V. Jarc, Slovenski čas: Dobro ime – pogoj za dostojen pokop

25

Ravnanje slovenskega protikomunističnega tabora med okupacijo in revolucijo v času 2. svetovne vojne je bilo vse kaj drugega kot »kolaboracija«.

Pred 70. obletnico konca druge svetovne vojne in zmage komunistične revolucije na Slovenskem je mogoče večkrat slišati in prebrati razočaranje nad dejstvom, da še vedno ležijo med nami ostanki desettisoče nepokopanih žrtev komunističnega nasilja iz tistega časa, pri čemer ni videti, da bi bilo te sramote v doglednem času konec. Očitno je bilo v zadnjih 25 letih demokracije na Slovenskem, ko je mogoče odkrito razpravljati o teh stvareh, nekaj narobe v pristopu sil, ki so naklonjene civilizirani ureditvi tega vprašanja in ki danes izražajo nezadovoljstvo nad aktualnim stanjem stvari. Temeljni razlog njihovega neuspeha je, da so se osredotočile na identifikacijo žrtev komunizma in postavitev grobov zanje, povsem pa so prezrle vračanje dobrega imena žrtvam. Če izvzamemo revijo Zaveza, koliko je bilo v zadnjih 25 letih člankov v slovenskih medijih, ki so pisali o domobranstvu v pozitivni luči? Ne bo veliko pretiravanje, če zapišemo, da bi jih lahko prešteli na prste ene roke. In to po vsej gnojnici, ki jo je komunistična propaganda izlila (in jo še zliva) na njihov račun! Dokler bodo te žrtve v očeh večine ljudi narodni izdajalci, tudi njihovega dostojnega pokopa ne bo. Aktualni predlog zakona o dostojnem pokopu (koga?) pomeni nadaljevanje dosedanjega napačnega pristopa, zato ne bo obrodil želenih sadov. Energijo, potrebno za prepričevanje strank komunističnega nasledstva, da podprejo tak zakon in ga s tem omogočijo izglasovati, bi bilo veliko bolj pametno uporabiti za vračanje časti in dobrega imena tistim, katerim predlagatelji zakona želijo dostojen pokop. Za to ni potrebno biti v vladi in imeti večino v parlamentu. Ko kritična masa slovenskega javnega mnenja ne bo več sprejemala laži in psovk, s katerimi je komunistom uspelo umazati dobro ime domobrancev, bo tudi dozorel čas, ko bodo vsi pobiti domobranci in druge žrtve komunizma dobili svoj grob. In če malo premislimo, kaj je več vredno: od živih priznano polnovredno mesto v vseslovenskem občestvu živih in mrtvih ali pa zapis nekaj najosnovnejših biografskih podatkov na kosu kamna ob večinskem sprejemanju zlagane podobe pokojnega, takšne, kakršno so naslikali njegovi sovražniki? Ne samo, da je prvo vredno več, je tudi, kot je zadnjih 25 let nazorno pokazalo, pogoj za uresničitev drugega; bližnjic tu ne more biti.

Domobrancem je torej treba vrniti čast in dobro ime, če želimo, da bo nekoč uresničena njihova pravica do groba. Pa je to sploh mogoče, se bo verjetno vprašal marsikdo, ki sicer ni privrženec postkomunistične levice in zagovornik prejšnjega režima, a goji neutemeljene predsodke do domobrancev. Je mogoče in ta zapis bo poskušal predstaviti nekaj dejstev ter razbiti nekaj negativnih stereotipov o domobranstvu.

»Sodelovanje z okupatorjem« ni isto kot »kolaboracija«

Osnovni očitek slovenski protirevoluciji, katere najpomembnejši vojaški izraz je bilo Slovensko domobranstvo (in njegove predhodnice vaške straže), je, da je »kolaborirala« oziroma »sodelovala z okupatorjem«, kar naj bi predstavljalo »narodno izdajstvo«. Če se mnogim ljudem na desni zdijo obtožbe o izdajstvu pretirane, pa soglašajo s (post)komunisti, da naj bi domobranci »kolaborirali« in da je njihovo »sodelovanje z okupatorjem« nekaj, kar domobrance omadežuje.

