Krščeni smo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Ti trije so vedno skupaj, tako verjamemo, tako govorimo. Ti trije se nikdar ne ločijo, nikdar ne zapustijo drug drugega. V večnem Odnosu so. Skupaj jih drži zvestoba drug drugemu, pri odločitvah jih navdihuje sreča drugega. Zato uživajo v tem, da imajo drug drugega, da drug drugemu pripadajo. Prav zato našemu Bogu pravimo tudi Ljubezen (1 Jn 4,8).
V ta večni in popolni Odnos spadamo tudi mi. Sinovi smo, ki smo prejeli Duha, »v katerem kličemo: ‘Aba, Oče!’« In iz tega odnosa nismo nikdar ločeni, nikdar izvrženi, niti oddaljeni. Njegova obljuba je jasna: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) Vedno bomo v tem odnosu. Vedno.
Zato se tolikokrat pokrižamo, zato v tej gesti tolikokrat rečemo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha,« da ne bi v viharjih naših odnosov pozabili tega odnosa, katerega del smo, odnosa, ki ga, kot vsak drugi odnos, skupaj z Bogom soustvarjamo. In v ta odnos spadamo, tudi če se tam ne čutimo dobrodošli, tudi če se ga ne čutimo vredni.
Če dobro povezujete stvari, ste ob vsem tem že zardeli. Naši vsakdanji odnosi, tudi tisti najbližji, temu odnosu ne sežejo niti do gležnjev. Toda če mislimo, da je odnos Svete Trojice med seboj in z nami namenjen temu, da ga primerjamo s svojimi ostalimi odnosi, nismo dobro razumeli, zakaj se tolikokrat pokrižamo, zakaj tolikokrat omenimo njegovo ime, Očeta in Sina in Svetega Duha. Ponavljanje tega imena je namenjeno temu, da se zavedamo, da v tem večnem in popolnem odnosu že smo, ker je to pomembno vedeti. Ker se ljubezni učimo od ljubezni, ki jo prejemamo, ker se odpuščanja učimo iz izkušnje, da nam je bilo odpuščeno, ker smo sposobni zvestobe, ki jo občutimo, ko nas ima nekdo rad take, kakršni smo, tudi sitne, tudi grešne, tudi nesposobne. Iz tega našega prvega odnosa rasejo vsi ostali odnosi. Če ostanemo v njem. Zato se pokrižamo. Da bi ostali.
Prav zato drug drugega večkrat pokrižajmo. Ne zato, da bi s tem drug drugega spremenili, da bi ga »pokristjanjevali«, ampak da bi ga blagoslovili. Če povem drugače, da bi v tem odnosu ostali tudi, ko živimo drug z drugim.
