V. Jarc, Slovenski čas: »Zasluge«, ki so krivde

171

Za narodno spravo je potrebna drugačna zgodovinska pripoved (naracija) od enobejevske

Nedavna postavitev spomenika vsem slovenskim žrtvam totalitarnih režimov na poslopju ameriškega veleposlaništva v Ljubljani je opozorila na neuspeh procesa narodne sprave na Slovenskem. Kaj drugega kot neuspeh je namreč to, da so Američani postavili tak spomenik namesto nas Slovencev, ki tega nismo zmožni. Logično se postavlja vprašanje o vzroku oziroma vzrokih ter odgovornosti za to nezadovoljivo stanje stvari pri nas.

Slovenska levica za narodno spravo ni zainteresirana (razen v besedah), kar ni presenetljivo glede na njen položaj varuha izročil komunistične revolucije in njenih pridobitev. Slovenska desnica je bila v prizadevanjih za narodno spravo bolj iskrena, a je njen pristop napačen, ker ostaja ujetnica enobejevske mitologije, s katero je komunistom v desetletjih njihove monopolne vladavine uspelo indoktrinirati slovenski narod. Temeljna napaka desnice je, da obravnava vprašanje narodne sprave le s humanitarnega vidika, kot pravico pobitih do groba, ne pa tudi njihove moralne rehabilitacije.

Slednje seveda predpostavlja tudi prevrednotenje in drugačno interpretacijo zgodovinskega dogajanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem od tiste, ki jo ponuja mit o »NOB« kot uradna razlaga takratnih dogodkov s strani komunističnega režima in njegovih dedičev. Ob dihotomiji osvoboditelj-izdajalec, na kateri temelji (post)komunistična interpretacija medvojnega dogajanja, sprave ne more biti, tudi na pietetni ravni ne, kar dokazuje neuspeh, da bi pokopali žrtve Hude jame in stotin drugih morišč na Slovenskem. Za narodno spravo je potrebna drugačna zgodovinska pripoved (naracija) od enobejevske, takšna, ki »izdajalcem« vrača dobro ime in čast ter priznava legitimnost njihovega ravnanja, hkrati pa jemlje herojsko avreolo komunističnim revolucionarjem. Prazno govoričenje o spravi in pravici do groba je jalovo, delovati za narodno spravo pomeni promovirati alternativno razlago slovenske zgodovine druge svetovne vojne, takšno razlago, ki ne deli njenih udeležencev na »osvoboditelje« na levici ter na »izdajalce« na desnici. Manj ko bo Slovencev verjelo komunističnemu mitu o »NOB«, ki generira sovraštvo, bliže bomo narodni spravi in uresničitvi pravice do groba za vse Slovence.

Glavni namen mita o »NOB« je bil zgodovinsko opravičiti početje slovenskih in jugoslovanskih komunistov med drugo svetovno vojno ter moralno in pravno utemeljiti njihovo pravico do diktatorske oblasti, ki so jo takrat prigrabili, in ki seže s svojim vplivom na razporeditev družbene moči tudi v sedanjost. V tem zapisu se bomo dotaknili nekaterih domnevnih zaslug, ki jih komunisti in današnja levica pripisujejo jugoslovanski komunistični revoluciji, od njih opevani kot »narodnoosvobodilni boj«, ter partizanstvu, ki je to revolucijo z orožjem izbojevalo.

»Brez partizanov bi danes govorili nemško«

Najskrajnejša trditev častilcev revolucije je ta, da naj bi bila le-ta zaslužna za nič manj kot to, da Slovenci danes sploh še obstajamo kot narod. Komunisti kot ustanovitelji in voditelji partizanstva naj bi rešili slovenski narod pred uničenjem, ki so nam ga pripravljali okupatorji, za kar naj bi jim morali biti Slovenci večno hvaležni, kajpada tako, da bi jim priznali pravico do oblasti za vse večne čase. Zlaganost in ničnost te zasluge se vidi po tem, da bi morali, če bi ta trditev držala, izginiti tisti okupirani narodi, ki med drugo svetovno vojno niso doživeli komunistične revolucije, pa se to ni zgodilo. Ne le da niso izginili, ampak so preživeli vojno v višjem deležu kot Slovenci. Najbolj pomenljiva je primerjava z nam sorodnimi slovanskimi Čehi. Slovenci smo utrpeli med drugo svetovno vojno 6,5 % žrtev, Čehi pa samo 0,4 %, čeprav so bili dve leti dlje okupirani od nas, a niso imeli komunistične revolucije in gibanja, podobnega našemu partizanstvu. Torej, daleč od tega, da so komunisti in njihovo partizanstvo zaslužni, da se na slovenski zemlji ne govori nemško, zaradi njih danes govori na slovenski zemlji manj ljudi slovensko kot bi jih sicer.

Seveda to ne pomeni, da okupatorji Slovencev niso ogrožali. Če bi jim uspelo dobiti svetovno vojno, bi bila prihodnost Slovencev dejansko vprašljiva. Ne toliko v smislu nevarnosti fizičnega iztrebljanja kot kulturne asimilacije. Ampak svetovna zmaga je bila za okupatorje iz sil osi še daleč in se je na koncu izkazala za nedosegljivo. Komunisti, ki so izrabili okupacijo kot priložnost za pohod na oblast, zakrinkan v »upor proti okupatorju«, in ga opravičevali, češ da je potreben za ohranitev Slovencev, so se dejansko norčevali iz zgodovinsko izpričane slovenske trdoživosti. Slovencem je bilo že večkrat usojeno živeti pod nenaklonjenimi tujerodnimi režimi, pa smo kljub temu »stali in obstali«. Brez dvoma bi preživeli tudi neprijazen čas osne okupacije, in zato nismo potrebovali komunistične revolucije, ki je dejansko predstavljala drugo veliko nesrečo, ki je doletela slovenski narod med drugo svetovno vojno. Komunistična revolucija, pardon »NOB«, ni v ničemer pomagala k preživetju Slovencev, ampak je Slovence dodatno ogrozila in enormno povečala število slovenskih žrtev. Lahko se reče, da gre od 97 tisoč slovenskih žrtev med drugo svetovno vojno vsaj 80 tisoč na rovaš komunistične revolucije. Te žrtve niso bile potrebne za izgon okupatorjev iz Slovenije, temveč so predstavljale ceno, da so se lahko komunisti polastili oblasti za 45 let.

»Partizani so nam prinesli svobodo«

Ta trditev je nekoliko manj pretenciozna od zgornje, a nič manj neresnična. Ne le da partizanstvo Slovencem ni prineslo svobode, ampak je preprečilo prihod svobode, ko bi ta lahko prišla in morala priti. Z odhodom okupatorjev iz Slovenije maja 1945 je nastala možnost, da Slovenija postane svobodna, vendar je komunistično partizanstvo to preprečilo. Namesto demokratične države s svobodo za vse Slovence smo dobili komunistično diktaturo s preganjanjem drugače mislečih. Komunistično-partizanska »osvoboditev«, ki to ni bila, je kriva, da smo imeli Slovenci prve večstrankarske volitve po drugi svetovni vojni šele leta 1990, sosednji Avstrija in Italija pa že leta 1945 oziroma 1946. Okupatorji bi zapustili Slovenijo tudi brez partizanskega boja, ki pa je bil odločilen za vzpostavitev komunistične diktature, čemur je bil tudi vseskozi namenjen.

»Partizanski boj je uvrstil Slovence med zmagovalce druge svetovne vojne«

Za uvrstitev na zmagovito oziroma zavezniško stran nima partizanstvo nobenih zaslug, saj smo bili Slovenci del zavezniškega tabora od tedaj, ko so nas sile osi napadle in okupirale, se pravi, še preden je partizanstvo sploh nastalo. Večina okupiranih držav med vojno ni imela protiokupatorske gverile, pa nihče ne pravi, da zaradi tega niso bile na zavezniški strani. Pač pa nas je partizanstvo uvrstilo v komunistično krilo protihitlerjevskega zavezništva na čelu s Sovjetsko zvezo, namesto v demokratično krilo zahodnih zaveznikov. Zaradi partizanstva se je Slovenija po vojni znašla na vzhodni strani železne zavese, kar jo še danes negativno zaznamuje. Partizanstvo ni bilo potrebno zaradi mednarodne uveljavitve slovenskega naroda, ampak zaradi uveljavitve Komunistične partije Jugoslavije (KPJ), kateri so zaradi partizanskega »boja proti okupatorju« zavezniki že med vojno priznali oblast v Jugoslaviji (sicer formalno v obliki »skupne vlade« Tito-Šubašić, ki pa so jo povsem obvladovali komunisti), čeprav ni bila rezultat svobodnih volitev. Partizanski boj je tako odigral protidemokratično funkcijo poti na oblast mimo volitev. Namesto z volilnimi glasovi so komunisti utemeljevali svojo pravico do oblasti z žrtvami »boja proti okupatorju«, ki so jih večinoma oni sami povzročili.

Več lahko preberete v Slovenskem času.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


171 KOMENTARJI

  1. Pogumno in jasno razmišljanje, predvsem pa razkrinkavanje komunističnih manipulacij, ki so se v Sloveniji večinsko prijele.

    Še globlje pa so prisotne socialistične manipulacije o socialni državi, davkih, državnih podjetjih, državnemu monopolnemu šolstvu, državnemu monopolnemu zdravstvu, monopolni državni banki in zavarovalnici, proti podjetništvu, proti kapitalu, proti svobodnemu trgu,…

    Škoda, ker ga ne morem v celoti prebrati.

    Namesto avtorja bi jaz ne uporabljal v Sloveniji pojma levica – ker ga ni. Socializem namreč ni levica, temveč zloraba levice, perverzija in uničenje levice.

    Levica sprejema svobodni trg in želi kaj pri njem popraviti.
    Socialisti pa prosti trg satanizirajo, zlorabljajo, z njim manipulirajo.
    Levičar je nujni člen demokracije, medtem ko je že EN socialist v parlamentu že znak razpada demokracije, pravne države in svobodnega trga.

