Uničenje »plave garde« je bila bratomorna vojna

28
1065
Kočevski proces-sojenje 21 voditeljem vaških straž in četnikov v Kočevju od 9 do 11. oktobra 1943 (Wikimedia)

Napad in zmaga partizanov nad »plavogardisti« v Grčaricah jeseni 1943 pomeni poglobitev bratomorne vojne, revolucije, ki je nasprotje demokraciji. V REŠETU, glasilu občine Ribnice, 31. avgusta 2018, je ponovno, kot že vrsto let, objavljeno vabilo na spominsko proslavo, tokrat na 75. obletnico napada in zmage partizanov nad »plavogardisti« v Grčaricah po kapitulaciji Italije septembra 1943.

Ribniški odbor Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije (ZZB NOB) redno proslavlja to revolucionarno zmago nad »plavogardisti«, tj. pripadniki Vojske kraljevine Jugoslavije v domovini (VKJ), ki so ob kapitulaciji Italije v Grčaricah pričakovali izkrcanje oz. prihod zahodnih zaveznikov, Anglo-Američanov. To ni bila zmaga nad okupatorjem, temveč zmaga v bratomorni vojni, pri čemer so s partizani v napadu na postojanko VKJ sodelovali tudi topničarji italijanske vojske, ki je pred tem kapitulirala. Prav njihovega ognjena podpora topništva je bila odločilna za partizansko zmago.

Napad in zmaga revolucionarnih partizanov v Grčaricah nad pripadniki Vojske kraljevine Jugoslavije v domovini je bila prelomnica v razvoju medvojnih dogajanj. Ta zmaga partizanov, nekaj dni kasneje pa še uničenje protirevolucionarnih vojaških enot na Turjaku, je pomenila nadaljnji razvoj bratomorne državljanske vojne. Večino preživelih 171 članov posadke iz Grčaric so nato partizani na Kočevskem procesu obsodili na smrt, nekatere pa tudi brez te kočevske pravne farse izvensodno usmrtili. Grobišče je pri Mozlju v bližini Kočevja in na Travni gori.

Prav je, da se poklonimo pokojnim padlim partizanom, vendar je prav tudi to, da se končno poklonimo tudi premaganim in usmrčenim pripadnikom VKJ ter obžalujemo državljansko vojno. Tudi Tito je dejal, da so četniki najresnejši nasprotnik revolucionarnih partizanov, saj jim edino četniki lahko preprečijo prevzem oblasti po končani vojni, pri čemer bodo le zavezniki opravili  z okupatorji, z nacisti.

Predsednik ZB za vrednote NOB Ribnica, Daniel Divjak, je lani na proslavi ob 74. obletnici uničenja »plave garde« v Grčaricah dejal:

S kom bi se torej moral jaz, potomec partizana, ki je osvobodil to našo deželo, na kar sem tudi zelo ponosen, spravljati. Izdaja, pa naj se jo opravičuje kakor hoče, tudi s tem, da bi bilo manj žrtev, če bi počakali razvoj dogodkov in nato pokazali prave barve, kot so to trdili plavogardisti, pa je še vedno izdaja.

Kdo je po napadu na kraljevino Jugoslavijo prvi čakal na »razvoj dogodkov« in nato šele po napadu Hitlerja na SZ pokazal prave barve« in začel že leta 1941 z bratomorno revolucijo, državljansko vojno, za cilje Stalina?

ZDA so po vojni vodji VKJ generalu Draži Mihajloviču, ki ga je partizanska oblast obsodila in usmrtila,  podelili državno priznanje za njegovo delovanje med 2. svetovno vojno. Četnikom je v Srbiji vrnjena čast, da so branili domovino.

Pogoj za razvoj in blagostanje države je povsod sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, sicer različnega mišljenja, kar je demokracija. Zato spoštujmo vsako prizadevanje za spravo. Razvoj demokratične države in socialno tržne ekonomije ne more temeljiti »na vrednotah in dosežkih« revolucije, ko je bilo »vse naše«. Žal eni še vedno slavijo samo NOB, kot naj bi bila zgolj upor proti okupatorju, a tajijo nasilno revolucijo oziroma ne priznajo državljanske vojne, katere posledice so ogromne žrtve na obeh straneh.

Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da je zaradi upora padlo 7.800 okupatorjev, od tega 1.500 italijanskih in 6.300 nemških okupatorjev. Med vojno vihro in revolucijo pa je umrlo 100.000 Slovencev. Če torej ne bi bilo revolucije, ne bi bilo toliko žrtev na obeh straneh bratomorne vojne.

Žalostno je, da po 25. letih obstoja samostojne in demokratične RS le ZZB za vrednote NOB  še proslavlja spomin na zmago nad protirevolucionarji in tako slavi spomin na bratomorno revolucijo. Ne pozabimo, da so k »plavogardistom« ali četnikom, to je Vojski kraljevine Jugoslavije v domovini, pripadali med drugimi: častnik VKJ in vojaški vodja TIGR-a Danilo Zelen, ki je umrl v spopadu z Italijani v Mali gori, olimpionik Leon Štukelj ter ekonomist in akademik prof. dr. Aleksander Bajt.

