V deželi brez logosa

14

Pred kratkim mi je pod roko prišel prispevek zadnjega ameriškega veleposlanika v nekdanji skupni Jugoslaviji, Warrena Zimmermana, ki je v članku, objavljenim leta 1995, opisal svoj pogled na razpad Jugoslavije. V oči mi je padlo še zlasti to, da je za sprožitev vojne na Balkanu, in posledično prelivanje krvi, ki je temu sledilo, v veliki meri okrivil Slovence in našo ‘sebičnost’. Takole zapiše: »Slovenski separatistični nacionalizem je bil edinstven v Jugoslaviji – ni imel ne žrtev ne sovražnikov; medtem, ko so Slovenci sovražili Miloševića, niso ustvarjali ideologije zoper njega. Prakticirali so ‘Garbo nacionalizem’ – želeli so le, da se jih pusti pri miru. Njihova vrlina je bila demokracija in njihov greh sebičnost. V želji, da se ločijo od Jugoslavije, so preprosto ignorirali 22 milijonov Jugoslovanov, ki niso bili Slovenci. Nosijo precejšnjo odgovornost za prelivanje krvi, ki je sledilo njihovi odcepitvi.«

Preko taktične briljantnosti do epske zmage

No, avtor nam na svoj način pokloni tudi kompliment, ko zapiše: »Ko so sprovocirali vojno, so Slovenci pridobili podporo svetovne javnosti in strnili celotno populacijo za neodvisnostjo. Za razliko od JNA so sprejeli tuje novinarje, katerim so prodali epski boj njihove majhne republike proti jugoslovanskemu orjaku. To je bila najbolj briljantna PR poteza v zgodovini Jugoslavije.«

Avtorju najbrž ne moremo oporekati, da se Slovenci nismo kaj prida menili za usodo ostalih 22 milijonov Jugoslovanov, ko smo se želeli osamosvojiti, toda po drugi strani ne poznam enega naroda, ki bi se osamosvojil iz golega altruizma. Prav tako se mi zdi izredno problematična trditev, da Slovenci nosimo pomembno odgovornost za prelivanje krvi na Balkanu. Očitno je avtor v tem primeru zamenjal vzrok in povod. Omenjeno trditev je potrebno gledati predvsem v luči takratnega ameriškega odklonilnega stališča do razpada Jugoslavije. A nekaj je Zimmerman imel gotovo prav. Takratno vodstvo je uspelo poenotiti celoten narod za skupni cilj. To je bila gotovo epska zmaga Slovencev, ne v vojaški moči, ker se s tem nismo morali kosati s kolosalno JNA, temveč v ujetju pravega trenutka in z briljantnim taktičnim manevrom in uspešnim lobiranjem v mednarodni skupnosti.

Takrat smo bili Slovenci trdno na realnih tleh ter z jasnim ciljem, optimizmom, močno voljo in osupljivo enotnostjo. Sebičnost, kot jo opisuje veleposlanik, je takrat bila legitimna in pravzaprav nujna za uresničitev zgodovinskega sna Slovencev.

Izgon pameti

Danes ugotavljamo, da zgolj optimizem in idealizem ne zadostujeta za uspešno vodenje države. Kot da bi ves potencial, ves optimizem, vso kmečko pamet in zdrav razum prodali za nekaj drobiža. Pred kratkim je bil v Delu opravljen intervju z letošnjim Prešernovim nagrajencem Gorazdom Kocijančičem, ki je v svoji kritiki na račun slovenskih akademskih filozofov med drugim povedal: »V akademski ‘filozofiji’ je tako vse manj resničnega čudenja, spraševanja, napornega študija, ponižne refleksije, intersubjektivno zavezujoče argumentacije, strahospoštovanja do resničnosti…Vse je postalo le igra, iskanje psevdo-duhovitega obrata, verbalizem, domislica v družbi spektakla. Ko se to poveže še z oživljanjem komunizma in podobnimi neumnostmi, smo se znašli v deželi, kjer ni več logosa.«

Po dvajsetih letih samostojne Slovenije smo se znašli v deželi brez logosa, saj smo ga izgnali. Našo pamet izvažamo, medtem ko se ‘tuje’ pameti bojimo kot hudič križa. Kako zelo so stvari pri nas obrnjene na glavo, je nedavno v intervjuju za TFL Glasnik povedal dr. Klemen Jaklič, predavatelj na Harvardu, kar očitno ni dovolj dobra referenca za profesorja na ljubljanski univerzi: »Upam tudi, da ne gre za narobe svet: bolj kot si uspešen v tujini in bolj kot je uspešna univerza, kjer si se uveljavil, bolj si akterjem doma v nelagodje in nadlego.«

Ja, v deželi, kjer ni logosa, je pamet tujek. Mnogi bi se najbrž strinjali, da logosa v tej deželi ni že mnogo dlje, že od časa neke druge vojne, pol stoletja pred osamosvojitvijo. A osamosvojitev je bila velika priložnost, da si to postopoma povrnemo in da zaživimo v deželi, ki ljubi resnico. Za kratek čas se je zdelo, da so to lahko zares zgodi. Danes ugotavljamo, kako zmotno je bilo to prepričanje.

