandanes ne vedo. Ne knjige, ne filmi, ne internet, ki pomaga širiti informacije, niso dovolj. Ste vi vedeli, da je Vodetova v resnici umrla od lakote? Pa ja, ker vem, da ste številni papige, lahko še vedno trdite, da je takšno smrt izbrala sama, da je šlo za neke vrste samomor. Blabla. Kaj je samomor v katerega te prisilijo? Umor. Takšen samomor je umor. Angelo Vode je umoril jugoslovanski komunistični sistem. Izstradal jo je do smrti.

No, leta 1991, ko je Slovenija stopala na pot – žal le navidezne, ampak to je že druga tema –, demokracije, je bila sramotna sodba iz leta 1947, ki je uničila življenje Angele Vode in večine drugih udeležencev čarovniškega Nagodetovega procesa, končno uradno razveljavljena, Angela pa je bila posthumno oprana vseh krivd in sramote. A tudi to nikoli ne bo spremenilo dejstva, da je ta oseba morala celo življenje strahotno trpeti in na koncu ponižujoče umreti. Od lakote. Ja, od lakote. V Jugoslaviji, kjer ste vi imeli vse, kajne? Ah, verjamem, seveda ste imeli vse. Tam, čez mejo, ste res imeli vse. Tudi referenco … današnje združene levice. Ah da, ravno maja prihodnje leto bo minilo natanko 30 let, ko je Angela Vode umrla od lakote. Gospica sodnica Roblek, ki jo citiram na začetku tega sestavka, naj se malo zamisli, koliko je bilo pred 30 leti torej vredno zaupanje slovenskega sodstva!

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


138 KOMENTARJI

  1. Zelo dobro razmišljanje, Ana. Upam, da se bo dotaknilo tistih, ki še vedno častijo lik Tita in njegovih naslednikov.

  2. Igor, NIKOLI se jih ne bo dotaknilo. Itak bodo, če bodo slučajno naleteli na tole pisanje, dejali, da si je Ana vse izmislila.
    Iz kupa slame se pač ne da narediti poročne torte, pa če se še tako trudiš.

  3. Na podeželju, kjer so mi bile stvari dobro poznane, je bilo povsem vsakdanje, da so marsikje ljudje živeli v vse do osamosvojitve Slovenije veliki revščini.

    Takrat je bilo povsem vsakdanje, da so po hišah hodili ljudje zato, da so dobili kaj za jest in za prenočišče,samo zato, da so dobili za jest in prenočišče, ker se niso imeli iz česa preživljati.

    V totalitaristični Jugoslaviji ni bilo vrsto socialnih pravic, ki jih danes poznamo. Tudi socialnih pomoči ni bilo.

  4. Ljudje so vedno umirali od lakote in bodo vedno, dokler ne bodo imeli v sebi dovolj vere v Boga! Tu ni kriva politična opredelitev ali sam voditelj nekega obdobja, ampak posameznik sam, ker se ne obrača dovolj dobro v svojo notranjost v njegov jaz in ne priznava tisto, kar nosi v sebi.

  5. To besedilo bi bilo potrebno objaviti v vseh medijih, prebrati bi ga morali v vseh šolah.
    Bravo, Ana

  6. Glede gospe Vode, ki jo sam globoko cenim, sem ti odgovoril na fb-ju, tule mi pa dovoli en zagovor ‘mučilnice narodov’.
    Ste bili zadnje dni kaj iz hiše? Ste morda pogledali naselja vrstnih hiš, ki se raztezajo vsepovsod, kazijo lepe naše gričke in polja. Kdaj, menite, so bile vse te grde družinske enonadstropne bajturine postavljene? In na čigavi zemlji? Vam jaz povem? V 70ih in 80ih na zasebni zemlji vas ali vaših staršev.
    O kateri gnusni revščini in lakoti, o katerem morilskem režimu govorimo? Ste danes poskusili kupiti zemljo in na njej postaviti hišo? Aja, danes smo v svobodnem svetu.
    Tone

    • Koga ti potem ceniš? Niti najmanj je ne ceniš po tem kar si napisal. Samo slime se ti cedijo. Morda nisi med tistimi, ki so si sezidali te bajturine?

    • Tonček, tvoje podlo zavajanje in opravičevanje zločinskega komunizma v kontekstu članka kaže, da nisi sposoben nikakršne empatije, ampak gledaš le sebično nase.

      Če si ti dobro živel, še ne pomeni, da so tudi drugi. Mnogim so se godile krivice.

      In če že primerjaš, primerjaj raje z zahodno Evropo. Ne pa s še vedno socialistično državo.

      • Tone,

        prijatelj mi je preko FB pisal, da je lani v Bonnu kupil 80m2 veliko stanovanje za 22.000€.
        Iz medijev vem, da župan Pliberka ( Bleiburg) daje mladim družinam parcele za 10€/m2, zazidljive. Pri nas so že 20 let okrog 150 do 200€, ker je rdeča mafija naredila balon nepremičnin in umetno gospodarsko rast, predvsem pa razni Jankoviči in Kavčiči mastno služijo z neo-urbanizmom. ( iz 1€ naredi kot čarovnik 200€ – na račun družbe, z zlorabo politike – kriminal!)

    • Tone,ali bi morali ljudje živeti po votlinah in zemljankah,kupovanje socialnega miru z ugodnimi krediti,ki so po 20 in več letih zaradi devalvacije izgubili vso svojo vrednost in so bile premije,vredne “šteko” cigaret in kaj je ostalo od vsega tega državi?Nič samo KP in do leta1980 pokojni diktator Tito in njegova oznovska oblast!Lahko je bilo “šenkovati”lastnikom”pokradene parcele,ki jih je oropala oblast z nacionalizacijo in umazanimi procesi na sodiščih in so ostali brez vsega,nekateri pa so doživljali šikaniranje vse do svoje smrti ,ko že ravno govoriš o spoštovanju Vodetove,ki si ga tudi zasluži,mimogrede preberi še knjigo pisatelja Janeza Kajzerja”Aretacija o polnoči” ki opisuje tragično usodo zdravnika,ki je bil v stari Jugoslaviji spoštovan vojaški zdravnik in imel zelo visok oficirski čin!Kasneje je živel v Vižmarjih pri Šentvidu in imel svojo ordinacijo,ki je bila dostikrat,upanje za siromake brez vsega,bil je velik in spoštovan človek,tako kot njegova soproga,ki je bila ugledna in priljubljena učiteljica milega srca,nikomur nista storila nič žalega,dr.Justin je bjl eden tistih zdravnikov,ki je uprabljal poleg uveljavljenih zdravil,tudi naravna zdravila in imel pri tem zavidljive uspehe,
      kar lahko z gotovostjo trdim,saj sem rojen vižmarec in bil
      sosed spoštovanega zdravnika,ki je pomagal tudi meni,kadar se me je lotila otroška bolezen,ali močnejši prehlad!Vprašal boš zakaj to pišem in v
      kakšni zvezi je to z g.Vodetovo zveza je kar velika.Usoda in takratna boljševistična oblast se je namreč z njim in njegovo soprogo kruto “poigrala”,uničili so jima življenje,oba z ženo so na sodnem procesu oropali vsega,časti,imetja in njune intigritete,čeprav je dr.Justin med vojno reševal življenja ranjenim partizanom in izpostavljal življenje s svojimi dejanji,gestapo mu ne bi prizanesel,njegova žena pa je po svojih močeh pomagala ljudem v
      stiski,postala sta številki!Gospa Justinova je bila namreč sojetnica g.Angele Vode v
      zaporu se je seveda znašel tudi njen mož,ki je kljub vsem tragičnim dogodkom
      ostal pokončen in pošten človek vse do svoje smrti,vendar je bil za takratno oblast
      samo še ničvredna številka!Zgodbe njegove žene,o tem kaj je prestala so grozljive,med trpine,ki sem jih opisal štejem tudi g.Manico Koman,ki je
      prav tako živela v Vižmarjih,kot pisateljica in napredna ženska ki se je zaradi
      ostrine besed ravno tako znašla pred sodiščem in posledično v zaporu,ki ga je zapustila na šaljiv način,ki ga ne bom opisoval!Tako je to Tone,bilo je veliko,
      preveč revščine v materialnem smislu,nekateri so tudi umirali,kljub temu pa je nekaterim ostalo samo bogastvo kritične besede in dejanj,moralna revščina pa je ostala na nivoju izpred sedmdesetih let!
      Tone po vojni se je dogajalo marsikaj presenetljivega,hiše pa zagotovo niso rastle
      kot gobe po dežju,očitno si odkril ta fenomen šele pred par dnevi in je plod odvinosti od rdeče barve in tvoje lojalnosti do bratovščine,ki nam vsiljuje
      ponesrečen izbor vladajočih žena in mož,ki jih teži in hkrati plemeniti kardeljev sindrom!

      Z vsem dolžnim spoštovanjem tolmun,ki ne dovoli kaliti svoje bistrine,tebi in podobnim mojstrom,ki vam je komunizem pustil neozdravljive posledice!

      • Hvaležen sem ti, tolmun, za ta zapis. Kajti takim strupenim jezikom kot je Tone, je sicer težko odgovoriti.

  7. Angela Vode resnične rehabilitacije, primerne formatu osebnosti, kot je bila ( realno osrednje žensko politično ime 20. stoletja na Slovenskem), še do danes ni doživela. En lep film po zaslugi Alenke Puhar pač ni dovolj.

    Podobno recimo Viktor Blažič. O stanju duha veliko pove, kako je na predlog urednika Tita Doberška, da se Blažiču opravičijo za storjeno gorje ( metanje iz službe ipd.) celoten uredniški odbor Dela soglasno glasoval proti. Že v “demokraciji”.

    p.s. To, da bi A.Vode dejansko umrla prav od lakote, pa prvič slišim. ( Za pomanjkanje pač.) Avtorica bi lahko sporočila, odkod ji ta informacija.

    • Če se prav spomnim kaj sem bral o njej, je bila to nekaka tiha gladovna stavka. Bila je že v letih, ni mogla več. Po vsem kar je pretrpela je omagala. Nič čudnega.
      Ta komunistična mučilnica je vsakomur grozila s tako usodo. Mnogi so se potem prodali. Vodetova se ni, za strašno visoko ceno, kajti komunisti niso imeli mere, ko je bilo treba koga zatreti.
      Slava ji!

  8. Dobrodošla Ana na Časniku!
    Z leti postajaš vedno bolj kvalitetna, žlahtna v pisanju. Še vedno prodornost, zdrava agresivnost, vedno ostro in jasno proti bistvu, sočna.

    O Angeli Vode sem kar veliko prebral, ne pa še njenih spominov, tudi film sem gledal in vem, da niso smeli omeniti v filmu njenih zasliševalcev: Roterja, Ribičiča – njenih nekdanjih prijateljic, tovarišic: Šentjurčeve, Tomšičeve itd. ki so jo brez sramu in brezčutno izdale.

    Angelo Vode so Gestapu izdali komunisti. Ker Gestapo ni dovolj temeljito opravil dela ( kot pravi nekaj podobnega Luka Juri – da so socialisti neučinkoviti v dokončnem vvprašanju), so ga pač morali udbovci ali titova privatna policija ( titov gestapo).

    Všeč mi je, da si vpletla, kar sam že 10 let pišem na blogu: da so komunisti psihopati, saj ne kažejo nobenega obžalovanja za zločine in je jnim nekomu odrezati glavo ali ga ustreliti isto kot nam iti po kilo kruha v trgovino. Zato ne pričakujte kesanja od komunistov.

    Hudo mi je, ker Vodetove nisem osebno spoznal in z njo govoril. Ne vem ali se je ona kot trdovratna komunistka kdaj kesala tega, da je komunistka – ne samo imena in štemplja v Rotes Buchlein, ampak predvsem nazora, razmišljanja, “vrednotenja” in ledenega -psihopatskega čustvovanja o katerem veliko piše Dežman.

    Vedel sem, da je od lakote umrla.

    Je sram Janje Roblek, Ljuba Bavcona, Masleše?
    Ne verjamem. Skoraj 100% sem, da zadnjih dveh ni prav nič sram, pa sta sodelovala v tem komunističnem krivosodju in še kar sodelujeta in ščitita to mučilnico v Fritzlovi kleti, v Fritzlovi Sloveniji.

    • tele besede so bistvenega pomena. Bojim se, da se bomo morali nanje še kdaj spomniti.

      “Vrniti se bomo morali k zaupanju, ki je obstajalo še pred tridesetimi leti.”
      Janja Roblek, predsednica sodniškega društva
      (Mladina, 2013)

      • Ta ženska je povedala bistroumni nesmisel.