Pa je res tako? Za odgovor na to vprašanje je treba najprej opredeliti pojma »sodelovanje z okupatorjem« in »kolaboracija«. V nasprotju z mnenjem mnogih pojma ne pomenita eno in isto. »Sodelovanje z okupatorjem« je vsebinsko širši pojem, »kolaboracija« pa obsega le en njegov segment. Najprej je treba poudariti, da sodelovanje z okupatorjem ni nekaj vnaprej prepovedanega in nemoralnega, temveč je v določenem obsegu nujno za preživetje in kolikor toliko normalno življenje prebivalstva pod okupacijo. Namreč, tudi v času okupacije se življenje ne more ustaviti in prebivalstvo potrebuje vrsto javnih dobrin (javni red, pravno varnost, infrastrukturne storitve, zdravstvo, šolstvo, pokojnine, socialno podporo, oskrbo), ki jih zagotavlja oblast, v tem primeru pač okupatorska. Za zagotavljanje teh nujno potrebnih dobrin je določeno sodelovanje prebivalstva z okupatorjem nujno potrebno ter pravno in moralno dopustno. Ko ljudje vstopajo v te vrste sodelovanja z okupatorjem, tega ne počno zato, ker soglašajo z okupacijo ali ker imajo namen pomagati okupatorju, ampak zaradi zadovoljevanja lastnih eksistenčnih potreb. Že pojmovno beseda »sodelovanje« ne pomeni isto kot strinjanje, podpiranje ali pomaganje.

Obstaja pa tudi sodelovanje z okupatorjem, ki ni potrebno za (lažje) preživetje okupiranega prebivalstva, ampak je njegov cilj pomagati okupatorju pri doseganju njegovih vojaških in političnih ciljev. Le ta vrsta sodelovanja z okupatorjem je nečastna in le nanjo se nanaša pojem »kolaboracija«.

Samoobramba – vzrok za nastanek domobranstva

Ključno vprašanje v zvezi z domobranstvom je, ali je domobransko sodelovanje z okupatorji (tega, da so domobranci sodelovali z okupatorji, nihče ne zanika) ostalo v moralno in pravno dopustnih okvirjih ali pa jih je prestopilo in postalo to, čemur pravimo kolaboracija. Za odgovor na to vprašanje je treba vedeti, zakaj in kako je nastalo domobranstvo.

Po demokratičnih pravilih sme le demokratično izvoljena oblast zahtevati pokorščino od vsega prebivalstva, tega pogoja pa Komunistična partija (KPS) in njena Osvobodilna fronta (OF) nista izpolnjevali. Kljub temu so komunisti od vsega prebivalstva neupravičeno zahtevali, naj jih uboga in se žrtvuje zanje, ter uporabili silo proti tistim, ki se jim, z vso pravico, niso hoteli podrediti in podpirati njihovega partizanstva, pravilno prepoznavajoč v njem silo, ki se bori za uvedbo komunistične diktature pod krinko »boja proti okupatorju«. Ko je to nasilje postalo neznosno (partizani so v Ljubljanski pokrajini še pred nastankom vaških straž pobili več kot 900 civilistov), so se tisti, ki jih je to nasilje ogrožalo, sklenili organizirano braniti, kar pa je bilo mogoče le, če so jim okupacijske oblasti to dopustile (nobena oblast, še najmanj okupacijska, ne dopusti vojaškega organiziranja ljudi, nad katerim nima nadzora) in jih oskrbele z orožjem, ki ga napadeni protikomunisti sami niso imeli. Okupatorji so na koncu to tudi storili, a pod pogojem, da bodo imeli vrhovno poveljstvo nad protikomunističnimi samoobrambnimi enotami, od protikomunistov pa so zahtevali tudi izkazovanje lojalnosti, nemški okupatorji so celo zahtevali prisego zvestobe. Z vidika okupatorjev je to razumljivo, saj so želeli uporabiti protikomunistično samoobrambo za svoje cilje (protikomunistom niso dali orožja, ker bi jih ganil komunistični teror nad njimi), po drugi strani pa so se želeli zavarovati, da ne bi protikomunisti obrnili orožje proti njim, saj jim niso zaupali.

Poleg tega so komunisti iz oblastniških motivov in nepooblaščeno (brez odobritve pristojne oblasti) napadali okupatorje, čeprav niso bili zmožni zaščititi nedolžnega civilnega prebivalstva, nad katerim so se nato okupatorji znesli zaradi njihovih akcij. Še več, partizani tudi niso želeli zaščititi civilistov pred nasiljem okupatorjev, ker so imeli od tega nasilja korist, saj so ubežnike pred tem nasiljem rekrutirali v svojo vojsko. Med žrtvami okupatorskih represalij in kaznovalnih ukrepov za dejanja komunistov so se tako znašli tudi tisti, ki se s partizanstvom niso strinjali. Poleg samoobrambe pred komunističnim nasiljem so se z oblikovanjem samoobrambnih enot protikomunisti želeli izogniti tudi okupatorskemu nasilju, česar jim ni mogoče zameriti.

Domobranstvo oziroma še vaške straže kot njegove predhodnice je nastalo zaradi samoobrambe pred nasiljem komunistov kot tudi zaradi odvračanja okupatorskega nasilja, povzročenega od partizanov, oboje pa je bilo legitimno. Ti eksistenčni razlogi so bili ključni za nastanek domobranstva, šele pozneje in posredno se jim je pridružil prav tako legitimen politični protirevolucionarni cilj preprečitve vzpostavitve komunistične diktature po odhodu okupatorjev.

»Kolaboracije« slovenske protirevolucije ni bilo

Domobranstvo torej ni nastalo zaradi nudenja pomoči okupatorjem pri okupaciji Slovenije ali celo v svetovnem spopadu, zaradi ideološko pogojene solidarnosti s silami osi, kakor je bilo pri zahodnoevropskih kolaboracionistih, temveč zaradi (samo)obrambe pred nasiljem, neposredno zagrešenim in posredno povzročenim od komunistov in komunistično vodenih partizanov. Ker vzrok za nastanek in cilj domobranstva ni bil pomaganje okupatorjem, ampak olajšanje preživetja Slovencev, ravnanja domobrancev ni mogoče opredeliti kot kolaboracijo. Zavarovanje protikomunistično usmerjenih vaščanov pred roparji in morilci z rdečimi zvezdami in odvračanje okupatorskih kaznovalnih ukrepov od njih – temu ni mogoče reči »kolaboracija«. Če naj bi domobranci kolaborirali, potem so bili kolaboranti tudi vsi tisti Slovenci, ki so kot zaposleni v javnem sektorju in gospodarstvu delali pod vodstvom okupatorskih šefov in bili za to od njih plačani.

Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


25 KOMENTARJI

  1. Voditeljica oddaje “Odkrito” se je včeraj čudila, kako da so drugi narodi lahko priznali kolaboracijo, pri nas pa da je ne zmoremo ?
    In da hočemo bit na vsak način nekaj posebnega ?

  2. Skratka, kolaboracije kot jo vseskozi očitajo, ni bilo.
    Bila pa je drugačna, o kateri pa se ne govori.
    Resnica je čisto drugačna kot se zdi.