Viri:

  • Intervju z Gorazdom Kocijančičem (Delo – Pogledi, 13. 2. 2013)
  • Zimmermann W. (Mar. – Apr., 1995); The Last Ambassador: A Memoir of the Collapse of Yugoslavia: Foreign Affairs, Vol. 74, No. 2 , pp. 2-20


14 KOMENTARJI

  1. No, g. Zimmerman mora pač zagovarjati svoje delo v bivši jugi. Vsakdo mu lahko očita, da ni bil daljnoviden in ni predvidel razpleta. Najboljše je zato nekomu tretjemu očitati, da ni spoštoval pravil igre in se oprati krivde. Logosa in logika pa pri nas že dolgo ni. Edino kar se je pri uveljavilo je Drnovškova “pragmatičnost.”

  2. Sebičnost Slovencev? Mar bi bilo ob kakršnemkoli drugačnem scenariju razpada Jugoslavije kaj drugače? Moje mnenje je, da je socialistična Jugoslavija kot lahko egzistirala le v (takšni ali drugačni) diktaturi. V svobodnem, demokratičnem svetu ni mogla. Za klanje je kriva mednarodna skupnost, ker se ni pravočasno odzval na očitne signale, ki so napovedovali klanje. Poglejmo samo danes. Evropejci več vedo o Berlusconijevem intimnem življenju kot o slovenski zgodovini. Tako je bilo vselej. Tukaj smo za razviti svet vedno živeli ‘na drevesih’. Briga me, kaj vse je zapisano v diplomatskih arhivih, kjer naj bi skrbno spremljali dogajanja tudi na našem koncu. Veliko pomembnejše od vsega je javno mnenje. Če so stvari skrite pred javnostjo nekje v ‘skladiščih’ visoke diplomacije, civilna družba nima podlage za ustrezne reakcije. Če bi v zahodni Evropi več vedeli o nas, o naši zgodovini ipd. sem prepričan, da bi se prebudila civilna družba in s pritiski ‘politiko’ prisilila k odločnejšemu obravnavanju Miloševića in drugih pojavih razpadanja države in sistema.

  3. Popravljeno
    SEBIČNOST SLOVENCEV?

    Sebičnost Slovencev? Mar bi bilo ob kakršnem koli drugačnem scenariju razpada Jugoslavije kaj drugače? Moje mnenje je, da je socialistična Jugoslavija kot taka lahko egzistirala le v (takšni ali drugačni) diktaturi. V svobodnem, demokratičnem svetu ni mogla, saj že zaradi različne številčnosti narodov enakopravnost ni mogla biti zagotovljena. Za klanje je kriva mednarodna skupnost, ker se ni pravočasno odzvala na očitne signale, ki so napovedovali klanje. Poglejmo samo danes. Evropejci več vedo o Berlusconijevem intimnem življenju kot o slovenski zgodovini. Tako je bilo vselej. Tukaj smo za razviti svet vedno živeli ‘na drevesih’. Briga me, kaj vse je zapisano v diplomatskih arhivih, kjer naj bi skrbno spremljali dogajanja tudi na našem koncu. Ne dvomim, da tudi v tej sferi ni bilo iskrenega prizadevanja za mirno rešitev problema. Toda veliko pomembnejše od diplomacije je javno mnenje. Če so stvari skrite pred javnostjo nekje v ‘skladiščih’ visoke diplomacije, civilna družba nima podlage za ustrezne reakcije, ostajajo ji le sumi. Če bi v zahodni Evropi več vedeli o nas, o naši zgodovini ipd., sem prepričan, da bi se prebudila civilna družba in s pritiski ‘politiko’ prisilila k odločnejšemu obravnavanju Miloševića in drugih pojavov ob razpadanju države in sistema. Govoriti o logosu v svetu, kjer te ne jemljejo kot enakopravnega, je cinizem.

  4. Uresničila se nam je veličastna želja in naravna pravica po svobodi in samostojnosti!

    Na to smo čakali 900 let, vse odkar ni več Karantanije.

    Vendar pa nas je v zadnjih letih zapeljal egoistični liberalizem, ki je bil oplemeniten še s slovensko nevoščljivostjo.

    Eni kot drugi bi radi bili na oblasti in si prisvajali materialne statuse.

    Na stranskem tiru pa je bil moralni status in občutek za skupno dobro.

    Obstajala je negativna, škodljiva logika, kako povzročati škodo, namesto duhovno in materialno rast. Nadaljevala se je mentaliteta iz prejšnje države, ko je vsak gledal na svojo korist, država pa je šla v maloro.

    Dopustili smo, da je skupno dobro še vedno imaginarni pojem.