  2. “takšna, ki »izdajalcem« vrača dobro ime in čast ter priznava legitimnost njihovega ravnanja”

    to je seveda povsem možno storiti in to tako, da kolaboracijo kot tako začnemo jemati in razumevati kot legitimno. 🙂 skratka, potrebno je spremeniti pravno-moralno normo, ki sodelovanje z okupatorjem obravnava kot neko zavrženo dejanje tako, da pač taka ravnjanja ne bomo več smatrali kot obsojanja in zaničevanje vredna. skratka, zmenimo se, da pač od sedaj naprej sodelovati z okupatorji ter v njihovo korist izdajati svoj lasten narod ni moralno sporno, ampak povsem legitimno in potem za nazaj ugotovimo, da s kolaboracijo ni bilo nič narobe. 🙂

    skratka, če nas jutri kdo napade z namenom, da nas pokori svojim interesom, potem ne bi bilo nič narobe, če jim nekateri slovenci pri tem, zaradi zagotavljanja svojih interesov, tudi pomagali. 🙂

    v nobeni evropski državi niso kolaboracije z nacisti priznali legitimnosti. 🙂 take tendence se kažejo zgolj v nekaterih balkanskih državah (slovenija, hrvaška, srbija). 🙂

    • Odvisno je kdo obsoja. V tem primeru komunisti obsojajo kolaboracijo, kar je povsem nedopustno, ker niso vredni soditi. Tako da so lahko samo tiho.

      • po isti logiki lahko potem trdimo, da kalaboracionisti ne morejo obsojati komunistov, ker niso vredni soditi. 🙂

        oboje je seveda nesmiselno. 🙂

          • saj ne gre za to, ali so živi ali ne (verjetno nekateri že), ampak zato, ali jih lahko v osnovi (teoriji) obstojajo. 🙂

            druga poanta je pa ta, da nelegitimnost kolaboracije ni odvisna od vprašanja, ali jo lahko komunisti obsojajo ali ne. 🙂

            tretji vidik je pa ta, da komunist ne more biti kompromitiran že s tem, ker je komunist, brez da bi zagrešil karkoli takšnega, kar bi pomenilo nemoralno dejanje ali celo zločin. 🙂

          • Seveda gre za to ali so živi! Pojdi v Rog se valjat v brezna.
            Seveda gre za to ali jo komunisti lahko obsojajo ali ne. Še sami je niso zmogli ampak so razglasili amnestijo. Samo hudobec to lahko ne priznava.
            In še: komunist je kompromitiran a priori. Že s tem ko je brez razloga dvignil roko nad kralja, oziroma carja v Rusiji.
            Ali po tvoje, če hočeš: komunist je storil nemoralno dejanje že v samem začetku. Likvidacija carja, potem ko je ta predal oblast.

          • @zdravko,

            o amnestiji sva že razčistila, nima smisla ponavljat eno in isto. 🙂

            “komunist je kompromitiran a priori. Že s tem ko je brez razloga dvignil roko nad kralja, oziroma carja v Rusiji.”

            ta trditev nima nobeneg smisla. 🙂 a nad carja v rusiji je dvignil roko apriori? 🙂 kako pa to zgleda? 🙂

            pa kaj imaš ti s to predajo oblasti, da se ti povsod prikazuje? 🙂 tudi ruski cesar je ni predal, z revolucijo so mu oblast odvzeli. 🙂

    • izdajati svoj lasten narod …???

      ..še ena debilna floskula, značilna za retarirane boljševike…ker naroda ni možno izdati..

      • za tiste, ki ste očitno nepismeni. 🙂

        izdáti 1 -dám dov., 2. mn. izdáste in izdáte; izdál (á) …3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: s tem ravnanjem so izdali tovarištvo / izdati domovino, narod

        vir: SSKJ

        pametnemu dovolj, bi rekel zdravko. 🙂

        • ..no seveda..po inerciji komunističnih floskul, ki jih ni imun niti SSKJ…

          ..seveda pa si ti [odstranil admin], ki ne zna pojasniti kako je možno izdati narod …

          • če nisi pismen, ti ne morem pomagat. pa vprašaj koga, da ti prebere zgornji moj komentar in razloži, kaj tam piše, ker tam vse piše, tudi to, kako je možno izdati domovino ali narod. 🙂

          • Aladar pač ne ve, ker je to, kar pravi – nemogoče. Je v protislovju sam s sabo in z realnostjo.

    • ..seveda..a ker si dembilko, tam drugje se kolaboracija ni nikjer pojavila zaradi komunistične revolucije in od komunistov izzvane državljanske vojne..

    • Aladar Bergles: “…, da kolaboracijo kot tako začnemo jemati in razumevati kot legitimno.”
      =====

      T.i. kolaboracija je bila posledica komunistične revolucije. Če te ne bi bilo tudi ne bi bilo kolaboracije.
      Če se obsoja kolaboracijo kot izdajo, potem je komunistična revolucija veleizdaja! (kar je itak, tudi brez tega pogoja)

      • kolaboracija je bila v naprej načrtovana in se je začela takoj z okupacijo, preden so se revolucionarne aktivnosti sploh začele. 🙂

        in kaj je bila komunistična revolucija tu sploh ni važno, saj nimam nobenega razloga, da bi jo zagovarjal. 🙂 zaradi mene je bila lahko tudi vele veleizdaja. zaradi tega kolaboracija ni nič manj ali bolj zavrženo dejanje. 🙂

    • Ker šele sedaj pregledujem tele tvoje cvetke, bi pred tvojim hudim nadaljevanjem “razpravljanja” pričakoval, da napišeš mednarodno pravno podlago, po kateri se sme obravnavati t.i. kolaboracija od leta 1940 pa do konca vojne v Sloveniji. Ajde, da te vidimo, pa bomo potem o tem kaj več rekli!!!

      Traparije tipa “začnemo obravnavati kot legitimno ipd.” še za v vrtec niso dobre.

      • ker vidim, da že v osnovi nimaš pojma, me ne mika preveč, da bi se spuščal v neko debato, tako da na kratko. kolaboracija kot taka je namreč notranje pravno vprašanje, ne mednarodno. 🙂 vprašanje kolaboracije je tako urejala takrat veljavna nacionalna zakonodaja. je pa seveda kolaboracija tudi moralno vprašanje, ne samo pravno. 🙂 iz tega vidika se dejansko res ne predstavljam države, ki v svojem notranjem pravu kolaboracije z okupatorjem ne bi smatrala kot kaznivo dejanje. 🙂 to velja tudi za slovenijo danes. 🙂

          • za naciste zagotovo. 🙂 sicer pa tvoja trditev je nesmiselna, tako da se z njo niti ne mislim ukvarjat, kot se ne ukvarjam z večino tvojih komentarjev, ki so spet nesmiselni, če še tega nisi sam opazil. 🙂

        • Katera zakonodaja da je to urejala med letom 1940 in 1945. Napiši vendar in ne nakladaj v tri dni.

  3. Stalni kolaborant okupatorja so bili partizani in Slovenci, ki so delali za komuniste iz Moskve.

    Vaške straže niso bili kolaborantje, so v okviru okupacije branili svoje domove pred komunističnimi teroristi, ki so pobijali družine.

    Cca 2.000 civilnih žrtev je VOS pobila in razni partizanski odredi – preden je postala prva vaška straža.

    Tudi med domobranci jih je velika večina bila proti nemškemu okupatorju, nikakor pa niso bili nacional-socialisti, kvečjemu slovenski nacionalisti.

    O tem dobro pove ga. Pavlina Ulrich Dobovšek, ki se je poročila z dr. prava Marjanom Dobovškom. Nanj so komunisti kot na prvega Slovenca skušali izvesti atentat. Pa ni bil ne domobranec in bil je proti Nemcem.

    Naj pa bi bil poleg Rudolfa Smersuja eden od ustanoviteljev odpora proti okupatorjem z imenom Slovenska Legija, ki je bilo prvo resnično uporniško gibanje v Sloveniji in konec leta imelo cca 8.000 pripadnikov v ilegali. Komunisti so jih načrtno pobijali z atentati in zarotami.http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenska_legija

    Gospa tudi opiše kako je g. Dobovšek ušel pred domobranci v Švico, ker je bil med soorganizatorji tistih domobrancev, ki so leta 1943 pripravljali izkrcanje zaveznikov v Istri.

    g. Dobovšek je bil tudi osebni prijatelj Vladimirja Vauhnika.

    Intervju z Možino na Pričevalcih

    http://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarna-oddaja-kulturno-umetniski-program/174288792

    • Legije, ki so se ilegalno ustanavljale (Dosje Mačkovšek) so bile legitimne organizacije za razliko od združb KP. KP namreč ni imela nikakršne pravice nastopati v imenu ljudi, razen morda v imenu svojih 1000 zavedenih članov. Stranke, ki so bile zakonito nastopale na demokratičnih volitvah, pa so imele zakonito pravico, da so delale v imenu ljudi. Iz omenjenega dosjeja, ki ga je obdelala znana zgodovinarka Jera Vodušek-Starič, je razvidno, da so se funkcionarji zakonitih strank zelo odgovorno dogovarjali glede odpora. Identično kot v kakšni od drugih okupiranih držav. Mislim na države, kjer tedanja mednarodna teroristična (po današnjih kriteriji) internacionala s svojimi šolanimi agenti iz Moskve ni imela toliko moči kot pri nas.

  4. ..za aladarja…oizdaju naroda ..

    NAROD IN IZDAJA

    Naroda ni mogoče izdati. Izdati je mogoče le fizično osebo naroda kateremu pripada.
    Narod je skupek osebnosti.
    Pojem izdaje: Izročitev, prepustitev v pogubo, prelomitev dane obljube ali dolžne lojalnosti.
    Vse to je mogoče zagrešiti samo do določenega subjekta in ne proti komur koli ali čemur koli.
    Izdati je mogoče prijatelja, sorodnika, predstojnika , partnerja, sopogodbenika…itd!
    Izdati je mogoče kolektivno osebo, v kolikor je take narave, da lahko po svojih organih izraža voljo in sprejema obljube: Bojno enoto, konstituirane civilne družbe, državo, domovino kot družbeni organizem.
    Narod ne more terjati zvestobe ali nalagati obveznosti. Kodeksa, ki bi inkriminiral izdajo naroda ni in ga ne more biti.
    Obstoji pa izdaja države ali vladarja in v nekaterih primerih domovine, vse to v pomenu pravne institucije. Narodna pripadnost je stvar svobodne odločitve posameznika, ki lahko narod z izselitvijo zapusti, kot renegat se mu izneveri , lahko ga žali, mu dela sramoto, onečašča in obrekuje. Ne more pa ga izdati , ker narod ni osebek s pravicami in dolžnostmi. Narod bi bilo mogoče uničiti s popolnim iztrebljenjem, vendar ne z lastnim izdajstvom, ker bi to pomenilo avtogenocid, kar pa je absurd. Pojma narodno izdajstvo ni najti v primerjalnem kazenskem pravu , kar je razložljivo s tem, da je narodnost zgolj duhovna in ne pravna kategorija.
    Zato je besedna zveze ” izdaja naroda ” ali ” izdajalec naroda ” vsebinsko prazna in nelogična. Ker je pojmovno nemogoča tudi ni inkriminirana. Narod je mogoče , kar se prava republike Slovenije tiče: Razžaliti, obrekovati ali žaljivo obdolžiti ( 176 . člen ) ali pa razpihovati proti narodu sovraštvo in nestrpnost ( 300. člen )!
    V teh členih ni predmet pravnega varstva neopredeljiv subjekt, ampak čast množice posameznikov ter javni red in mir. Po vsem povedanem, je mogoče, in to upravičeno, ljudi, ki še danes opletajo z vsebinsko prazno besedno zvezo ” izdajalci naroda ” poimenovati z retardiranimi boljševiki.