V državljanski vojni ni potekal spopad med dvema narodoma, zato ne more biti izdajalcev naroda, temveč potekal spopad med privrženci različnih družbenih ureditev. V slovenski državljanski vojni med II. svetovno vojno je potekal spopad med privrženci revolucije oz. boljševiškega socializma in Stalina ter nasprotniki revolucije, zagovorniki demokracije in kapitalističnega družbenega reda.

Menim, da je že skrajni čas, da tudi demokratično izvoljena politika, državna in/ali lokalna, ribniška, primerno počasti ta dogodek, to tragedijo bratomorne državljanske vojne v Grčaricah. V Ribnici je najbolj zapuščeno grobišče žrtev vojne in revolucije ravno v Grčaricah, kjer ni sledu, da je tu potekala državljanska vojna, podobno je na grobišču na Travni gori. Zapuščena so obeležja poboja belogardistov, večinoma s Turjaka, ki so blizu nekdanjega Jelendola pred Grčaricami. Sameva tudi  obeležje pri breznu Žiglovca, kjer so končale žrtve revolucionarne vihre v leta 1942, sami nedolžni domačini.

Redno pa ZZB NOB proslavlja spomin na tragedijo vodilnih članov TIGR-a, maja 1941 na Mali gori, proslavlja ustanovitev ribniške čete na Travni gori leta 1941. Proslavljajo tudi »uporništvo«, čeprav gre za tragedijo dogodkov povezanih z partizansko bolnišnico Ogenjca in proslavljajo seveda  največjo partizansko zmago nad Italijani v Jelenovem žlebu, katere pa se ni še nikoli udeležilo vodstvo države, kot je to redno v Dražgošah, kjer gre sicer za tragedijo partizanskega načina boja, na račun veliko žrtev domačinov. To je zelo žalostna slika stanja duha in omike.

Kdaj bo prišlo do premika na »pomladni« strani? Kam lahko gremo, na katero spominsko proslavo? To vprašanje velja zlasti za politične stranke, naslednice DEMOS-a, ki imajo v ribniški občini že vseskozi oblast s SDS na čelu? Mar imamo lahko le proslave ZZB NOB, ki še slavijo revolucijo in ne priznavajo državljanske vojne?

Kdaj bodo tudi žrtve revolucije vredne podobnega spominjanja kot njih rablji, da se ne pozabi »bratomorna« državljanska vojna? Spominjajmo se te tragedije v Grčaricah, da se ta ne ponovi, da bomo ohranili in razvijali demokracijo in samostojno državo RS.

28 KOMENTARJI

  1. Zelo dobro, g.Mihič!
    Dobro zapisano, vendarle pa bi dodal par pripomb:

    Tito je o Četnikih rekel to in to….
    Pravino, ustrezno dejanskosti je, da se zapiše:” Da je Tito strateško in operativno od Užiške republike Dec.1941 dalje vodil sistematsko vojno za prestiž in zmago nad uradno kraljevo vojsko v domovini pod vodstvom Draže Mihajlovića, uradnega poveljnika te vojske. Strategijo je izpeljal v soglasju in v skladu in v kolaboraciji s Stalinom in Churchillom in njegovim komunistično vodenim štabom Angleških diplomirancev iz Oxforda v Kairu, ki so spletko izpeljali perfektno, še najbolj pa sam Churchill, ki je kmalu po koncu vojne lažnjivo izjavil, da “je bilo sodelovanje z Titom njegova velika napaka”. Vir: Peter Batty ,Titova velika prevara.
    Drugo:
    Pri naštevanju pomembnih članov VKJ se ne sme izpustiti letos preminulega pomembnega voditelja in borca VKJ na Balkanu , g.Uroša Šušteršiča, vojvode triglavskega, zaradi njegovih pričevanj in dokumentarnih zapisov o tej famozni in prikriti zgodbi, kot o fundamentalnem in prvinsko pomembnem delu , sicer zlaganega in prirejenega mita o NOB OF Revoluciji v Sloveniji in v Jugoslaviji.
    Tretje:
    Kopija teksta g.Mihiča:”V državljanski vojni ni potekal spopad med dvema narodoma, zato ne more biti izdajalcev naroda, temveč potekal spopad med privrženci različnih družbenih ureditev.”
    To je res, vendar ni dovolj, ni bistva, ki zaznamuje Oktobrsko boljševiško in jugoslovansko/slovensko komunistično revolucijo. Ker je bila bratomorna državljanska vojna posledica NOB OF Revolucije, je
    zelo na mestu in potrebno dodati, da je šlo še kako in predvsem za ” RAZREDNI spopad med privrženci razl. ureditev”, ki ga je vsilila revolucionarna stran s svojo fikcijsko borbo, kakor ljudstva in delavskega razreda.
    Četrto:
    Ob navajanju TIGRa in smrti njenega voditelja Danila Zelena je prepotrebno navajati, ne samo, “da je padel v spopadu z Italijani”, ampak, da je padel posledično po zgodovinsko prvi in bratomorni izdaji komunista, kasnejšega komandanta Ribniške čete. To je sicer relativno novo dejstvo, ki pa je strašno pomembno, ker je njegova eliminacija posledično prinesla tudi konec predvojnega TIGRa, vtopljenega delno tudi v partizanstvo in njegovo uničenje z pobijanjem najvidnejših članov s strani partije, tudi Majnika, ki je na Mali gori Italijanom ušel, prestopil k partizanom, ki so ga kasneje pospravili na svoj komisarski način.
    Kaj se , namreč dogaja? Poglejte na spletno stran Primorskega Tigra Kučanove dobe in berite, da želijo
    v nasprotju z Društvom 13.Junij ,g.V.Kovačiča, 13.Junij proglasiti za Dan zgodovinske slovenske izdaje in navajajo (domnevno) izdajo Zelena Italijanom po nemškem gozdarju – kruto pa zamolčijo najnovejše dejstvo, da je bil izdajalec Slovenec, komunist, partizan.To je Slovencem izpričal njegov lastni sin, ki laži ni mogel več prenašati-tako so prinesli dovolj številni mediji v zadnjem obdobju.

