V globoki krizi vodenja in zaupanja

7
545

alenka-trop-skaza-600-AlKaj imata skupnega odstop komaj mesec dni “stare” ministrice za zdravje in izbor Štefaneca za vodjo KPK? Krizo vodenja in zaupanja.

Pozabimo za hip na strankarsko pripadnost Borisa Štefaneca (navsezadnje, kakšen pomen je imela Kučanova zamrznjena strankarska izkaznica ali izstop vrste državnih uradnikov iz ZKS ob spremembah leta 1990?) in verjemimo, da si gospod Štefanec iskreno želi biti nepristranski predsednik te Komisije. Veliko pomembnejše vprašanje je, kdo je Boris Štefanec? Je kdo prej že kdaj slišal o njem? Morda je gospod Štefanec čudovit, pošten človek, morda mu raznih ambicij v pravosodju, o katerih so poročali mediji, ni uspelo uresničiti iz razlogov, ki z njegovimi sposobnostmi in integriteto nimajo nobene povezave.

A ključno vprašanje pri novemu predsedniku KPK je, da Slovenija danes, več kot dve desetletji po samostojnosti in uvedbi demokracije, nima splošno znane osebnosti, ki bi si to mesto želela in bila zanj sposobna, ampak se v tem vakuumu nanj zato povzpne širši javnosti popolnoma nepoznana oseba. Slovenija nima človeka, za katerega bi večina prebivalstva ali oblikovalcev javnega mnenja menila: ta bi bil pravi, ta je pošten, ta uživa zaupanje rdečih in črnih. Zaupanje je definirano že s politično barvo.

Ne gre le za dvome v smiselnost institucije KPK (te dvome zdaj javno izraža celo levica, poglabljata jih Virant in nedavna zaposlitev Praprotnika pri državni banki), ampak za dvom v smiselnost prevzema kakršnekoli državne funkcije: navsezadnje v tej državi komaj še kdo želi biti minister. Tistim, ki dobro služijo (po pošteni ali po kakšni drugi poti) se to ne izplača, še posebej, ker je država v Sloveniji za mnoge najpomembnejša ali celo edina poslovna stranka; drugi se ne želijo izpostavljati medijem; tretji v stanju, v kakršnem je država, ne želijo prevzemati nobene odgovornosti; četrti že kar javno govorijo, da njihov resor tako ali tako obvladujejo neformalne interesne skupine, katerih vpliva praktično ni mogoče odstraniti.

Predsednica vlade tišči glavo v pesek

Ali lahko torej predsednica vlade še mirno trdi, da s pravno državo nimamo resnih problemov, če tudi pravkar odstopla ministrica za zdravje trdi, da je naletela na tako hude pritiske, da je morala oditi? Kdo pa so ti nedotakljivi mogočni možje? V kakšni državi pa živimo, da niti minister ne more storiti nič proti nelegitimnim lobijem in  je celo tako nemočen, da o tem javno spregovori? Komentatorji so si soglasni v prostodušni ugotovitvi, da ministra bodisi ne bo mogoče najti ali pa bo le nekakšen začasni upravnik do konca mandata te vlade.

Predsednica vlade mora bodisi dokazati, da so strahovi zaporednih ministrov za zdravje prazni, bodisi storiti vse, da te ljudi iz ozadja razkrinka. V vsakem primeru bi morale ob takšni manifestaciji nemoči izvršilne oblasti biti plat zvona prav vse institucije sistema. Ne, predsednica vlade zgolj obžaluje odločitev, a za takšno stanje bi morala prevzeti odgovornost – ali pa odstopiti.

Slovenija se je torej med dvajsetletno dominacijo levice pogreznila v stanje, v katerem se večina njenih volivcev ne more poenotiti o nikomer (še najdlje je med politiki prišel predsednik Pahor, a še ta se lahko za svojo izvolitev zahvali predvsem ravnanjem bivšega predsednika); skupno ne zaupamo nikomur; poenotimo se lahko le o Prešernu. A saj je tudi predsednica vlade dober primer tega stanja: v situaciji, ko je moral oditi Janković, si je na položaj predsednice vlade upala le novopečena poslanka in bivša višja uradnica. Vsak dan vidimo, kako se šele uči, da bi bila tudi političarka (kaj šele državnica), a ji bo za to morda zmanjkalo časa. Najnovejša blamaža z ministrico za zdravje je le logična posledica takšnega upravljanja s človeškimi viri.

Če pa je ministričino navajanje pritiskov lobijev le pretveza – kakor namiguje del komentatorjev – in je torej razlog za odstop ministrice res le želja, da se raje posveti družinskemu podjetju (in poslom z državo), potem je to le še dodaten razlog v prid dvomu v zmožnost premierkine prave presoje kandidatke. Zakaj bi tokrat izbrala bolje?