    • “Narod je skupek osebnosti.”

      s tem si povedal vse. 🙂

      narod = skupina fizičnih oseb

      narod je abstrakten pojem, ki se nanaša na konkretne ljudi. 🙂 ko rečemo narod mislimo na fizične osebe. 🙂 se pravi, da nek zločin proti narodu pomeni zločin proti fizičnim osebam, ki jih razumemo pod pojmom narod. 🙂

      glede teksta pa toliko nesmislov na kupu že dolgo nisem prebral. 🙂 npr. par cvetk:

      “Narodna pripadnost je stvar svobodne odločitve posameznika, ki lahko narod z izselitvijo zapusti, kot renegat se mu izneveri , lahko ga žali, mu dela sramoto, onečašča in obrekuje. Ne more pa ga izdati , ker narod ni osebek s pravicami in dolžnostmi.”

      če narod ni osebek s pravicami in dolžnostmi, kar seveda itak ni, kako se ga pa lahko potem npr. žali ali obrekuje, sramoti kot navaja tekst, da je mogoče, če je pač to pogoj (biti osebek s pravicami in dolžnostmi)? 🙂

      “Pojma narodno izdajstvo ni najti v primerjalnem kazenskem pravu , kar je razložljivo s tem, da je narodnost zgolj duhovna in ne pravna kategorija.”

      tu imamo dejansko kontradikcijo s tole spodnjo izjavo:

      “Zato je besedna zveze ” izdaja naroda ” ali ” izdajalec naroda ” vsebinsko prazna in nelogična.”

      skratka, najprej naj bi narodno izdajstvo bila duhovna (jaz bi rekel prej moralna kategorija), potem pa se trdi, da je vsebisnko prazna besedna zveza. 🙂 kako je torej lahko nekaj, kar je moralna kategorija, torej kot taka mora imeti tudi neko vsebino, lahko hkrati vsebinsko prazna besedna zveza. 🙂 težko. 🙂

      “V teh členih ni predmet pravnega varstva neopredeljiv subjekt, ampak čast množice posameznikov ter javni red in mir.”

      saj tudi pri narodnem izdajstvu ne gre za neopredeljvi subjekt, ampak za množico posameznikov, ki jih pojem narod opisuje. 🙂

      kdorkoli je zapisal ta tekst se očitno ne zaveda, da je pojem “izdaje naroda” pomensko širok in ne pomeni zgolj sodelovanja z okupatorjem, ampak je lahko še marsikaj drugega, ker je v osnovi moralna kategorija. in kot moralna kategorija se npr. med drugi zrcali v 368. členu KZ-1:

      “Državljan Republike Slovenije, ki med vojno ali oboroženim spopadom služi v sovražnikovi vojski ali v drugih sovražnikovih oboroženih silah ali sodeluje v vojni ali oboroženem spopadu kot borec proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom, se kaznuje z zaporom do desetih let.”

      vprašajmo se, kaj pomeni sodelovati proti republiki sloveniji? kaj pa dejansko je republika slovenija, oz. na čem pa je republika slovenija, torej država slovenija utemeljena? za odgovor lahko preprosto preberemo uvodno besedilo ustave, ki pravi:

      “izhajajoč iz volje slovenskeg naroda in prebivalcev RS…

      …sprejema skupščina RS temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti republike slovenije.” 🙂

      torej, država slovenije je utemeljena na volji slovenskega naroda. 🙂 sodelovanje proti državi sloveniji je tako sodelovanje proti volji slovenskega naroda. 🙂 kaj predstavlja država slovenija za slovenski narod? ja, neko vrednoto. in kaj pomeni torej izdati slovenski narod? ja, če uporabimo SSKJ, potem to pomeni delovati proti vrednotam tega naroda. 🙂 in ravno to kaznuje zgoraj omenjeni člen. 🙂

      • ..bebče aladar ne zna pokazati, kje je pravno opredeljena in definirana izdaja naroda..saj…saj bi to,če bi bilo temu tako kot trdi debilko aladar. zakonodajalec tudi definiral, kot je za druge primere ala ..razžaliti, obrekovati ali žaljivo obdolžiti ( 176 . člen ) ali pa razpihovati proti narodu sovraštvo in nestrpnost ( 300. člen )!

        • sem ti že pojasnil zakaj. narodna izdaja je širok pojem in bi kot tak bil pravno preveč ohlapen, če bi bil uporabljen na tak način. 🙂 se pravi, če bi v zakonu pisalo, da državljan slovenije, ki izda narod, se kaznuje tako in tako, potem bi bil opis samega kaznivega dejanja preveč ohlapen, dabi bil uporaben. zato je ta pojem izdaje naroda moral biti konkretiziran in v našem zakoniku tudi je v več členih, ne samo v tistem, ki sem ga že citiral.

          tako npr. pod izdajo naroda spadata tudi naslednja dva člena, torej 369. in 370:

          Novačenje za tujo vojsko
          369. člen

          Kdor novači državljane Republike Slovenije ali državljane drugih držav ali osebe brez državljanstva za službo v sovražnikovi vojski ali drugih sovražnikovih oboroženih silah ali za sodelovanje v vojni ali oboroženem spopadu proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

          Pomoč sovražniku
          370. člen

          (1) Državljan Republike Slovenije, ki med vojno pomaga sovražniku pri odvzemu premičnin, jemanju živeža ali drugih dobrin ali pri kakšnih drugih ukrepih proti prebivalstvu, se kaznuje z zaporom do petih let.

          (2) Enako se kaznuje državljan Republike Slovenije, ki med vojno politično ali gospodarsko sodeluje s sovražnikom.

          v vseh teh členih je pravno konkretiziran pojem narodne izdaje oz kolaboracije. 🙂

          iz istega razloga npr. v kazenskem zakoniku ne piše, da se kolaboracija z okupatorjem kaznuje s tako in tako kaznijo. 🙂 spet iz istega razloga. kolaboracija z okupatorjem je preveč širok pojem, da bi lahko bil uporabljen za opis kaznivega dejanja, zato mora biti konkretizirana. skratka, zakon mora jasno določiti, kajšno dejanje ali ravnanje je kaznivo, tega pa pojem kolaboracija z okupatorjem ali izdaja naroda ne omogoča, zato je treba ta dva pojma konkretizirati.

          se pravi, zakon tako govori o službi v sovražnikovi vojski, o novačenju za sovražnikovo vojsko in o pomoči sovražniku. vse to je pa konkretiziran pojem izdaje naroda oz. kolaboracije z okupatorjem. 🙂 kaj pa je drugega pomoč sovražniku ali služba v sovražnikovi vojski drugega kot izdaja naroda oz. kolaboracija? 🙂

          • Bedak. Res s ene splača s tabo niti sekunde porabit.
            To ni izdaja naroda ampak veleizdaja. Izdaje naroda ni nikjer. Je čisti komunistični izum.

          • Pa še to: z bavconizmi iz naših komunističnih zakonov ne boš daleč prišel. Privošči si kak zakon neke tuje resne države.

          • @zdravko,

            Veleizdaja
            348. člen

            Kdor s silo ali grožnjo, da bo uporabil silo, ogrozi obstoj Republike Slovenije ali tako poskuša spremeniti njeno ustavno ureditev ali strmoglaviti najvišje državne organe, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

            dober namig. iz tega pojma vele-izdaja je pač jasno, kaj izdaja pravzapravo lahko pomeni.

            kot lahko zgoraj prebereš, pa je pri veleizdaji, kot je pojmovana v našem pravu, razlika v tem, da jo lahko izvrši vsak, ne zgolj državljan slovenije oz. slovenec po narodnosti, tako da tu ne moremo govoriti o “izdaji naroda”. 🙂

            izdaja naroda ni pravno ustrezni pojem, glede tega se strinjam, ampak je moralni pojem, ki je impliciran v določenih pravnih pojmih, ki sem jih opisal v prejšnjem komentarju.

          • Torej ni pravni pojem. Krasno. Kaj potem težiš s tem, ko govorimo o likvidacijah? Celo ti se najbrž strinjaš da ne moreš nekoga likvidirati zaradi moralnih prestopkov.

            Sicer tudi kot moralni pojem ni nič. Ne obstaja. Izdaje naroda ni nikjer. Niti v slovarjih. Razen seveda v komunističnem Novoreku. Samo gobezdaš kar naprej.

          • @zdravko,

            pa kdo tu sploh omenja kake likvidacije ali pametuje o tem, kakšne kazni so v tem primeru primerne? 🙂

            tudi to, da gre za moralni pojem ne pomeni, da dejansko ni pravno relevanten, saj je pravo prežeto z moralnimi načeli. 🙂 vprašati se moraš ravno zato, zakaj pa je sodelovanje z okupatorjem po našem pravu kaznivo? 🙂 ja preprosto, ker je kot tako že moralno sporno. 🙂 in to moralno spornost izraža tudi besedna zveza “izdaja naroda”. 🙂

            gre se samo za to, da je potrebno neko moralno načelo dovolj konkretizirati, da je lahko potem pravno uporabno. in moralno načelo, ki zavrača kolaboracijo, torej narodno izdajo je konkretizirano ravno v tistih členih, ki sem jih že navajal. 🙂

          • Ti seveda razpravljaš o nečem drugem. In potem trdiš da to ni to. Jasno.
            Tu razpravljamo o izdaji naroda v kontekstu povojnih likvidacij. Samo ti si z marsa pa teoretiziraš.

          • In kot ti je bernardo lepo razložil, izdaje naroda ni. Niti za teoretike. Razen za tvoje poulično pravo. To je nivo tvoje pravne teorije.