        Z vzpostavitvijo komunizma oz. že z njegovimi začetki prodora, je bilo konec kakršnegakoli zaupanja. Samo še kloni zaupajo svojemu kolektivu in firerju. Ostali pa smo paranoično nezaupljivi in ta paranoja je v tej fritzl kleti normalna in zdrava.

        V komunizmu in socializmu ne more biti zaupanja, ker ni dialoga, ni dvoma, ni refleksije, ni pluralnosti mišljenj, ni priznana oseba, ni človekovih pravic. Je samo kolektiv klonov, ki enako razmišljajo in vse, kar jim firer ( elita komunistov) ponudi, slepo zaupajo.

      • Torej ali je JR, sodnica, tako zelo neumna ali pa je klonirana komunistka.
        Tretje razlage za izraženo zgornjo izjavo ne najdem.

        Sodniki bi morali biti modri možje in žene. Razsodni, s trdnimi vrednotami, razgledani.

        Pri nas pa imamo očitno samo birokrate in pa zločinske komuniste. Kar je Kafka napovedal pred 100 leti, so komunisti strašljivo presegli. Strah me je slovenskega socialističnega krivosodja.

      • Ta ženska je izrekla nekaj tako ciničnega in arogantnega, da tega nivoja ne dosegajo niti islamski teroristi ISIS!

        • Zdravko o tvojem nivoju ne bi. Glede na to koga zagovarjaš mi je vse jasno. Totalitarno poškodovani možgani ljudem vašega kova tako ne omogočajo dojeti zgoraj napisanega. Zgleda da si zagovornik polpismenih psihopatov, ki so pod rdečo zvezdo klali, posiljevali in ropali ter uničevali življenja Slovencem. Zgornje besede Ane Jud so za moj okus premalo ostre, vsaj za komunistično morilsko psihopatsko drhal. [odstranil admin].

          • Izgubil si nit. Besede o katerih jaz govorim so:
            “Vrniti se bomo morali k zaupanju, ki je obstajalo še pred tridesetimi leti.”
            Janja Roblek, predsednica sodniškega društva
            (Mladina, 2013)

            O Ani Jud pa vse najboljše.

  9. Ana, odlično pisanje. Zanimivo, da je Angela Vode dobila svojo ulico, ampak šele potem, ko so posneli tisti film, kjer zato, da so ga lahko kje sploh predvajali, niso smeli omenjati imen tožnikov – rabljev.

    Lepo, da je omenjen Tuerk. Enkrat se je z obrambo režimu izgovarjal, da je treba razumeti takratne dogodke, ker da je takrat svet ‘padel iz tečajev’. Nič ni kar padel iz tečajev. Točno določeni ljudje s točno znanim imenom in priimkom, so ga vrgli s tečajev. In ponekod, tudi na sončni strani Alp, vrat še zdaj niso nataknili nazaj na tečaje

    Ampak a se bo Anino pisanje dotaknilo koga tistih, ki bi se jih moralo? Ne. Ali bo vsaj malo omejilo prodor neokretenizma v obliki čaščenja Tita, NOB in komunizma v naši državi? Ne. Žal, ne.

  10. Vloga Vide Tomšič je v filmu o AV dobro prezentirana, le direktno poimenovana ni.

    Sicer bi pavlov odmev tule lahko le pohvalil, če ne bi bilo stavka o “trdovratni komunistki”, ki naj bi se za to kesala. Ne verjamem, da je bila Vodetova kdaj marksistka, kaj šele trdovraten boljševik. Morda so bili njeni motivi za zbližanje s komunisti podobni kot kasneje Kocbekovi.

    Vživimo se v tisti čas- velik del svobodnjaške evropske intelektualne elite se je s pričakovanji in upi oziral na vzhod, v novo državo “pretrganih stoletnih krivičnih spon in emancipacije delavstva, malega kmetstva” itd. Nekateri so šli občudovat Sovjetijo na lice mesta, spoznali vso tamkajšnjo človeško bedo in grozo, a potem doma na Zahodu namerno o vsem molčali, držali glave v pesek in ohranjali živo boljševiško religijo.

    Angleški levičar Orwell je hitro in pošteno, po osebni izkušnji v španski državljanski vojni, o svoji razbiti iluziji pričal v vrhunski literaturi ( roman 1984 in drugi). Enako pošteni in med prvimi ( gotovo pri nas) je proti stalinizmu, uvozu le tega k nam, paktu Ribentrop-Molotov brez vsakega kompromisa in taktiziranja nastopila Angela Vode in si takoj, že pred vojno zapečatila lastno usodo med tovariši in tovarišicami. V začetku vojne je sodelovala z OF ( a ob sramotnih likvidacijah nedolžnih ljudi potem prenehala), ne več kot komunistka, ampak kot predstavnica ženskega gibanja.

    Njen angažma za ženske pravice vidim v podobni luči kot recimo ameriško gibanje za državljanjske pravice z Martinom Luthrom Kingom. Sploh nisem blizu feminizmu ( zlasti tistemu iz časa po kontracepcijski tableti in letu 1968), a predvojni angažma za ženske pravice, tudi v politiki ( niso recimo imele še volilne pravice ipd.), je zame kot več kot upravičen.

    Nikakor Angele Vode ne prepoznavam kot neke brezčutne fanatičarke, kar izraz “trdovratna komunistka” implicira. Nasprotno, kot izrazito žensko čuteče, empatično bitje jo vidim, kljub njeni pogumni, razumsko konsekventni drži, ki jo prej pričakujemo od moškega. Kot angažirana učiteljica se je tako prva v Sloveniji posvetila pedagogiki duševno prikrajšanih otrok ( otrok s posebnimi potrebami)in se je v ta namen tudi na svojo iniciativo usposabljala v tujini. Tega neko brezčutno bitje ne bi počelo.

    Duhovni izvor njenega levičarstva vidim v prvobitnem krščanstvu ( krščanskih skupnosti starega Rima pred cesarjem Konstantinom), ne v Marksu, še manj v Leninu ali Stalinu. Nenazadnje je na starost svoje zapisane spomine zaupala oz. skrila pred režimom pri tedanjem šentjakobskem župniku ( v LJ).

    • A si jo poznal, da take pišeš?

      Moj učitelj Pt je izredno čuteč in naredil je velikansko delo ( Emocije, Mala knjiga za velike starše) se zporestavil mainstreamu na večih področjih.

      Potem pa na njegovem FB vidim, kar običajno ni – da podpira skrajne levičarje tipa Siriza, Mesec, in Žižek, oz. projugoslovanske komuniste in socialiste. Če bi ga videl, bi šel v debato z njim, na njegovem FB pa zaenkrat še ne bom protestiral, ker so pri njem v glavnem sodniki in visoki uradniki na izobraževanjih. In vsi ti, so zelo rdeči, kar sem jih tam spoznal. Večina od njih ni zmogla nič osebnega posredovati na srečanjih, ampak so bili zadrto tiho, le ko je prišlo kdaj debata na kaj bližnjega politiki. Bili pa so vsi na fantastično plačanih delovnih mestih, sinekurah.

      Zoran Milivojević: FB:
      “Sjajno razmišljanje: http://www.novosti.rs/vesti/naslovna/politika/aktuelno.289.html:509126-Horvat-Od-Balkana-uvek-pravili-koloniju

      • Ne vem, kako ti je od Angele Vode ratalo priti do Srećka Horvata ( BTW, jaz sem tega tipa odkrival na HTV, ti pa uspeš tega hrvaškega che-guevarovca predstavit celo preko neke ciriličnega srbskega medija) in Slavoja Žižka.

        Angela Vode je zame resnična gospa. Take, kot sta ta dva, ki ju omenjaš, bi pa še pred stoletjem že zaradi izgleda ( pa ne samo zaradi njega) verjetno zadržali kar v kakšni deželni blaznici. Ne izključujem sicer možnosti, da se jima sem in tja, kdovekako, med raznimi usekanimi domislicami utrne celo kaka taka, da je v njej nekaj soli. A za ohranjanje zdrave pameti je generalno bolje poslušati Bacha ali Mozarta.

      • Če si prebral njeno knjigo, potem bi ti lahko bilo jasno da ni bila zadrt komunist. Bila je krščanski romantik, tako kot recimo Kocbek, le da se je Kocbek prodal, Vodetova pa ne. Zato zanjo ni bilo rešitve, Kocbek se je pa primerno “mastil”.

        • Zdravko,
          Angela bi izrecno nasprotovala temu, da jo označuješ za kristjanko :-). Je marsikatero gorko pretrpela že pred vojno tudi od Cerkve, ne le od komunistov po izstopu, marsikatero gorko pa je tudi napisala o ošabnosti nekaterih njenih predstavnikov med vojno, ko je sodelovala v pomoči taboriščnikom. (Žal so tudi take stvari del tega, kar kristjani smo. Kot so bili farizeji v Jezusovem času del tega, kar je bilo judovstvo. In del tega, kar je Jezusa pripeljalo pod križ.)
          Cerkveno je želela biti pokopana iz zadnjega prostesta do sistema, ki jo je onemogočil. Ne, ni bila premagana.

          Paralela s Kocbekom torej ne vzdrži skoraj v ničemer – razen v tem, da je bila deležna nekaterih podobnih totalitarnih metod po vojni. In to več kot Kocbek, ker je bila manjša in neuporabna za propagandne poteze pred svetom.

          Romantik pa 🙂 🙂 🙂 – to je najbrž druga beseda za ‘naivnost’, ki se uprablja v podobnem kontekstu.

          Angela je predvsem verjela v pravično in bila za to trpeti tudi posledice (to je pravzaprav edini resnični način vere v pravičnost) . Bila je pripravljena tudi opaziti in priznati svoje napake v iskanju dobrega, pravičnega. Cena, ki jo je za to ‘spreobrnenje’ plačala predvsem po vojni je bila res huda.

          Kolikor je bilo v njej Kristusovega, je toliko, da bo ‘Tisti dan’ prepoznana kot ena Njegovih, čeprav se k krščanstvu sama ni prištevala in tudi ni čutila do njega simpatije – žal tudi zaradi nekaterih podob Cerkve, ki jih je srečevala.

          • Verjetno lahko v tem vidimo koren njene “pogube”. Če nekdo želi biti Cerkveno pokopan, potem zaradi mene lahko še tako vpije da ni “kristjan”. Je s tem vse povedano.
            Najbrž je njeno razočaranje do duhovščine bilo veliko. In zato je tako “zablodila” v življenju. Tu smo vsi v nevarnosti, če od duhovnikov pričakujemo preveč.

          • Si prepričana glede odnosa Vodetove do krščanstva? Tudi glede njenega motiva za cerkveni pogreb? Jaz namreč tega ne poznam dovolj dobro, da bi tu polemiziral, čeprav me ima, da bi…

            Sem pa kot povsem druga generacija v tistem času kot Prulčan obiskoval prav bližnjo šentjakobsko cerkev, tam, kjer je župniku Vodetova v varovanje pustila svoje zapisane Spomine. Mi je žal, da nimam nobenih osebnih spominov nanjo.

            p.s. Čudno mi pa je, da se v tistem času nihče od vsaj semiopozicijske intelektualne elite ( novorevijaške ali katoliške), recimo ob slovesu Vodetove s tega sveta, ni nikoli javno spomnil nanjo. Res so to bili od nje kako generacijo mlajši ljudje, a vendar dvomim, da zanjo ne bi slišali, kot recimo tedaj nisem nikoli slišal jaz. Pa bi moral.

          • Prepričana? Seveda ne morem biti, ker je osebno nisem poznala.

            Vir za to, kar sem napisala o pogrebu, je ista oddaja ‘Odkrivanje Skritega spomina Angele Vode’ , minuta 48:50 – spominja se gospa Franca Buttolo.

            Nikoli pa človek zares ne more vedeti, kaj se skriva v globini človeka in kaj vse je vključeno kot motiv v neko izbiro.

            Ko zdaj razmišljam, ko se spominjam globoko poštenih ljudi iz svoje zgodovine, ki pa Cerkve niso marali … ja, osebno mislim, da tisti, ki zares ne mara Cerkve, nikoli ne bi izbral cerkvenega pogreba. Tudi iz prostesta do koga drugega ne .
            Da pa nima naklonjenega odnosa do Cerkve, je videti iz njenih pisanj. Osebno sem prepričana, da zaradi bolečih podob Cerkve, s katerimi se je srečala.

            🙂 Tudi vsak izmed nas, ki smo in tudi res hočemo biti v Cerkvi, ima kako tako izkušnjo , tako da si zlahka predstavljam, kako jo je to bolelo. Sploh s predhodnimi slabimi izkušnjami s kristjani. Človeško…
            Brez globlje osebne trdnosti ‘Zakaj’, ki gre onkraj ljudi, je v majavih časih (kakršni so tudi danes) najbrž težko ostati s Cerkvijo.