  3. Pri nas je vse tako zmešano, pa glave temeljito oprane… Na Slovenskem je bilo nekaj ljudi, ki so simpatizirali z nemškim okupatorjem, skoraj nihče ni simpatiziral z italijanskim. Kolikor vem, je šlo za posameznike, nobena organizirana skupina ni simpatizirala ali kolaborirala. Zgodba domobrancev je tragična zgodba ljudi, ki so se morali organizirati v obrambi za lastno življenje (komunisti so pobili nekaj tisoč Slovencev, predno je bila organizirana prva domobranska enota) in so jih okoliščine porinile v roke okupatorja. Bila je tudi organizirana skupina, Komunistična partija, ki je simpatizirala s Sovjetsko zvezo in kolaborirala z njo. Ob Hitlerjevem napadu na Jugoslavijo je ta skupina – Komunistična partija – pozvala k uporu proti imperialistom, se pravi, Angležem, Francozom in Američanom. Šele ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo, so komunisti pozvali k uporu proti Nemcem.
    Tehnično gledano je Komunistična partija edina organizirana skupina, ki je odkrito simpatizirala in kolaborirala s tujo silo. Ko je zmagala, je seveda vse nasprotnike demonizirala, jih razglasila za kolaborante, številne pobila ali drugače zatirala. Tega druge evropske države niso storile; pač pa so obsodile in kaznovale tiste, ki so nosili osebno krivdo za kolaboracijo, za druge, ki pa bili bodisi mobilizirani bodisi so se znašli na napačni strani v dobri veri, pa je razglasila amnestijo.

    • Zelo lepo povedano, p. Lah. Celo pri nas je bila razglašena amnestija, vendar je nihče sploh ne omenja. Pa kljub temu, že amnestija bi bila lahko celo “pravna podlaga” za prekop likvidiranih oseb in izdajo osmrtnic.

      • A ni amnestija oprostitev neke krivde.
        Praviš da je bila tudi pri nas razglašena amnestija ???

        • Tudi pri nas je bila razglašena. Zato pa so partijski voditelji pritiskali na likvidatorje, naj čimprej pobijejo zajete nasprotnike, predno bo stopila v veljavo amnestija.
          Ni pa bila razglašena amnestija za ljudi, ki so protipravno in nečloveško pobili na deset tisočev vojakov in civilistov, mladih in starih, moških in žensk. Morda se dediči preteklega režima bojijo, da bodo storilci zločinov poklicani pred sodišče.

          • Ta druga amnestija seveda ni bila razglašena. Tudi prva amnestija je bila očitno posthumna.
            Da bi se dediči režima bali da bodo poklicani pred sodišče precej dvomim. Naša sodišča so pokazala, da nimajo nobenega namena za kaj takega.
            Čudi me, da nihče na to amnestijo ne gleda pozitivno. Tudi desnici ni mar zanjo. Saj je bila namenjena zavajanju in prevari, a vendar služi svojemu namenu.

          • Zdravko,
            če je bila amnestija namenjena laži in prevari, na kašen način bi lahko služila svojemu namenu ?
            Zakaj bi bila amnestija sploh potrebna za nedolžne žrtve komunističnega terorja ?
            Šlo je za popolno zmedo, ki so jo izkoristili takratni revolucionarji zaradi prevzema oblasti.

          • Morda pustimo “njihove” razloge ob strani. Vsekakor so vedeli, da je z likvidacijami marsikaj narobe. Čeprav je bila namenjena farbanju mednarodne javnosti, je amnestija hkrati poleno ob katerega so se sami spotaknili. In v tem služi svojemu namenu.

            Ne vem, zakaj je desnica ne želi sprejeti. Kot da bi nekdo hotel mrtve nazaj.

          • Amnestija je bila potrebna zaradi formalne kolaboracije. Te nihče niti ne zanika. Amnestija odpravlja zločinsko naravo kolaboracije, ki jo še danes očitajo celo mrtvim. In to bi se moralo nehati.

          • Še nekaj: amnestija jih opravičuje pred njihovimi lastnimi obtožbami. Bili so obtoženi narodnega izdajstva in bili so amnestirani pred to isto obtožbo. Potrebno ali ne, ne vem.

  4. Zdravko, kaj hočeš povedat ?
    Bistveno je to, da ni šlo za kolaboracijo ampak za strašansko prevaro (tako da po tej plati smo nekaj posebnega, ko je voditeljica v oddaji Odkrito o tem spraševala).
    Kot je zgoraj napisal g. Lah, tu ni šlo za kolaboracijo.
    Gre za tragično zgodbo ljudi, ki so se morali organizirati v obrambi za lastno življenje … in ta skupina nedolžnih ljudi je bila pomiloščena ???