          • povojne likvidacije nimajo nobenega vpliva na kolaboracijo, saj so se zgodili po njej. 🙂 tudi povojni poboji niso noben faktor, ki bi imel kakršenkoli vpliv na samo zavrženost sodelovanja z okupatorjem. 🙂 tudi če so sodelavci okupatorja bili pobiti krivično, to njihovega dejanja ne opravičuje ali relativizira. 🙂

            narodna izdaja je pa mogoča, in se je v sloveniji, pa tudi drugod v evropi, tudi dogajala. 🙂 gre se samo za vprašanje, kako je to moralno zavrženo dejanje znotraj prava konkretizirano. 🙂 ker narodna izdaja ne pomeni nič drugega kot to, da kot predstavnik nekega narodo sodeluješ na strani okupatorja, ki si je ta narod potredil. 🙂 to ravnanje je pa dejansko povsod kaznivo. kako to imenujemo v pravnem jeziku je seveda povsem nepomembno, ker gre za vsebinsko isto stvar. 🙂

          • ali z drugimi besedami zdravko, obnašaš se kot črkobralec, brez da bi razumel konteksta in vsebine. 🙂

          • V ničemer nisi ovrgel bernarda. Narodne izdaje ni! Razen v pouličnem pravu, ki ga edino ti učiš. Tega ni. Ni treba nič raztegovati pojme. Vse izhaja iz veleizdaje. Tvoje moraliziranje z narodno izdajo pa nima veze s pravom, ampak z ulico.
            ps. sploh te niti ne berem. Dva stavka sta dovolj, da vidiš da stalno ponavljaš eno in isto, in se sploh ne oziraš na argumente drugih.

          • črkobralstvo, ki ga zganjaš, ti bom pojasnil takole:

            jaz bi ti vzel neko stvar, ki je tvoja. ti bi me obtožil lopovščine. jaz bi ti rekel, da je to prazen pojem, ker kazenski zakonik nikjer ne govori o kakšni lopovščini. 🙂 govori o tatvini. 🙂

            skratka, po tvoji logiki je nek pojem, ki ima splošno znano vsebino in pomen, kot je npr. lopovščina
            ali pa narodna izdaja, prazen in nesmiseln zato, ker ga pravo kot tako ne uporablja, čeprav uporablja nek drug pojem, ki vsebinsko dejansko pomeni isto. 🙂

          • V ničemer nisi ovrgel bernarda. Razen v tem da si ga ignoriral. Tvoji bavconizmi ne dokazujejo ničesar. Narodne izdaje ni. Je pa veleizdaja in iz nje izpeljani bavconizmi. Niti Bavcon ni bil tak bedak da bi sledil narodni izdaji.

          • očitno nisi prebral mojega komentarja, tako da ti predlagam, da ga. 🙂

            tudi ponavljaš napako, na katero sem te že opozoril. veleizdaja je v slovenskem pravnem redu pojem, ki ne vsebuje kolaboracije, zato nima zveze z norodno izdajo. 🙂

          • V ničemer nisi ovrgel bernards, ki je bil izhodišče za vse tvoje flance. Narodne izdaje ni. Ker je pojem absurden. In samo v tvoji zeljnati glavi lahko iz tega rastejo ideje.

          • “Razorožitev Teritorialne obrambe (TO) maja 1990 je bila narodna izdaja, so se na javni tribuni Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve strinjali nastopajoči govorniki. Predsednik SDS in prvi obrambni minister v samostojni državi Janez Janša je ob tem dodal, da bi razorožitev skorajda ogrozila osamosvojitev.”

            tone krkovič: “Za (samo)razorožitev teritorialne obrambe leta 1990, ki je vsekakor bila veleizdaja naroda, ni bil nihče procesiran, kaj šele obsojen.”

            bavconizmi? 🙂

            pametnemu dovolj. 🙂

  5. Prepirate se o te kdo je bil kolaborant v Sloveniji med drugo svetovno vojno.
    Predlagam vam, da se prepirate o tem, kdo je bil kolaborant pred in med osamosvojitvenim procesom Slovenije od SFRJ.
    Je bilo to morda predsedstvo Slovenije , ki je ukazalo, da se orožje v lasti slovenske teritorialne obrambe preda JLA in se s tem oslabi moč teritorialne obrambe, kar bi lahko bilo usodno za slovensko osamosvojitev?
    Ali pa je bila to vlada RS s Peterletom na čelu, Janšem kot obrambnim ministrom in Bavčarjem kot notranjim ministrom?
    Kaj menite strokovnjaki za razlago pojma kolaboracije?

  6. Noben se nič ne prepira.
    Zakaj pa ti ne poveš kaj misliš in kaj bi rad, ne pa da sprašuješ, glumiš nevedneža, ki prosi za pojasnilo.

  7. Več ko bomo vedeli o takratnem dogajanju, bližje bo sprava. Prizadevanje za spravo brez resnice je jalovo. Najprej resnica!

  8. ..aladar je tudi lažnivec, saj ne zna in ne zmore dokazati, kdo od teh, ki se jih ima za kolaborante, je iz in na slovenski strani kolaboracijo pripravljal že pred okupacijo in začel z njo takoj po okupaciji in pred pojavom t.i. revolucionarnega terorja..

    ..sem seveda ne štejem pripadnikov nemške manjšine živeče na naših prostorih..

    ..no, kar pa ni nič čudnega, saj lažnivček aladar tega ne pozna in ni zgodovinopisno pismen..

    • preberi si knjigo čas odločitev, zgodovinarja dr. godeša, ki z dejstvi in dokazi demantira pravljico o vsiljeni kolaboraciji. 🙂

      • Godeša je daleč od dejstev. Je še eden izmed zgodovinarjev, tipa Pirjevec in Repe.

        Sploh pa – tvoje izgovarjanje na to, naj gre brati nekoga – kaže, da dejansko niti sam ne znaš utemeljiti svojih lažnih trditev.

  9. Zgoraj je bilo natipkane kar precej nevednosti, ko komentatorji govorijo o izdaji, ne da bi se sploh poglobili v sam pojem.

    Izda kaj/koga komu lahko le tisti, ki pripada neki organizaciji in pozna skrivnosti te organizacije. Tisti od zunaj namreč nima blage veze, za kakšne skrivnosti gre, zato nima kaj izdati. Revolucionarji s partizani vred so bili organizirani skoraj celo vojno kot nekakšna organizacija, sicer popolnoma nepravna organizacija, a bili so organizacija. Če se je kdo držal okupacijskega prava in okupacijskim oblastem povedal za določeno osebo, ki jo je videl tam in tam in ga je tako ali drugače življenjsko ogrožala, a hkrati ni pripadal tej nelegalni združbi – ni ničesar izdal. Nobena tedanja legalna jurisdikcija mu ni mogla očitati prav ničesar. Izdati bi mogel le, če bi bil pripadnik te združbe. Tedaj bi postal izdajalec glede na “predpise” te nelegalne združbe.

    Za Aladarja: SSKJ so veliki meri sestavljali jezikoslovci najvišje Partijske prioritete. V SSKJ je nenormalno veliko število besed s citati iz vprašljive partizanske literature. Kot se danes komaj kaj posodabljajo pol-revolucionarno pravo in mnogi socialistični nonsensi, se tudi SSKJ le stežka posodablja. Torej najbolj tipičen partizanski nonsens, zabeležen v Slovarju zaradi oportunističnih jezikoslovcev, je prav ta “izdaja naroda”, saj je z logične plati čisti absurd.

    • za svojo funkcionalno nepismenost ne krivit drugih. 🙂 beseda izdati še zdaleč ne nastopa zgolj v kontekstu, ki je tebi poznan. 🙂 tu ni govora o izdajanju skrivnosti ali česa podobnega, ampak v smislu, da se izneveriš določenim vrednotam, katerim bi moral biti moralno zavezan. 🙂 v tem kontekstu npr. govorimo tudi o “izdaji zaupanja” ipd. 🙂

  10. ravno to sem storil v komentarju 31.7.2014 21:18, tako da si preberi to še enkrat. 🙂

    sicer pa predvidevam, da si ta tekst od nekje kopipejstal, tako da verjetno sploh ne razumeš za kaj se gre. 🙂

    “saj bi nekdo, ki se ima za Slovenca ali nekateri, ki se imajo za Slovence, torej pripadnike slovenskega naroda izdali sami sebe, če bi izdajali neke druge pripadnike tega istega naroda..”

    preberi si najprej tole, ki je del “tvojega” teksta:

    “Narodna pripadnost je stvar svobodne odločitve posameznika, ki lahko narod z izselitvijo zapusti, kot renegat se mu izneveri , lahko ga žali, mu dela sramoto, onečašča in obrekuje.”

    že v tem tekstu je povedano, da je to, kar po tvoje ni možno, možno. 🙂 saj tudi ko npr. nekdo žali narod, ki mu dejansko “tehnično” pripada, ne počne to z namenom, da bi žalil samega sebe, saj je bistvo te žalitve ravno v tem, da se je tej pripadnosti naroda odrekel. tehnično bom tako jaz vedno slovenec, ampak hkrati sploh ni nujno, da sem bom tudi čutil pripadnik tega naroda na vsebinski ravni.

    možno je pa zato, ker je tu govora o vrednotah naroda, o interesih narorda itd., kar pomeni, da nekdo je sicer res lahko pripadnik nekega naroda, ne nujno pa tudi sprejema vrednote tega naroda. skratka, jaz kot pripadnik nekega naroda lahko delujem v nasprotju z vrednotami tega naroda, lahko delujem v nasprotju z interesi tega naroda itd. čeprav sem tudi sam pripadnik tega naroda. s tem seveda ne izdajam sebe, ker sem se vrednotam, ki jih dejansko izdajam, odrekel. 🙂 in ravno zaradi te pripadnosti, so takšna dejanja toliko bolj zavržena, ker se od pripadnika nekega naroda pričakuje, da bo deloval v njegovo korist itd.

  11. Aladar Bergles stalno opleta s “kolaboracijo”, ne pove pa, kaj to sploh je.
    “Pomoč sovražniku med vojno”, bo morda odgovoril. Domobranstvo ni nastalo zaradi pomaganja okupatorjem, ampak zaradi zaščite pred partizanskim in okupatorskim nasiljem.
    “Sodelovanje z okupatorjem”, po morda drug odgovor. Z okupatorjem še zdaleč niso sodelovali le domobranci, pač pa večina Slovencev, če na drugače ko so jih zaprosili in od njih vzeli živilske nakaznice, plače, pokojnine, dokumente. So bili revirski rudarji in jeseniški železarji “sodelavci okupatorjev” – delali so po navodilih okupatorskih šefov in bili plačani od njih?