            Veš, včasih si ob čem novem mislim ….’ A se res moram osebno srečati s čisto vsakim razlogom, zaradi katerega je kdo kdaj zapusil Cerkev?’
            Pa si potem mislim, da se najbrž moram 🙂 Nas preizkuša in vodi globlje. Stiska res rodi potrpljenje, potrpljene preizkušenost, preizkušenost pa upanje, saj nismo sami na tej poti. Božji odnos do stvari je po Svetem Duhu v nas, da iz njega živimo. In ‘Kristus je umrl za nas, ko smo bili še grešniki.’ (prim. Rim 5,3-8)

            Osebno mi je Angela ena močnejših in čistejših figur polpretekle zgodovine. Se z njo z lahkoto identificiram. Jo razumem v njenih izbirah, čeprav morda ne bi delala istih. (kdo ve, v tistih časih) Jo spoštujem v njeni iskrenosti, poštenosti, nezlomljivosti. V njeni rasti. V tem da je – vsaj kolikor se spomnim iz časa, ko sem jo brala – nikoli ni zares odneslo v sovraštvo, ampak le v globlje zavedanje človeka. Kljub bolečini in ponižanosti.

          • Darji sem gori postavil vprašanji, da bo jasno.

            Saj lepo piše, ampak njena vsevednost, ki jo z zvezi Vodetovo, njenim življenjem in prepričanji nakazuje, je takšne vrste, kot da bi ji pokojna pričala o sebi z onega sveta. Zato bi jo prosil za obvestilo o tem, kje so viri tako smelih trditev.

          • Ups, darja, si mi prehitela in medtem odgovorila. Sprejeto. Kaj bi drugega rekel o zadnjem odstavku kot podpišem in lepo napisano.

            Še vedno mi ni čisto jasno, zakaj bi kritičnost do Cerkve pomenila odklanjanje krščanstva. Pa ne vem, kakšen oseben odnos je imela do Jezusa ali Stvarnika. Poglej recimo, kaj je Dante pisal v Božanski komediji, posebej v Peklu in kakšni imenitniki tedanje Cerkve so se znašli tam. Pa je bil Dante globoko veren človek.

            Ne glede na to. Meni je ona evidentno najimenitnejša družbeno angažirana Slovenka 20.stoletja. Doživljam jo pa tudi kot pravo krščansko mučenko, kakršne se v Cerkvi časti že od sv.Štefana naprej. Krščena je bila ( celo kot Angela) in cerkveno pokopana- upam, da ne delam nasilja nad njo. 🙂

          • Hitri smo pisanju in vsi včasih dalj časa pišemo, kot sogovornik odgovarja. ( Moram sama tam doli nekaj popraviti.)

            Ja 🙂
            Se strinjam s tabo: Angela je ravnala tako, kot bi samo želela, da bi mi, ki se čutimo kristjani več ravnali.
            (Sem že kdaj prej napisala, da človeku ne štejem nujno v slabo, če se ne čuti kristjana)

          • Se opravičujem in mi je žal, da sem jih prehitro postavil oznako zadrta komunistka.

            Torej je bila samo romantik.
            Po letu 1991 nam vladajo socialistični romantiki. s 75% večino. Pa še kakih 20% zadrtih komunistov jih pri tem vodi in usmerja.

          • Romantik? 🙂
            Ker je verjela v pravičnost, v dobro in ker ga je skušala delati in to ne glede na ceno?

            Ne vem, če je romantik prava beseda za to…

            IF ima prav: res je bila Kristusova. Pa če se je tega zavedala ali ne.

  11. Nisem volil Združene levice in nekako se ne morem čisto identificirati z njihovim programom, a vseeno sem se zelo razveselil njihovega uspeha na volitvah.

    Spomnil sem se, kako je bilo v Sloveniji dve desetletji prej. Z izrazito nacionalistično retoriko je Jelinčič v parlament spravil 12 poslancev. Večina izrazitih šovinistov (ali moram napisati rasistov, da bom prav razumljen?). Kdo jih je volil? Revni Slovenci.

    In kaj je danes bolje? Bolje je, da se slovenske volivke in volivci več ne praskajo tam, kjer jih ne srbi. Ne, ne gre nam finančno slabo, ker bi nas parazitirali begunci iz Bosne (kam smo sami izvozili hitro vojno).

    Še vedno menim, da revni ne identificirajo popolnoma pravilno, od kod piha mrzlo. A brezobzirnost finančnih špekulantov, tajkunov in sodobnega kapitalizma nasploh je neprimerno natančnejša diagnoza od “Bosanci odžirajo Slovencem otroške dodatke, preplačane službe in in in …”.

    • Lej, ne moreš kriminala v gospodarstvu enačiti z kapitalizmom. To so le zlorabe kapitalizma. Vedno se najde “podjetnik”, ki nateguje, delavec, ki nateguje, obrtnik, ki nateguje. Kapitalizme pa ima učinkovit pravni sistem, ki te nategovalce hitro in ostro sankcionira. Pri nas tega ni bilo. Ker so bili nategvalci v glavnem rdeči direktorji in rdeči birokrati.

      Dejstvo je, da so na subvencijah in dokladah v glavnem jugosi. Lahko bi rekel, da jih je v slovenskih šolah med 50% in 2/3. Rad bi dobil podatek, koliko je novorojenčkov s slovenskimi imeni in med 22.000 letno. Sam ocenjujem, da je 2/3 teh novorojenčkov albancev, srbov, bosancev.

      • delavni in pošteni “jugoslovani” so v balkanskih komunistično-fašističnih vojnah pobegnili v kapitalistične države in tudi tam ostali, ker je delo dobro nagrajeno.

        Mutavi socialisti pa so prišli v Slovenijo, da jo z davki in subvencijami izmolzejo in se imajo fino brez dela.

      • Če je tako, potem res ni več problema. Potem Slovencev ni več in z njimi tudi problema ni več. Zakaj se torej repenčiš, če jugosi pobirajo socialke in subvencije?

        • Zdravko, Pavel ima prav, dejansko so številke take, sam pa sem izkusil sistrem ”poslovenjenja” Bosancev. Gre takole (enako in še v večji meri velja za Muslimanske Albance: tujec (Bosanec ali drugi) si najde službo v Sloveniji in najame stanovanje. S pogodbo gre na občino in po določenem času dobi stalno bivališče. Nato pridejo iz Bosne (ali Kosova) žena in (v primeru, ki ga poznam) dva šoloobvezna otroka. Gospa ne dela nič dobi socilano podporo, otroka hodita v našo šolo, dobita otr. dodatek, zastonj malico, na Caritas po hrano in obleke. Ko so se preselili, je gospod pripeljal že njegovega kolega in cel postopek se je začel znova…

  12. Če je Angela res umrla od lakote v nekakšni gladovni stavki, potem to , glede na vse, kar o njej vemo iz njenih lastnih spisov, komajda lahko označimo z besedo ‘omagala je’ ali ‘ni mogla več’ ali celo ‘izstradali so jo’, ampak lahko v njeni smrti vidimo še tisto zadnje dejanje protesta proti vsemu, kar se ji je dogajalo. Tudi v Križanem je namreč moč videti poraz, pa to 🙂 ni!

    Ta članek z vztrajanjem na tem, da Angelo postavi kot dokaz, da so v prejšnjem sistemu ljudje stradali in umirali od lakote, zadaja po mojem mnenju Angeli še zadji udarec v želodec. Že zadnjo zlorabo. (Toda morda niti ne zadnjo)

    Ker trpljenje Angele ni bila (predvsem) lakota in pomanjkanje (čeprav jo je doživljala kot posledico svoje izločenosti), ampak ponižanje, totalno razčlovečenje človeka, ki ‘ni naš’.

    Bodimo pošteni: naš prejšnji sistem ni bil problematičen zaradi lakote, ki so jo nekateri tudi v njem trpeli. Strahoten je bil zaradi metod, ki jih je uporabljal proti tistim, ki so se sistemu zdeli nevarni. Zaradi totalnosti s katero se je proti njim boril in jim ni pustil živeti. Tudi tihega odmaknjenega življenja ne več. Zaradi blatenja, ki je človeku vzelo dobro ime, pa so ga tisti, ki so bili bodisi sami že razčlovečeni od vsega, kar so pred tem storili, bodisi si niso upali tvegati, da bi bili sami označeni za ‘ne naše’, do onemoglosti in papagajsko ponavljali in izvajali . Samo Bog ve, koliko je bilo v takem ‘brcanju’ že tako nemočnega in onemogočenega sicer sprevrženega toda resničnega verjetja, da je res, kar ponavljajo, koliko pa preprosto strahu in poizkusa preživetja v tem svetu, ki se je tako brezobzirno znašal nad tistimi, ki jih je prepoznal kot oviro na svoji poti. (Tudi danes je za človeka, ki dela podobno, od zunaj težko prepoznati razliko)

    Taka poštenost v pogledu nazaj, se nam bo bogato obrstovala.
    Kajti danes, ko smo obsodili zgolj ideologijo, se iste metode uporabljajo naprej: blatenje, poizkus odvzema dobrega imena, izločitve iz skupnosti, totalna manipulacija in sprevračanje resnice.
    Naprej uporabljamo to, kar je v prejšnjem sistemu onemogočalo življenje ljudem, kot Angela. In se nam zdi, da je tako orožje primerno v boju proti tem, ki stojijo na poti našim ciljem. Da se razumemo: ne (le) ‘oni drugi’ , ampak mi, ki se štejemo za ‘naše’, ki se nam zdi, da smo ‘na pravi strani pravice’, to delamo danes.

    Dokler uporabljamo in ploskamo takim metodam (da so le usmerjene proti ‘onim drugim’), nismo in ne moremo biti na strani dobrega.

    Za okus še Angeline lastne besede, zapisane že v času pozabljenosti:

    “Prav zato, ker so me po zaporih poniževali, ker sem izgubila vsako vrednost kot človek, sem spoznala, da mora zopet človek postati merilo vseg adejanja in nehanja. Živ človek, ne abstraktno človeštvo.”
    ( vir: Odkrivanje Skritega spomina Angele Vode, dokumentarni portret – http://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-portret/127332913 )

    • Odlično, Darja! Mene tudi moti, da se stvari reducirajo na nekakšno sočutje, v tem primeru zaradi lakote in stradanja. Pri tem se pa seveda spregleda tisočkrat hujše trpljenje zaradi poniževanja in krivičnosti.
      Tako bodo ljudje vedno znova pripravljeni pritrjevati krivicam in poniževanjem, da le dobijo svojo drobtinico.

      • Ja Zdravko :-),
        taka ‘drobtinica’ je lahko preprosto to, da ga ljudje v … ja, tudi kakem župnijskem svetu … ne gledajo z nezaupanjem ( samo zato, ker ne more deliti istega sovraštva, čeprav globoko pripada Kristusu in Cerkvi).

        Je marsikateri človek raje tiho in ne pokaže, da se ne strinja z metodami, ko jih uporabljajo ‘naši'(ker je cena za to prevelika). Svoj ne povsem zamrli občutek za pravičnost izživi potem, ko glasno pritegne obsodbi ’tistih drugih’, ko sliši, naj uporabljali te ISTE metode.
        In nekako preživi. Nekako… (vprašanje koliko časa in kako to odmeva v njegovi notranjosti in v kaj ga vendarle počasi spreminja)

        Do METOD bi se morali opredeliti. Do tistega, kar totalitarni sistem dela totalitarni sistem. To namreč ni sistem idej (čeprav bi to radi verjeli, ker bi se potem mi, ki tistemu sistemu idej ne verjamemo, lahko počutili varne) .
        Ljudje pa .. ljudje so pač zdaj eni zdaj drugi. Mnogi preprosto zavedeni, ker se še vedno preprekamo predvsem okoli LJUDI in ne okoli tistega, kar iz človeka ( ki vedno, tudi v blatu, ostane Božji ljublji otrok) dela manj, kot je vanj položeno. Boleče strahotno manj.

        Lažje je opredeliti se do ljudi. Ali idejnim sistemom. Potem lahko njihove metode sam s pridom uporabljaš. Uporabljaš proti njim in za lastne cilje. In … ljudje, ki si jih uspel zamotati v svoje mreže ukrivljene ‘pravičnosti’ , ti verjamejo, da se boriš proti zlu, čeprav ga v resnici le uporabljaš.