Nacija brez voditeljev

V takem ozračju si ljudstvo junake išče med športniki, čemur smo bili priča med nedavnimi olimpijskimi igrami. Le oni naj bi znali zmagovati, le oni naj bi sploh kaj znali, le oni so vredni zaupanja, le v zvezi z njimi lahko govorimo s preprostimi, vsem razumljivimi besedami kot so: trdo delo, garanje, osebna odgovornost, teamsko delo, uspeh, zmaga. Na drugi strani pa s slovenskimi voditelji povezujemo le besede kot so: neznanje, nesposobnost, porazi, odstopi, škandali, zasebni interesi, korupcija.

Toda kritično se moramo ozreti tudi po desnici. NSI nima čarobnega voditelja, Janša ne naslednika, celo primernih nadškofov ni mogoče najti. Seveda so na desni oz. v katoliškem taboru razlogi drugačni: revolucija, povojni poboji, beg iz Jugoslavije, sistematična diskriminacija, pa tudi nesposobnost tako desnih strank kot Cerkve, da bi vzgojili bodoče voditelje. Poleg tega je majhna skupnost (kakršna je slovenska katoliška skupnost), še posebej takšna, ki je bila desetletja pod udarom in pritiski, še vedno pa ostaja stigmatizirana danes, v nevarnosti, da iz defenzivnega refleksa zagotavlja predvsem notranjo disciplino in miselno enotnost, ne čuti pa potrebe po razvijanju notranje širine in samorefleksije. Ni naključje, da maloštevilni desni mediji čutijo takšno potrebo po udrihanju po Novi Sloveniji (ne, da si ta kritike ne zasluži, gre pa za vprašanje mere) ali pa da slovenski katoliški mediji ne kažejo prav nobenega navdušenja nad nekaterimi potezami novega papeža v smeri večje odprtosti in usmiljenja do tistih, ki jim ni uspelo življenja oblikovati povsem po črki katekizma. Ali pa npr. da je izreden pogum sodelavca Časnika Maria Plešeja, da se v odkritem in strpnem prispevku predstavi kot katoličan istospolne usmeritve, naletel v slovenskem katoliškem prostoru na tako hladen odmev in ignoranco. (Gospod Plešej bi si zaslužil celostranski intervju v Družini, saj navsezadnje ne propagira nobenih skrajnih idej, pač pa išče načine, da kot katoličan živi s svojo spolno usmeritvijo.)

Slovenija si bo morala pogledati v oči, zakaj nima voditeljev. V majhni naciji to ne bo mogoče brez popolne transparentnosti. Priznajmo si politične delitve, priznajmo si strankarsko pripadnost, ne bodimo glede tega preozki: v tako majhni naciji je – zlasti upoštevaje povojno sistematično diskriminacijo enih in nujnost članstva v ZKS za kariero drugih – nerealno pričakovati obstoj nestrankarskih strokovnjakov. Le s popolno transparentnostjo (kadrovskih odločitev in lobijev) lahko vzpostavimo zaupanje. In le z zaupanjem lahko spet postavimo na noge nacijo. Slovenska levica, če si želi preživetja, se mora zamisliti nad izgubo zaupanja; desnica se mora pripraviti, da bo lahko nekoč kredibilno prevzela vodenje države.

Vir fotografije: Vlada RS


7 KOMENTARJI

  1. Gospod Matevž … kaj je bilo treba teh besed: “Gospod Plešej bi si zaslužil celostranski intervju v Družini, saj navsezadnje ne propagira nobenih skrajnih idej, pač pa išče načine, da kot katoličan živi s svojo spolno usmeritvijo.”?

    Kaj ne bi rajši uporabili besedo homofob? Ve se namreč, kako homoseksualec živi katoliško življenje: zdravljenje.

    Sicer pa menim, da levici to stanje kar prija. Nemoteno si sposoja denar, ga uspešno “zapravlja” in si ustvarja videz uspešnega vodenja države. Kaj več pa tako ali tako ni nikoli počela. Desnica??? Če še škofje hazardirajo z denarjem na borzi … kako potem lahko karkoli očitamo drugim? Če ni svetlobe, če je tema, je vendar logično, da se bodo slej ko prej spotaknili in padli.

  2. Spet en totalno bedast komentar z “genialno” ugotovitvijo, da SLO nima voditeljev ?? Seveda jih ima, kakšne nesramne in butaste trditve. Očitno pa nima normalnega folka, ki ni sposoben iti na volitve in tam pametno voliti.
    Torej, še en vsegliharski tekst.
    Potem bo pač “treba kupiti voditelja” v tujini , kenede ? Saj tu pa nam pa gre, kenede. “Znamo” kupovati- za denar, ki ga nimamo !!- fuzbalerje, hokejiste, druge športnike, tudi zdravnike uvažamo….Ja, kajne, pisec, bomo še kakega “voditelja” kupili….
    Kako morete v tem časniku takšne bedastoče objavljat ? Pred dvema dnevoma en umaknjen zmazek, tole ni nič boljša stvar !!

  3. Saj ne spada čisto semkaj – toda vredno je, da zapišem, koliko stane (davkoplačevalce) nočitev z zajtrkom v bolnišnici, kjer je bila hči čez noč na opazovanju: 572,04 EUR. Komentar? Ne vem, če je potreben …

  4. Kriza vodenja – to je cena, ki jo plačuje narod, ker v politiko ne gredo ljudje, ki so sposobni, ki znajo in predvsem, ki si ne polnijo žepe na račun do vratu zadolženega naroda. Upam, da jih še kaj premoremo.

