V deželo ceder

0
298

Libanon je nenavadna dežela. Čeprav ima v grbu in zastavi cedro in čeprav je “libanonska cedra” že iz Stare zaveze zelo domač pojem, danes omenjenih dreves v deželi praktično ni. Odpihnila jih je zgodovina. Ni pa to edini paradoks, povezan z malim, za pol Slovenije velikim kosom Zemlje, kamor prihajajoči konec tedna, če bo vse po sreči in če valovi iz Sirije ne bodo dokončno pljusknili čez južno mejo, odhaja papež Benedikt XVI.

Težaven obisk 

Nedvomno gre ob lanskem obisku nemške domovine za najzahtevnejše apostolsko potovanje v dosedanjem pontifikatu nemškega papeža. Trenutek za vse kristjane na Bližnjem vzhodu je vse prej kot lahek in obeti po revolucijah, porojenih iz “arabske pomladi”, so slabi. Libanonska krščanska skupnost kot najvplivnejša med vsemi v arabskem svetu se po drugi strani že zdesetletja sooča z upadanjem svojega pomena in morda ni daleč čas, ko bo celo eksistenčno ogrožena. Žalostni proces, med katerim se je zgodilo, da je Libanon iz Švice Bližnjega vzhoda postal njena Bosna pred Bosno samo, se je najbolj odvijal na hrbtih kristjanov.

Seme zla je bilo morda položeno državi že v zibelko. Poleg tega, da je dežela ceder brez ceder, je absurdno vsaj še to, da jo je pionirka laicizma, Francija, kot njena glavna arhitektka, ustvarila kot skupnost, v kateri naj bi si oblast delile različne verske ločine, pri čemer naj bi ostala nekakšna krščanska oaza sredi vzhodnega Sredozemlja. Tudi predsednik republike mora biti še zdaj pripadnik največje krščanske cerkve v Libanonu, z Rimom združenih maronitov. Prvih nekaj desetletij po nastanku Libanona so kristjani dejansko obvladovali sceno. Toda proti njim je delovala demografija, najbolj pa to, da je država vkleščena med dva pomembna regionalna petelina, med Sirijo na severu in Izraelom na jugu. Francozi so svojim ščitencem naredili slabo uslugo še s tem, ko so jim za povečanje pičlega državnega ozemlja priključili nekaj izrazito islamskih predelov na jugu. Dokončno pa so ravnovesje porušili Palestinci, ko so se začeli iz Izraela in Jordanije množično zatekati v takrat gospodarsko še cvetoči Libanon.

Izbruhnila je državljanska vojna in trajala petnajst let. Ob obilni pomoči Sircev in Izraelcev se niso tepli le kristjani z muslimani, pač pa tudi šiiti s suniti in maroniti z maroniti. Med slednjimi je že prej obstajal razkorak med večino, ki se je ozirala proti Franciji in ZDA in se štela za arabsko govoreče potomce slavnih Feničanov, in manjšino, ki je bila navdušena nad vsearabskim gibanjem, porojenim iz Naserjeve egiptovske revolucije. Pekel državljanske vojne je dokončno med sabo sprl šefe različnih klanov. Da so se v usodnih trenutkih nekateri opredelili za Sirijo Hafeza al-Asada, očeta sedanjega sirskega predsednika, in da so Asadu proste roke na koncu pustile še ZDA, je krščanskemu vplivu v Libanonu zadalo dokončen udarec.

Kristjani v drugi ligi 

Sicer krščansko versko življenje v primerjavi z večino drugih arabskih dežel cveti. Toda politično so kristjani v državi, ustvarjeni zanje in zaradi njih, danes drugoligaši. O njihovi usodi v medsebojnem boju odločajo šiiti in suniti. Del kristjanov, zbranih okoli nekdanjega krščanskega heroja Michela Aouna, zadnjega borca zoper sirsko okupacijo leta 1990, se je opredelil za sodelovanje s šiitskim in proiranskim Hezbolahom in stavi na karto nekdanje nasprotnice Sirije, čeprav ni povsem jasno, kako bo z njenim vplivom po pričakovanem padcu Asadovega režima. Drugi del, maronitske in drugih krščanske skupnosti, je izboljšanje svojega položaja pričakoval od sunitskega ministrskega predsednika Saada Haririja, sina umorjenega premierja Rafika Haririja, katerega smrt je sprožila “cedrovo revolucijo”, a po Aounovem “prestopu” te kristjani niso znali izkoristiti.

Benedikt XVI. bo moral med obiskom torej voziti slalom med različnimi tokovi in obenem vzbujati upanje ne samo libanonskim, ampak tudi drugim bližnjevzhodnim kristjanom, ki se že dolgo niso srečevali s tolikšnimi preizkušnjami kot prav v tem trenutku.

Foto: Wikipedia

Prijava

Za komentiranje se prijavite