    • Darja, ti bom povedala kar tukaj, kar sem že na FB: Kaj je bil vzrok njene smrti sem izpostavila zato, ker sem v zadnjem času govorila z nekaj “tastarimi intelektualci”, sicer različnih političnih nazorov, v osnovi so zgodbo Vodetove poznali, skrajne podrobnosti pa ne. Torej, zakaj molčati o tem? Ne vidim razloga, da bi molčali o čemer koli, sploh. Sicer pa, vsaj jaz, ne čutim več nobene socialne nuje, da me kdo razume ali mi verjame ali kar koli drugega. Vsak ima svojo glavo naštelano na vrat in naj jo uporablja. Meni moja čist spodobno služi Aja, še to, Angele osebno seveda nisem poznala, saj je umrla, ko sem imela komaj 7 let. Sem pa par let nazaj spoznala njenega psihiatra, ki je še živ in ji je proti koncu pomagal … od vsega dogajanja je imela strašne travme in bila je nevrotična. Je rekel, da sem ji po profilu podobna, haha. Še dobro, da nisem živela v njenih časih. Ne bi se mi dobro pisalo. No, saj se mi danes tudi ravno ne. A takrat bi verjetno končala kar v kakšni jami. In potem prideš do vprašanja: a je boljše končati v jami ali omagati od lakote … hm … zoprno vprašanje, a ne 😉 In, oprosti, vseeno je, a rečeš, da je nekdo izstradal od lakote, omagal od lakote, ni zmogel več … v končni fazi je v vsakem primeru umrla od lakote. Pa saj ni bila edina. In v tekstu je parkrat omenjeno tudi vso ostalo poniževanje, ki ga je doživljala. Skratka, Darja, to, da si ti drzneš govoriti v imenu osebe, ki je na koncu umrla od lakote, da njej ziher ne bi bilo všeč, da se to danes piše, je pa res neokusno. Naj ti tekne tvoje kosilo 😉

      • Morda nisi razumela Darje, pa tudi mene. Ta “končna faza” je povsem odveč. V končni fazi je pač umrla. Iz tega morbidnega kota ne zvemo nič.
        Vse si vredu napisala. Darja pravi, da bi Vodetova raje videla, da se piše o tem, kar se ji je dogajalo kot o tem, da ni imela za jest. Kajti to je tudi bistveno. To da ni imela za jest namreč izhaja iz državnega terorja nad njo in ne iz pomanjkanja miloščine beračem.

        • Ok, očitno govorim vesoljsko. Praviš, v končni fazi je pač umrla. Seveda, saj enkrat vsi umremo. Potemtakem je vseeno kako in zakaj umremo, Zdravko? Potem ni treba delati nobenih obdukcij in tako dalje? Ne. In da bi njej bilo ljubše, da se piše kaj se ji je dogajalo? Glej, ne vem, kaj bi njej bilo ljubše, naj počiva v miru, vsekakor pa se ji je dogajalo v veliki meri tudi to, da ni imela niti za jesti, ker je partija zganjala tak teror nad njo. Nikjer nisem zapisala, da je umrla zaradi pomanjkanja miloščine. Zapisala sem, da jo je politični režim izstradal do smrti. Lahko rečete – samomor, ampak v resnici je to umor. Darja, kje so viri? Oh, saj jih ni težko najti. Prebereš njeno knjigo, pogledaš film, prebereš še kakšne druge bukle o tedanjem sistemu, osebno govoriš z ljudmi, ki so Vodetovo poznali in pač prideš do dejstev (in se opravičujem, ker si drznem imeti tudi lastno mnenje). Konec koncev nisem edina, ki je zapisala, da je gospa umrla od lakote. Pa to se je že omenjala, resda bolj obskurno. Ko jaz odprem usta, pa vsi v luft. Nobenemu ne želim nič slabega, samo prav se mi zdi, da se stvari vedo.

          • Ne, ne vsi v luft. Zahvala, da si napisala ta odličen članek. Saj niti ni bilo mišljeno, da se vsakemu odpravi sleherni dvom ali da bi bilo strinjanje 100%no, kajne? Kot vidiš, tudi glede na odzive, je tudi tema oz. izbrana osebnost, več kot vredna članka.

          • Ti si napisala “v končni fazi”. Jaz sem te samo citiral.
            Sicer nihče ne skače v luft. Še najbolj ti. Vsi smo namreč tu na isti strani. Tudi Darja. Ampak to imate babe neki med sabo… 🙂
            Odličen članek. Le beseda “lakota” se prevečkrat ponovi, če mi dovoliš to zgolj literarno pripombo… Kot kritik pa rečem, odličen članek.

      • Oh, Ana…

        Sem rekla, da je treba molčati?
        Peberi me še enkrat. Natančno. Mogoče kar vse, kar sem napisala. Mogoče boš potem razumela v čem se najini pogledi razlikujejo. In zakaj sem se morala odzvati na tvoje čustveno pisanje.

        Sočutje je nekaj lepega, globokega, zaradi česar se ljudje v drug drugemu prepoznavamo, kar nam izbija orožje iz rok. Kar odpira naše roke in budi željo, da nikoli ne bi bili sami vzrok podobni bolečini.

        Toda manipulacija s čustvi ljudi … preberi še enkrat zaključek svojega komentarja ‘naj ti tekne kosilo’ in pod črto ‘ko pa je Angela umrla od lakote’. Sočutje? Ne, ampak čustveno izsiljevanje!. Poizkus vzbujanja krivde.

        Manipulacija s sočutjem ljudi, z namenom vzbuditi v njih sovraštvo do tistega, ki je vzrok tiste bolečine, je del tistih metod, ki jih ti, ki sejejo sovraštvo, uporabljajo, da pripravijo dobre ljudi delati in pristati na strahotne stvari.

        Ne trdim, da se povsem zavedaš, kaj delaš. Morda se le učiš od drugih. Delaš tako, kot delajo tisti okoli tebe in počutiš se dobro, ker nekomu pripadaš in ker se zdi, da se boriš za dobro. In ko si napisala ta pripevek, ti ploskajo.
        Če je tako, potem te prosim: pozormo preberi, kar sem napisala v tej temi. Morda (morda!) boš razumela o čem pišem.

        Angelino zgodbo poznam odkar je prišla v javnost.
        In globoko jo spoštujem.
        Boli pa me, ko vidim danes uporabljati iste metode, zaradi katerih je ona trpela. In da bom čisto jasna: tudi na desnici.

        • Darja, no, to, da sem vedno mal cinična, pa res ve že vsa država. Ne jemlji osebno, oprosti. To je obramba in ne napad. Škoda, ker se ti zdi, da manipuliram s čustvi. Osebno menim, da ne, ampak, seveda ima lahko vsakdo svoje videnje. Po drugi strani pa je vsaka stvar, ki jo dobimo iz kakršnega koli medija (celo z jumbo plakata) neke sorte manipulacija, ki usmerja naše misli … zato vedno pravim, da nikoli nočem imeti nobenih vernikov, oboževalcev, Bog ne daj, sem samo košček v mozaiku, vsak zase naj išče še druge. In to da komu pripadam? Komu? Večkrat slišim očitke, da desnici. Resno? Od leta 2008 niti v nobenem kao desnem mediju nisem mogla objaviti nobenega teksta. Nekaj malega sem lahko le na Politikisu, pa še to zgolj zato ker sva z lastnikom osebno v normalnih odnosih, čeprav se politično v marsičem ne strinjava. Kar se pa vzbujanja občutka krivde tiče … ne trudim se, da bi ga čutili tudi drugi, ampak jaz ga nekako čutim. Morda to podzavestno prelivam na druge, ne vem. Zavedam se, da sem bila še čist premajhna, da bi lahko kar koli naredila in ji pomagala, ah, saj sploh nisem vedela, da obstaja, a ravno ta nevednost in nemoč me jezita in mi vsipata občutek krivde. Ampak to je moj osebni problem. Ko gledam vojno v Siriji, se počutim enako. Krivo zaradi nemoči pomagati tistim, ki pomoč nujno potrebujejo. Zato pa raje pišem kolumne, kjer lahko povem še kaj subjektivnega kot pa neke objektivne novice, brez čustev 😉

          • Tudi jaz delim občutek, da smo za vsa desetletja trpljenja in zapuščenosti Angele Vode krivi kot narod, ne le tisti prokleti režim, ki ji je to povzročil.

            Kako je možno, da je ta velika gospa živela zapuščena v bedi, osami in pozabljenosti, kako da se je nihče ni nikoli spomnil, niti ob njeni smrti 1985, ko se je režim že vidno rahljal in delno mehčal? Ob 2 milijonih Slovencev nikogar razen rodne sestre, morda župnika z nekaj sočutja, spoštovanja.

            Izgleda, da je odšla s sveta podobno kot Mozart, nekoč slavljen kot čudežni otrok na evropskih dvorih, zdaj pozabljen in položen kar v skupinsko grobnico. V neki likovni upodobitvi ( pa čeprav menda ne povsem skladni z resničnostjo) je v sprevodu za Mozartovo krsto šel le nek potepuški pes.

        • Ana, oprosti, vzamem nazaj tisti srednji del, ko ugibam o vzrokih tvojega pisanja.
          Bolje bi bilo, da tega ne bi napisala.

          Hvala, ker se trudiš in ker hodiš po poti razločevanja med dobrim in hudim in ker skušaš najti poti dobrega.

          Hvala, ker si upaš izpostaviti in napisati svoje mnenje.

          Na poti smo 🙂 In vsi smo majhni.
          Vsi!

          Ne daj si vzeti poguma. Samo izmenjujemo mnenja in iščemo. Tam onkraj bomo šele dobro videli kje smo hodili v napačno smer, kjer pa le kot negodni ptički poletali v pravo. Ker celotno perspektiva nam je tostran še skrita.

          (kaj že pravim dostikrat: tema, ki jo gledamo, nam zastre oči in ne vidimo več dobro iskrenosti v iskrenem človeku. Tokrat je to veljalo zame. )

          Vse dobro, Ana.

          • Darja, ni problema, saj zato pa je debata, da se stvari povedo, razčistijo in potem je vse okej, a ne? Če bi si ljudje vse na svetu povedali in ne bi bilo prikrivanja, skrivanja, molčanja, govorjenja za hrbtom in tako dalje, bi bilo okoli nas tudi veliko več miru. Vse dobro tudi tebi 🙂

        • Poglej Darja, napisala si:
          “Ta članek … zadaja po mojem mnenju Angeli še zadji udarec v želodec. Že zadnjo zlorabo.”

          Kljub tvojemu dolgoveznemu leporečju ta stavek še vedno ostaja.

          • Ja, ga bom pojasnila:

            Če bi se Angelino zgodbo, ki je mnogo globlja, uporabilo le za to, da se postavi kontro tistim, ki trdijo, da vendarle povprečnemu človeku ni bilo hudega v prejšnjem sistemu, da so ljudje imeli delo in zdravstveno zavarovanje in dovolj za jesti, kot dokaz, da je vse to laž in da so v resnici ljudje stradali, potem bi bilo res, kar sem napisala in ti citiraš.

            Po pogovoru z Ano sprejmem, da ni bil njen namen taka kontra in politična manipulacija, ampak preprosto osebno sporočilo o stiski mnogih, ki se jim je zgodilo, da so jih prepoznali kot sovražnike sistema. In to odpravi to mojo oznako na ta konkretni članek.

            Ne pa tudi na vse manipulacije s stiskami ljudi za dosego partikularnih političnih ciljev .

          • Veš j,
            sem se zamislila nad tem, kar si rekel (o načinu mojega pisanja) , pa da se res ne bi izgubilo eno od bistev tega, kar sem hotela povedati, še enkrat:

            VSAKA MANIPULACIJA Z ŽRTVAMI IN NJIHOVIMI STISKAMI ZA DOSEGO PARTIKULARNIH POLITIČNIH CILJEV (kogarkoli) je ‘poslednja brca v želodec’ tem ljudem.
            JE ZLORABA!

            Je nekaj takega, kot takrat, ko smo o Lojzetu Grozdetu govorili zato, da bi pokazali, kakšni so komunisti, namesto, da bi se ob njem učili svetosti in drže kristjana v preganjanjih. (Škoda. Toda morda bo govoril naslednji generaciji. Nikoli ni prepozno. )

  13. Mezgecu in njemu podobnim, lahko vsak dan serviramo članek o trpljenju posameznikov v diktaturi, pa ne bo učinka. Kdor ne izkusi trpljenja na lastni koži , ali nima srca, ki je sposobno prepozna stisko soljudi, je vsako serviranje zgodb trpečih zaman. Njihovo zavzemanje za male ljudi pa je zgolj politična igra.

    • Tole je iz publikacije iz nedavne razstave o možganih:

      Nekaj vidikov inteligentnosti: splošna, prostorska, matematična, telesna, čustvena.

      Čustvena inteligenca:
      S pomočjo inzule in cingulne skorje smo zmožni čutiti, kaj čutijo drugi. Posebej specializirani “zrcalni nevroni” v korteksu pa nam pomagajo razumeti, kaj drugi delajo, ker se sprožajo, kakor da bi to delali mi sami. Empatija je pomemben del socialne inteligentnosti.