    Nismo se potrudili, da bilo vsakemu jasno, kaj je skupno dobro in da smo njemu vsi podvrženi.

    Pa čeprav nas že mali otroci, ki so nepokvarjeni kot jih je dalo stvarstvo,
    učijo, da moramo biti iskreni, resnicoljubni, spoštljivi, hvaležni, sodelovalni, pravični, pošteni, odgovorni…

    Rešitev je enostavna:

    Spoštujmo človekove pravice in načela skupnega dobrega, pa bomo celo vzgled drugim.

    Napravimo red v svoji glavi in v našem skupnem domu!

  5. Dokler bomo le iskali le napake pri drug drugemu, ne bomo pa usmerjeni v skupno dobro, ki ga moramo goreče uresničevati, bomo stopicali na mestu ali celo nazadovali.

    Mediji morajo biti svetilniki za uresničevanje skupnega dobrega.

    Morajo kazati pravo smer in odpirati oči, da lahko gremo zdravosamozavetni naprej, ko uresničujemo človekove pravice in skupno dobro.

    V preteklosti pa so mediji pogostoma nakazovali napačno smer ali brezciljnost.

  6. Zimmerman je zelo dobro povedal. Zelo pronicljivo. Kajti že vrla Sonja Lokar je povedala da so že ob odhodu slovenske delegacije s kongresa ZK vedeli da bo vojna. Narodne strasti so bile prave vžigalice v rokah propadajočih komunistov.

  7. Prav gotovo je slovensko skupno dobro:

    – spoštovanje človekovih pravic
    – spoštovanje naravnih vrednot : resnicoljubje, pravičnost, poštenost, odgovornost, solidarnost, medsebojno spoštovanje in ustvarjalno sodelovanje in sklepanje pozitivnih kompromisov – vse prepleteno z moralo in etiko
    – spoštovanje ustavnosti in zakonitosti
    – spoštovanje domoljubja in naravnih danosti, kulturne dediščine in narodne zavesti
    – stabilnega gospodarstva in
    – stabilnega in demokratičnega političnega delovanja, kar vse je prepleteno z naravnimi vrednotami, moralo in etiko
    – spoštovanje in uresničevanje reda in odgovornosti

  8. popravek:
    Skupno dobro je tudi:

    – zagotavljanje stabilnega gospodarstva in stabilnega, demokratičnega političnega delovanja, vse prepleteno z naravnimi vrednotami, moralo in etiko

  9. Vsi smo zavezani, da uresničujemo skupno dobro.

    Še posebej pa so odgovorni za uresničevanje skupnega dobrega tisti, ki so na izpostavljenih položajih v javnem in gospodarskem življenju ter tisti, ki opravljajo poklice, ki so namenjeni plemenitenju skupnega dobrega.

    Vprašajmo jih in vprašajmo se koliko % nam uspe uresničevati skupno dobro.

    Vsak naj analizira svoje stanje uresničevanja skupnega dobrega , ki ga dosega.

    Vsak naj napravi načrt s konkretnimi cilji uresničevanja skupnega dobrega in ga tedensko preverja!

  10. Skupno dobro je tudi:
    – razvitost našega gospodarstva, ki zagotavlja potrebno zaposlenost državljanov
    – doseganje stopnje samooskrbe , ki zagotavlja razvito gospodarstvo, lahko prebroditev gospodarskih kriz in varnost

  11. Temeljna vrednota nam mora biti:

    Ustvarjalno sodelovanje in doseganje pozitivnih kompromisov pri ustvarjanju skupnega dobrega.

  12. Predpogoj ustvarjalnega sodelovanja je medsebojno zaupanje.

    Zaupanje, da se partner iskreno in pošteno prizadeva za skupno dobro in da njegova beseda drži.

  13. Doma imam knjigo Zimmermannovih spominov. Američan pač ne more razumeti evropske večnacionalne federativne države, ki je povrh vsega še komunistična in balkanska. V ZDA vsi prebivalci sestavljajo eno ameriško nacijo in tako gledajo tudi na ostale države. Naj bo Hispanost, Afroameričan ali ameriški Slovenec, vsi so del ameriške nacije. Amen.
    Drugo pa je zorni kot Američanov v tistem času. Američani so podpirali enotnost Jugoslavije, ker so v njej videli nekakšno strateško cono med Zahodom in Sovjetsko zvezo. Ne pozabimo, da je tudi večina evropskih politikov tedaj zavzela zelo podobno stališče kot Američani (Zimmerman, državni sekretar James Baker in njegov namestnik Lawrence Eagleburger), češ zakaj Slovenčki rinemo na svoje, če se države združujejo. Edino krščanskodemokratski politiki srednje Evrope so nam bili naklonjeni, pa tudi papež Janez Pavel II.
    Deficit “logosa” pa je pri nas nekaj podobnega, kot je za Demokracijo dejal Damjan Terpin: Slovencem manjka smisel za državo (il senso dello stato).

Comments are closed.