  5. …Energijo, potrebno za prepričevanje strank komunističnega nasledstva, da podprejo tak zakon in ga s tem omogočijo izglasovati, bi bilo veliko bolj pametno uporabiti za vračanje časti in dobrega imena tistim, katerim predlagatelji zakona želijo dostojen pokop…
    ———–

    Bistvo.

  6. Jaz pa razumem, kaj želi Zdravko povedati. Tudi sam sem pozabil na amnestijo, ki se je najbrž namenoma, da bi se “izdajalce” večno demoniziralo, nikoli ne omenja. Že sama amnestija bi bila namreč lahko podlaga za dostojen pokop žrtev z usrezno dokumentacijo. Ne bi bilo potrebno izgubljati energije in časa z neskončnim zavlačevanjem in prepričevanjem o spravi in resnici, kar je ob zdajšnji večini komikontinuitete neizvedljivo in bi zahtevalo leta, če ne destletja. Medtem bi se mi in z nami ves svet zgražali zaradi neurejenih morišč in tisočev posmrtnih ostankov v plastičnih gajbicah v Hudi jami. Zdaj takoj bi se lahko reklo: oblasti so takrat proglasile amnestijo, torej lahko brez ideoloških debat dostojno pokopljemo z ustrezno dokumentacijo vse medvojne in povojne žrtve, ki niso bile na “naši” strani.

  7. Sem pa vesel, da me vsaj en razume. 🙂 Točno to, Sarkazem. Upam, da bo tudi Amelie razumela.

  8. Dobro in da naju ne bi kdo napak razumel. Prav gotovo se vsi strinjamo z vsem, kar je v članku napisano! Pa vendar naslov članka je Dobro ime – pogoj za dostojen pokop. Zavedati pa se je treba, da ima komikontinuiteta v parlamentu, torej verjetno tudi pri volilcih dvotretjinsko večino in še najmanj tri leta, če ne tri desetletja ne bo pristala na dobro ime domobrancev, kar pomeni slabo ime partizanov, sicer ne bi bilp državljanske vojne. Torej če bi veljal ta pogoj, bi bila okostja še tri desetletja strpana v jaških in raznobarvnih plastičnih gajbicah, kar je barbarizem brez primere v svetu. Zato bi jaz avtorjev naslov obrnil: Dostojen pokop – pogoj za dobro ime. Šele ko bodo žrtve dostojno pokopane in bomo vsi razbremenjeni nečloveškega barbarstva, se bo odprl prostor in čas za postopno zmago resnice in vračanje dobrega imena, kar lahko še vedno traja desetletja, ampak sprava vsaj za mlade bo tu in s tem konec nesrečne razdvojenosti z vsemi posledicami.

    • Kolikor poznam razmere, se bojim da bi se s tem dostojnim pokopom pokopala tudi resnica, za vedno.
      Saj dostojen pokop je dostojen ravno v tem da se žrtvam opere po krivici umazano ime.

      • Ne, mislim da se motiš. Dostojno se pokopava tudi tiste s slabim imenom. S pokopom se ime še ne opere. Nikomur. Vendar dostojen pokop zagotavlja da je vprašanje na mizi. In da tam ostane dokler ni rešeno. To ni pokop iz kaj vem, sočutja, ali pietete.

        Amnestija priča da ni šlo za masovni (čustveno upravičeni) linč, kakor sedaj velja.

        Da ne bo zdaj Cerar zaprl Barbarin rov kot pokopališče. In kaj je s Kočevskim Rogom? A so tam v jamah še kar kosti, vsem mašam in predsedniškim govorom navkljub?! Se ne spomnim, da bi bil kakšen prekop doslej. Torej vseh 25 let od slavnega Kučanovega opravičila!!!

      • Nič se ne motiš, se opravičujem. Kot kaže bodo morišča kar legalizirali v vojaška grobišča. In potem bo resnica res tudi pokopana.

Comments are closed.