      • Ta je pa “debela”. Oprosti, ampak tole je pa kot “segrevanje planeta” in topljnenje ledenikov pri -20 stopinjah…

        Kar mi lahko začutimo je krivica, ki se godi drugemu. Ne moremo pa začutiti kaj čutijo drugi. Še na krivico postanemo “odporni” in ne čutimo nič.
        Zato se mi zdi sklicevanje na sočutje tako prazno in navadna manipulacija.
        Sklicujte se na krivice!

  14. Vrniti se bomo morali k zaupanju, ki je obstajalo še pred tridesetimi leti.
    ===================
    Predvsem pa bi bilo potrebno poudariti cinizem gospe sodnice Jane Roblek, ki ga izkazuje v svoji izjavi. Skrajni cinizem in aroganco, ki je ne premorejo niti islamski teroristi!

  15. Zdravko in J,
    Pa recimo temu, ko razum in srce delujeta skladno, potem človek nujno vidi sočloveka. Kolektivistični komunizem s svojo ideologijo in idejo revolucije dobesedno ubija človeka ravno v tem kar človeka res dela človeka: njegovo nravno čutenje, vrednotenje, kaj je prav in kaj ne.
    Ker komunistična oblast temelji na ustrahovanju, ki ga med ljudi širi z terorjem(terorizem), zato večino ljudi zlomi. Dela jih neobčutljive za trpljenje drugih ob izgovoru: saj so si sami zaslužili, ker niso pokorni oblasti. A ta oblast ni po meri človeka. Ni za njegovo dobro. Podobna je delovanju neke horde nasilnežev, ki si s terorjem podrejajo druge, da jih lahko po mili volji izkoriščajo in si jih s silo podrejajo, tiste, bolj neupogljive pa celo s skrajševanjem njihovega zemeljskega življenja.
    Te rdeče horde žal ne moremo premagati zgolj s predpisi, kako je potrebno delati, da bo prav za vse. Ker se jih ni pravočasno stlačilo tja, kamor sodijo, bodo oni vedno bolj brezsramno “potiskali tja tiste, ki se jim bodo v javnosti skušali postavljati po robu in pri tem vztrajali ne glede na preizkušnje.
    Janez Janša in Tone Krkovič dokazujeta, da so med nami še navzoči junaki, ki si bodo zaslužili spomenike, pred katerimi se bodo priklanjali vsi, ki dobro v srcu mislijo. Današnji vladarji in njihovi oprode pa se bodo očitno vpisali v vrsto tistih vladarjev, ki sveta niso bili sposobni videti dlje od svojega lastnega popka in njegovih egoističnih potreb(…, rimski cesar,… Atila,in seveda vsi krvavi samodržci dvajsetega stoletja , ki so jih bili sposobni potešiti zgolj na plečih drugih. (nadaljevanje prihodnjič)

    • Saj zato pa jaz govorim, je lakota in lakota. V Etiopiji ljudje masovno umairajo od lakote, pa ne bodo iztrebljeni. V Sloveniji je kar dost za jest, pa se iztrebljamo.
      Etiopcu lahko pomagaš s sočutjem in mu daš sendvič. Slovencu s sočutjem ne boš nič pomagal. Tudi Angeli Vode ne. Pri nas krivičnost pogublja. Na eni strani tisti, ki delajo krivice, na drugi tisti, ki krivicam pritrjujejo. Obojih skupaj je preveč, mnogo preveč. To je izkusila Angela Vode. In to je sporočilo za nas. To nam je tudi sama želela sporočiti s svojo knjigo.
      Slava ji.

  16. Avtorici ani in darji, obema, kompliment za bistro, tehtno in srčno pisanje. Škoda, ker sta se po mojem malo bolj usekali, kot bi bilo treba.

    Kratka logična razčlenitev spora. V samem naslovu Ana opredeli smrt Vodetove kot umiranje zaradi lakote. Darja v ugovoru zatrdi, da je šlo za protestno do konca izpeljano gladovno stavko oz. protestno odpoved hrani. (Iz)stradanje torej, po lastni odločitvi. Drži, da to ne pomeni lakote.

    Po drugem strani pa so tudi pričanja o hudem pomanjkanju, ki ga je desetletja doživljala Vodetova, ki ji nikjer niso pustili prit do službe in zaslužka. Zelo verjetno je v tem času doživljala tudi dalj časa trajajoče neprostovoljno stradanje, kar pa je povezano z doživljanjem lakote.

    V tej konfliktonosti imata torej po svoje prav tako ana kot darja. V vsakem primeru se mi zdijo tile njuni zapisi dragoceni, daleč nad povprečnim nivojem forumskega komentiranja.

    • Hvala. Še enkrat bi tako Darji kot ostalim poudarila samo to, da tekst ni nastal z nikakršnim razlogom koristiti kakršni koli politični opciji.

      Ob naraščanju jugonostalgije (ki se mi zdi res obupna), sem hotela opozoriti zgolj na to nekako pozabljeno okrutnost komunističnega/socialističnega režima. Odrekanje osnovnih pravic in na takšen način siljenje v smrt. In poudarjam, Vodetova, ni bila edina, ki je umrla na takšen način, od lakote. Ne, ni bila edina.

      • Milijoni Ukrajincev so pod Sovjetijo na ta način umrli, z izstradanjem zaradi konkretne politike. V komunistični Jugi je taka kavzalnost malo manj očitna in jo boš kot kaže še morala dokazovati. 🙂

        Elementi za dokazovanje gotovo so, posebej v agrarni politiki režima, nacionalizaciji, kolhozništvu, preganjanju kulakov itd., samo tu gre v glavnem za desetletje po vojni, ne za leto 1985.

        • Angela Vode ni bila edina, ki je v YUGO komunizmu umrla od lakote. Prvih 10 in celo 20 let so številni kmetje stradali in umirali od lakote, ker jim je oblast zaplenila skoraj vso hrano, zemljo, živino, ker niso hoteli stopiti v komunizem.

          Ukrajinci so vsaj odkrili holodomor, v Sloveniji pa še nihče ni o tem odkrival in pisal.

    • IF seveda ve, da sem pisala o mnogočem več, kot o različicah lakote. 😉
      Kogar bo zanimalo, bo (ali pa je že) prebral, kar sem napisala (navkljub daljšim tekstom) in si sam ustvaril mnenje.

      Vso dobro pa želim vsem komentatorjem, s katerimi sem se srečevala. Vendarle je bilo lepo biti z vami. Se jutri vračam v službo, pa bom imela časa za branje in komentiranje manj.

      Sicer pa sem v različnih temah v teh dneh napisala večino tega, kar mi je ležalo na srcu.

      Želim vam vsem, da se ne bi bali biti Kristusovi! Res Njegovi. In to navkljub posmehu iz te ali one strani – vsaka se namreč posmehuje iz svojega zornega kota: eni veri Vanj kot taki, drugi pa (žal) smiselnosti hoje za Njim in Njegovi ‘logiki’.

      Da se ne bi bali biti Njegovi!!! Da se ne bi bali posmeha in zavračanja. Ta sta neizogibno del te poti.
      In da se vam ne bi zdelo to noro.

      Na nek način je to vse, kar sem s temi mnogimi besedami in v mnogih različnih konkretnih kontekstih, hotela povedati.
      Darja

  17. Glede na to, kako nekateri ljudje razmišljajo, je vseeno za katero leto gre … nekateri še iz srednjega veka niso zlezli, kaj šele iz časov Jugoslavije 🙂

    Ne vem, a sem v tisti knjižici o Teharjih ali v neki drugi knjigi prebrala, da so komunisti v zmagoslavni pijanosti pobijali (krive in nedolžne, domobrance, civiliste, vsepovprek, moške, ženske, otroke), tudi tako, da so jih postavili na en travnik, jih zastražili in jih stražili tako dolgo, dokler niso vsi pomrli od lakote in dehidriranosti. Par dni in noči torej. Nikoli ni nihče od teh klavcev odgovarjal za zločine.

    • Brez strahu, zloćinci in morilci odgovarjajo za svoje zločine. Morda ne ravno na naših (njihovih) sodiščih. Odgovarjajo pa vsak dan, še bolj vsako noč. In če vsaj malo sumijo, da je nekaj onkraj smrti in jih tamkaj čakajo njihove žrtve ???
      Strašna kazen…Veliko jih je in jih še spi s pištolo in steklenico žganja ob sebi ter s prižgano lučjo…vest (o ja, jo imajo) je najhujši birič.

    • Hvala vam za pretresljivo besedilo,v katerem ste pred-
      stavili enkratno in neponovljivo usodo Angele Vode,ki
      pa pooseblja tudi sistemske usode še nemalo drugih.
      Besedo lakota sicer razumem v dobesednem in pooseb-
      ljenem pomenu.Pri tem sem se spomnil tudi na sporoči-
      lo ruskega pisatelja Dudinceva,tudi žrtve komunizma,
      po katerem ljudje ne živimo samo od kruha,ampak tudi
      od človekovih pravic,predvsem pa od medsebojnega spoš-
      štovanja človekovega dostojanstva.
      Dobrodošla na Časniku!

    • Ja, zraven pa so jih za zabavo včasih polegli po tleh in čez njihova telesa vozili z motorji, sem enkrat prebral. Med tem pa so nemškim ujetnikom lezli v rit, se jim dobrikali, jim dajali cigarete in jih na splošno občudovali. Tudi to sem nekje prebral, morda celo v isti objavi o Teharjih, kot jo omenjaš, Ana.

  18. Blagre sem enkrat postavila v reference . Tokrat jih citiram v celoti:
    (Te na videz nore, toda bistvene besede)

    Mt 5,1-12
    Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil:

    »Blagor
    ubogim v duhu,
    kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

    Blagor žalostnim,
    kajti potolaženi bodo.

    Blagor krotkim,
    kajti deželo bodo podedovali.

    Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,
    kajti nasičeni bodo.

    Blagor usmiljenim,
    kajti usmiljenje bodo dosegli.

    Blagor čistim v srcu,
    kajti Boga bodo gledali.

    Blagor tistim, ki delajo za mir,
    kajti imenovani bodo Božji sinovi.

    Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani,
    kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

    Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo
    govorili. 12 Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«

    Amen

    Ne utapljat svojega pogleda v kontemplaciji zla. Vas bo potegnilo vase. Prej ali slej.
    Boste postali njegovo orodje.
    Raje nas ljudi in naša človeška dejanja glejte skozi Kristusa in Njegov pogled na nas in na ta svet. Vse je dal, da bi nas – morilce, zavistneže, farizeje, manipulatorje – rešil našega zla .
    Boste postali Njegovo orodje 🙂

    Prazna beseda?
    🙂 Ne 🙂

  19. Darja, kako prav imaš, ko praviš, da je potrebno svoj pogled usmeriti v dobro, v Kristusa, ki je svet in njegovo zlo že premagal in na to pot vabi tudi vse nas.
    Rešitev je v odpovedi samemu sebi, svojemu lagodju in se v vsem odločiti za Njegov program, ki je nakazan v besedah: “Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo.” (prim Mt6,33)
    Verjamete? Če ne, je vaše prizadevanje za demokracijo jalovo in obsojeno na propad z žalostnim koncem. Za zmago v navideznem porazu je potrebna globoka vera, trdno prepričanje. Gospod je namreč Bog nemogočega. Samo pri Njem je namreč vse mogoče.
    Ljudstvo v deželi, pogum.

    • Pri nas so se lotili JJ-še. 99% nas Slovencev glede tega ni storilo ničesar.
      Ko so Kristusa obsodili in križali, so ga zapustili skoraj vsi učenci. Ostala je mati, Janez, Marija Magdalena.. Šele, ko je vstal iz groba so njegovi učenci zopet našli pogum. Tokrat takšnega, da so šli zanj vsi v smrt. Čudna so pota Gospodova…
      JJ ni Kristus, se pa usode pravičnih ponavljajo..

  20. Zakaj so ljudje v SFRJ umirali od lakote.

    Zaradi utopičnih družbenih in gospodarskih eksperimentov, GIGA eksperimentov, ki so povzročali lakoto, pa čeprav so brutalno ropali kmete in uvajali strahotno prisilo nad državljani.

  21. V sosednjem članku ravnatelj Dušan Merc pravi, da je Pikalo zagonil 1,5 mio € samo za spremembo imena enega predmeta v šoli.

    Zadnjih 10 let se nam v Sloveniji dogaja TEŠ6, ki je sramota za vse energetike v Sloveniji in za vse ekologe. Resničnih ekologov ni. Prav tako ni energetskih strokovnjakov, temveč so skorumpirani energetski birokrati.

