Škof Vovk je leta 1946, ko so iz grobov, kamor so jih spoštljivo pokopali, izkopali Ehrlicha, Natlačena in druge žrtve partije ter jih pokopali neznanokam, pridigal: »V vseh časih so bili grobovi rajnih in pokopališča kraj spoštovanja in nedotakljivosti. Le včasih se je zgodilo, da so divje hijene vdrle na pokopališče in razkopale ter oskrunile grobove«.
Letos praznujemo obletnice več krutih dejanj. V letu 1942 so krvoločni revolucionarji po Ljubljanski pokrajini likvidirali demokratične (verne) Slovence, po deželi so partijski terenci ustrahovali in pobijali nedolžne ljudi, Slovence, narod pa zavajali, da se borijo za osvoboditev. Kardelj je pisal Titu, da Varnostna obveščevalna služba daje občutek resnične oblasti, ker se je ljudje bojijo kot hudič križa.
Škof Vovk: “V Dražgošah so divje hijene vdrle na pokopališče in razkopale ter oskrunile grobove ...”
Šlo je torej za oblast, ne za ljudi, saj se je večina takratnih bojev z okupatorjem končala tako, da so Italijani ali Nemci po koncu boja pobili domačine, partijcem pa je partizane velikokrat uspelo odpeljati na varno. Ubiti ljudje – civilisti, celo talci, niso šteli, kot pravi Angela Vode, ko ji je Boris Kidrič med vojno zaplenil nad tisoč podpisov žensk pod pozivom Italijanom, naj opustijo streljanje talcev.
To potrjuje tudi obletnica tragične dražgoške bitke, kjer partizani niso premagali sovražnika, kot je trdil govornik v Dražgošah, pač pa ljudi pahnili v smrt, izselitev in taborišča. Celo mrtve so oskrunjali za partijsko propagando: Anton Vovk je leta 1946, ko so iz grobov, kamor so jih spoštljivo pokopali, izkopali Ehrlicha, Natlačena in druge žrtve partije ter jih pokopali neznanokam, pridigal: »V vseh časih so bili grobovi rajnih in pokopališča kraj spoštovanja in nedotakljivosti. Le včasih se je zgodilo, da so divje hijene vdrle na pokopališče in razkopale ter oskrunile grobove«.
Revolucija je strašanska investicija z malo učinka, je zatrdil Đilas. Deset let pozneje, 20. januarja 1952, so vodilni komunisti z udbovskimi strategi (Zdenko Roter) izvršili zažig škofa Antona Vovka.
Resnica jim ne gre v račun, radi bi delali po starem
Pandemija nam je pomagala odkriti še več resnice in še bolj razgaljati nesmrtno laž komunizma, razsejanega po naših ustanovah. Ehrlich pravi:
»O kako so ti pobijavci slepi: kaj pa vendar vidijo v komunizmu. Kaj res mislijo, da jim bo pripravil raj?«
A tisti, ki jim je omogočil raj vladanja, privilegijev in izkoriščanja nemočnih in naivnih, še verjamejo temu slepilu. Zato pa jim zapisi o zažigu škofa Vovka v Družini, oddaje Pričevalci na radiu Ognjišče in Možinove oddaje na RTVS ne gredo v račun. Zato zdaj hajka po družbenih omrežjih na oddajo Utrip.
Tega ne bi bilo vredno omenjati, če ne bi za tem stala kar strankarska elita demokratov(?), torej članov demokratičnega parlamenta, kjer se vsi pogajajo za oblast z demokratičnimi sredstvi, zavzemanjem za resnico in pravičnost. Še bolj zavržno je, da z lažmi nastopa bivši predsednik demokratične države, a ne bo stopil iz svoje partijske kože, kot je očitno pokazal s tem nagovorom. Enako velja za stranki Socialnih demokratov in še bolj mladih povzpetnikov Levice, ki zagovarjajo prevare, laž, nasilje, prisvajanja premoženja itd. Sodobna Evropa v nasprotju s tem vztraja pri demokratičnih postopkih, po katerih gremo lahko kljub težavam složno in z upanjem naprej.
Kimanje ni dovolj, dolžni smo se upirati lažnemu partijskemu enoumju
Zavzemanje za resnico, pravno državo in odpravo krivic v družbi je naloga državnih ustanov od Državnega zbora, sodstva do vseh drugih. To je tudi naloga in dolžnost nacionalne RTV. Zahvaljujem se Jožetu Možini in vsem drugim, ki smelo in pogumno delujejo v smislu Jezusove besede: »Resnica vas bo osvobodila.« Hvaležnost pa kliče k izpolnjevanju državljanskih dolžnosti nas vse, da to zasebno in javno odločno podpiramo po družinah, v sosedstvu in še bolj v javnih ustanovah. Zato je prav, da to počne javna – nas vseh – RTV Slovenija. Ne le Možina, vsi novinarji imajo dolžnost, da s svojim delom služijo resnici in pravičnosti.
Volitve pa bodo za vse priložnost, da bomo pogum, ki je leta 1990 omogočil ustanovitev samostojne države, pokazali tudi tu, saj ni dovolj, da imamo le svojo državo, treba je stalno ohranjati tudi njene demokratične in pravne temelje. Zato ni dovolj kimanje, ampak smo se vsi dolžni pogumno upirati lažnemu partijskemu enoumju, ki bi še kar naprej izrabljal našo potrpežljivost za ohranjanje privilegijev nekaterih, pridobljenih na žrtvah revolucije. Naredimo temu konec ter postanimo odrasli in samostojni državljani, ki sta nam mar lastna svoboda in pravičnost za vse!
