V iskanju izgubljenega spomina

Ko je nedavno nazaj osiveli predsednik Združenja borcev za vrednote NOB v svoji znani maniri mitingaškega pridigarja napovedal, da prihajajoče predsedniške volitve ne bodo normalne, ampak bodo plebiscit, je napovedal točno tisto, zaradi česar je morala prejšnja koalicija, ki je proti koncu resda le še životarila, po dekretu taistih sivih stricev predčasno dokončno izdihniti svoj mandat. Namreč skupne parlamentarne in predsedniške volitve letos bi za drugorazrednega predsednika, ki mimogrede po precejšnji zaslugi medijev propadle koalicije velja za favorita, predstavljale veliko manj možnosti za ponovno zavzetje predsedniškega trona. Predsednik, ki je navijaško podprl klavrno propadlo koalicijo, bi ob njenem še bridkejšem koncu verjetno delil podobno usodo.

Kratek zgodovinski spomin

Strategija temelji na ključni predpostavki. Popolna disfunkcionalnost zgodovinskega spomina slovenskega volivca. V počasi se segrevajočem predvolilnem loncu lahko tako vse bolj prepoznavamo glavno značilnost šepave slovenske demokracije. Gre za fenomen takoimenovanega short-term memory, ki se je v resnici pojavil že na prvih predsedniških volitvah. Leta 1992 si je namreč osamosvojeno slovensko ljudstvo za najvišjega predstavnika izvolilo bivšega vodjo enopartijskega totalitarnega režima, ki je bil po defaultu hkrati tudi šef politične policije, katere vse manj prašni arhivski dokumenti kažejo na njeno teroristično naravo. Bolj kot karkoli drugega pa je neverjetno in hkrati zastrašujoče, da je prav idejni oče in gonilna sila slovenske osamosvojitve postal poraženec teh volitev.

Spričo iracionalnosti te in podobnih zgodovinskih izkušenj se mora za konceptom short-term memory očitno skrivati še nekaj več. Stopnja povprečne izobrazbe v Sloveniji namreč kaže, da ima povsem običajen državljan precej dober spomin. Kaj je torej razlog za običajno disfunkcionalnost slednjega na dan volitev?

Iracionalnost razuma

Če drži, da misleči človek v procesu razumskega odločanja poleg svojih spominskih izkušenj bolj upošteva argumente kot emocije, je verjetno razum večine v Sloveniji povsem uporaben. Kljub temu se pregovoru historia magistra vitae est, ko gre za volilne rezultate, lahko le kislo smejimo. Dejstvo je, da je tudi v Rusiji precej ponižanih in razžaljenih ob novici o Stalinovi smrti, celo krvniku njihovih staršev, iskreno jokalo. Verjetno je bil jok večtisočglavih množic ob smrti jugoslovanskega maršala podobnega izvora. Kljub grotesknosti takšnih zgodb se ni mogoče izogniti misli, da so tudi dandanašnje volilne presoje istega izvora.

V pričakovanju iracionalnega

Za razliko od Beckettovih potepuhov, ki v pričakovanju Godota počasi spoznavata, da prihodnosti ni, preteklost si je treba izmišljati, sedanjost pa je poigravanje s preostalimi spominskimi usedlinami, lahko odkrijemo nekaj drugega: ravno Slovenci posedujemo dokaz, da prihodnost obstaja in da si preteklosti ni treba izmišljati, sedanjost pa ni zgolj poigravanje s spominskimi usedlinami, temveč dejavno ustvarjanje svetle prihodnosti.

Namreč slovenska osamosvojitev se je mnogim, tudi v času slovenske pomladi, zdela le pobožna želja, večini pa celo utvara. Vendar je osamosvojitev Slovenije uspela. Gre za danes že skoraj izgubljene iluzije, ki se očitno uresničijo le ob posebnih zgodovinskih trenutkih. Osamosvojitev in konec totalitarizma nista izmišljena preteklost. Zrasla sta iz spomina po pristni svobodi, ki leži nekje globoko v človeški notranjosti.

Z odkritjem pristnih usedlin izgubljenega spomina obstaja upanje, da v sedanjosti, ki jo predstavljajo tudi bližajoče se predsedniške volitve, kljub ekonomski krizi, zagotovimo bolj svetlo prihodnost. Pri tem pa drži tudi, da smo Slovenci prav na dan plebiscitne odločitve odkrili izgubljeni spomin.