    • obstaja razlika med dopustno in nedopustno kolaboracijo. 🙂 tako da nihče ne obsoja tistih, ki zaprosili za živilske nakaznice ali ki so ne vem, pometali ceste, ker jim je okupatorska oblast tako naložila. 🙂 obsoja se tiste, ki so pod vodstvom okupatorja pobijali slovence. 🙂

      • Aladar Bergles: “obsoja se tiste, ki so pod vodstvom okupatorja pobijali slovence”
        ====

        Jah, prvi, ki so začeli pobijati Slovence (že leta 1941) so bili slovenski internacionalni komunisti.

          • Je pa bistveno, ker: Protikomunistična akcija ni pobijala Slovence ampak se je branila pred slovenskimi revolucionarnimi morilci. Bistvena razlika. Tako je bilo celo leto 1942-43. Nekaj zločinov protirevolucionarne strani iz maščevanja se je zgodilo šele leta 1944 (Črna roka, npr.) Skratka popolnoma legitimen upor proti komunističnim zločinskim tolpam.

  12. Aladar Bergles omenja tudi druge evropske države, kjer je kolaboracija obsojana. Na njegovo žalost pa so bile razmere med Slovenijo/Jugoslavijo in okupiranimi zahodnoevropskimi državami neprimerljive. Te države namreč niso doživele komunistične revolucije med okupacijo. Kolaboracija v teh državah je bila ideološko pogojena pomoč lokalnih somišljenikov nacizma Nemčiji v svetovni vojni, pri nas pa je šlo za za izsiljeno samoobrambo napadenih od komunističnih revolucionarjev.

    • to je tvoja interpretacija, ki jo zgodovinska dejstva ne podpirajo. 🙂 kolaboracija je bila načrten poskus ohranitve oblasti tistih politično ideoloških sil, ki so predstavljale predvojno oblast. 🙂 skratka, nič bistveno drugače kot drugod v evropi. 🙂

      • Pozabil si povedati, le v vzhodni Evropi, kjer so dobili komunizem.

        Sicer pa kakšne resne kolaboracije itak ni bilo nikjer. Pri nas pa je bila razdelitev približno pol na pol.

        Pri čemer je dejstvo, da komunizem ni legitimna oblast.

        • amnestija je oprostitev kazni, ne zanikanje kaznivega dejanja. 🙂 če ti nekoga ubiješ in je to dokazano dejstvo, potem pa zaradi amnestije dejansko za to dejstvo nisi kaznovan, si še vedno morilec in kot tak, z vidika tega dejanja, torej umora, še vedno obsojanja vreden. 🙂

          • Ne, aladarček. Amnestija je opustitev pregona. Torej ni krivde. Če ni krivde ne moreš ti bit tako pameten da pljuvaš po drugih in opravičuješ likvidacije in množične umore.
            Ampak ti si tak totalitarni važič, hudobec, da amnestije ne priznavaš.
            In še to, kot veeeeliki pravnik, bi moral vedeti da se brez okoliščin nobeno dejanje ne sodi. Ti pa vztrajno očitaš kolaboracijo kot tako, ne glede na okoliščine.
            Si hudobni komunistični suženj.

          • Zaradi amnestije ne obstaja “dokazano dejstvo”. To so tvoje propagandne izmišljotine in lažnive obtožbe.

          • Res je, Zdravko. To, da so se ljudje uprli tistim, ki so jim ubili oceta, mater, otroke, pokradli premozenje itd., to gospoda Aladarja ne zanima! Ti ljudje so zanj navadni izdajalci, brez pravic do samoobrambe. Okoliscin pac komunizem nikoli ni uposteval.

          • veronika: “…To, da so se ljudje uprli tistim, ki so jim ubili oceta, mater, otroke, pokradli premozenje itd., to gospoda Aladarja ne zanima!”
            =====

            Res je! Taki ciniki kot Aladar Bergles peljejo to državo v smer ponavljanja zgodovine.

          • zdravko, mi je žal, ampak o pojmu amnestija nimaš pojma. če krivde ni, potem amnestija ni potrebna. 🙂 zaradi amnestije se neko kaznivo dejanje preprosto ali ne preganja, ali se kazen odpusti, če je bila že določena, se kazen skrajša ipd. ampak če nekdo nekega kaznivega dejanja v osnovi ni storil oz. ni bil kriv, potem amnestija ne pride v poštev, ker ne more. najprej mora obstajati neko kaznivo dejanje oz. krivda, z amnestijo se pa le določi, da ta krivda ne bo imela pravnih posledic.

            milim, kaj bi si ti mislil, če bi ti npr. poštar prinesel domov sporočilo, da si amnestiran? 🙂 a se ne bi vprašal, ma čakaj malo, zakaj pa naj bi jaz bil sploh amnestiran? česa sem pa kriv? 🙂

          • Amnestija ni nikoli osebna. Torej, spet serješ, ker to dobro veš.
            V primeru amnestije se krivde ne ugotavlja. Torej, krivde ni!
            Zdaj pa res nehaj, če nisi neki psihopat iz polja. Dovolj mi tega ponavljanja s tabo. Eno in isto stvar goniš, čeprav je že vsem jasno zakaj gre.

          • @zdravko,

            LOL, seveda je osebna, kakšna pa lahko sploh je, saj je tudi kazen osebna. 🙂 gre se le zato, da je podeljena skupini ljudi, ki jim je skupno npr. vrsta kaznivega dejanja ali kaj podobnega. 🙂

      • Aladar Bergles: “kolaboracija je bila načrten poskus ohranitve oblasti tistih politično ideoloških sil, ki so predstavljale predvojno oblast”
        =====

        Tipičen komunistični agitprop.
        Za ohranitev oblasti ni bila nujna kolaboracija saj so oblast dobili na volitvah, komunisti so bili tudi nepomeben politični faktor in kot taki celo prepovedani zaradi terorizma.

          • Zgodovinsko dejstvo je amnestija. In ti to vztrajno tajiš in prikrivaš. Ker ti to popolnoma moralno zruši vse tvoje interpretacije, ki postanejo navadne lažnive obtožbe.

          • še enkrat več: amnestija je oprostitev kazni, ne zanikanje kaznivega dejanja. kazen pa lahko oprostiš zgolj nekomu, ki si jo zasluži. 🙂

          • Stotič: amnestija je opustitev pregona. Ampak ne moreš si tega zabit v glavo poleg srpa in kladiva, ki ga že imaš.

          • Aladar Bergles: “ne agitprop, ampak raziskana in potrjena zgodovinska dejstva.”
            ====

            Je agitprop režimskih “zgodovinarjev”, ki obstajajo še danes.

          • @zdravko,

            pojem amnestije ti ni jasen. 🙂 gre za oprostitev kazni, ki bi jo nekdo moral biti deležen, zaradi določenega dejanja oz. ravnanja. amnestirati se ne more tistih, ki niso krivi. 🙂

          • @riki,

            režimski zgodovinar je tipična oznaka, ki jo ideološki zaslepljenci namenijo tistim, ki ugotavljajo dejstva, ki jim niso v prid. 🙂

          • Lej, če si psihopat, potem bom odnehal. Argument sem ti podal kaj je amnestija. Tvoje privatne definicije me pa ne zanimajo. Kakor tudi tvoja privatna zgodovina.

          • gre za to, da o amnestiji nimaš pojma. ti si amnestijo predstavljaš kot ukrep, ki povzroči, da nekdo za nekaj sploh ni kriv, čeprav krivda dejansko obsaja. 🙂 amnestija je pa zgolj ukrep, ki prepreči nastop pravnih posledic. 🙂 z drugimi besedami, amnestija nima učinka, da krivde ni več, ampak le ta učinek, da za krivdo bodisi ne odgovarjaš ali pa odgovarjaš v manjši meri ipd. 🙂

          • zdravko,

            ne razumeš. amnestija izhaja iz obstoja krivde. brez krivde amnestija ni smiselna. to, kar amnestija povzroči je preprosto povedanao tole: država ti reče, poslušaj, storil si to in to dejanje, to dejanje je kaznivo, kar pomeni, da bi morala iz tega slediti tudi kazen. vendar bomo mi izrekli amnestijo, s čimer se boš za svoje ravnanje izognil vsem pravnim posledicam. 🙂 če nekdo nečesa sploh ni naredil oz. je naredil nekaj kar sploh ni kaznivo dejanje ali za to, kar se mu očita ne bi bil kriv, potem lahko reče, jaz amnestije ne rabim, saj nisem naredil nič narobe in nisem za nič kriv. 🙂 skratka, amnestija ne pomeni, da je nekdo spoznan kot da ni kriv oz. da ni naredil nič narobe. 🙂 to moraš razumeti. 🙂

            skratka, če so komunisti razglasiji amnestijo za vse tiste, ki so sodelovali z okupatorjem, potem to prvič pomeni to, da je to kaznivo in drugič pomeni to, da ta amnestija pride v poštev le v tistih primerih, ko je res prišlo do kaznive oblike sodelovanja z okupatorjem. 🙂 amnestija pa ni pomenila, da so komunisti rekli, da sodelovanje z okupatorjem sploh ni kaznivo. 🙂 skratka, to je tisto, kar ti narobe razumeš. gre se le za način, kako se lahko izogneš kazni za neko kaznivo dejanje, ki si ga storil. 🙂 to je bistvo amnestije. 🙂

          • Ja, aladarček, prav imaš. Ti je sedaj bolje? Moralo bi biti. Ti ignoriraj argumente dalje. Očitno si bolan in se ne bom več ukvarjal s tabo.

          • Aladar Bergles: “režimski zgodovinar je tipična oznaka, ki jo ideološki zaslepljenci namenijo tistim, ki ugotavljajo dejstva, ki jim niso v prid.”
            =======

            Hmmm , 45 let so režimski zgodovinarji oblikovali “zgodovino” po volji komunistične partije. Takoj, ko so se po letu 1991 našli ljudje, ki so tej “zgodovini” oporekali zaradi dokazanih laži je prišlo do konfrontacije. Kdo je večji ideološki zalepljenec, tisti, ki so 45 let neovirano ponarejali zgodovino (in jo želijo še danes) ali tisti, ki si že 23 let trudijo prikazati objektivno na dogodke izpred 70 let, ker prej to ni bilo dovoljeno?