  5. Prvo o korupciji v zdravstvu in problemu verodostojnosti KPK-ja. Naj se zdravstveni centri prodajo tujim privatnim klinikam, kajti nihče še ni kradel sam sebi in nihče ne upravlja lastnega premoženja negospodarno, ne da bi skrbel za kvaliteto in renome. KPK bi bil enostavno lahko mali urad birokratov, zavezanci bi vnesli zahtevane podatke v program, kot to naredimo z davčno napovedjo in birokrati bi kontrolirani točnosti, s tem bi se izognili pristranskosti. Problem, je da bi s tem komisija izgubila ves svoj smisel obstoja.

    Torej, ko govorimo o krizi vodenja, en gre za krizo vodenja, ampak za krizo vsebine vodenja. To je tako, kot če bi se ukvarjali s kmetom na Gorenjskem, ki ni mu ne uspe pridelati lubenic, ne pa z lubenicami.

    Vse te logične nesmisle ignoriramo, ker bežimo pred stvarnostjo, zatekamo se v nek imaginarni metafizičen svet, kjer kraljujejo visoki etični in moralni standardi, ki so popolnoma nemerljivi, ker so odtrgani od realnega sveta. Mi bi vodili svet naravnih zakonov na tak Newage način.

  6. Spoštovani g. Sedej,

    osupljivo, s kakšno vehemenco ste pomešali sveto in posvetno ter v enem zamahu zapisali, da Janša nima naslednika in da celo primernih nadškofov ni mogoče najti. Tarnate, da Slovenija nima voditeljev, ne upate si pa jasno zapisati, da ima Slovenija ta hip slabo vlado, ki samo kadruje in se zadolžuje, državljane pa stiska in potiska v obup. Bržkone je to vzrok za vaše malodušje, ki veje med vrsticami 🙂

    Pišete o Janševem nasledniku – na tem portalu ga očitno kar nekaj piscev v duhu že pošilja v arest.
    S svojo trditvijo sporočate, da ste nasedli več kot dvajsetletni “dominaciji levice” (ki jo omenjate), ki je prav tako prepričana, da bo z uničenjem predsednika izničila tudi stranko z največ registriranega članstva v državi, po lanskih podatkih čez 30.000. Menite, da izmed tako številnega članstva ni mogoče izbrati naslednika za vodenje stranke? SDS je edina resna in politično konsistentna stranka v državi. Če bodo zaradi zunanjih okoliščin v stranki morali nadomestiti predsednika, bodo to tudi storili.

    Kako resno jemljete Boga in njegove “namestnike” na Zemlji, veje iz vaše še bolj defetistične izjave, da celo nadškofov ni mogoče najti. Cerkev je posvetna institucija svetega. Božji mlini meljejo počasi, so vedeli že naši predniki. Ne bodite neučakani, zaupajte, da tisti, ki “išče” slovenske nadškofe, dobro ve, zakaj jih še ni našel 😉

  7. Zanimivo je, da gre z lahkoto mimo slovenske javnosti vprašanje, ZAKAJ LAHKO NEKO MINISTRICO, KI JE OPRAVILA ZASLIŠANJE PRED SVOJO IZVOLITVIJO, PRESENETI OBSTOJ MEHANIZMOV, KI PRPREČUJEJO KORUPCIJO V ZDRAVSTVU.
    Ministrica je ob izvolitvi pustila dobro plačanu službo v zdravstvu, dobro plačano funkcijo v moževem podjetju in se obvezala ministrovanju – služenju narodu.
    NIKDAR NI PRIJAVILA KAKEGA LOBISTIČNEGA STIKA, potem pa kot utemeljitev svojega odstopa, s katerim možu omogoča delovanje v javnem sektorju (gre za dela, ki so praviloma bolje plačana od tistih, ki se pridobivajo v konkurenčnih pogojih v privatnem sektorju), navede PRITISKE LOBIJEV.
    Kakšen je obseg njenih lobističnih stikov za moževo podjetje v času njenega ministrovanja, ne vemo!
    Alenka Bratušek bi se morala zamisliti! Po Gašparju Gašparju, izumitelju slovenskega pingvinstva, po Stepišniku, služabniku, ki je v imenu gospodarja (naroda) dajal sebi in Omerzelu, ki le še sam sebi verjame, da ne deluje koruptivno, smo dobili še en dokaz stanja duha v vladajoči koaliciji, ki JE BILA UTEMELJENA NA POPOLNI INTEGRITETI POLITIKOV, ki jo vladajoča KOALICIJA NE PREMORE.
    Domišljavo napihnjenost “služabnikov ljudstva” je razkrilo ustavno sodišče, ki je povedalo, kam sodijo zakoni, ki jih ob kritiki vsega, kar je nekoč dajalo rezultate, producira vlada magistrice s spornim magistrskim delom.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite