Upravičeno se bojimo, da bomo zamudili, če ne takoj, vsekakor pa še pred volitvami ne izrujemo plevela, saj bomo tako zapravili vse dobro, kar je v težkem času epidemije dosegla trenutna oblast, in vse, za kar smo se osamosvojili. Kdor v Miltonovem Izgubljenem raju in v umanjkanju Goethejevega Fausta ne prepozna ravnanja in delovanja naših ekstremistov tipa kolesarjev in vodij strank KUL, je že dodobra zmanipuliran in zaslepljen, ker verjame njihovim lažem in zavajanju.
Res je, da Goethe tretjega dela Fausta ni napisal, to sem si izmislil zato, ker bi ga verjetno napisal, če bi živel danes in spoznal, da makrokozmična tragedija drugega dela Fausta potrebuje še nadaljevanje s podobno vsebino za razmislek, kot ga je v satiričnem (ki to ni) romanu Prodane duše zapisal Paul Beatty o nelagodnem družbenem položaju v ZDA. Mirne duše lahko razmislek posplošimo in ga navežemo na slovensko besedno zvezo čista vest, ki se je izgubila in izrodila v hinavščino in neiskrenost. Vest pa je postala tudi informacija, ki ji resnica ni sveta, ampak se odeva v laž, polresnice in zavajanje, celo zlo.
Zdi se mi, da je vest v vseh oblikah izgubila svoj prvobitni stvarni in duhovni pomen: ločiti dobro od slabega. Kaže, kot da slaba vest ni zlo, ampak celo osvobaja! Zakaj?
Plevel na vrtu prepoznamo in ga zatiramo, v družbenem življenju pa ga kar spregledamo ali celo podpiramo
Dogajanja v Sloveniji že nekaj časa ne razumem več. Ob branju sporočil – informacij večine javnih medijev (tv-informacij zaradi naglušnosti ne spremljam več) se počutim, kot da vrednote, v katerih sem bil vzgojen in sem se po njih skušal ravnati, ne veljajo več. Vem, da svet nikoli ni bil idealen, sem pa verjel, da sta običajno dobro in slabo prepoznani vrednoti, ki ju je v večini primerov mogoče sprejeti, tolerirati ali sankcionirati. Danes dobrega često nočemo priznati, iskrene pomisleke o slabem zavračamo, o vsem pa najraje hinavčimo in se izgovarjamo na nekakšne človekove svoboščine, ki to v resnici niso, da je vse(?) dovoljeno reči, tudi nekaznovano lagati, vsakogar žaliti, v vsem grešiti, posebno še, če si privilegiran in imaš zaslombo v oblastnih, strankarskih ali civilnodružbenih inštitucijah.
Berem, kako se brezsramno, celo bestialno in nekaznovano v naši državi razrašča stari plevel in vznika novi, ki duši pridobitve osamosvojitve, namerno zavaja in prikriva pozitivne rezultate trenutne oblasti za dobro državljanov. Mar ne vemo, da je plevel na vrtu zlo, ki ovira normalno in zdravo rast dobrega in koristnega, če ga ne izkoreninimo in pravočasno ne zatremo. Za zlo ni svobode, zlo ne osvobaja, osvobaja resnica, in še ta samo, če je razkrita pravočasno. Protagonisti lažne svobode in glasniki nekakšnih liberalnih pravic ter zagovorniki dvomljivih multikulturnih vrednot upajo, da bomo zamudili pravi čas za puljenje plevela. Ponujajo nam uro z dvema enako dolgima kazalcema, da ne vemo, koliko je v resnici ura. Takšna ura so njihove mantre o enakosti, svobodi, vladavini prava …, s katerimi v resnici ovirajo zdravo razlikovanje med tem, kaj je zlo in kaj dobro in kdaj je treba reagirati zoper zlo tudi z represijo – opleti plevel.
O podobnih težavah sta pisala John Milton v 17. in J. W. von Goethe v 19. stoletju, a se kljub temu ponavljajo
Pa menda nismo že večina državljanov Slovenje prodane duše, ki ob iskrenem razkritju slabega hinavsko križamo kot grešnika tistega, ki si je upal povedati resnico o nečem ali nekom. Smo mar pozabili na vest, mar ne znamo prepoznati plevel, se mu upreti in pravočasno izruvati ter kaznovati? Vse kaže, da ne.
Zato, ker zlo ne pozna opravičila ne kesanja in često deluje kot mimikrija, pritajeno, pritlehno in hinavsko, je prav, da se spomnimo, kaj je o tem že pred stoletji (v 17. stoletju) zapisal John Milton v Izgubljenem raju.
Tako modruje sovrag, izgnan iz raja, pred vrati, ki jih straži kerub in preprečuje zlu pot do drevesa življenja.
»Res bedna, padli kerub, je slabost v dejanju in v mukah; vendar vedi, da dobro nikdar ni naš cilj, vsa slast zgolj zlo, nasprotje višji volji – to v upor nas žene! Če Previdnost zlu poskuša menjati namen, naš trud naj bo vsak hip sprevreči ta njen smoter in v dobrem vselej najti možnost zla, kar često se posreči, ter jo s tem vsaj žalostiti, zmesti ji morda najgloblji sklep, da bo zgrešila cilj.«
Kdor v Miltonovem Izgubljenem raju in v umanjkanju Goethejevega Fausta ne prepozna ravnanja in delovanja naših ekstremistov tipa kolesarjev in vodij strank KUL, je že dodobra zmanipuliran in zaslepljen, ker verjame njihovim lažem in zavajanju.
Upravičeno se bojim, da bomo zamudili odstraniti plevel pred volitvami, če ga takoj ne izrujemo, ker bomo tako zapravili vse dobro, kar je v težkem času epidemije dosegla trenutna oblast, in vse, za kar smo se osamosvojili.