    • V zahodni Evropi je bilo izredno malo ljudi obsojenih. Le v Franciji so jih osodili na različne kazni cca. 17 000. od tega so le pri 700ih dejansko izvršili sodno kazen.

      Dejansko so v bivši Jugoslaviji kolaborirali tako komunisti, pa tudi muslimani – pa nihče od njih ni bil kaznovan, ker ni šlo za boj proti komunizmu.

      • Komunisti potrebujejo sovraznika za opravicevanje svojih zlocinov. Vsakega, ki se jim je uprl, oznacujejo za kolaboranta. Tudi danes ni bistveno drugace – desnica je zasmehovana, ponizevana in seveda – vedno kriva. Se zlasti je narobe, ce dobi podporo iz EU. Spet izdaja?
        Komunisti oz. t.i. “levicarji” pa so po njihovem utelesenje patriotizma. Kot da ne bi vedeli, da je bilo vsa desetletja pomembneje biti clan Partije kot pa zavedni Slovenec! Teh pravljic je resnicno dovolj!

      • Saj sploh niso nobenemu sodili za kolaboracijo. Morda komu. Vsem so sodili za “protidržavno delovanje”. Kje so imeli pa jajca komu sodit za kolaboracijo. Morali bi ven dat vse svoje atentate in likvidacije.

  13. Nekaj vprašanj za Aladarja in druge zagovornike partizanstva:
    1. So imeli po vaše komunisti med vojno pravico zahtevati od vseh Slovencev da jih ubogajo? Če da, na kakšni podlagi, od kod jim ta pravica?
    2. So bili tisti, ki se s komunisti niso strinjali, dolžni ubogati ukaze Komunistične partije?
    3. So imeli komunisti pravico uporabiti silo proti tistim, ki jih niso hoteli ubogati (denimo niso hoteli vstopiti ali prispevati za partizansko vojsko itd.)?
    4. So imeli tisti, ki niso hoteli ubogati komunistov in so komunisti zaradi tega proti njim uporabili silo, pravico zaprositi okupacijske oblasti za orožje, da bi se branili pred komunisti? Če ne, kaj bi morali oni storiti, da bi komunistično nasilje nad njimi prenehalo?
    5. So imeli partizani pravico napadati okupatorje, če niso bili zmožni zaščititi nedolžnega civilnega prebivalstva nad katerim so se okupatorji znesli zaradi njihovih akcij?
    6. So imeli tisti, ki se s partizanstvom niso strinjali, a so kljub temu postali tarče okupatorskih povračilnih ukrepov za dejanja partizanov, pravico skleniti dogovor z okupatorji s katerim bi se izognili njegovim povračilnim ukrepom za dejanja partizanov? Če ne, kaj bi morali storiti, da bi okupatorsko nasilje, povzročeno od partizanov, prenehalo nad njimi?
    7. Slovenci smo imeli med drugo svetovno vojno 6.5% žrtev, nam bližnji slovanski Čehi pa samo 0.4%, čeprav so bili dve leti dlje okupirani od nas. V čem je po vašem mnenju vzrok za to veliko razliko? Nosi morda tudi komunistično partizanstvo kaj krivde za toliko višje naše žrtve?

    • 1., 2., 3. v osnovi ne, vemo pa, da obstaja v vsakem vojnem stanju določena dolžnost podpirati osvobodilni boj. 🙂 to velja še danes.

      4. to je bila kolaboracija in kot tako je to bilo nedopustno dejanje. okupatorj ni delil orožja zaradi “lepšega”. 🙂 nasilja so bili deležni, s strani okupatorja in njihovih pomagačev, tudi tisti, ki so podpirali OF oz. NOB, pa zaradi tega niso pristali na kolaboracijo. 🙂

      5. znašanje nad civilnim prebivalstvom je vojni zločin. upor proti okupatorju je legitimno dejanje. 🙂 kriviti tistega, ki se je uprl okuptorju za vojne sločine slednjega je absurd. je pa res, da so bile posamezne akcije partizanov velikokrat slabo premišljene, neučinkovite, napačne, neustrezne itd. 🙂 seveda, tudi partizani so delali napake in povzročali krivice.

      6. bila je vojna. vojna je pač tako kot je. žrtvam se ni mogoče izogniti. kot sem že omenil, ni vsako sodelovanje z okupatorjem tudi nedopustno. okupator je v slovenijo prišel z namenom, da bo slovence dejansko iztrebil, ne zato, da jim bo “sadil rožice”. 🙂 to ni bila krivda partizanov. kaj bi kdo moral storiti je pač njegov lasten problem. kot vidimo danes, so se ljudje odločali različno. najbolj častna in državnotvorna je bila pač odločitev, da se okupatorju upre. skratka, po moje bi morali vsi slovenci to storiti. 🙂 če kdo tega ni hotel, bi se moral pa vsaj vzdržati tega, da dejansko okupatorju proti temu uporu pomaga. to je vsa poanta.

      7. vzrok je v tem, da smo bili slovenci dovolj državnotvonri, da smo se množično okupatorju uprli in drugi vzrok je ta, da slovenci nismo bili dovolj državnotvorni, da bi se med vojno zedinili, ampak smo se zapletli v državljansko vojno.

      • ..moralna in etična pokveka aladar je ugotovil, da je nedopustno dejanje, če si človek želi utemeljeno zaščiti svoje življenje in življenja svojih bližnjih, če jih želi in jih je komunistična drhal pobijala iz ideoloških pozicij in revolucionarnih ciljev..

        • človek ne ščiti svojega življenja in življenja svojih bližnjih tako, da pod poveljem okupatorja pobija pripadnike svojega lastnega naroda. 🙂 temu v splošno sprejetem pogovornem jeziku pravimo narodna izdaja. 🙂

          • Prvi, ki so začeli pobijati predstavnike svojega naroda in svoje sodržavljane so bili komunisti. Silobran je dovoljen z vsemi sredstvi, tudi z jemanjem orožja od kogarkoli.

          • ..no, ker sipač moten in etična in moralna pokveka, na postavljeno tezo nisi odgovoril nič argumentiranega..

            ..sploh ker vemo, da so se borili proti banditom torej partizanom..

          • @riki,

            pojem silobran ti ni jasen. izobrazi se na to temo, potem se bomo pogovarjali dalje. 🙂

          • @bernardo,

            tako dobro sem odgovoril, da se peniš od jeze. 🙂 partizani so imeli po mednarodnem pravu priznan status legitimne oborožene sile. 🙂 tega jim ni priznaval le okupator in njihovi pomagači. 🙂

          • Aladar Bergles: “pojem silobran ti ni jasen. ”
            =====

            Prav dobro poznam pojem zato se ne čudim odzivu.
            Črkobralsko lovljenje za bilke vam ne pomaga.
            Bom pa namesto silobrana uporabil termin samozaščita. So bili pa komunistični zločini tako pogosti, takorekoč vsakodnevni, da se je vnaprej vedelo kaj se bo zgodili ko bodo rdeče tolpe privihrale v kakšno vas.

          • @riki,

            o pojmu silobrana nimaš pojma. preverjeno! 🙂 samozaščita je pa nekaj povsem, povsem drugega. in ja, samozaščita je legitimna, kar ni legitimno je kolaboracija. in ker se ti dve možnosti izključujeta, argument samozaščite ne pije vode. 🙂

          • Aladar Bergles: “, samozaščita je legitimna, kar ni legitimno je kolaboracija”
            =====

            Samozaščita je legitimna, ker je bila v funkciji branjenja svojih življenj. Pri tem je dovoljeno tudi jemati orožje od okupatorja in celo sodelovati z njim. Okupator je dolžan vzpostvati red, če tega ni sposoben, imajo ljudje pravico vzeti svojo obrambo v svoje roke tudi s pomočjo okupatorja. In pojem silobran mi je jasen, predvsem veliko bolj kot pa je Aladarju Berglesu “izdaja naroda” 🙂

      • Po vsem prebranih tvojih umotvorih ti lahko rečem, da si vrhunski “strokovnjak” partizanskega pravljičarstva. Ker sem te že na drugem mestu spraševal po pravni podlagi za medvojno dogajanje, a nisi odgovoril, ker se ti o tem ne sanja, se samo čudim ostalim resnim komentatorjem, da sploh razpravljajo s teboj pod tem člankom.

        Če bi bila Slovenija pravna država, bi ponovno predelala kompletno dogajanje med okupacijo, a pač (še) ni, zato moramo še naprej poslušati partizanske pravljičarje in ocenjevalce hrabrosti tipa “Mirko i Slavko”, ki črkobralsko primerjajo akte neke mednarodnopravno priznane države s (po njihovo) enakovrednimi revolucionarnimi akti, ki so jih samozvanci z visokoletečimi t.i. pravnimi normami pisarili in z zločinsko silo udejanjali med okupacijo in po njej.

        Partizani so se “upirali” le po slabo kontroliranem ozemlju s strani italijanskega okupatorja, na Štajerskem, Prlekiji in tam okrog se pač niso nič “upirali”. Zato je še veliki Kocbek “partizanil” na Dolenjskem namesto doma.

        Kakšna državotvornost s strani KP neki! Kocbek je v svojih dnevnikih pravzaprav popisal kompletno slovensko revolucijo. 33 vrhunskih slovenskih revolucionarjev (od Vidmarja do Kardelja) je dejansko vodilo vse. To ni bil nikakršen NOB, ampak navaden terorizem. Če so v svojih vrstah nižjih rangov imeli kakšne osvobodilne navdušence oz. naivneže, so bili ti izjema, ki potrjuje pravilo. Znan revolucionar je v svoji knjigi brez zadržkov enkrat v 60. letih prejšnjega stoletja poimensko napisal, kateri revolucionarji so se poleti 1941 sončili na planoti blizu Grosupljega kljub italijanskim postojankam (večji del ekipe eminentnih 33 je bil tam), ne da bi jih kdo preganjal. Taisti revolucionar, ki je izdal svojo umetniško knjigo spominov, faliran pravnik, se je na primer na začetku leta 1941 z vlakom pripeljal iz Ljubljane na Dolenjsko, da je začel delati revolucijo v Šentvidu pri Stični.

        Osebno sem s pomočjo pričevalcev, dokumentov in literature ugotavljal dejanski odnos neke dolenjske vasi in okolice do OF in partizanstva. Ugotovil sem, da so bili ljudje na začetku naivni in zaupljivi in so revolucionarjem resnično verjeli, da imajo resne namene z okupatorjem. Ko pa je “partizanska vojska” prvič pripeljala “domače izdajalce” in jih pobila, se je to začetno navdušenje skoraj popolnoma nehalo.