    Kar se urejanja spomenikov protikomunistične strani, pa ne vem kaj naj zapišem, mislim le, da je malo pesniško in naivno pričakovati, da bo Demosova stran (?) uredila stvari. Ne vem ali je kaj podobnega kdajkoli bilo omenjano, urejevano, sistemsko razreševano v programih katerekoli stranke. Žal.
    Še kaj drugega, bolj usodnega ni med njimi urejeno, pa bi naj bi bilo to, g. Mihič? Pobožne želje in vaša pričakovanje so kot Dobri nameni, ki tlakujejo klanec v Pekel. Hudo, ampak tako to je.Upam, pa , da je Vaše pripombe/kritiko bral kdorkoli od NSZ, ki pa ima zadevo v programih kolikor razumem.

    Sporočam z najboljšim namenom in z upanjem, da prihodnost, kot že s silo pospeškov rohni čez nas, ne bo pospravila že davno nerešenega zapuščinskega konglomerata slovenskega ljudstva v predale nerešene slovenske ljudske zapuščine!Hote uporabljam Ljudstvo in ljudski.
    Naziva Narod tudi zaradi vsega z zelo žalostno in nerazrešeno zapuščino NOB OF Revolucije , Slovenci definitivno nismo še zaslužili!
    Vse Dobro in – škoda zamujenih priložnosti za katerimi stojijo premnoga kocbekjanska in docela izdajalska in protinarodna sramotna imena slovenskega osamosvajanja in državotvornosti, ki se niso hoteli odzvati klicu nove Republike in Domovine.
    Nasvidenje v novi vojni!
    Bog nas varji.

      • Najbolj izgubljen pa je tisti, ki ve, da vse ve. Ki ve, da je uspešen. Ki ve, da je slaven. Ki ve, da je lep. Ki ve, da je več kot ostali.

    • Naj spomnim. Po prvih volitvah l. 1990, smo bili SKD v Ribnici zmagovita stranka in imeli ribniški v občini največji glasov volivcev in večino v redsedstvu občine Ribnica in dva poslanca v repubiški skupščini. Tedaj sem bil predsednik SKD in podpredsednik skupščine občine Ribnica. Za obnovitev spomina na tragedijo ob breznu Žiglovica se je zelo zavzel g. Benjamin Henigman, tajnik SKD, član občinske skupščine in poslanec v DZ RS. Kot predstavniki ribniške oblasti, smo skupaj s sredstvi občine in stranke SKD in ob pomoči vaščanov Prigorice postavili spomenik ob breznu, pripravili spominsko slovesnost z mašo. Imel sem osrednji nagovor. Poskrbeli smo tudi, da je nacionalna RTV poročala o tem dogodku.
      V spomin na žrtve totalitarnih režimov skoraj vsako leto obiščem mesto tragedije ob breznu Žiglovca na Mali gori pri Ribnici, kjer so partizani pobili 9 domačinov, žrtev vihre revolucije, to je julija 1942. Grobišče je na dan dogodka vsako leto povsem opuščeno.
      Na Veliki gori pa je partizansko grobišče ob jami Ogenjca, kjer je bila skrita partizanska bolnica, žrtve pa so partizanski ranjenci, ki so dogovorjeno naredili samomor, nekaj so jih pobili še Italijov, 13 mrtvih, trije preživeli, vse isti teden kot Žiglovca.
      Vendar pri partizanski Ogenjci je vsako leto organizirana zelo obiskana slovesnost, izbrani govorci, kar javno odmeva. Razlika v odnosu do žrtev je očitna in velika. Se bo kdo zamisli? Mar nas ni lahko sram?

  2. Nasvidenje v stalnem iskanju sožitja različno mislečih in menda ne v novi vojni. Kdo je potrebuje, kdo ima mandat? Sožitje tudi na ta način,da se orpavljajo spominske slovesnosti s pretehtanimi besedami, brez izdajalcev naroda in brez tega, da je revilucija zgolj sama zloba, brez vzroka. Demokracije ni, če se drugače misleče enostavno okliče za izdajalce, protinarodne elementi. Pa naj stori levica ali desnica. Na primer; plebiscita , 23. decembra 1990 se je udeležilo 93,2 % volilnih upravičencev, med katerimi je “ZA” samostojno in neodvisno državo Slovenijo glasovalo 88,2 % vseh volivcev oz. 95 % tistih, ki so se udeležili plebiscita. Rezultat je sprožil med Slovenci veliko navdušenje. S tem aktom narodne samoodločbe je bil postavljen temelj za kasnejšo državno osamosvojitev Slovenije. Mar so v demokraciji tisti volivci, teh je bilo plebiscitu 11,8, ki niso bili za osamosvojitev, res kar izdajaci naroda. Nikakor ne, sicer to ni več demokracija.

