V iskanju indignacije

1

Avtor: Jernej Letnar Černič. Vir: Slovenski čas, priloga Družine. Česa se lahko slovenski javni prostor nauči od španskih protestnikov.

Demonstranti za boljši jutri so v zadnjih tednih napolnili trge večjih slovenskih mest in krajev. Njihove demonstracije, vsaj na zunaj, izhajajo iz obupa, negotovosti, brezizhodnosti in nezaupanja, da bi lahko slovenski javni prostor kdaj presegel arbitrarne prakse prejšnjih desetletij. Vendar o samem bistvu njihovih demonstracij vlada zmeda. Večina ljudi z veseljem podpira zahteve po vsebinsko pravni državi, svobodni in odgovorni družbi ter učinkovitem delovanju sodne veje oblasti, hkrati pa se sprašuje o naravi takšnih demonstracij: ali so njihove zahteve resnične ali pa gre v ozadju le za poskus prevzema oblasti tistih, ki niso uspeli na volitvah? Ali gre za pristno indignacijo?

»Bomo zdaj propadli …«

Niko Grafenauer je v uvodniku zbornika Sproščena Slovenija – Obračun za prihodnost vizionarsko formuliral naslednje kjučno vprašanje za prihodnost slovenskega javnega prostora, ki je danes še bolj aktualno kot pred trinajstimi leti: »Bomo zdaj propadli, ko se vendar pot še pričenja in ko niti ne vemo, ali je na koncu novega potovanja edino, kar nas čaka, zares naš polom?« (str. 5).

Odgovor na zgornja vprašanja lahko poiščemo v deželi, ki se sooča s podobnimi težavami. V Španiji zadnji dve leti potekajo protesti zoper pesimistično gospodarsko in družbeno stanje. Protestniki indignados so prejšnji konec tedna znova napolnili osrednje trge večjih španskih mest. Ti protesti so le eden izmed zadnjih znakov naraščajočega nezadovoljstva prebivalstva z vse slabšimi gospodarskimi in družbenimi razmerami v evropskih družbah.

Indignados so se letos spomladi zbrali prvič po lanskem poletju, pri čemer se v slabem letu po njihovih zadnjih demonstracijah v španski družbi ni spremenilo kaj veliko. Nezadovoljstvo narašča zaradi oholosti španskih političnih elit, ki ne želijo prevzemati politične odgovornosti za neuravnotežene javne finance, pri čemer si nekateri nastopaško zatiskajo oči pred brezizhodnostjo javnofinančnega položaja španske države.

Nastale razmere v španskih in drugih evropskih družbah lahko primerjamo samo z obdobjem med obema svetovnima vojnama, ko so takratne evropske države preživljale tako krizo identitete kot tudi gospodarstva. Zato si moramo vsi skupaj postaviti enako vprašanje, kot si ga je pred več kot osemdesetimi leti postavil španski medvojni filozof José Ortega y Gasset: »Za katerimi temeljnimi pomanjkljivostmi boleha moderna evropska kultura?« (J. Ortega y Gasset, Upor množic, 1929, prevod Niko Košir, Slovenska matica, 1985, str. 202).

Ortega y Gasset je takrat zapisal, da »svet danes trpi za hudo demoralizacijo, ki se med drugim kaže tudi z nebrzdanim uporom mas, izvira pa iz demoralizacije Evrope. Vzroki zanjo so številni. Eden od poglavitnih je prehod oblasti, ki jo je naš kontinent poprej izvrševal čez svet ali čez samega sebe. Evropa ni več prepričana, da zapoveduje, preostali svet pa ne, da mu zapovedujejo. Zgodovinska suverenost je razpršena« (str. 192).

Družba v okviru »nadzorovane demokracije«

V večini evropskih družb prevladuje občutek nezadovoljstva zaradi neskrbnega upravljanja z javnofinančnimi zadevami, ki ga krepi želja po resnični demokraciji in enakem obravnavanju vsakogar. Španska tranzicijska demokratična družba deluje v okviru nadzorovane demokracije, kot jo opisuje Luka Lisjak Gabrijelčič, pri čemer protestniki indignados najbolj artikulirano zahtevajo njeno izboljšanje. Indignados ne želijo totalitarne oblasti, ampak na španskih trgih terjajo širšo in bolj poglobljeno demokracijo, ki naj bi preprečila zlorabo javnih oblasti v zasebne partikularne namene. Več demokracije pa je lahko doseči le tako, da se demokracija približa malemu človeku, da se okrepi dejavno sodelovanje pri oblikovanju odločitev o javnih zadev v oblikah neposredne demokracije.

