Za narodno spravo je potrebna drugačna zgodovinska pripoved (naracija) od enobejevske
Nedavna postavitev spomenika vsem slovenskim žrtvam totalitarnih režimov na poslopju ameriškega veleposlaništva v Ljubljani je opozorila na neuspeh procesa narodne sprave na Slovenskem. Kaj drugega kot neuspeh je namreč to, da so Američani postavili tak spomenik namesto nas Slovencev, ki tega nismo zmožni. Logično se postavlja vprašanje o vzroku oziroma vzrokih ter odgovornosti za to nezadovoljivo stanje stvari pri nas.
Slovenska levica za narodno spravo ni zainteresirana (razen v besedah), kar ni presenetljivo glede na njen položaj varuha izročil komunistične revolucije in njenih pridobitev. Slovenska desnica je bila v prizadevanjih za narodno spravo bolj iskrena, a je njen pristop napačen, ker ostaja ujetnica enobejevske mitologije, s katero je komunistom v desetletjih njihove monopolne vladavine uspelo indoktrinirati slovenski narod. Temeljna napaka desnice je, da obravnava vprašanje narodne sprave le s humanitarnega vidika, kot pravico pobitih do groba, ne pa tudi njihove moralne rehabilitacije.
Slednje seveda predpostavlja tudi prevrednotenje in drugačno interpretacijo zgodovinskega dogajanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem od tiste, ki jo ponuja mit o »NOB« kot uradna razlaga takratnih dogodkov s strani komunističnega režima in njegovih dedičev. Ob dihotomiji osvoboditelj-izdajalec, na kateri temelji (post)komunistična interpretacija medvojnega dogajanja, sprave ne more biti, tudi na pietetni ravni ne, kar dokazuje neuspeh, da bi pokopali žrtve Hude jame in stotin drugih morišč na Slovenskem. Za narodno spravo je potrebna drugačna zgodovinska pripoved (naracija) od enobejevske, takšna, ki »izdajalcem« vrača dobro ime in čast ter priznava legitimnost njihovega ravnanja, hkrati pa jemlje herojsko avreolo komunističnim revolucionarjem. Prazno govoričenje o spravi in pravici do groba je jalovo, delovati za narodno spravo pomeni promovirati alternativno razlago slovenske zgodovine druge svetovne vojne, takšno razlago, ki ne deli njenih udeležencev na »osvoboditelje« na levici ter na »izdajalce« na desnici. Manj ko bo Slovencev verjelo komunističnemu mitu o »NOB«, ki generira sovraštvo, bliže bomo narodni spravi in uresničitvi pravice do groba za vse Slovence.
Glavni namen mita o »NOB« je bil zgodovinsko opravičiti početje slovenskih in jugoslovanskih komunistov med drugo svetovno vojno ter moralno in pravno utemeljiti njihovo pravico do diktatorske oblasti, ki so jo takrat prigrabili, in ki seže s svojim vplivom na razporeditev družbene moči tudi v sedanjost. V tem zapisu se bomo dotaknili nekaterih domnevnih zaslug, ki jih komunisti in današnja levica pripisujejo jugoslovanski komunistični revoluciji, od njih opevani kot »narodnoosvobodilni boj«, ter partizanstvu, ki je to revolucijo z orožjem izbojevalo.
»Brez partizanov bi danes govorili nemško«
Najskrajnejša trditev častilcev revolucije je ta, da naj bi bila le-ta zaslužna za nič manj kot to, da Slovenci danes sploh še obstajamo kot narod. Komunisti kot ustanovitelji in voditelji partizanstva naj bi rešili slovenski narod pred uničenjem, ki so nam ga pripravljali okupatorji, za kar naj bi jim morali biti Slovenci večno hvaležni, kajpada tako, da bi jim priznali pravico do oblasti za vse večne čase. Zlaganost in ničnost te zasluge se vidi po tem, da bi morali, če bi ta trditev držala, izginiti tisti okupirani narodi, ki med drugo svetovno vojno niso doživeli komunistične revolucije, pa se to ni zgodilo. Ne le da niso izginili, ampak so preživeli vojno v višjem deležu kot Slovenci. Najbolj pomenljiva je primerjava z nam sorodnimi slovanskimi Čehi. Slovenci smo utrpeli med drugo svetovno vojno 6,5 % žrtev, Čehi pa samo 0,4 %, čeprav so bili dve leti dlje okupirani od nas, a niso imeli komunistične revolucije in gibanja, podobnega našemu partizanstvu. Torej, daleč od tega, da so komunisti in njihovo partizanstvo zaslužni, da se na slovenski zemlji ne govori nemško, zaradi njih danes govori na slovenski zemlji manj ljudi slovensko kot bi jih sicer.