        Sicer je nonsens diskutirati s partizanskim pravljičarjem (po definiciji je v vsaki pravljici veliko vrhunske morale), a vseeno: Tov. Aladar bi bil dolžan upoštevati najmanj vse, kar je na to temo sprejel Državni svet in izdal v Zborniku Žrtve vojne in revolucije (leta 2005). Tam še čisto pravi verniki NOB ne operirajo s takimi nesmisli kot Aladar. So se pač zavedli določb obeh Haaških konvencij, Ženevske konvencije, dodaten razmislek pa jim je dala tudi Martensova klavzula. To drugačna “medicina” kot kakšen samozvani odlok t.i. OF.

  14. ..v okviru in pripravljanja t.i. projekta okoli SNVZ in tam je nastal tisti zapis o debilnosti izraza oz. pojma izdaja naroda..

    ..so bili in sodelujejo ne le slovenski pravniki, ki so morali skozi bavconovstvo, temveč tudi taki, ki so pravo študirali in končali tu kje zunaj in na bolj uglednih fakultetah, kot je ljubljanska PF..

    ..torej predvsem bistveno bolje izobraženi, inteligentni inpoznavalski kot tukajšnji omejeni pionirčeka ala aladar..ki seveda ne zna in ne zmore ovreči ničesar v tistem zapisu..

    ..zadeve smo sicer objavljali na MMC v obliki blogov..

    http://www.rtvslo.si/pda/?&c_mod=pda&op=blog&func=author&id=16012&user_id=43535&public=pub&page=1

    • “Razorožitev Teritorialne obrambe (TO) maja 1990 je bila narodna izdaja, so se na javni tribuni Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve strinjali nastopajoči govorniki. Predsednik SDS in prvi obrambni minister v samostojni državi Janez Janša je ob tem dodal, da bi razorožitev skorajda ogrozila osamosvojitev.”

      tone krkovič: “Za (samo)razorožitev teritorialne obrambe leta 1990, ki je vsekakor bila veleizdaja naroda, ni bil nihče procesiran, kaj šele obsojen.”

      toliko o debilnosti izraza izdaje naroda. 🙂 če nekateri ideološko obremenjeni osebki ne poznajo pojma, ki je znotraj slovenskega jezika splošno uporabljen, potem jim očitno manjka izobrazbe oz. splošne razgledanosti. splošne razgledanosti jim pa manjka tudi v tem, da jim očitno ni jasno, da je pojem narodne izdaje moralni pojem, ki se znotraj prava konkretizira v različnih pravnih dikcijah. 🙂

      se pravi, za take neuke osebke dajem še enkrat primer pravne kvalifikacije moralnega pojma izdaje naroda:

      Služba v sovražnikovi vojski
      368. člent

      Državljan Republike Slovenije, ki med vojno ali oboroženim spopadom služi v sovražnikovi vojski ali v drugih sovražnikovih oboroženih silah ali sodeluje v vojni ali oboroženem spopadu kot borec proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom, se kaznuje z zaporom do desetih let.

      Novačenje za tujo vojsko
      369. člen

      Kdor novači državljane Republike Slovenije ali državljane drugih držav ali osebe brez državljanstva za službo v sovražnikovi vojski ali drugih sovražnikovih oboroženih silah ali za sodelovanje v vojni ali oboroženem spopadu proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

      Pomoč sovražniku
      370. člen

      (1) Državljan Republike Slovenije, ki med vojno pomaga sovražniku pri odvzemu premičnin, jemanju živeža ali drugih dobrin ali pri kakšnih drugih ukrepih proti prebivalstvu, se kaznuje z zaporom do petih let.

      (2) Enako se kaznuje državljan Republike Slovenije, ki med vojno politično ali gospodarsko sodeluje s sovražnikom.

      vse ta tri pravne kvalifikacije vsebinsko spadajo pod moralni pojem izdaje naroda. 🙂 skratka, v teh določbah je pravno konkretiziran moralni imperitiv zvestobe narodu. 🙂 kršitev tega imperativa pa pomeni nič drugega kot izdajo naroda. 🙂

      razlog, zakaj se nekateri otepajo tega preprostega, jasnega in nedvoumnega dejstva je ravno to, da hočejo ta madež sprati in kolaboracijo legitimirati, češ, da ni bila niti moralno, niti pravno sporna. 🙂 potem pa izumljajo neumnosti. 🙂

    • “Razorožitev Teritorialne obrambe (TO) maja 1990 je bila narodna izdaja, so se na javni tribuni Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve strinjali nastopajoči govorniki. Predsednik SDS in prvi obrambni minister v samostojni državi Janez Janša je ob tem dodal, da bi razorožitev skorajda ogrozila osamosvojitev.”

      tone krkovič: “Za (samo)razorožitev teritorialne obrambe leta 1990, ki je vsekakor bila veleizdaja naroda, ni bil nihče procesiran, kaj šele obsojen.”

      toliko o debilnosti izraza izdaje naroda. 🙂 če nekateri ideološko obremenjeni osebki ne poznajo pojma, ki je znotraj slovenskega jezika splošno uporabljen, potem jim očitno manjka izobrazbe oz. splošne razgledanosti. splošne razgledanosti jim pa manjka tudi v tem, da jim očitno ni jasno, da je pojem narodne izdaje moralni pojem, ki se znotraj prava konkretizira v različnih pravnih dikcijah. 🙂

      se pravi, za take neuke osebke dajem še enkrat primer pravne kvalifikacije moralnega pojma izdaje naroda:

      Služba v sovražnikovi vojski
      368. člent

      Državljan Republike Slovenije, ki med vojno ali oboroženim spopadom služi v sovražnikovi vojski ali v drugih sovražnikovih oboroženih silah ali sodeluje v vojni ali oboroženem spopadu kot borec proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom, se kaznuje z zaporom do desetih let.

      Pomoč sovražniku
      370. člen

      (1) Državljan Republike Slovenije, ki med vojno pomaga sovražniku pri odvzemu premičnin, jemanju živeža ali drugih dobrin ali pri kakšnih drugih ukrepih proti prebivalstvu, se kaznuje z zaporom do petih let.

      (2) Enako se kaznuje državljan Republike Slovenije, ki med vojno politično ali gospodarsko sodeluje s sovražnikom.

      vse ta tri pravne kvalifikacije vsebinsko spadajo pod moralni pojem izdaje naroda. 🙂 skratka, v teh določbah je pravno konkretiziran moralni imperitiv zvestobe narodu. 🙂 kršitev tega imperativa pa pomeni nič drugega kot izdajo naroda. 🙂

      razlog, zakaj se nekateri otepajo tega preprostega, jasnega in nedvoumnega dejstva je ravno to, da hočejo ta madež sprati in kolaboracijo legitimirati, češ, da ni bila niti moralno, niti pravno sporna. 🙂 potem pa izumljajo neumnosti. 🙂

      • Aladar Bergles: “toliko o debilnosti izraza izdaje naroda.”
        ====

        O izdaji naroda je na tej strani pisal Aladar Bergles:

        Aladar Bergles: “… izdajati svoj lasten narod … ”
        ====

          • kot lahko vidiš, se s takimi “debilizmi” strinjajo tudi nastopajoči na javni tribuni Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. izrecno je ta “debilizem” podprl tudi tone krkovič. 🙂

          • Ampak če se to označuje z debilizmom je jasno, da je z debilizmom na tej strani začel Aladar Bergles.
            Sam nisem nikjer govoril o debilizmu in kogarkoli tega obtoževal, ker se ne grem črkobralstvo, razen proti tistim, ki se ga grejo.

      • ..nepoznavalski in nekompetetni revček aladar spet ni zmogel nič argumentiranega…in je le zavil debilizem, da nekdo lahko od nekoga zahteva zvestobo narodu..??..lol..

        • nihče ne more od nikoga ničesar zahtevat, kar pa ne pomeni, da je to, da se proti nečemu prekšiš moralno zavrženo ali celo kaznivo. 🙂 skratka, jaz od tebe ne morem zahtevat, da me nehaš žalit, ampak to ne pomeni, da so tvoje osebne žalitve moralno pokvarjeno dejanje. 🙂

          • ..revče aladar, spet nič od bistva…kdo in kako in kje lahko nekdo od koga zahteva zvestobo narodu..in kako je to potem, nekaj kar ni mogoče lahko posledično nemoralno, zavržno ali kaznivo ???

    • mislim, da je res že skrajni čas, da ugotiviš, da se ne pogovarjamo o enotah za vzdrževanje reda in miru, ampak o enotah, ki so pod direktnim poveljstvom okupatorja pobijali slovence in pri tem izvajali tudi vojne zločine. 🙂 če lahko kjerkoli znotraj mednarodnega prava najdeš določbo, ki to legitimira, si zmagal. 🙂 v nasprotnem primeru se bo pa treba počasi prebuditi is sanj. 🙂

      • Aladar Bergles: “…, ki so pod direktnim poveljstvom okupatorja pobijali slovence in pri tem izvajali tudi vojne zločine.”
        =====

        Prvi, ki so začeli pobijati Slovence so bile komunistične tolpe pod okriljem komunistične internacionale.

          • Je pa bistveno, ker: Protikomunistična akcija ni pobijala Slovence ampak se je branila pred slovenskimi revolucionarnimi morilci. Bistvena razlika. Tako je bilo celo leto 1942-43. Nekaj zločinov protirevolucionarne strani iz maščevanja se je zgodilo šele leta 1944 (Črna roka, npr.) Skratka popolnoma legitimen upor proti komunističnim zločinskim tolpam.

          • zločin je zločin. 🙂 dejansko uporabljaš isto taktiko kot komunisti: naši zločini niso bili zločini, ker je druga stran kolaborirala z okupatorjem. 🙂 tako ne gre. opravičila za zločin pač ni. 🙂 skratka, zločin ene strani ne legitimira zločina druge strani. 🙂

          • Aladar Bergles: “zločin je zločin. dejansko uporabljaš isto taktiko kot komunisti: naši zločini niso bili zločini, ker je druga stran kolaborirala z okupatorjem.”
            =====

            Če bi leta 1991 postreljali kakšnih 15.000 komunistov in bi to jaz tako zagovarjal kot Aladar Bergeles zagovarja komunistične zločince med 2. WW, potem bi se to lahko reklo.
            Je pa že ugotovljeno. Komunisti so naredili za cca 7 krat več zločinov nad civilisti med samo vojno, in nato še dodali cca 20 k pobitih po vojni.
            600 do sedaj odkritih množičnih grobišč, slovenske komuniste uvršča na sam vrh svetovnih komunističnih zločincev. Toliko jih niso odkrili nikjer na tako majhni površini.

            https://pbs.twimg.com/media/BtEHUgKIAAAO7PW.jpg:large

          • @riki,

            če si iz mojih zapisal razbral, da zagovarjam komunistične ali kateredruge zločine, si funkcionalno nepismen. 🙂

            ravno nasprotno, z razliko od večine tu, obsojam vse zločine, brez izjeme in povsem nepristransko.