  3. »Vse Dobro in – škoda zamujenih priložnosti za katerimi stojijo premnoga kocbekjanska in docela izdajalska in protinarodna sramotna imena slovenskega osamosvajanja in državotvornosti, ki se niso hoteli odzvati klicu nove Republike in Domovine.
    Nasvidenje v novi vojni!
    Bog nas varji.«
    Lahko natančneje pojasnite to vaše stališče?
    Ostajam pri mnenju, da je prav le »nasvidenje v stalnem iskanju sožitja različno mislečih« in menda ne nasvidenje v novi vojni.
    Kdo vojno potrebuje, kdo ima mandat za novo vojno?
    Potrebno se je truditi za sožitje različno mislečih v pluralni demokratični družbi, npr. tudi na ta način, da se opravljajo spominske slovesnosti s pretehtanimi besedami, brez izdajalcev naroda in brez tega, da je revolucija zgolj sama zloba, brez vzroka.
    Demokracije ni, če se drugače misleče enostavno okliče za izdajalce, protinarodne elementi, zlobneže. Pa naj stori levica ali desnica.
    Na primer; plebiscita , 23. decembra 1990, se je udeležilo 93,2 % volilnih upravičencev, med katerimi je “ZA” samostojno in neodvisno državo Slovenijo glasovalo 88,2 % vseh volivcev oz. 95 % tistih, ki so se udeležili plebiscita. Rezultat je sprožil med Slovenci veliko navdušenje. S tem aktom narodne samoodločbe je bil postavljen temelj za kasnejšo državno osamosvojitev Slovenije.
    Mar so v demokraciji tisti volivci, teh je bilo plebiscitu 11,8 %, ki niso bili za osamosvojitev, res kar izdajalci naroda. Nikakor ne, sicer to ni več demokracija.

  4. Je že res, da so se pobijali med sabo ampak ne nasedam več tezi o državljanski vojni. Državljanska vojna bi se lahko imenovala, če bi preostali svet ta čas živel v miru in spravi. Kot vemo je vzporedno potekala druga svetovna vojna in se je vzporedno dogajalo še marsikaj. Iskati vzroke za vojno na naših tleh, znotraj kraljevine Jugoslavije, se mi zdi napačno saj se konflikt ni dogajal med narodi kraljevine Jugoslavije ampak med pripadniki velesil. Morda je, poleg Cambridgevih vohunov, k Churchillovem odločevanju pripomoglo tudi to, da Jugoslavija takrat ni bila demokratična država ampak kraljevina pod okupacijo. Kdove. Kapitalizem je že bil, demokracija je pa bila zelo nebogljena. Kapitalizem in demokracija nista eno in isto. Med branjem članka imam namreč občutek, da sta pojma uporabljana kot sinonim, četudi nenamerno.

  5. Se strinjam, ni bila državljanska vojna, temveč revolucija, ki so jo izvajali “ta rdeči”.

    Čeprav v definiciji državljanske vojne berem:
    “Državljanska vojna je vojna med organiziranima skupinama znotraj države ali republike,[1] ali, manj pogosto, med dvema deželama, ki sta nastali iz prejšnje enotne države.” https://sl.wikipedia.org/wiki/Državljanska_vojna

    Torej ima prav tudi tisti, ki pravi, da je šlo za državljansko vojno.

    • Medtem ko je ena stran nastopala pod krinko organiziranih borcev proti okupatorju, se druga stran vsaj v začetku ni nameravala org.
      K temu so jih prisilile šele grožnje in likvidacije, ko so
      ogroženi začeli ustanavljat vaške straže.
      Tako da marsikdo ni vedel kdo kam spada.

  6. Vsaka revulicija, ko gre za spopad zaradi spemembe politične ureditve je oz. preide v držvljansko vojno. Vsi zgodovinarji, ki pišejo na časniku, govore o državljanski vojni, tudi ga. dr. Tamara Giesser Pečar i.p.

  7. Se zavedam, da to trdijo vsi zgodovinarji, ki pišejo na Častniku. Tako zatrjevanje se mi zdi zavajajoče saj vojna ni potekala samo znotraj, od zunaj okupirane kraljevine, ampak je bila kraljevina del večje vojne. Ves čas dobivam vtis kot, da smo se tepli med seboj iz čistega sovraštva do drug drugega ne meneč se za dogajanje zunaj kraljevine. Ne samo, da je bila okupacija od zunaj, tudi revolucija je bila uvožena. Tako imenovana državljanska vojna ni bila naša ampak je bila del svetovne vojne. Ne razumem kako lahko častniški zgodovinarji to dejstvo tako lahkotno ignorirajo.

    • Tako trmasto ignoranco si lahko razlagam le z ideološko indoktriniranostjo, ki jo žal na častniku opažam pogosto.

        • “Vera ni ideologija.”

