V frontnih časih so linije poravnane

32
vojaki bojne linije
Foto: Flickr

Odzivam se na komentar, ki ga je delno objavil Časnik in je v celoti napisan na spletnem portalu Kritika konservativna, opisuje pa nesrečno stanje na ti. desnici, ki da je izgubila mlado urbano generacijo, medtem ko poskuša preprečiti še en v vrsti porazov starejše generacije. Sam bi poskusil ta komentar samo dopolniti in sicer v več smereh.

Prvič, starejša generacija je generacija zmagovalcev, kot pravi zgodovinar Jože Dežman; toda tega si ni mogoče pripisati kar na slepo, ampak šele takrat, ko se bodo nosilci te borbe dojeli kot junaki, ki so premagali jezo, zamero in sovraštvo, ki jim je bilo podtaknjeno. Ko se ne bodo več enačili z žrtvami in ne bodo hoteli na silo vsem dopovedati svoje resnice. Ko bodo v svojih srcih premagali laž, ki jih je prizadela, in spoznali, da laž in zlo nimata zadnje besede. Drugače je res, kot pravi komentar, da lahko postanejo samo še ena generacija zagrenjenih starcev, ki ne morejo biti za nikogar privlačni.

Drugič, glede poimenovanja oz. razvrščanja strank in usmeritev v slovenskem političnem prostoru. Večkrat je bilo že poudarjeno, da sta oznaki levica in desnica sicer praktični, toda hkrati zavajajoči. Sta frontni oznaki, oznaki razrednega boja, stari več kot sto petdeset let, in veliko vprašanje je, kaj sploh pomenita v razmerah današnje družbe. Nič. Še najbolj uporabni sta seveda v besednih dvobojih in delitvah, ko je treba stvari poenostaviti zaradi boljšega učinka. Takrat rečemo npr., da je Slovenijo zadolžila in uničila levica. Ali pa slišimo, da je treba ustaviti desnico. In takoj smo vsi jezni in vsi »vemo, za kaj gre«. Res?

Tisto, česar pri uporabi teh oznak in poimenovanj ne opazimo takoj, je, da se pojavijo večinoma v načinu govorjenja, ki je jezen ali že kar sovražen, pa tega ne izreče neposredno. Druga značilnost je ta, da se v tistih trenutkih, ko slišimo tako izjavo in že sprejmemo jezo, ki jo vsebuje, tudi sami alarmiramo in začnemo jeziti. In tretja značilnost je, da se nam takrat zdi uporaba teh oznak primerna in objektivna. Kar z drugimi besedami pomeni, da smo ne samo pristali na poimenovanje, ki ga je sprožila neka prikrita jeza, ampak da smo to jezo sprejeli za svojo in da se bomo z njo še dolgo otepali. Posel političnih in medijskih gurujev je namreč v tem, da s spretnim poimenovanjem dogodkov preusmerjajo tok jeze v smer svojih političnih nasprotnikov, ki se morajo potem te jeze braniti in so večkrat nemočni, da bi jo poslali nazaj. Ampak ko enkrat jeze v javnem prostoru ni več, sploh ne vemo, kaj smo hoteli s pomočjo teh oznak v resnici povedati, ker ti dve oznaki takrat ne pomenita ničesar konkretnega. Ni več zmagovalcev niti poražencev. Ni fronte, ni linij. Ni idealnih herojev niti stoodstotnih barab. Ni junaških borcev za svobodo in ni izdajalcev domovine. Vsi smo lahko sinovi domovine, vsi zmagovalci, s pogojem seveda, da razumemo odpravljanje jeze in vzrokov zanjo v javnem prostoru kot svojo skupno zmago. Takrat je čas za delo in ustvarjanje.