    SFRJ je gradila številne MEGA projekte na komunističen oz. Jankovićev, titoistični, centralno planski način. Po 3x ali 10x tržni ceni. Bunkerje, supersonična letala, celo jedersko bombo, Obrenovac, v Velenju so naredili nek energetski projekt ( ESO ali kako se že reče firma iz katere prihaja tista velenjska Janševa poslanka, ki je bila 10 let šefica v njej) za milijarde dolarjev – ki je potonil. Jankovič je za milijardo zgradil Stožice, ki cene s svojim delovanjem ne bodo pokrile niti v 150 letih.

  22. Nič ne pade z vedrega neba. Smo ljudje, ki iz določenih razlogov potegnemo ljudi v svinjarijo in smo ljudje, ki se nam ni treba dokazovati s tem, da druge tlačimo v govno. Moja mati je bila že v Ljubljani simpatizer NOB, bežala pred črno roko v Zasavje in vsi njeni ožji sorodniki, so bili širom Nemčije raztreseni po taboriščih. Zaradi njene kmečke skromnosti, ni nikoli rinila v ospredje in naša družina je skromno životarila na neki mežnariji v hribih na Gorenjskem. Vsak človek je svoje sreče kovač in zaradi takih in drugačnih principov se nam dogajajo tragedije ali pa komedije. Kje je tisti čas, ko smo gradili iz porušene Slovenije smo zgradili stanovanja , tovarne, in spoznali kaj pomeni beseda delo, beseda materin jezik, beseda odnos. Meso je bil za nas bolj pojem kot pa hrana in, da seveda smo tudi tisti sistem kritizirali, kajti bile so napake….Pa tudi komunisti so bili po krivici zaprti na Golem otoku. Vendar smo imeli tudi veliko lepega in mladost smo živeli drugače kot jo živijo danes naši otroci , naši vnuki. Tito ni zapiral Slovence pač pa njegovi lastni ljudje, ki so jih vodili različni interesi. Nekdo ki je vodil dvajset milijonov tako različnih narodov verjetno niti vedel ni, da se v Sloveniji nekdo piše npr. Rejc In nihče, ki je vodil tole državico v zadnjih dvajsetih letih in oljubljal v predvolilnih kampanjah Slovencem deveta nebesa, da si je obrabil jezik ne pozna ne mene in ne tebe, ki boš morda bral ta komentar. Lahko je razlivati svoj žolč kar tako po nekom. Bile so krivice v jugi Vendar za najnižjo plast prebivalstva se dogaja v Sloveniji v nebo vpijoča krivica in to ne za enega ali deset ali petsto ljudi. Ni dobro gledat nazaj z jezo , pač pa za to, da se iz napak zgodovine nekaj naučimo.

    • G/A Vera, kaj mislite, da v Nemčiji, Avstriji… pa otroci niso imeli lepega otroštva v obdobju, ki ga vi tako nostalgično opevate. Da pa so danes razmere (za otroke in odrasle) slabe in krivične pa smo krivi vsi, saj pri 3/4 volilcev, ki še vedno volijo komunistične opcije (vključno z najnižjim slojem), ne moremo pričakovati čudežev sedaj, niti v bodoče. Ravno socialistični egalitarni način vodenja Slovenije, z njegovim neznanjem, plenilskim egoizmom ob neupoštrevanju trga in zakonitosti, je povzročil totalno osiromašenje države in državljanov.

    • Še eno bedno opravičevanje zločinskega komunizma in zločinca Tita.

      Zločinec Tito res ni osebno poznal vseh, je pa kot predsednik kriv in odgovoren za te zločine.

  23. Takšnih in podobnih zgodb neskončno, pa naj bo dežela razvita ali nerazvita, zato menim, da je treba gledati vse skupaj bolj na široko in ne samo na podlagi enega ali verjetno celo nekoliko več osamljenih primerov. Glede na pogovore s starejšimi ljudmi, so ljudje očitno na splošno bili vsaj v večini bolj ali manj zadovoljni, prisoten je bil nek nacionalni ponos, ki ga danes ni (razen mogoče ob kakšnem športnem dogodku), službe so bile in tudi streha nad glavo. Prav tako smo imeli serijske morilce, pedofile, korupcijo, pokvarjene uradnike in politike, kakor tudi v katerikoli drugi politični ureditvi, zato poveličevati ali omalovaževati nek sistem nima smisla. Scati proti vetru pač ne gre v nobenem sistemu, saj te prežveči in izpljune. Samo me pa nihče ne bo prepričal, da nam je zdaj bolje.

    • Zakaj bi nam bilo bolje? Kaj se je pa spremenilo?!
      Vi tudi očitno ne razumete ali se pa namenoma delate nevednega. V čem je Angela Vode “scala proti vetru”? Ali ste prebrali njeno zgodbo? Bojim se da ste in ni na vas pustila nobenega vtisa. Ker krivico pijete kot vodo in govorite “saj je povsod tako”.

  24. Zdravko, če že dlakocepite dajte to vsaj pravilno počet:

    Zdravko: “Ti si napisala “v končni fazi”. Jaz sem te samo citiral.”
    ======

    Ne drži, pravila za citiranje avtorja so znana, pa tudi potrebno je napisati kaj je avtor res napisal (ker, če že ne razumete kaj je avtor povedal, ga vsaj pravilno citirajte).

    Vi ste napisali:

    Zdravko: “Ta “končna faza” je povsem odveč. V končni fazi je pač umrla.”
    ======

    AJ pa je napisala: “… v končni fazi je v vsakem primeru umrla OD LAKOTE”
    ======

    Bistvo sem napisal z velikimi črkami, ker to bistvo ste kar izpustili, ker vam gre na živce. To, napisano, da je umrla od lakote vam gre na živce. To, da je tolikokrat ponovila, da je umrla od lakote vam gre na živce.

    Pa ravno to vidim kot bistvo članka. Na začetku članka citat Janje Roblek in omenjani lunatični Mesec, oba opevata “lepote” prejšnjega režima, katerima se zoperstavi AJ s člankom v katerem s primerom smrti Angele Vode, zaradi lakote, poudari izprijenost prejšnjega režima. Ravno zato se tolikokrat ponovi “smrt zaradi lakote”, kar gre vam na živce, to je kritika prejšnjega režima.

    Se spomnim, da se je nekoč pokojni deželni glavar Koroške Jörg Haider lepo izrazil o nacističnem režimu s tem, da je pohvalil eno samo stvar, ki je bila domnevno dobro urejena (mislim, da šolski sistem). Mediji in javnost so ga ostro napadli in čez nekaj časa je bil prisiljen odstopiti.

    In kako je pri nas? Stalno se kaže tendenca, da se prejšni režim opravičuje z argumentacijo, da pa le ni bilo vse tako slabo. Kot se tudi reče: “Hitler je gradil avtoceste”. Najpogosteje se kritikom očita, češ, šolali ste se pa lahko. Kot, da se npr. v Avstriji ali drugje po Evropi ljudje niso šolali. “Pa lahko ste si gradili hiše”, kot, da bi drugje v Evropi ljudje stanovali v jamah, itd

    Tudi v teh komentarjih zgoraj vidim, take težnje. Komentatorji:

    EVA
    Tone
    Darja
    Vera Rejc
    Iztok Jovan (pa mogoče še kdo)

    … prejšnji režim je bil odvraten, zločinski, iskati dobre stvari v režimu, ki je bil v sami svoji osnovi totalno zgrešen pa je ravno tako odvratno.

    Celo Zdravko, najde nekaj pozitivnega v komunizmu, in pravi: “To da ni imela za jest namreč izhaja iz državnega terorja nad njo in ne iz pomanjkanja miloščine beračem.”
    ========

    …. režim v katerem beračem ni bilo potrebno umirati od lakote. Skratka državni teror je bil ampak beračem ni bilo potrebno umirati od lakote, ker je bil milosten do njih. Lahko so te ustrelili, če si rekel kaj proti komunizmu, vendar če si bil revež so ti vrgli kos kruha.

    Lepa vrtnica na vrhu smetišča.

    • Zanimivo, Riki, edini si pogruntal, da sem prav besedo “lakota” zanalašč tolikokrat uporabila. Jo poudarila do skrajne možnosti. Da bi ljudem šla že prav na živce. In res jim gre. Kar je OK. O stvareh, ki nam gredo na živce, razmišljamo. Pa še v tekstu sem se vprašala, kolikokrat bo potrebno še ponoviti, da je ženska umrla od lakote? Kar dejansko pomeni, kako dolgo bo potrebno dejstva ponavljati, da jih bomo dokončno dojeli, da nas več ne bodo nervirale in spravljale v prepire, kdaj bomo končno sprejeli zgodovino resnično takšno kot je bila in se pomirili sami s sabo …

      • To sem tudi opazil, da si to želela. In jaz mislim, da zato, ker poznaš trdo kožo slovencev, njihovo usužnjenost, ki je že prostovoljna. In takim za krivice ni mar, njim je važno samo da so siti. Zato mislim, da si to toliko poudarjala.
        No, jaz pa vsega “socialnega luksuza” socializma sploh ne gledam. Kajti vse če bi imeli vse praške in banane in kave, to sploh ne bi odtehtalo krivičnosti oblasti in terorja države, ki je pestil ljudi. Če bi se vsi vozili v mercedesih, to ne bi pomenilo nič!
        Gnusobe, ki jo sedaj tako brez sramu razkazujejo naše sodnice, ne odtehta vse bogatstvo tega sveta.

      • Pisec dobrih člankov mora biti ne samo dober analitik, sociolog in psiholog, predvsem dober pedagog.

        Zato sem vesel, da je uredništvo povabilo na Časnik Ano Jud.

        Nobody is perfect.

        A velikanska branosti in veliko število komentarjev govorita, da Ana piše dobro in izbira tabu teme pri katerih je ogromno strahu in oogrmno drugih potlačenih čustev, predvsem pa premalo vedenja v družbi.

    • Veš Riki, zgodbi vere Rejc in Iztoka Juvana sta enako tehtni kot delna pogleda na dogajanje v povojni Jugoslaviji, kot pogled na povojne poboje, na montirane procese, na boleče hrepenenje argentinskih Slovencev po domovini . Vse to so delne zgodbe, ki imajo svojo resničnost in tehtnost, nobena od njih pa ne vsebuje celote zgodbe, ki smo jo živeli, ali so jo živeli naši starši.

      Ničesar dobrega ne storiš, če del fragmentov zgodbe besno izločiš, diskvalificiraš, osmešiš in hkrati ta del zgodbe, ki ne ustreza temu, kar želiš TI povdariti, popačiš tako, da USTREZAJO temu, kar želiš poudariti. Anin prispevek – čeprav verjamem njeni osebni dobri volji – je prav to: popačenje jugoslovanske zgodbe v Sloveniji tam, kjer ne ustreza povsem črni podobi, ki bi jo nekateri radi razglesili za vso resnico.

      Dejstvo je, da nikjer v človeškem obzorju: ne v (kateremkoli) človeku samem, ne v temu, kar je delo njegovih rok, ne najdemo te popolne enobarvnosti. Dobro in zlo sta v nas, v vsem, kar je našega tesno prepletena. Ne moremo izruvati celih ljudi, celih dob, celih skupnosti. S tem bi ne delali manjšega zla, kot so ga delali ti ljudje, te dobe, te skupnosti – ki so delali prav to – in zaradi česar (zaradi njihovega zla, ne zaradi celote) nas trga pogled nanje. (primerjaj priliko o ljuljki Mt 13,24-30)

      Riki, Tako vrtnica, kot smet sta del naše stvarnosti. Ni da ti obupali nad vrtnicami, samo zato, ker visdimo tudi smeti in vse skupaj vrgli v koš:-) . Lahko pa se naučimo prepoznavati kaj je smet in kaj vrtnica in potem smeti (!) pobirati izmed vrtnic.