Njihovo gibanje ne sledi bipolarni delitvi na desnico in levico. Indignados niti ne zastopajo ideje nove evropske levice, kot njihove proteste nepravilno prikazuje večina slovenskih časnikov. Oba osrednja pola španske družbe gibanje indignados še vedno opredeljujeta kot poskus medsebojnega omalovaževanja. Indignados zato utemeljujejo, da se kriza v evropskih družbah lahko premaga le tako, da se demokracija vrne državljanom, ki bi lahko neposredno odločali o javnih zadevah. Družbeno in gospodarsko krizo je mogoče premagati le tako, da vsakokratna oblast prevzema odgovornost za javnofinančne odločitve.

Tako lanskoletni kot tudi letošnji protesti na osrednjem madridskem trgu La Puerta del Sol niso bili populistični, temveč so natančno poudarjali pomanjkljivosti pri odločanju o javnih zadevah v španski družbi, kjer je upravljanje prepuščeno vladajočima elitama. Nezadovoljstvo indignados izhaja iz razočaranja in spoznanja o nesposobnosti prejšnje vladajoče interesne koalicije, da bi skrbno upravljala z javnimi sredstvi španske države. To je špansko družbo pripeljalo v izjemno situacijo, iz katere, podobno kot v Grčiji in Sloveniji, rešitev vidijo le najbolj optimistični.

Indignados so razočarani tudi zaradi utopije nekaterih, ki površno vidijo rešitev pred prepadom v dolgoročnem večjem zadolževanju. Težki časi prinašajo negotovost o ciljih samega gibanja indignados in odpirajo možnost za vnovični vzpon takšnih ali drugačnih totalitarnih režimov. Indignados so vešči artikuliranja in oblikovanja zahtev po resnični demokraciji, vendar so manj doma pri nastopanju v formalnih okvirih španske demokracije, kar pojasnjuje njihov slab rezultat na zadnjih španskih parlamentarnih volitvah.

Ortega y Gasset je v svojem vizionarskem delu Upor množic (La rebelión de las masas) natančno seciral stanje takratne evropske družbe v obliki človeka-mase (hombre masa), ki ga zaznamujeta dve značilnosti: »prosto širjenje njegovih vitalnih želja, to se pravi njegove osebnosti, in neizprosna nehvaležnost do tistega, kar je omogočilo njegovo lahko življenje« (str. 56). Ortega poudarja, da je značilnost evropske družbe v privilegijih, ki nekaterim omogočajo lagodno življenje na račun garaških posameznikov. V tem njegovi pogledi niso nič manj aktualni v sodobni evropski družbi, kjer je prevzemanje odgovornosti za težke odločitve in pretekle napake prej izjema kot pravilo.

Kdaj so demonstracije pristne?

V zadnjih letih Evropa doživlja poglobljeno gospodarsko in družbeno krizo, ki jo spremlja odsotnost resničnih demokratičnih vrednot, še posebej zaradi nepreglednosti odločanja na najvišji evropski ravni. Zato lahko delimo besede Ortega y Gasseta, zapisane pred osemdesetimi leti, da imajo »evropski narodi … pred sabo obdobje velikih držav v svojem notranjem življenju, čez mero hudo ekonomske in pravne probleme in probleme javnega reda« (str. 126). Iz takega položaja pa je mogoče iziti samo na podlagi skrbnega upravljanja javnih financ, poudarjanja temeljnih evropskih razsvetljenskih vrednot, prevzemanja odgovornosti ter krepitve demokracije.

Če prenesemo slednje ugotovite na slovenski javni prostor, je jasno, da so demonstracije lahko pristne samo, če zagovarjajo načela pravne države, svobodne družbe, demokratičnosti in varovanja človekovih pravic. Demonstranti, ki protestirajo, ker želijo prevzeti oblast, in jim obenem ni mar za temeljne postulate svobodne demokratične družbe, ne ustvarjajo zaupanja med prebivalstvom niti ne dajejo občutka pristnosti. Takšne demonstracije pa se lahko kaj hitro prelijejo v spopade med različnimi skupinami demonstrantov, kar lahko posledično pripelje do prelivanja krvi in izgube človeških življenj.

Vir: Slovenski čas, priloga Družine


1 komentar

  1. Bistvo je, da so v težavah ravno najbolj socialistične države, medtem, ko najbolj liberalne težav nimajo.

    Najbolj liberalne so sicer na začetku izgledale najbolj prizadete, pa so se najhitreje pobrale. Zdaj je obratno.

Comments are closed.