Tretjič, vloga političnih glasnikov slovenske pomladi. Kar velja za nas vse, velja tudi zanje. Človek ima pravico, da se brani pred krivicami in podtikanji, toda to ne sme postati njegova edina prepoznavna politična drža. Sploh pa je teh glasnikov premalo, kar samo nakazuje, da se večina še vedno drži v ozadju, se trese za svojo službo ali kak drug privilegij in računa, da bo eden, ki se ne boji, opravil vse delo. Ne bo.

In četrtič, dopolnitev, ki se tiče vključevanja mladih v družbene in miselne procese. Tega vključevanja zdaj ni, razlogi za to pa so navedeni v prvih treh točkah: prostor je zaseden z jeznimi ljudmi, ki vlečejo svoje fronte zdaj v eno, zdaj v drugo smer, in uporabljajo jezik jeze in podtikanja jeze in branjenja pred podtikanji. Toda če imamo pri nas vsaj nekaj izkušenj s tem, kako se ubraniti krivic, kako pokazati na zlorabo, nasilje, zlaganost, npr. prek literature, pa nimamo nobenih izkušenj, kako kljub krivicam živeti polno in ustvarjalno življenje. To je umetnost zdravih družb, ki zmorejo kljub delitvam in napetostim najprej sanjati, nato izpeljati pot mimo delitev, jeze in dokončnega poraza ene strani. Slovenci smo zmagovalci, ker komunistična ideologija ni uspela poraziti drugače mislečih ljudi in ni uspela utemeljiti svoje z lažjo in nasiljem pridobljene nadvlade. Pika. Bomo zdaj temu porazu posvetili preostanek življenja? Ne. Bomo zdaj živeli v stanju stalnih izrednih razmer? Ne. Bo zdaj vsaka kritika »naših« morala počakati na boljše razmere, ki jih za nekatere tako ali tako nikoli ne bo? Ne.

Petič, nujna bo ustanovitev nove stranke, ki ne bo stranka za parlamentarne boje in izredne razmere, ampak prostor ustvarjalnega dialoga brez jeze. Samo taka stranka lahko odpre prostor javnosti za mlado generacijo, ki noče prevzeti stare frontne drže, starih delitev in stare jeze in sovraštva.

Dr. Tomaž Erzar je sodelavec in soustanovitelj Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Ljubljani, ki skupaj z ustanovo Memores za leto 2015 pripravlja niz dogodkov in dejavnosti v zvezi z obeleženjem sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pod skupnim imenom “Resnica in sočutje 1945-2015”.


32 KOMENTARJI

  1. Hvala za zanimiv odziv. Odgovor pripravljam in bo objavljen tokom tedna, morda čez konec tedna. Že vnaprej pa bi rad poudaril, da se ne strinjam s točko 5. Strank imamo več kot dovolj – potrebujemo politično zavedno (ne politizirano!) civilno družbo, ki bo strankam država ogledalo, opravljala konstruktivno kritiko in artikulirala interese, za katere naj nato tekmujejo stranke. Ustanavljanje vedno novih strank in list ravno preprečuje tak accountability.
    Trdne in stabilne stranke so nujne za demokracijo. Niso pa dovolj.
    Stranke imamo – še preveč. Potrebujemo še marsikaj drugega: normalne medije, ki težijo k resnici in objektivnosti, neodvisne intelektualce, nazorsko pluralno, a strokovno rigorozno akademsko sfero, ki ne politizira za vsako figo itd.

  2. Zelo dober prispevek.

    Moti me samo beseda “sanjamo”, ki mi zveni tipično socialistično in gnostično.

    Vsak človek sanja, ko spi. Zavedno ali nezavedno. V budnem stanju pa sanjarimo. Več sanjarijo gnostiki, socialist kot pa zdravi delovni ljudje.

  3. […] Naslov je izzivalen. Ni neko skrajno levičarsko pljuvanje. Ker “levičarjev” duhovnost ne zanima, če pa jih že, pa je to new age duhovnost, ki je jalova, gnostična, nosilka smrti. Bistvo duhovnosti pa je večno življenje, rodovitnost, Sv. Duh. . 1. INTELEKTUALNA LENOBA Zadrževal sem se ali naj to napišem ali ne. Pri obeh informacijah, ki jih bom združil. Eno je INTELEKTUALNA LENOBA IN UKALUPLJENOST, strah pred kritiko Mojih. V Reporterju sem se že dolgo nazaj naveličal brati raznih Boštjanov Turkov, ki za preboj Slovenije niso veliko naredili. Vsaj ne toliko kot Mrkaić, Finance, Pezdir.  Tukaj pa sem ujel še Tomšiča. Eno so Sirene, ki se jih je edino Odisej uspel prebrisano rešiti, da ga niso privabile in umorile. To grško mitologijo sem pred dobrim mesecem na blogu povezal z današnjimi vseprisotnimi socialističnimi sirenami, ki slovenskega človeka noro mamijo, verjetno predvsem zaradi duhovne praznine, ki jo zapolnjujejo vedno nove preobleke fanatičnega gnosticizma. Lahko je naključje, lahko pa je uporaba te ideje – na kar sem ponosen – ker se mi zdi M. Tomšič čisto soliden pisec. Ki tudi napiše članek o socialističnih sirenah. A on je profesionalec, jaz pa sem običajni človek, ki amatersko zapišem idejo gor na blog, ki se mi čez dan poraja ali pa ob branju medija ali poslušanju / gledanju RTV. Nisem ne šolan spindoktor ali družboslovec (inženir družbe), tudi to ni moje delo, niti nisem plačan, še manj sem pripadnik stranke. Ker sem politično nihal na začetku od ZSMS, potem SKD, SLS, SDS, NSI in na zadnje med DL in SDS – vedno v iskanju manjšega zla in nikoli poistoveten s stranko ( vse SLO -POLIT. STRANKE so bile in so provincialno -socialistične – nereformne – birokratsko pasivne – razvojno nazadnjaške) – pa danes opažam in se bojim tega uniformnega, dresiranega napadanja in označevanja vsakega, ki si upa izraziti kritiko: ali si takoj UDBOVEC ali pa JANŠIST. Niti pod razno nisem ceneni in oportunistični/pragmatični sredinski socialist tipa Virant ali Briggite Nyborg iz Borgen. . 2. DUHOVNA LENOBA Hkrati pa opažam impotentnost tudi na “desnici”, čeprav impotentnost “levice” bode še bolj v oči. Zato sem vesel premišljene, dobronamerne in argumentirane kritike avtorja L. Lisjaka ( blog kritika konzervativna), ki je na svojem blogu pošteno in zelo kritično kot desničar, konzervativec analiziral izpade raznih akterjev SDS, njihove zatajitve – kar je vse pripisal njihovi duhovni lenobi. Za mlada ljudi pod 30 let je Slovenija resnično zgodba o frustraciji. Tudi sam sem bil 2012  na prvih demonstracijah in v avtobusu so bili ob meni v glavnem ljudje nad 60 let, na trgu pa sem srečal par znancev moje starosti, zelo malo pa mladine pod 30 let. Ne znam tako dobro napisati tega tako kot Lisjak, ki natančno analizira zakaj SDS in JJ tudi če dobita volitve z 50% + ne bosta prinesla novih reformnih premikov kot jih recimo na Madžarskem vodi desničar Orban, ali na Poljskem desni liberalci s Tuskom ali na Slovaškem katoliški klasični liberalci. Ker enostavno ne iščejo poti do mladih. Ker je SDS gerontokratska, samozadostna stranka tako kot vse slovenske politične stranke. Na temo arhivov je na Časniku in v drugih medijih izbruhnil vihar besnih obtoževanj in zmerjanj. Zelo malo je bilo umirjenih in treznih misli. Kasneje še afera Knavs. Upam, da se bo o tej temi, ki jo je začel lepo in argumentirano Lisjak, dalo lepo in argumentirano pogovarjati, ker bo edino tako prišlo do večih in boljših idej in večje demokratičnosti za preboj tega crkujočega socialističnega dinozavra, ki je z virusom socializma okužil prav vsakega od nas. Slovenija hitro crkuje. Mladi so v podnu že 20 let. Nujne so odločne in ostre liberalne reforme brez cincanj in taktiziranj. Ko sem napisal to refleksijo, sem našel še dopolnilni vidik s področja psihoterapije Tomaža Erzarja na ČASNIKU.SI, ki se mi je zdel zelo konstruktiven in poučen. […]

  4. Kar dobre misli… razen v zadnji točki: “Ustanovitev nove stranke…?”… Če ne bo “za parlamentarne boje”, potem ne bo uspešna in vplivna! Bo pač (še eno) društvo… Vse drugo je iluzija!

  5. Dobro napisano. Do zadnje črke. Hvala za spodbudne besede. S stranko vred. Ja, potrebujemo tako stranko!

    • Res, zelo potrebujemo tako stranko, sicer bo naša desnica še naprej umirala na obroke. Saj vidite SDS je močna in stanovitna, vendar premajhna, da bi bila učinkovita. SLS in NS-i sta strančici, ki bosta zaradi,zadnjih dogodkov (arhivi), verjetno še manjši.

      Taka nova stranka, ki bi jo sestavljali pretežno mladi ljudje bi pritegnila veliko ne opredeljenih volivcev, morda bi ji uspelo, da bi bila najmočnejša in bi bila lahko vodeča tudi na desni.

      Verjetno bi bilo najbolje, če bi Štular in Možina civilno družbo ZA BOLJŠO SLOVENIJO spremenila v stranko. Še več zaupanja bi pa imeli, če bi ta civilna iciativa kandidirala na parlamentarnih volitvah, kot nestrankarska lista. Samo ne vem, če je po naših zakonih to možno.

      • Stranka, ki bi imela v glavnem na pozicijah mladino pod 30 let. A pametno mladino, ki bi imela v ozadju nabor modrecev, desničarjev, ki bi ji pomagali z nasveti. Zadaj mora imeti močno civilno družbo Jančarjev, Pezdirjev, Nežmahov, Vehovarjev, ..tudi Lisjaka ( danes mi je prijatelj rekel po telefonu: “”Kaj pa ta avtor ponuja kot rešitev? Ali samo kritizira?”). Štular in Možina sta že prestara. sta mojih let. Ne moreš z 20 let starejšimi voditi in vabiti mladih.

        • Ne moreš si kar izmisliti mlade. Mladi so kljub vsemu še vedno mladi, preneumni. Je pa res, da potem pridejo leta, neumnost pa ostane…
          Kakorkoli, nobenih mladih. Mladi rabijo zglede, ob katerih si bodo izostrili misel in delovanje. Ne pa da povzdignemo navadne lumpe. Saj so bili komunisti ’45, sami mladi?!

          • Glej, na glas razmišljam. Mladim je potrebno dati znanje, jih spodbuditi. Ko najdejo v tem nekaj zase, bodo zelo močno potegnili.
            To je tržna niša. Ves politični spekter je en sam socialistični SZDLjevski Desus.
            Se pa zavedam vseh nevarnosti moči, oblasti, večina je socialistov, ” sanjarjenja polnih revolucionarjev”.

  6. v nove stranke, ki ne bo stranka za parlamentarne boje …
    ===============
    To sem spregledal. Ki bo seveda za parlamentarne boje, tudi. Brez tega ne more biti nič. Toda, ki bo imela tudi svoja stališča do stvari, ne le odgovore nasprotni strani. Stranko, ki ne bo kar naprej sukala meče, ampak bo imela meč spravljen v nožnico. Ko bo treba udarit po mizi, pa naj.
    Ampak tega še ne bo. Še je preveč denarja pri nas, še se preveč volkov klati okoli. Ni čas za politiko. Čas je za preživetje v izrednih razmerah.

    • Moraš vedeti, da je marsikateri “desničar” v javnem izražanju zelo previden, ker se boji, da bi se zameril komu ” ki mu reže kruh” in bi s takimi izjavami lahko “sam sebi vejo žagal” oz. “grizel roko, ki ga hrani” kot je enkrat za nekoga izjavil JJ.

      Dokler je večino ljudi in tudi “desničarjev” ekonomsko nesvobodnih, ne bomo izšli iz suženjskega (egipta) socializma proti obljubljeni deželi. Še vedno bomo častili socialističnega faraona in njegovo kraljestvo ( Provincialni socializem). Na desnici pa bomo imeli veliko “desničarjev”, ki stokajo po loncih mesa.

  7. Ustvarjalen, aktualen, perspektiven prispevek avtorja!

    Jeze ni brez elementa sovraštva.

    Čas je, da znamo voditi politiko in skupno življenje brez sovraštva.

    Na ta so problemi dokaj enostavno rešljivi, ker bomo kljub vsemu spoštovali medsebojni minimum človekovega dostojanstva in ustvarjalnega sodelovanja.

    To nismo dolžni storiti le zaradi nas, ampak tudi zaradi zanamcev oziroma potomcev.

    • Vidiš, ravno to kar je tebi pozitivno, je meni v tem članku motilo. ampak nisem hotel drobiti, ker je bil v celoti članek dokaj soliden.

      Erzar ne analizira čustev, ampak skuša povedati, da nas ta čustva ne smejo voditi v delovanju, ker potem nemodro delujemo. To je delno res. A kako to narediti? Tega ne pove. Velika nevarnost je, da s tem še dodatno cementiramo janzenistično čustveno potlačenost slovenskega človeka.

      JEZA je OK čustvo. Ki pove, da so moje vrednote trčile z nasprotnimi vrednotami ali v meni ali zunaj mene. Kaj pa iz tega naredim, to pa je lahko etično sporno. Ali dobro. Ni jeza sama po sebi slaba. ( preberite si zelo dober učbenik o čustvih, ki je logično in strokovno napisan: Emocije, dr. Zoran Milivojević.

  8. Menim, da mora obstajati demokratični desni duh, ki bo spodbujal duhovno ustvarjalnost in ne bo ploskal le papagajskemu enoumnemu ponavljanju določenih preživelih metod političnega in družbenega delovanja.

    Le na ta način se bo krepil volilni desni bazen.

    To je podobno kot v vzorni družini, kjer se morajo medsebojni odnosi stalno oplemenitenjevati.

    To dolgoročno krepi moč in enotnost.

  9. Slovenska desnica mora slediti vzoru nemške CDU in se močneje angažirati za socialno pravičnost in določene pozitivne, neškodljive liberalne elemente.

    O tem lahko beremo v današnji Demokraciji.

  10. Jezo kot primitivno čustvo je možno nadomestiti s plemenitejšo – vztrajnostjo, ki temelji na delovni trmi, vendar nima sovražnega odnosa ne do dela ne do ljudi, ne do samega sebe.

    Čim priznavamo jezo kot normalen element v odnosih, se lahko odnos hitro sprevrže v skrajno ravnanje.

  11. ..več in podrobneje je treba znova in znova gledati in analizirati odlične dokumentarce Vzporedna ekonomija, glavnega udbaškega gospodarstvenika in bankirja..rahmetli Nika Kavčiča..

  12. Jaz mislim, da je ideja o novi stranki ena neumnost. Vsi bi radi enega mesijo, ki bi spravil državo v red namesto njih.

    Bistveno je, da se vzpostavi civilna družba, katere se bodo bale vse stranke. Zato teh, ki se trudijo s Kritiko konservativno jaz ne bi želel videti preblizu ene same politične stranke.

    Saj navsezadnje je politik samo služba, nič več. Oni so samo zastopniki nas volivcev. In na nas je, da jih prisilimo, da delajo, tako kot mi hočemo.