Seveda to ne pomeni, da okupatorji Slovencev niso ogrožali. Če bi jim uspelo dobiti svetovno vojno, bi bila prihodnost Slovencev dejansko vprašljiva. Ne toliko v smislu nevarnosti fizičnega iztrebljanja kot kulturne asimilacije. Ampak svetovna zmaga je bila za okupatorje iz sil osi še daleč in se je na koncu izkazala za nedosegljivo. Komunisti, ki so izrabili okupacijo kot priložnost za pohod na oblast, zakrinkan v »upor proti okupatorju«, in ga opravičevali, češ da je potreben za ohranitev Slovencev, so se dejansko norčevali iz zgodovinsko izpričane slovenske trdoživosti. Slovencem je bilo že večkrat usojeno živeti pod nenaklonjenimi tujerodnimi režimi, pa smo kljub temu »stali in obstali«. Brez dvoma bi preživeli tudi neprijazen čas osne okupacije, in zato nismo potrebovali komunistične revolucije, ki je dejansko predstavljala drugo veliko nesrečo, ki je doletela slovenski narod med drugo svetovno vojno. Komunistična revolucija, pardon »NOB«, ni v ničemer pomagala k preživetju Slovencev, ampak je Slovence dodatno ogrozila in enormno povečala število slovenskih žrtev. Lahko se reče, da gre od 97 tisoč slovenskih žrtev med drugo svetovno vojno vsaj 80 tisoč na rovaš komunistične revolucije. Te žrtve niso bile potrebne za izgon okupatorjev iz Slovenije, temveč so predstavljale ceno, da so se lahko komunisti polastili oblasti za 45 let.
»Partizani so nam prinesli svobodo«
Ta trditev je nekoliko manj pretenciozna od zgornje, a nič manj neresnična. Ne le da partizanstvo Slovencem ni prineslo svobode, ampak je preprečilo prihod svobode, ko bi ta lahko prišla in morala priti. Z odhodom okupatorjev iz Slovenije maja 1945 je nastala možnost, da Slovenija postane svobodna, vendar je komunistično partizanstvo to preprečilo. Namesto demokratične države s svobodo za vse Slovence smo dobili komunistično diktaturo s preganjanjem drugače mislečih. Komunistično-partizanska »osvoboditev«, ki to ni bila, je kriva, da smo imeli Slovenci prve večstrankarske volitve po drugi svetovni vojni šele leta 1990, sosednji Avstrija in Italija pa že leta 1945 oziroma 1946. Okupatorji bi zapustili Slovenijo tudi brez partizanskega boja, ki pa je bil odločilen za vzpostavitev komunistične diktature, čemur je bil tudi vseskozi namenjen.
»Partizanski boj je uvrstil Slovence med zmagovalce druge svetovne vojne«
Za uvrstitev na zmagovito oziroma zavezniško stran nima partizanstvo nobenih zaslug, saj smo bili Slovenci del zavezniškega tabora od tedaj, ko so nas sile osi napadle in okupirale, se pravi, še preden je partizanstvo sploh nastalo. Večina okupiranih držav med vojno ni imela protiokupatorske gverile, pa nihče ne pravi, da zaradi tega niso bile na zavezniški strani. Pač pa nas je partizanstvo uvrstilo v komunistično krilo protihitlerjevskega zavezništva na čelu s Sovjetsko zvezo, namesto v demokratično krilo zahodnih zaveznikov. Zaradi partizanstva se je Slovenija po vojni znašla na vzhodni strani železne zavese, kar jo še danes negativno zaznamuje. Partizanstvo ni bilo potrebno zaradi mednarodne uveljavitve slovenskega naroda, ampak zaradi uveljavitve Komunistične partije Jugoslavije (KPJ), kateri so zaradi partizanskega »boja proti okupatorju« zavezniki že med vojno priznali oblast v Jugoslaviji (sicer formalno v obliki »skupne vlade« Tito-Šubašić, ki pa so jo povsem obvladovali komunisti), čeprav ni bila rezultat svobodnih volitev. Partizanski boj je tako odigral protidemokratično funkcijo poti na oblast mimo volitev. Namesto z volilnimi glasovi so komunisti utemeljevali svojo pravico do oblasti z žrtvami »boja proti okupatorju«, ki so jih večinoma oni sami povzročili.
Več lahko preberete v Slovenskem času.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