          • Aladar Bergles: “če si iz mojih zapisal razbral, da zagovarjam komunistične ali kateredruge zločine, si funkcionalno nepismen”
            ======

            Seveda jih, na značilen znan hinavski vsegliharski način. Drugače bi priznali vzrok, ne pa ga zanikali s kazanjem na skoraj (samo) posledice vzroka.

          • Za to, da na hinavski način zagovarjate komunistične zločince sploh ne rabiš biti pismen, to se vidi “iz avijona”.

  15. ..no ker si lažnivec in nimaš pojma o zadevah..skratka si nekompetetnten..so se borili oz se branili proti tistim revolucionarnim enotam, ki so izvajale t.i. tevolucionarni teror..torej proti komunistom = partizanom…

    ..in na blog seveda ne znaš in ne zmoreš ničesar argumentiranega..

    • borili so se za oblast, pri tem pa izdali narod tako, da so pod poveljstvom okupatorja mučili in pobijali slovence, torej pripadnike svojega lastnega naroda. 🙂 sramotno, zavrženo in vse obsodbe vredno ravnanje. 🙂

      • To je tvoja obtožba. Kakšno oblast neki? Zgodovina ne pozna nobenih njihovih posegov po oblasti. Niti komunisti jim tega ne očitajo. Velepravični ALadar.

        • ..aladar je predvsem lažnivec ,poleg tega, da je jasno nepoznavalski in nekompetenten in nima pojma o pojmu..

          ..recimo tu boj in upor proti revolucionarnemu terorju in revolucionarjem kar poljubno in lažnivo spremeni v boj proti Slovencem..

          nevedni lažnivček aladar press

          • še enkrat več: proti revolucionarnemu terorju in revulocionarjem se ne boriš tako, da pobijaš civiliste ter vse ostale, ki so aktivno prispevali pri osvobodilnem boju in to pod poveljstvom okupatorjevih sil. 🙂

          • Sicer pa lahko je biti general po bitki in tukaj srat pogum na forumu, kaj bi drugi morali delati medtem, ko jim gozdni vitezi pobijajo starše, brate…

          • starše, brate… so pobijali tudi podpornikom NOB, pa se nobeden od njih ni odločil za kolaboracijo z okupatorjem. 🙂

          • Aladar Bergles: “starše, brate… so pobijali tudi podpornikom NOB, pa se nobeden od njih ni odločil za kolaboracijo z okupatorjem.”
            =====

            To ne drži, to ni res. So primeri celo, ko so partizani stopili na drugo stran (o tem je pisala celo Spomenka Hribar).
            Zaradi zločinov, ki so jih povzročali partizani.

          • To samo ti tako vidiš. Oziroma skušaš presleparit. Komunisti so prevzeli oblast ’43. O kakšni povojni fikciji ti govoriš in celo na to navežeš državljansko vojno!? Pa ti res si kar izmišljaš, sproti in vedno kaj novega. S tabo ni mogoče argumentirano debatirat. Intelektualec! Bravo.

          • zdravko, ne živi v sanjah. namen kolaboracije je bil s čim manj žrtvami preživeti vojno, počakati na osvoboditev s strani zavezniških sil ter po vojni restavrirati predvojno stanje. 🙂 komunisti so jim ta načrt preprečili, zaradi česar so se odločili kolaboracijo stopnjevati do te mere, da so začeli ustanavljati celo vojaške odrede, s katerimi so skušali sovražniku olajšati delo proti NOB. 🙂 prikazovanje tega kot samoobrambo nekih kmetov je smešno. 🙂 vse to je bilo načrtno organizirano s strani vodstva, ki je pač v aktivnostih komunistov prepoznalo nevarnost za uresničitev njihovega načrta. 🙂

          • Ko pa začneš nakladat, te pa nič ni sram?! Torej to kar so po tvoje počeli je bilo povsem legalno. Kako so potem lahko krivi za državljansko vojno? Torej so partizani res ena banda prevratnikov. To iz tvojih besed popolnoma jasno sledi. Če sploh priznavaš argument.

        • za norca vas imajo kvečjemu nekateri drugi oz. imata kar sami sebe za norca. 🙂 jaz kakšnih takih ambicij nimam. 🙂

  16. ..domobranci Tine , Fran, Anton so Slovenci…

    ..partizani Janez, Miha, Andrej so Slovenci..

    ..in se medsebojno spopadejo in kako so recimo prvi trije ali drugi trije s tem izdali slovenski narod..ve le omejni in nekompetetni in nevedni aladarček..

    • partizani janez, miha in andrej se niso borili pod poveljstvo okupatorja. 🙂 to je edina in bistvena razlika, zaradi česar so domobranci tine, fran ter anton narodni izdajalci. seveda, če so zadeve počeli zavestno in namerno, zavedajoč se posledic. vsem domobrancem te krivede zagotovo ni mogoče pripisovati, krivda je tu predvsem na vodstu. 🙂

      • Aladar Bergles: “partizani janez, miha in andrej se niso borili pod poveljstvo okupatorja.”
        =====

        Partizani so kolaborirali, tako z Italijani kot z Nemci, in še prej in pozneje z Rusi.

        • Pa pod čigavim poveljstvom so se pa borili? Pod nelegitmnim, prevratniškim, veleizdajalskim poveljstvom.

          • ja, “o katerem” se nanaša na pojem, ne kolaboracijo, kaj pa drugega. 🙂 LOL

            to si se nasadil. 🙂

            sedaj me pa še popravi, da mi manjka vejica, če si že tako obupan. 🙂 ali pa velika začetnica. ha ha ha…

          • Aladar Bergles: “sedaj me pa še popravi, da mi manjka vejica,… ”
            =====

            Seveda, ravno zato, ker manjka vejica se je Aladar Bergles nasadil. 🙂

          • ne jaz, ti si se, in to pošteno nasadil. 🙂

            potem je pa še zmagoslavno zapisal:

            “Pojma nimate, tudi o jeziku ne.”

            kakšna blamaža. ha ha ha ha…

          • Aladar Bergles: “e jaz, ti si se, in to pošteno nasadil.”
            =====

            Ne, blamiral se je Aladar Bergles, ki še vejic ne zna postavljati. 🙂

  17. In za vse te zločine niso nikoli odgovarjali. Pravčni komunisti jih niso preganjali. Šele Aladar je tako družbeno ozaveščen da bi jih on obsodil.

  18. ..avtor bi lahko v članku bolj in jasneje izpostavil dejstvo, da je bil cilj komunistov celo postopno izginjanje kategorije naroda, saj so jo imeli za zgodovinsko zaostalo..

    ..znana je bila parola komunistov, da proletarec nima domovine …in v tej luči je zadeva z očitanjem t.i. narodnega izdajstva oz. izdaje naroda še bolj protislovna in pojmovno debilna..

    ” Kakor je narod nastal na osnovi specifične družbene delitve dela epohe kapitalizma, tako bo kot določena zgodovinska družbena kategorija z nastankom novih oblik in obsega družbene delitve dela, ki jo bo prinesel socialistični oziroma komunistični družbeni red, tudi postopno izginil iz zgodovinske pozornice.”

    – Edvard Kardelj, ” Slovensko nacionalno vprašanje”, Uvod – stran LXXIII.

    • Ja to je bistvo.
      Sam že dolga leta govorim, da slovenski komunisti v bistvu sploh niso bili Slovenci ampak predstavniki komunistične internacionale, ki je prezirala vsako nacionalnost in izpostavljala mednorodni delavski razred. Od tod tudi parole, kot npr.: “Proletarci vseh dežel združite se”, ki je bila dolga leta na prvi strani glasila SZDL (Delu).
      Skratka, Slovenija je bila leta 1941 okupirana tudi s strani komunistov. Okupacija v bistvu traja še danes.

      • In kakšne mentalne ruševine lahko to pusti za sabo vidimo na nekaterih tu na portalu. Kakšne živine so ti komunisti. In sedaj ko narod propada, kaj bodo? Kaj boste zdaj, gospod Kučan?

        • Dokler je se kje kaj vzeti, bo iskal notranjega sovraznika, ki je kriv za vse slabo v tej drzavi! Vse pa se naprej ob izurjeni podpori Propagande, ki bo ljudem prala mozgane s pravljicami o kolaborantih, slovenski “pravni drzavi”, “kriminalcih”, ki so po pravici v zaporu, RKC oz. katolicanih, ki imajo same privilegije itd.
          Dobro pa je, da kmalu v tej skoraj prazni vreci ne bo nicesar vec…!

  19. ..temeljna in izvorna premisa in dojemanje komunizma in komunistov je, da je možno in nujno družbene zadeve urejati z nasiljem oz. oboroženo revolucijo in razrednim bojem..

    ..torej sta teror in nasilje za komunista zgodovinska nuja in to na kar v temelju prisega in kako dojema..

    ..zato je pričakovati spravo z nekom, ki ima teror in nasilje za nujo in vodilo in celo kot vrednoto, absurdno..

  20. Prav simpatično je gledat, kako vedno eni in isti komentatorji na Aladarjeve premišljene komentarje kot sipa spustijo oblak črnila, ker niso sposobni njegovega nivoja argumentacije. Če je to cvet neodomobranske inteligence jim Bog pomagaj 😀

    • ..škoda je, ker si le pionirski bebček, pa ne moreš nič argumentiranega na moje zapise..si še bolj limitiran kot aladar..

  21. Bukovi advokati, kakršen je pancer, so solidarni z Aladarjem, ki pa – kot ponavadi, naklada in on seje meglo med ljudi – ker nas ne more prepričati, nas poskuša zmesti z dolgimi flancami.

    Ne Pancer in ne Aladar pa nista sposobna odgovoriti na moje trdne argumente o kapitalizmu in socializmu.

    Še vedno je dokazano – z raziskavami – da socializem uničuje sočutje in poštenost.

Comments are closed.