    Na desni imamo tri stranke, naj se one prečistijo. Naj koga brcnejo iz svoje srede in postanejo bolj dovzetni za kakšen glas izven. Saj ni vse samo slabo.

    Poleg tega pa mi Štular in Možina ne vlivata prav nobenega upanja. Če že, naj raje lepo vzgajata kritično civilno družbo, ki je po mojem mnenju še bolj pomembna od politike. Glede na to, da sta veliko društev spravila pod svoje okrilje, imata veliko odgovornost.

    • Če je definicija civilne družbe njena nestrankarskost, potem iz te moke ne bo nič. Stranke se nikoli ne bodo bale nekih društev…
      Politik je velika stvar. Takšno pojmovanje, da so oni samo zastopniki nas volilcev je čista neumnost! To je izmišljotina komunistov.

        • To nas pač učijo vse tja od Kočevskega kongresa.
          Kaj je politik, kaj je poslanec, si poglej malo recimo angleški sistem. Pa boš videl da je to še marsikaj drugega kot “zastopnik volilcev”. Politik je častna služba! Viteška, če hočeš.
          Drugo pa je ko zavladajo gozdni vitezi, kot pri nas.

          • Ja, vsekakor. Politik mora biti ugledna osebnost z neko težo. Ampak v osnovi je njegovo poslanstvo služenje (malim) volivcem. Drugače ga volivci lahko tudi ne marajo več.

  13. Odlično je analiziral stanje v naši družbi Tomaž Erzar. Edino ustanovitev nove stranke, ki bi z vrednostnim načinom delovanja presegala stare delitve, jezo in sovraštvo je zgrešena. Ta način delovanja bi morale prevzeti t.i. pomladne stranke, ki bi z doslednim dogovarjanjem prevzemale vrednostni ali konservativni način demokratičnega političnega delovanja. Pri tem bi morala odigrati pomembno vlogo cerkev kot Kristusova vera, ki ne postavlja pravila ampak pričuje in odrešuje ter osvobaja po resnici in ljubezni. Sedaj imamo postni radijski misijon (RO), ki ga vodi jezuit p. Rupnik, ki pričuje za vzgledno in dosledno Kristusovo ravnanje in po katerem vzgledu bi naj ravnali vsi kristjani in ljudje dobre volje.
    “Pomladna” politika, ki se sklicuje na krščanske vrednote bi morala pričevati za te vrednote, ne pa se sklicevati ali z imenom kazati na svoje bistvo, ki pa se nedosledno izvaja. V tem je problem slovenske stvarnosti in zaradi tega neprestana delitev oz.”našvašizem”, ki povzroča nerazumevanje in konflikte.
    Politika in vera je družbena stvarnost in se naj medsebojno dopolnjujeta v Kristusovem duhu služenja. Vladanje, ki se na žalost še vedno kaže po vzgledu komunizma z lažjo in prevarami je ostalina prejšnjega sistema, ki mu volilno telo naseda. 24. obletnica 1. demokratičnih volitev bi morala v volilnem letu vzbuditi zavest, da so volitve odločanje o našem življenju in delu in so kot take dolžnost in pravica. To je priporočal tudi naš blaženi škof A.M. Slomšek, ki bi se mu morali kot narod bolj zahvaljevati in priporočati za to kar smo in želimo biti, Slovenci.

  14. Slovenska ustava določa, da je Slovenija socialna država.

    To pomeni, da ni socialistična, ampak socialno pravična država. To pomeni, da priznava za pošteno delo pošteno plačilo. V primeru nezmožnosti dela pa dostojno preživetje.

