Nepričakovana in mnogo prezgodnja smrt dr. Andreja Bajuka ni obudila samo bolečih spominov na čudaško Slovenijo s konca prejšnjega stoletja, v katero se je vrnil in ki mu je priredila tako oduren sprejem. Obudila je tudi drugačne podobe, podobe evforije in navdušenja, s katero so mnogi dotlej na politični in kdaj celo družbeni rob odrinjeni Slovenke in Slovenci spremljali prve korake njegovega političnega gibanja, v katerem so prepoznavali svojo naravno politično domovino, tudi in morda predvsem zato, ker so v Bajukovi življenjski zgodbi prepoznavali odtis tisočih, resda večinoma mnogo manj srečnih slovenskih zgodb.
….
Zgodovino slovenskega katolištva vsaj na političnem prizorišču je od tistega nesrečnega decembra 1940, ko je ravno tako nepričakovano (in v isti starosti) kot Bajuk umrl Anton Korošec, mogoče brati kot dolgo verigo samih krivic, za katere so krivi drugi (in v veliki meri so). Vabljiva je torej skušnjava bega v kalimerovsko držo, ki jo nezavedno še krepi spomin na predvojne razmere, zaradi česar ima veliko katoličanov z željo po delovanju v politiki in družbi nujno in vnaprej občutek, da so tam zastopani bistveno manj, kot bi jim v resnici šlo.
Toda hujša posledica težavne medvojne in povojne dediščine je nekaj drugega, namreč značilen manjvrednostni kompleks, za katerega ob bogatem prispevku katoliške misli in kulture v slovensko zakladnico sicer ni pravega razloga. Ta skoraj patološka nesamozavest se kaže na dva med seboj težko združljiva načina. Prvi je v času komunistične pentekontaetije intenzivno zalivani strah, da bom imel kot katoličan v družbi težave ali da bom vsaj obveljal za popolnega nazadnjaka, za človeka za luno. Eden od razlogov začetnega Bajukovega uspeha je bil ravno v tem, da kot »tujec« tovrstnega strahu ni poznal in ga ni bilo strah niti, ko je doživel v Sloveniji prav tak hladen tuš, kakršnega so se vseskozi bali njegovi soverniki v domovini. Slednji so zato veliko časa posvetili prepričevanju okolice, da niso takšni, kot misli, da so, da so sicer katoličani, a na Cerkev ne dajo veliko, da nimajo nič skupnega s svojimi predvojnimi kolegi, da se jim zdijo meščanske stranke enako zlo kot zagovornikom prevladujoče ideologije. Velikokrat – in ne le med predvojnimi in povojnimi akterji, od katerih so nekateri še zmeraj postavljeni na piedestal – smo bili priča tragikomičnemu in docela nereflektiranemu popolnemu sprejemanju skrajnih tez drugih, s katolištvom pogosto nezdružljivih miselnih tokov.
…..
Ima pa isto občutje nelagodja hkrati drugo plat. Če je strah pred razkritjem svoje posebnosti in istovetnosti prestrelil pljuča katoliškemu političnemu gibanju in ga skoraj povsem paraliziral, mu je v novejšem času morda skoraj več škode naredil lastnim privržencem namenjeni ekshibicionizem, zvezan z razkazovanjem mišic, kjerkoli se je za to pokazala priložnost. Moti se, kdor v omenjenih pojavih vidi znamenje moči, gre za kompenziranje istega manjvrednostnega kompleksa kot pri nekritičnem pritrjevanju »drugemu«, ki je v zadnjih letih doseglo enega tragičnih vrhov v nastopih raznih imenitnih katoličanov kot branilcev »tradicionalnih vrednot« v resničnostnih šovih.
Več: tiskana izdaja Družine, priloga Slovenski čas
