V iskanju Stvarnika

Človek sam, človeška družba kot tudi čas, ki je za njim in pred njim, predstavljajo največje probleme, s katerimi se ljudje danes ubadamo. Človek sicer živi z obema nogama na tleh, na Zemlji, vendar hkrati tudi teži kvišku, v zrak, v nebo. Človeško življenje, kolikor le je negotovo in skrivnostno, na drugi strani predstavlja velik izziv. Človeška zgodovina je polna hoje navkreber in navzdol, polna nasprotij in razpetosti med človeškimi omejitvami, hotenji in stremenji. Človek, umrljivo bitje, ki neprestano teži za večnostjo, ne more in ne more odnehati od prizadevanja, da si ne bi odgovoril na vprašanja od kod prihaja, on in njegov svet, ali je plod stvaritve ali pa zgolj čisto naključje, slučajnost.

Človek sredi tega sveta

Ko se sprašujemo o človeku ni nič manj zapleteno in kompleksno kot, če bi se spraševali o njegovem stvarniku. Res je, da je prvi viden in otipljiv, drugi pa s čutili nezaznaven predmet verovanja ali neverovanja, nas človek venomer preseneča, ne samo v svoji kontradiktornosti temveč tudi v paradoksalnosti in iracionalnosti. Zmožnost preleviti se iz ljubečega bitja, v svoje nasprotje, ni za nobeno živo bitje tako karakteristično, kot za človeka, opremljenega z zmožnostjo racionalnega razmišljanja. Človek, božje bitje, ustvarjen od Boga, je večplastno bitje, čigar življenje je kompleksno. Vselej mu ostajajo vprašanja o smislu obstoječega, o svoji sreči in usodi, o razlogih svojega bivanja. Iz vsega tega pa izhajajo tudi različna razumevanja, interpretacije in verovanja. Zdi se, da še nikoli prej človek ni bil tako okupiran z mislijo o smislu in izvoru svojega življenja. To vprašanje pa ni ločeno od vprašanja o smislu sveta. Zavedanje, da je prejel dar življenja, da ni zgolj vržen v svet, da je individuum, enkraten in neponovljiv, je potrebovalo čas. Človek je seveda zavedajoče se duhovno bitje katerega življenje temelji na racionalnih principih in je umeščeno v širši socialni prostor. Vendar je tudi »stkan« od iracionalnega tkiva. Nedavno nas je pretreslo v kakšni razsežnosti se je zlo polastilo človeka v podobi Andersa Behringa Breivika, za katerega ne moremo reči, da se ni zavedal kaj počne. To kar je storil je dolgo, zavestno in premišljeno načrtoval. Iz notranjosti Breivika je pokukal majhen, nedorasel človek s težnjo uničiti, zrušiti njemu nerazumljiv, tuj svet, ki ga plaši in tako odpraviti glavni vir nevarnosti in negotovosti. Če opredelimo zlo kot iracionalno tkivo človeka lahko Breivika mirno označimo za blazneža, vendar je bolj srhljivo to, da je pri kovanju svojega peklenskega načrta uporabljal logos in je bil razsoden in priseben, kar pomeni, da ne moremo govoriti o duševnem bolniku, temveč o nekom čigar nemoralna in nečloveška dimenzija kaže na izprijenost njegovega značaja.

Stik človeka z Bogom

Tako kot sta osnovni fiziološki potrebi človeka, poenostavljeno rečeno, hrana in voda, je potreba njegovega duha stik z Bogom, višjim stvarstvom. Več kot očitno je, da je človek telesno bitje, umrljiv, vendar verovanje v brezsmrtnost duše in večno življenje združeno v ljubezni do Boga v onstranstvu, presega njegovo začasnost in končnost. Človek kot spoznavni subjekt ostaja obenem tudi bitje dvoma. Ta dvom in večno iskanje odgovora se je v znanosti manifestiralo tako, da je njena tehnična uporaba (kot je robotizacija, avtomatizacija, atomska energija) privedla še do večjega problematiziranja, ne samo človeka, njegovega smisla, temveč tudi vesolja nasploh. Bog, ki za eno človeštvo nastopa v različnih osebah, je za vernike resničnost. Za Kristjane je Bog obenem tudi učlovečen v Jezusu Kristusu. Po pričevanju evangelija je Kristus bil rojen in je prišel na ta svet z namenom, da pričuje resnico: »Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem resnico (Jn, 18:37). Kristus je za kristjane izhod v temi: »Jaz sem luč sveta, kdor hodi za menoj, ne bo v temi, temveč bo imel luč življenja (Jn, 8:12). V Kristusu človek kristjan ne vidi samo rešitve temveč tudi nekoga, ki mu lajša vsakdan in mu vliva upanje.

Foto: Kirkvillewesleyan