          Paradoks:
          Navedeno mnenje – “vera ni ideologija – dobro odseva neugoden slovenski paradoks. Posamezniki namreč svojih mnenj po eni strani (vzvišeno) ne zaznavamo kot ideologijo (na primer katolištvo), po drugi strani pa mnenja drugih zaznavamo kot (manjvredno) ideologijo (na primer nekatolištvo).

          Primeroma pojasni ta paradoksni pojav Terry Eagleton v knjigi »Ideology. An Introduction« (1991) takole:

          »To, kar vodi tako moške kot ženske, da se tu in tam zmotijo, da je nekdo ali nadnaraven ali pa ničvreden, je ideologija. Posameznik brez težave razume, da se zmorejo človeška bitja boriti in ubijati zaradi nekih pomembnih razlogov – na primer razlogov, ki so vezani na njihovo fizično preživetje. Mnogo težje pa posameznik razume, da zmorejo človeška bitja ravnati enako v imenu nečesa tako abstraktnega kot so ideje. Pa vendar so ideje tisto, po čemer tako moški kot ženske živijo, in bodo tu in tam zanje tudi umirali.«

          Razpršenost:
          To (vzvišeni mnenjski paradoks) je ena od velikih ovir, ki onemogočajo poenotenje slovenskega volilnega telesa v blok. V blok, ki bo poenoteno osredinjen v temeljni problem globoke slovenske krize, to je v pojav totalitarnega prokomunizma.

          • Gospod Stupica, cenim vaše prispevke, a menim, da ste tokrat udarili malo preveč počez.

            Pojem ideologija se v glavne nanaša na sistem idej, ki zadevajo urejanje družbenih zadev na (horizontalni) ravni tega sveta. Religija se nanaša na povezavo zemeljskega z božjim in božanskim. Torej gre v tem primeru za vertikalno povezavo dveh različnih svetov.

            Zato mislim, da tu ne gre za vzvišenost oz. več ali manj vrednost, temveč preprosto za dva različna pojma z dvema različnima pomenoma.

          • Komentator can je danes, ob neki drugi rdeči niti (pod prispevek danes), lepo osvetlil različno učinkovanje pri miselnosti v smeri razprševanja od miselnosti v smeri poenotenja takole: »Končno članek, ki ne postavlja ene proti drugim ampak dopušča različne vizije, ki lahko mirno sobivajo in se celo dopolnjujejo.«

            Tukaj, pod ta prispevek, je lahko rdeča nit vezana na drug, a očiten problem. Problem je velika miselna razpršenost slovenskega volilnega telesa. Miselna razpršenost glede soočenja z dejanji slovenskega totalitarizma zoper ta narod, ki persistirajo. Kakšen je učinek razpršenosti. In kakšen je učinek poenotenja (ki ga ni) glede tega našega soočenja.

            Glede gornje osvetlitve o (razpršilnem) ideološkem paradoksu se zato lahko v bistvu navežemo kar na paradoksno neutemeljeni besednjak, ki ga odločno uveljavlja kardinal dr. Rode po navedbah včerajšnjega prispevka »Kardinal Franc Rode: ‘Komunizem bomo premagali s kvaliteto!’«.

            Tam je razvidna njegova nosilno razpršilna misel takole: »»In nenadoma se je znašla [nekatoliška umetnost] v ‘vpregi’ propagandnih aparatov totalitarizmov – v službi ideologij in politike, čeprav naj bi [kot je to v katoliški umetnosti] ostala izraz človekovega notranjega čutenja in hrepenenja.«

            Nosilna misel navedenega primera vsebuje razpršilno dvojnost, takole: po eni strani se navaja, da naj bi se (nekatoliška) umetnost znašla v službi ideologij in politike, po drugi strani pa se ustvari razpršilno dvojnost tako, da se odločno navede, da bi morala ostati nekaj drugega, in sicer bi morala, namesto službe ideologijam in politiki, ostati tako kot je to pri katoliški umetnosti, “ostati izraz človekovega notranjega čutenja in hrepenenja.”

            Takšna odločna razpršilna dvojnost je eden od pristopov, ki učinkovito razpršijo ideologije in politike demokratičnega dela slovenskega volilnega telesa. Gre za obraten proces ideologijam in politikam poenotenja (ki ga ni) energij volilnega telesa. Poenotenja v smeri soočanja s temeljnim problemom globoke slovenske krize.

            V jedru primeroma navedene razpršilne dvojnosti je vključen neutemeljen ideološki paradoks. Po eni strani se namreč svoje mnenje označi kot večvredno ne-ideologijo (v primeru je to katoliška umetnost), po drugi strani pa se mnenje drugih zaznava kot manjvredno ideologijo (v primeru je to nekatoliška umetnost).

            Gre za neutemeljen ideološki paradoks. Pojem »ideologija« je namreč vrednotno nevtralen pojem. Koren pojma izvira iz grškega idein (»ἰδεῖν”), videti. Pojem ideologija tako zgolj omogoča uvid v različna mnenja in poglede družbenih skupin, kot po gornjem primeru v ideologijo o umetnosti katoličanov ali pa o umetnosti nekatoličanov.

          • No, ne vem. Kot je že dejal Tine, gre pri tem za dvoje različnih gledanj – različnih “odnosov do sveta”.
            Medtem ko naj bi ideologija gradila družbo, se vera ukvarja s človekom (ga gradi).