      Ne da se uporabljati manipulacije z dejstvi, ne da bi hkrati (nezavedno, toda še kako resnično) opravičili manipulacij z dejstvi, ki so jih delali totalitarni sistemi: v svojih dejanjih jih tako upravičujemo. Delamo z isto držo, kot so oni: manipulacija z dejstvi (oz. katerokoli zlo) je primerna, če gre za dosego ‘dobrih’ ciljev.
      Ampak to je del načinov tega, ki delajo iz sistema totalitalni sistem, ki uničuje človeško dostojanstvo tistih, ki jih je zdrobil, kot tudi tistih, ki previdno molčijo ob the metodah, da ne govorimo o ljudeh, ki te metode uporabljajo (njihova človeškost je namreč najgloblje prizadeta. In ne da bi se tega zavedali)

      ZATO trdim, da se je treba v obsodbi totalitarizmov osredotočiti na METODE in NAČINE – vse tisto, kar NAREDI totalitarizem iz povsem običajnega malega človeškega obzorja.
      In ko metode in načine identificiramo, ko jih prepoznamo za semena totalitarizma, poglejmo najprej vase: kje so taka semena že pognala korenine v meni. In začnimo v sebi boj proti njim (potrpležljiv, vztrajen, kajti znova in znova se nam te metode ponujajo kot uporabne in koristne , celo ‘dobre’ – usmili se nas, Gospod – v boju proti zlu. Pa so le metode zla in se vedno bojujejo ZA zlo.
      Potem se ozrimo v svoje in pomagajmo bratom – svojim – na isti poti.
      Potem bomo morda lahko pomagali tudi bratom ‘onkraj’ opraviti z njihovimi bruni in iverimi, če ne bomo med tem morda (s svojim čistim očesom) opazili, da tudi bratje ‘onkraj’ to že počasi, mukotrpno, potrpežljivo delajo v sebi.

      Vsi? 🙂 Ne, ne med ‘našimi’, ne med ‘njihovimi’ to nikoli ne bodo vsi. Smešno je to pričakovati.
      Kritična masa zadostuje. Dovolj velika, da spremeni javni prostor.

    • “To da ni imela za jest namreč izhaja iz državnega terorja nad njo in ne iz pomanjkanja miloščine beračem.”
      ==========================
      Riki, če ti v tem vidiš iskanje nečesa pozitivnega v komunizmu, potem ne vem kaj naj ti rečem.
      Da meni navržeš, da iščem dobre plati komunizma pomeni, da me najbrž sploh ne bereš. Kar ni nič napačnega, sicer.

      Glede bistva, pa ravno za to gre in povsem pravilno sem citiral, glede na to kaj sem hotel poudariti. Jaz sem njeno trpljenje in krivice, ki so se ji godile doživljal stokrat huje kot lakoto. Zakaj je od lakote umrla smo že povedali. Lakota ni bistvo in zato se mi zdi da je preveč poudarjana. Če tebi državni teror ni dovolj huda stvar, ampak bi rad da ljudje beračijo, potem tvoja presoja ni čisto na mestu.

      Na živce mi gre res ko nekdo jamra zaradi praška v Trstu, pozablja pa na teror, ja, to mi gre na živce. Klinc pa prašek! Saj danes imate praška kolikor hočete, država pa ista. Jejte prašek, če vam za pravico ni mar.

  25. Pozdravljeni,
    Najprej pohvala za kvaliteten članek in čestitke avtorici. Upam, da jo bomo še kdaj brali in hkrati ji tudi želim, da bi si večkrat uspela izboriti pojavnost v mainstream medijih (tako preko intervjujev v časopisih kot tudi na razlčnih TV postajah).

    Zdaj pa še en moj dodatek glede komentarjev: sam se ne bi preveč sekiral nad izzivalnimi in ignorantskimi komentarji uporabnikov ga. Vere Rejc in g. Iztoka Jovana. Seveda imasta do svojega mnenja vso demokratično pravico in tudi našega medijskega prostora ne bi smeli v ničemer omejevati v pluralnosti. O tem lepo piše v sledečem komentarju:
    http://www.siol.net/priloge/kolumne/luka_lisjak_gabrijelcic/2014/09/afera.aspx

    Glede zgoraj omenjenih komentarjev. Komentarja izražata ignoranco velikega dela prebivalstva, ki bi za ceno lastnega ugodja in nevzbujanja vesti zatrla celotno državo in narod. Desnica ob reakcijah na takšne provokacije – ki izhajajo iz trenutnega stanja – po mojem dela dve veliki napaki:
    1. impulzivno napadanje in zmerjanje
    2. odsotnost strategije in globljega uvida

    Spremeniti je potrebno torej:
    1. priti na dan z argumenti in dati na stran slepe napade. In najmočnejši argument je, da je takšno mišljenje, ki hoče iz Slovenije narediti Jugoslovenijo drvenje proti toku zgodovine in trenutne konstelacije v svetu in bo privržence tega toka postavilo na stran izdajalcev naroda.
    2. Oba komentatorja lahko tako mislita, ker je velika večina gospodarskih in medijskih podsistemov (ki je ostala močnih zaradi navezave na državne firme) ostala nedotaknjenih. Ljudje se zato počutijo lagodno. Tukaj nastopi vprašanje:
    kako desničar sesuje ta monopol? Če bi minimalno cca. 500-650.000 polnoletnih desničarjev v Slo odpovedalo vsakršno naročnino na leve medije in celo na Ustavnem sodišču izsililo prenehanje obveznega plačevanja rtv prispevka, mediji kolabirajo takoj. Že če nehamo kupovati Delo/Dnevnik/Večer/Mladino, je narejenega veliko.
    Drugič: desnica bi morala vzpostaviti gospodarske inštitucije preko meje 8Koroška, Furlanija) in preko njih začeti odkupovati slovenske firme. Podobno kot je to delala z UDBO povezana firma ‘Finančna družba BK1909’. S tem bi dobili vzvod kako preoblikovati gospodarstvo v kapitalistični oziroma tržno-socialni model.

    Preprosto se bo treba začeti organizirati.
    Recimo, na področju medijev pa lahko s simbolno donacijo podprete neodvisni medijski projekt novega konservativnega časnika Domovina. Druge opcije so denimo zbiranje prispevkov za Časnik in začetki oddajanja spletne, internetne televizije itd. Možnosti je veliko, porabimo svoja sredstva in čas pametno!

  26. Še nekaj, kako lahko t.i. ‘mali človek’ (priljubljen termin skrajnih levičarjev) spreminja družbo na bolje:

    1. ste ponižani ob praktično popolnoma enosmerno-ideološko urejeni medijski krajini v Sloveniji?
    Rešitev: ne dajte niti centa več za Delo/Dnevnik/Večer/Mladino. Ne obiskujte več strani kot so Rtvslo ali 24ur (ki se rada hvali s številom klikov)
    2. Bi radi podprli ne-leve medije v Sloveniji?
    Rešitev: naročite se na katerega izmed obstoječih desnih medijev v Sloveniji (Družina, Ognjišče, Reporter) ali ga podprite (Radio Ognjišče) oziroma se udeležujte njihovih dogodkov (okrogle mize, PRO).
    3. vas moti premalo široka ne-leva medijske krajine?
    Rešitev: podprite spletne portale (Časnik), ustanovite nove ali poskusite angažirati nove pisce. Razmislite o zbiranju finančnih sredstev za zagon novega medija (Iskreni.net je uspel z 50.000 evri, in začetnim majhnim številom podpornikov) – spletna televizija, profesionalni spletni medij.
    4. Vas motijo državni monopoli?
    Rešitev: podprite vsakršne poteze,ki sesipajo moč državnih monopolov – recimo, prenehajte kupovati v Mercatorju in podprite male privat trgovce ali se povežite direkt s kmeti.
    5. Vas moti državno ideološko šolstvo?
    Sodelujte pri zbiranju sredstev za privatne šolske ustanove, postanite dobrotnik ustanov kot so Socialna Akademija, Katoliški Inštitut, itd.
    6. Vas moti premalo razvejana konservativna ali liberalna socialna družba?
    rešitev: postanite pdporniki društev kot so Drušvo za promocijo svobode svetilnik, Društvo iskreni.net, Društva na lokalnem nivoju. Spodbujajte povezovanje in ne radzor v konservativno-liberalnem bloku! Delite dogodke na Twitterju in Facebooku! Ustanovite svoje društvo!

    Sam zadnje leto in pol inenzivno bolj ali manj sledim tej politiki. Edino, kar moram še vedno plačevati je Rtv prispevek. Drugače pa sem bolj svoboden in miren in psihično trden. Postal sem samostojen in svoboden človek in to lahko postanete vsi vi!

    Vzemimo usodo v svoje roke!

  27. Še tole pa bi rada delila z vami, na kar sem naletela danes, pa se – mislim – dotika te teme:

    Sem včeraj v drugi temi priporočala strani radia Vatikan in omenila, da se kdaj pomembno dotika tudi naših domačih tem?

    Kot nalašč za podkrepitev:

    Tule je v mp3 celoten znanstveni posvet z naslovom “Revolucionarno nasilje, sodni procesi in kultura spominjanja”
    http://sl.radiovaticana.va/news/2014/09/10/znanstveni_posvet_z_naslovom_revolucionarno_nasilje,_sodni_procesi_in/slv-824421
    (Sicer pa z glavne strani http://sl.radiovaticana.va/index.asp trenutno druga tema od zgoraj v desnem stolpcu ‘Cerkev v Sloveniji – še kaj zanimivega boste tam našli)

    Od leta 1920 pa do danes, od analize dogajanj v določenih časovnih ali drugačnih segmentih, do iskanja poti ozdravljenja spomina – 🙂 ja, to in take povezave potrebujemo!!! – se mi zdi kot en tak mali praktični konkretni način poizkusa ‘gledanja skozi Božje oči’ – tokrat na znanstven način, za kar se nam včasih zdi, da se ne da. (O, ja, da se 🙂 Marsikaj se da, če ima človek željo in voljo :-). In če mu je mar biti Njegov. )
    Spodbujam: Učimo se iskati in najti take male, konkretne načine s prostorom za Božjo logiko v naši mali ploski konkretnosti. (Bog se je vendar učlovečil v prav to našo ‘ploskost’) Če kaj, je to vredno truda. (Nikoli samo zlo, nikoli! Nas vedno osvoji in zasvoji. In to tudi takrat (!) , ko začnemo z dobrim namenom )

    (Vsak zna sovražiti in obsojati – to je najlažje. 🙂 Toda ustvarjeni smo za več od tega 🙂 )

    Ničesar še nisem imela časa poslušati, toda ko sem preletela program in povzetke, sem lahko samo hvaležna za to: cca 4 ure, upam si zaupati, da poštenih in kompetentnih predavanj.
    Malce drzno podpisujem nekakšno ‘bianco’ hvalo , vem 🙂 , toda glede na predavatelje in teme, si upam pričakovati pošten in celovit pristop, ssebej, če si človek dovoli poslušati vse, ne le svoje ‘najljubše’ – to, kar želi slišati. Celotno sliko potrebujemo!

    TO je pot v resnico zgodovine, ki nas lahko pelje naprej, ne pa poenostavljene in tendenciozne zgodbe, ki hočejo predvsem zbujati zgražanje in posledično odpor, prezir, vse do sovraštva in ki so politično priročne in uporabne.

    Če smem namigniti, kako se jaz lotim takih (dolgih) posnetkov, za kateri ‘preprosto nimam dovolj časa’:
    – zapečem na CD pa med vožnjo poslušam. Lahko traja tudi teden ali dva, da pridem skozi, kadar imam zgolj 10-minutne relacije. Nič hudega 🙂
    – namesto televizije zvečer pred spanjem. (bistveno bolj kvalitetno in tehtno)

    Vse dobro!

    • “Pojesti svojega otroka je barbarsko dejanje”

      (Propagandni plakat ruske vlade z leta 1933)

      Ob tem, da so ravno ti KOMUNISTIČNI politiki in funkcionarji z eksperimenti totalno unčili že tako bedno rusko gospodarstvo in kmetijstvo, da so ljudje stradali in jedli človeško meso.

      • Saj je jasno, od lakote (boljševizem), je bilo toliko kanibalizma, da so ljudje pobijali in jedli tudi lastne otroke. Kako ne razumeš te propagande, oh, ostudna je … in tudi dvoličnost vidim v besedi “svojega” otroka … a pojesti “tujega” otroka pa ni barbarsko dejanje … groza.

        • Se opravičujem, ampak res ne razumem, kaj se tu propagira. In kaj bi tu propagiralo boljševizem? A je to neki totalni boljševistični cinizem?

          • Zdravko, da, lahko bi se temu tako reklo. Stalinov režim je ljudstvo prisilil v lakoto, lakota pa je ljudi nadalje silila v najstrašnejše zločine, recimo, ljudožerstvo in številni so začeli jesti tudi lastne otroke … Komunistična oblast je nato začela tiskati in lepiti plakate češ da je to barbarsko. (po mojem mnenju so to naredili samo zato, da bi – če bi se kdaj morali zagovarjati zaradi zločina – imeli kao neke dokaze češ da so temu nasprotovali; saj so vedeli, da ne živijo sami na planetu, pa tudi znotraj države so imeli ves čas nasprotnike etc.) Propagandna mašinerija pač. Češ, komunizem pa že ni kriv za ljudožerstvo med Ukrajinci. Ampak je bil. To je dejstvo. No, zdaj pa naj kdo še znori zaradi tega – komunizem vodi v ljudožerstvo. Kaj morem, če je pa res.