  15. Tudi sam nisem najbolj naklonjen ustanavljanju nove stranke, ker je teh strank že tako preveč, s tem pa se tudi zmanjšuje preglednost. Vsaka stranka ima že sama v sebi kal delitve. Zato se tudi imenuje "stranka" (v tujih jezikih sinonim "partija", ki se pri nas zaradi komunistične dediščine ne uporablja). Mladim rodovom pa je treba povedati, da tako kot neporebno medsebojno sesuvanje tudi navidezen mir ni prava rešitev, če ostajajo temeljna civilizacijska vprašanja nerazčiščena.

  16. Predno sem prebral ta komentar, sem prebral ponujeno polemiko s Štehecevim razmišljanjem, ki bi ga bilo vredno komentirati, a bi prvo moral odstraniti vse “straw man” argumentacije, ki jih mrgoli v omenjenem tekstu.

    Kar je vredno komentirati je razumevanje vstopa mladih v politični svet, v družbene procese.
    Mladim do 30 leta nikoli ni šlo tako dobro in tako slabo hkrati, kot jim gre v tej moderni dobi, natanko tako kot tistemu, ki je padal iz 10 nadstropja in ugotavljal, da gre za enkrat dobro. V tem prostem padu so kot v vakuumu, ko ne zaznajo, kaj se dogaja v okolici. Mladi povsod po Evropi protestirajo, ker je to kul, ker odpade pouk, študij, ker si lahko daš duška, …

    Glede jeze pa mislim, da jo je moč brzdati in razumsko kontrolirati samo s starostjo, ko človek dozoreva, se je človek že naučil potrpeti, ko je spoznal , da idealnih ljudi ne družbe ni. Mlade žal družba vključuje ravno preko jeze.

  17. Mlade se da predvsem vleči za nos. To vedo tudi po Evropi, pri nas gre pa sploh za do popolnosti razvito politično dejavnost. Ko mladih ne moreš več vleči za nos niso več mladi. A nova generacija že čaka v vrsti.
    Tako razmišlja naša pokvarjena generacija starih, DeSus in drugi. Pustiš jih delat na črno do 30ih, potem pa jih imaš v pesti, ker penzije si nikoli ne bodo zaslužili (da bi delali še po 70. letu)
    Tako jih imaš v pesti, da ne morejo mrdnit. Zraven še stopiš na družino in otroke in so gotovi. GOTOVI!
    Ves čas pa polna usta mladi to, mladi ono.

  18. Definicija levice je čisto preprosta. Leve so politike, ki se zavzemajo za sistemsko ureditev materialnih osnov za življenje. Torej določeno neodvisnost od kraja rojstva in premoženjskega stanja prednikov.

    Desnica verjetno na take težnje gleda kot da so proti naravnemu redu, ali kaj podobnega.

    Včasih se kake stranke najdejo nekje blizu sredini, so recimo socialno konzervativne, čeprav “socialno” pri takih strankah ni toliko sistemska ureditev, temveč bolj spodbujanje “dobrodelnosti” in podobnega.

    • Nik, tokrat pa te moram pohvalit za definicijo. dejansko je zanimiva in vredna premisleka. vir?

      • Hm, ne vem če je to v redu, če me ti hvališ. A moram spremeniti definicijo? 😛

        Ne vem točno od kje, bral sem vse možno od otroštva dalje. Ne morem garantirati, da nisem kje povzel. Se mi je pa enkrat utrnila… Prvič sem napisal pred pred nekaj časa pri Jinu.

        Predhodne verzije so vključevale razmišljanja o švicarskem poskusu omejevanja razpona plač, in kako bi reagirali konzervativni liberalec, socialni liberalec ali socialist. Pa pred tem in ves ta čas je pomemben vir, se mi zdi, še polom evropskih post-Blairovskih kvazi-“socialističnih” in “delavskih” stank in tiščanje ameriških demokratov na levico.

    • Nik, ti imaš popolnoma napačne poglede na to.

      Levica se zavzema za večji nadzor nad ljudmi pod pretvezo večje varnosti in skrbi zanje.

      Desnica se zavezma za ekonomsko svobodo s čim manj nadzora.

Comments are closed.