          • ZigaStupica: “Primeroma pojasni ta paradoksni pojav Terry Eagleton”
            =================

            Ta primer ki ga citirate iz knjige ne pojasnjuje ničesar. Primer ne naredi nič drugega kot opiše nek pojav.

            “… so ideje tisto, po čemer tako moški kot ženske živijo, in bodo tu in tam zanje tudi umirali”

            Pojasnil bi, če bi razčlenil zakaj se tako dogaja kot opisuje, kje je vzrok za ta pojav, ker končno, so ideje za katere je človek pripravljen umirati in so ideje za katere ni pripravljen na kaj tako radikalnega
            Kot bi rekel, jabolko pade na tla, če ga spustimo iz rok, ne da bi razložil zakaj jabolko pade.

      • Mislim vero v Boga.
        Ker z iskrenostjo in vero v Boga osebnostno rastemo.
        Z ideologijo pa se od sebe oddaljujemo.

    • Metodologija za izvedbo je bila res uvožena iz SZ.
      In bila na eni strani sprejeta kot svetinja.
      Ne pa na obeh straneh !!

    • Revolucija je morda že bila uvožena, toda zelo dobro je pognala korenine. Problem s pojmom državljanske vojne je v tem, da ena stran ni kazala nobenih znakov za kaj se bori. Bila je proti komunistom, a bila je tudi proti kralju. Lepo je sprejela avnojski izgon kralja iz domovine, pa je nasprotovala revoluciji. Bolj majhno nasprotovanje je to bilo. In zato so se ji potem tudi zavezniki odrekli. Kri je bila prelita zaman, sodeč po današnjih sadovih.

  8. Kdo pa dandanes res ignorira in taji revolucijo, to je državljansko vojno?
    Revolucija je vsaka nasilna sprememba družbene ureditve in oblasti, kjer se eni prebivalci oz. državljani borijo z nasiljem spremeniti družbeno ureditev, drugi pa se temu uprejo in se borijo za ohranitev družbenega red in poteka državljanska vojna.
    ZB NOB najbolj taji revolucijo oz. državljansko vojno, žal tudi nekateri na desnici. Vse do osamosvojitve pa je bil glavni trg v Ljubljani Trg Revolucije, sedaj pa je to Trg republike. Trg OF pa je še vedno pri železniški postaji, saj je bila za enopartijski režim daleč najpomembnejša revolucija in je bila tudi glavni cilj OF.
    Večina zgodovinske stroke priznava, da je v Jugoslaviji in v Sloveniji med 2. svetovno vojno potekala tudi revolucija oz. državljanska vojna, ki jo je sprožila KP.
    »Tito je sam izjavil, da je zanj najpomembnejši boj proti četnikom: “jer jedino oni bi mogli ogroziti našu revoluciju ;(z okupatorji- Nemci bodo opravili zavezniki).” Tako Milovan Džilas; v knjigi Revolucionarni rat , London 1980;
    Slovenske zgodovine med letoma 1941 in 1946 ne moremo in ne smemo poenostavljati.
    »Komunistična partija je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Začelo se je že na ustanovnem sestanku pri Vidmarjevih: protiimperialistična fronta, kot so jo imenovali 27. aprila 1941, je bila v govorici tistega časa fronta, uperjena proti angleškim in ameriškim imperialistom. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so komunisti zamenjali sovražnika in pričeli uporabljati naziv Osvobodilna fronta. V drugem letu vojne je Komunistična partija s svojimi eksekutorji izvedla veliko strašnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in nad duhovniki, predvsem na Notranjskem in Dolenjskem.
    Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili desettisoče civilistov. Brezna na Rogu, Huda jama in številna druga grobišča pričajo o zločinih, ki nikoli niso bili kaznovani. Strinjam se: sodstvo ne sme biti del dnevne politike. Toda preiskovalci, tožilci in sodniki morajo razumeti, koliko nedolžnih, vsega spoštovanja vrednih ljudi trpi zaradi njihove neodločnosti. Partizani so res večinoma že pokojni, njihove družine pa še vedno čutijo breme krivde, ki jo – povsem izkrivljeno – pripisujemo celotnemu osvobodilnemu gibanju.
    Če bi Ivana Mačka Matijo ali Mitjo Ribičiča obsodili zaradi zločinov, ki sta jih ukazala, če bi Komunistično partijo jasno označili za zločinsko združbo, potem bi tudi na partizanski boj lahko gledali z občudovanjem in ponosom. Če je možna posthumna rehabilitacija, naj se izpelje tudi posthumna obsodba. Sodstvo naj pokaže, da razume svojo odgovornost pri narodni spravi. »
    Prof. dr. Matjaž Zwitter, Ljubljana
    Vir: DELO, Sobotna priloga, 04.01.2014; » So bili vsi na napačni strani?«
    Oče dr. Zwittra se je po kapitulaciji fašistične Italije iz koncentracijskega taborišča v Aprici prebil do osvobojenega ozemlja in bil tu direktor partizanskega Znanstvenega inštituta!? Njegov stric dr. Marjan Žiliči je pri 25 letih kot partizanski zdravnik reševal ranjence v Brkinih!
    Prof. dr. Matjaž Zwitter je bil zdravnik specialist na Onkološkem inštitutu v Ljubljani ter profesor na mariborski in ljubljanski medicinski fakulteti