          • Ančka, Ančka, zakaj ne pišeš in razglabljaš o stvareh o katerih kaj veš. Tokrat si se zapičila v ukrajinsko lakoto, ki je “pomorila” 7 mio ljudi in seveda kriviš Stalina. Vendar zadnje raziskave s primerjanjem statističnih podatkov to številko ne, da samo prepolovijo, temveč jo zmanjšajo na cca. 3 mio. Jasno!!!

            Predno se vrnem na Stalina imam za tebe samo eno vprašanje. Koliko ljudi je v istem obdobju v ZDA umrlo zaradi krize, ki jo je povzročil požrešni kapitalizem? Ne veš?

            Ameriška Lakota, ki je bila posledica krize je pomorila 7 mio ljudi, po statističnih podakih statističnega urada ZDA. To ni mogoče, boste kričali zagovorniki samouničujočega sistema imanovanega kapitalizem. Na srečo je, ker ravno to lahko uporabimo kot protiutež ukrajinski lakoti. Kako je do tega prišlo? V ameriki so za razlog uporabili besedo “defarming”, kar pomeni da so banke zaradi dolgov razlastile več kot 5 mio kmetov, vlada ZDA pa tem kmetom ni priskrbela zaposlitve, socialne pomoči in hrane.
            No pa se vrniva v Ukrajino, žitnico SZ, ki je bila prizadeta z lakoto. V tistih letih je v Ukrajini vladala suša in žitna zrna je napadla rja, ki je veliko pridelka uničila, za kar pa ne moreš kriviti sovjetskega vodstva.
            Torej, še enkrat Ančka. Malo manj posploševanja, nategovanja in laganja, pa bo tudi tvoj svet lepši. Dejstva so pač dejstva.

          • Emonec je še en zagovornik zločinskega komunizma, ko mora iskati neke lažne raziskave, ki zmanjšujejo številke, ki pa so še vedno velike.

            Kapitalizem ni povzročil nobene krize, saj so vsi ostali sistemi le permanentna kriza.

            Če boš hotel dokazati take številke, boš moral dati verodostojen vir – ki ga pa pri tebi ni. Tudi za ZDA nimaš verodostojnega vira.

            Seveda pa je Stalin načrtno sprožil lakoto, saj je poslal vojake na žitna polja, ki so preprečevali, da bi ljduje pobrali žito in jedli. Šlo je za načrten gladomor.

            Dejstva so dejstva, ampak so na Anini strani, ne na tvoji.

  28. Ne vem kaj pisete samo za nazaj kaj je blo in še to po nekih domnevanjih rekla, kazala. A ne upate pisat o sedanjosti, pojdite malo okoli pa pisite zgodbe kaj se sedaj dogaja, koliko ljudi je lačnih itd … Pa naredite nekaj za to da se spremeni. Pa postavite vprasanja odgovornim, kaj lahko storijo za te ljudi, pa da vidimo kaj lahko naredijo …

    • Na žalost g. Sebastjan, prvič gre za to, da zgodovino moramo poznati in jo pravilno ovrednotiti, da ne bomo ponavljali napak v bodoče! Pri nas so jo pisali na žalost zmagovalci – komunisti, ki so in še opravičujejo komunistične zločine tudi širom po svetu.
      Bedo okoli nas pa poznamo, o tem pišejo mediji, vemo kdo jo je povzročil, sistem ki so ga zgradili tudi s pomočjo istih prizadetih ljudi, pa omogoča oblastni oligarhiji, da na temelju njihovih ”zgodovinskih zaslug” omogočajo lagodno življenje njim in njihovim pristašem v obliki ugodnih služb, prenatrpanega javnega sektorja, izčrpavanja gospodarstva s pomočjo večinskega deleža države in nato preko svetovalnih in reklamnih agencij. Zato se stanje v Sloveniji ne bo izboljšalo, saj samo prerazporejanje dobrin lahko traja zelo omejen čas, krivulja siromaštva pa je obsojena na padanje v negativno smer.

  29. Čuteče, pretresljivo in resnično! Angela Vode je bila pokončna osebnost, takih pa komunizem in socializem nista dovoljevala. Ukazovala sta hlapčevstvo na vseh ravneh družbene piramide, veljala je zapoved: kdor ni z nami je proti nam, je naš sovražnik, ki ga je treba uničiti.
    Žal se ta hlapčevska drža: »gospodarjeva« in »hlapčeva« ohranjata tudi danes, sredi Evrope, v Sloveniji. Razumljiva je gospodarjeva želja po vladanju, ne dojamem pa želje po hlapčevanju.
    Kdo oblikuje ta hlapčevska hotenja, kdo si želi narod hlapcev in kdo pravzaprav želi biti hlapec v državi, ki uzakonja najvišjo stopnjo človekovih pravic? Srbijo me prsti, da bi zapisal kakšen namig, obvladal sem bom, prepustil bom odgovor družboslovni stroki, čeprav me stroka največkrat razočara, še posebej moja.

    • Stroka ne bo na to odgovorila. Stroka bi morda še najdlje prišla, ko bi ugotovila da kapital zasužnjuje ljudi. Ali potrošništvo. Da pa je pri nas to preseženo, tako da oblast zasužnjuje ljudi, tega stroka ne bo ugotovila. Vsaj ne tu, naša stroka.
      Tega normalna oblast niti ne počne. Vsak vladar, ki je malo pri pameti ve, da od sužnjev ne bo nič. In da bo s tem uničil narod in državo. Čemu vlada potem?
      Samo komunistom to ni mar. Oni hočejo sužnje. Vse druge bodo uničevali, vztrajno, sistematično. Kdo bo zdaj vladal? Suženj! Samo tak, še hujši od najhujšega, dokler se vse ne zruši.

    • Hja logično: tisto je bila še vedno TITOVA Juga. Saj je takrat veljal uradni moto: “Po TIITU TITO!”

      Da odgovorim na Vaše spoštovano vprašanje: leta 85 so bili na oblasti izvajalci titovega režima, ki je bil isti, kot takrat ko je Tito še živel. Nekateri izmed teh ljudi so Tita poznali osebno.

  30. "V Jugoslaviji so ljudje umirali od lakote"

    Je pa res kriza, da je treba brcati mrtvega konja. Le čemu?
    Kritiziraš staro, da bi poudaril, kako je novo imenitno. Pa ni! Sistem, ki ga imamo ni nič boljši od jugoslovanskega.

    • To pa je celostna vadba, da delaš telesne vaje samo s konicami leve roke. niti cele roke in cele leve noge ne premikaš, desna stran je popolnoma hroma kot po možganski kapi.
      Invalid, ki niti samostojno jesti ne more, kaj šele sam iti na WC – zato ima celo življenje planice. tipičen primer socialista.

    • To pa je celostna vadba, da delaš telesne vaje samo s konicami leve roke. niti cele roke in cele leve noge ne premikaš, desna stran je popolnoma hroma kot po možganski kapi.
      Invalid, ki niti samostojno jesti ne more, kaj šele sam iti na WC – zato ima celo življenje planice. tipičen primer socialista.

  31. “V Jugoslaviji so ljudje umirali od lakote”

    Je pa res kriza, da je treba brcati mrtvega konja. Le čemu?
    Kritiziraš staro, da bi poudaril, kako je novo imenitno. Pa ni! Sistem, ki ga imamo ni nič boljši od jugoslovanskega.

    • Tovarišč rado, saj so na oblasti tisti, ki jih ti častiš. Zato pa ni boljše.

      Je pa lepo,d a priznaš, da je bil jugoslovanski sistem zanič s tvojo izjavo “brcaš mrtvegakonja”.

      Črpav je ta konj pri nas oživel.

  32. Ne da zagovarjam staro Yugo in Tita, tudi nasprotujem ne. Bilo je veliko dobrih lastnosti, imeli smo veliko več.
    Močno dvomim, da je bila Angela tako močno nedolžna kot jo sedaj prikazujete, da bi jo kar zaradi take nedolžnosti tako ponižali. Nekaj je že moralo biti, nekomu je stopila na žulj.

    Zagotovo pa verjamem, da je bila velika, velika po svojem duhu, inteligenci in delu, bila je realna in iskala je logično pravico, ki pa je včasih v tistemu sistemu ni bilo, če si mu nasprotoval.

    Jasno pa mi je, da kdor sovraži Tita bo pljuval po tistih, ki ga zagovarjajo in obratno. Tipično slovensko žal. Vsi pametujejo, vsi vse vedo, dejansko pa nihče ne pozna pravih dejstev in ne pozna resnice, le zgodovino želi spremeniti sebi v prid.

    Zgodovina je del nas, čeprav jo določeni želijo spreobrniti in okrniti. Če ne bi bilo Tita, pa ruskega poguma, sicer prisilnega zaradi križenj po smrti, bi danes govorili verjetno nemško, pa tudi roko bi dvigovali v luft.

    Drugi pa bodo spet pripovedovali, da bi bilo vse bolje, če bi resno verovali v boga (tako kot Eva).

    Skratka, vsi nekaj vsiljujejo, dopovedujejo, spreobračajo a nihče se ne želi dotakniti resnice.
    Bolj bolani so tisti, ki stalno omenjajo Tita, ker jim pač en mrtvec ne da miru v življenju, kot pa tisti, ki ga zagovarjajo.

    • “Nekomu je morala stopiti na žulj”
      ===========================
      Kakšen cinizem! Dajte se skrit kam pod skalo, kača!

    • Milan, si se že izdal. S tem, ko ponavljaš komunajzersko laž, da bi brez Tita pa govorili nemško in podobne neumnosti…

      Brez Tita bi bili že leta 1945 demokratična država.

      • Demokratična? Kje si se pa ti zgodovino učil? A dejstvo, da bi kralj nazaj prišel in bi končali v kraljevini SHS, ki ni bila demokratična, če ne bi bilo partizanov, tebi očitno nič ne pove.

        • ??

          Tudi kraljevine so lahko demokratične. In tudi so, npr. Velika Britanija, Švedska …

          Ja, če bi zmagal Hitler, tudi ne bi bilo demokracije. Kot je tudi ni bilo, ko je zmagal Tito oziroma bolje zapisano: Stalin. Na srečo nekaterih držav pa so zmagali USA, GB … žal te sreče mi nismo imeli.

  33. Mi je všeč, ko smrkavci, ki so bili rojeni leta 1978, pišejo o SFRJ. Si kot Jernej Vrtovec iz NSi, ki si je rit brisal z italijanskim toaletnim papirjem, ker je bil PALOMIN preslab.

  34. Na Goli otok? Da se ti uresniči želja! Pa, da morda tam začneš razmišljati s svojo glavo, da prenehaš blatiti vse, ki mislijo malo bolj drugače, bolj pošteno, bolj pametno, bolj človeško. Ni "dragi" Majerček vse v denarju! Zapomni si to! Bolj pomembno je drugo bogastvo, tega pa ti ne premoreš! Tudi do tega spoznanja boš (upam) enkrat prišel.

  35. Krasno je trčiti ob take zapise. Lepa hvala avtorici! Sem pa še ves pod vtisom nedeljske slovensnosti v Podlesju, kjer je bilo povojno žensko taborišče. Vsako leto grem, odkar sem slišal za to. A ljudi je tako malo, ne vem, če sto.
    Letos je preživela taboriščnica v presunljivem nagovoru omenila tudi najlepši božič v svojem življenju: v ledeni baraki, kjer je morala ležati na tleh brez vsega, ji je sojetnica ponudila del odeje …
    Na Časniku sem našel članek: https://www.casnik.si/index.php/2012/09/12/dan-drugorazrednih-zena/

  36. Vse lepo in prav – grozote komunizma pač. Edino moti me, da se mešajo jabolka in hruške. Komunizem in socializem nista primerljiva pojma, zato je ta poskus, da se omalovažuje socializem s tem, da se opiše zločine komunizma povsem zgrešen…

    • V SFRJ (Socialistično Federatvni Republiki Jugoslaviji), ki je preimenovala iz FDRJ (Federativne Ljudske Republike Jugoslavije), ki se je preimenovala iz FDR (Demokratične Federativne Jugoslavije), se je oblikovala po 2. svetovni vojni iz ozemlja predvojne Kraljevine Jugoslavije … 😕

      Jemti tolko preimenovanj pa vedno isto vodstvo Tito, Tito, Tito … Nič čudnega, da se ne loči več med komunisti in socialisti – oboji so isti! 😕

  37. Razveseljivo, da tudi tabor protiimperialistične fronte spremlja Časnik, saj verjamem, da je zaradi visoke ravni tematike in razpravljajočih zanimiv tudi za njih. Menim, da je zalo važno, da si se pripravljen soočiti tudi z nasprotnim mnenjem in ga v argumentiranem diskurzu voditi brez sovraštva in apriori izključevanja.

Comments are closed.