    Če torej ne bi bilo revolucije, ne bi bilo toliko žrtev na obeh straneh bratomorne vojne oz. revolucije. Mnogi pa govore samo o vojni, niti enkrat ne omenijo revolucije, ki smo jo slavili na državnem nivoju vse do osamosvojitve in nastanka demokratične RS. Za kolaboracijo so torej krivi tudi vsi tisti, ki so kar med okupacijo, že l. 1941, sprožili še revolucijo. To je predvsem tedanje vodstvo komunistov. Revolucionarni partizani so nad tistimi prebivalci Slovenije, ki so zavračali oblast po vzoru SZ in Stalina, izvajali takšno brutalno nasilje, da so se ti tedaj organizirali v vaške straže, ki so stražile njih domove, samo da bi preživeli, četudi so se branili ob podpori okupatorja. Revolucionarno nasilje se je stopnjevalo. Po kapitulaciji Italije jeseni l. 1943 so se, po zmagi nad »plavo gardo« v Grčaricah in zatem še nad »belo gardo« na Turjaku, privrženci protirevolucije zatekli v domobrance pod okriljem Nemcev. Primorski partizani poslani v Suho krajini, so bili razočarani, ker jih tamkajšnji prebivalci niso sprejeli odprtih rok. Zaradi že doživetega komunističnega revolucionarnega nasilja, kar se je prikrivalo tem partizanom, so se tamkajšnji prebivalci že organizirali v vaške straže oz. v prostovoljsko proti komunistično milico. Niso se prodali okupatorju. Le revoluciji so se hoteli upreti in preživeti. Branili so domove pred revolucionarji, niso se borili za utrjevanje okupatorja in za ponemčenje Slovenije, kar je še vedno pogosto povsem krivična obtožba.
    Krivična je tudi do »plave garde«, to je do pripadnikov kraljeve vojske v domovini, katerim sta pripadala tudi ugledni ekonomist, akademik dr. Aleksander Bajt in olimpionik Leon Štukelj. Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, najbolj ugleden slovenski ekonomist v SFRJ, je v svoji knjigi »Bermanov dosje«, MK-1999, napisal, da je bila aprila 1941 ustanovljena Protiimperialistična in ne Osvobodilna fronta, kar je bila zelo pomembna razlika. V »osvobodilno« se je preimenovala šele, ko je Nemčija 22. junija istega leta napadla Sovjetsko zvezo. Do takrat sta namreč CK KPS in KPJ tako kot tudi sam Stalin še upala, da bo sovjetsko prijateljstvo s hitlerjevsko Nemčijo trajalo večno in da bosta s skupnimi močmi osvobodila ljudstva sveta imperialističnih zavojevalcev, predvsem Francije in Velike Britanije. Akademik A. Bajt v svoji knjigi tudi zapiše, da ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev. Pri tem pa da prevladuje mnenje, da je vseeno, kakšen namen je imela partija pri tem, saj da nas je uvrstila med demokratične sile in med zmagovalce. Akademik Bajt pa je mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil general letalstva Dušan Simović, ki je zaradi podpisa trojnega pakta s silami osi izvedel vojaški udar proti Cvetkovičevi vladi kraljevine Jugoslavije. Pravi, da čeprav je jugoslovanska vojska razpadla, je Hitler zaradi Simovićevega dvornega prevrata skoraj za šest tednov zamudil z napadom na SZ. Znano je, da je Nemce tedaj pred Moskvo prehitela in zaustavila. zima, kar je usodno in strateško prispevalo k poteku in k zmagi v 2 .svetovni vojni. Pri tem vojaškem udaru partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen. Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija, nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala«, pravi pokojni akademik
    Čisti in nesporni nasledek odpora, ki ga je organizirala partija, so bile le žrtve, ki jih je zaradi njega pretrpelo prebivalstvo, tako tisto pod orožjem kako tudi civilno, tistih
    1700 000 izginulih Jugoslovanov, s katerimi se je trkal po prsih maršal Tito. Tak odpor je bil skrajno nesmotrn. Potreben in smiseln je bil edinole, če je tičal za njim povsem drugačen cilj – izvedba revolucije in uvedba komunistične totalitarne vladavine. Pri ustvarjenih političnih odnosih v protihitlerjevski koaliciji in delni sovjetski zasedbi Jugoslavije pa je postal protiokupatorski boj nepotreben in nesmotrn celo s tega vidika. Sovjetska zveza je bila dovolj širokosrčna, da je uvedla komunistično vladavino povsod, kamor so privalili njen tanki. Temu njenemu darilu tudi Jugoslovani ne bi bili ušli. Sicer pa se kljub vsem proletarskim brez nje tudi pri nas ne bi bil uveljavil boljševiški totalitarizem….. Čisti in nesporni nasledek odpora, ki ga je organizirala partija, so bile le žrtve, ki jih je zaradi njega pretrpelo prebivalstvo, tako tisto pod orožjem kako tudi civilno, tistih
    1700 000 izginulih Jugoslovanov, s katerimi se je trkal po prsih maršal Tito. Tak odpor je bil skrajno nesmotrn. Potreben in smiseln je bil edinole, če je tičal za njim povsem drugačen cilj – izvedba revolucije in uvedba komunistične totalitarne vladavine. Pri ustvarjenih političnih odnosih v protihitlerjevski koaliciji in delni sovjetski zasedbi Jugoslavije pa je postal protiokupatorski boj nepotreben in nesmotrn celo s tega vidika. Sovjetska zveza je bila dovolj širokosrčna, da je uvedla komunistično vladavino povsod, kamor so privalili njen tanki. Temu njenemu darilu tudi Jugoslovani ne bi bili ušli. Sicer pa se kljub vsem proletarskim brez nje tudi pri nas ne bi bil uveljavil boljševiški totalitarizem…..

    Samo v Evropi je bilo zaradi fašistične, nacistične in komunistične ideologije pobitih 37 milijonov ljudi. Po ocenah zgodovinarjev so komunistični režimi v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi pobili 21 milijonov ljudi, predvsem političnih nasprotnikov.
    Pod vodstvom komunističnega voditelja Josipa Broza Tita so v letih 1945 do 1951 v Sloveniji in Jugoslaviji, po trditvah notranjega ministra Aleksandra Rankovića, pobili 586.000 ljudi, več kot 3.7 milijonov pa so jih obsodili na različne zaporne kazni.
    Eden najbolj brutalnih totalitarnih režimo, nacionalsocializem, je pobil najmanj 15 milijonov ljudi.
    Italijanski fašisti so odgovorni za smrt za najmanj 400.000 ljudi.
    Vir: Odmevi RTV SLO, 23.08.2016
    http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-odmevi/174422608

    Koliko slovenskih žrtev je sicer padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih?
    «Trenutno je evidentiranih ca. 100.000 žrtev tedanjih prebivalcev Slovenije. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev. Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.«
    Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji?
    Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora? Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da je zaradi upora padlo 7.800 okupatorjev, od tega 1.500 italijanskih in 6.300 nemških okupatorjev.
    Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 100.000 Slovencev.
    V uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev!
    Viri: Prvi pravi popis – v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev
    https://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939
    Dr. France Bučar je kot prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, 9. maja 1990 izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«

    Spoštujmo upor proti okupatorju kolikor ga je bilo in obžalujmo revolucijo-državljansko vojno!

  9. »Vsekakor je šlo za državljansko vojno, kar je pozneje priznal tudi Tito!«
    »Usodna politika Slovenske zaveze oziroma njenega vsemogočnega klerikalnega dela je v Sloveniji preprečila zmago Kraljeve jugoslovanske vojske v domovini. A je zato povzročila tudi poraz klerikalne strankarske vojaške organizacije po italijanski kapitulaciji. Po nemški kapitulaciji poleti 1945 je prišlo do strašne tragedije: t.i. Slovenska narodna vojska (tj. Rupnikovi domobranci, ki se niso smeli pridružiti vojski generala Draže Mihailovića) je po ukazu samooklicane slovenske vlade brez boja zapustila t.i. slovensko državo, nato so jo zavezniki razorožili in predali Titovim partizanom na milost in nemilost.
    Okrog 11.000 odličnih borcev je brez borbe padlo kot žrtev napačne vojaške taktike Slovenske zaveze, ki se je povsem odcepila od generala Draže Mihajlovića in Kraljeve jugoslovanske vojske. Niso smeli zmagati za Jugoslavijo, toda morali so umreti za svojo stranko!«
    Vir: Knjiga, Založba, Maribor PRO&ANDY 2006, Marijam F. Krajnc, generalmajor v pokoju in Slobodan Kljakić: Plava garda –Poveljnikovo zaupno poročilo, stran11 in 51.
    http://freeweb.t-2.net/Vojastvo/K06-plava-garda.html

    • Šlo se je predvsem za svetovno vojno. Stalin ni imel iluzij, da bo lahko večno Hitlerjev prijatelj a tudi ni pričakoval tako hitrega preobrata zato ga je Hitler ujel nepripravljenega. Prijateljstvo s Hitlerjem je bilo namreč Stalinov načrt katerega cilj je bil razdvojiti zahodni kapitalizem na dva dela. Sprva je kazalo, da mu načrt uspeva saj je Hitler zavojeval precejšen del zahodne Evrope. Hitlerja ni nihče prisilil napasti Sovjetske Zveze ampak je bil napad posledica Hitlerjeve hazarderske taktike, ki mu je do tistega trenutka dobro služila. To so dokaj sveža zgodovinska spoznanja o Stalinu, stara šele nekaj let. Moj vir je Stephen Kotkin:
      * “Uncommon Knowledge: Part 1: Stephen Kotkin on Stalin’s Rise to Power”, https://www.youtube.com/watch?v=3MzPzfEVjNE
      * “Uncommon Knowledge: Part 2: Stephen Kotkin discusses Stalin’s consolidation of power”, https://www.youtube.com/watch?v=eZ9KCG0KO4U
      * “Stephen Kotkin: “Stalin, Volume I: Paradoxes of Power” Book Discussion with Dr. Elidor Mehilli”, https://www.youtube.com/watch?v=E1OKA613wGA

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite