V dejanju spomina in sprave

3
Molitev Foto: Aleš Čerin
Molitev Foto: Aleš Čerin

Dan državnosti, 25. junij 2015, praznik Republike Slovenije, samostojne države, o kateri so sanjale že davne generacije Slovencev. In obenem leto, ko mineva 70 let od konca 2. svetovne vojne, v kateri so svet zajeli morija, nasilje in gorje neverjetnih razsežnosti. Vojna, ki je usodno in kruto prizadela naš narod in povzročila delitev med nami, ki še traja. Množica pobitih med vojno, velikanska množica pobitih po koncu vojne, ko bi že morali veljati zakoni za čas brez vojne. Brezna v Kočevskem Rogu, gozdovi povsod po Sloveniji, prikrita grobišča, nasilno zakrita žalost, trpljenje. Odsev neverjetne krutosti, neusmiljenosti.

Junij je mesec v katerem cvetijo travniki, zadiši pokošena trava, omamno dišijo gozdovi, so večeri očarljivi v vzletanju kresničk. Obenem pa je to mesec v katerem vzniknejo mnogi težki spomini ki nas bremenijo, preteklost, ki gre z nami in težko lega na nas na poti v prihodnost. Delitev med nami še ni konec, čeprav veliko govorimo o spravi. Imamo različne spomine, različne rane iz preteklosti. Odnos do naše zgodovine se pne od silnega trpljenja zaradi izgub najdražjih do zanikanja zločinov pa do brezbrižnosti in nevednosti. Kako zmoremo danes udejanjati spravo? Nas bo skupni spomenik žrtvam vojne, nasilja, revolucije, kakor koli bo že imenovan, zbližal in nam pomagal na poti do sprave? Kako se sploh pogovarjati o naši vojni, ki se s koncem 2. svetovne vojne za nas še kar nekako ni končala? Smo zmožni najti vsaj nekaj skupnega, o čemer se lahko strinjamo? Je to lahko sočutje in razumevanje do vseh, ki so umrli nemočni, nasilno umorjeni, do vseh, ki zaradi tega še danes trpijo? Se lahko vsi strinjamo s tem, da si vsak umrli človek zasluži dostojen pokop in človeka vreden spomin? Vsaj to bi menda lahko dosegli po 70 letih. Koraki do tega nas lahko vodijo na različnih ravneh, od simbolnih in sistemskih na državni ravni, ko se je treba zediniti za sprejetje ustreznih zakonov, do tistih na osebni ravni, ko si zaželimo in dejansko sežemo v roke.

Z željo narediti korak k spravi smo šli, bratovščina odraslih katoliških skavtinj in skavtov iz Štepanje vasi v Ljubljani, na letošnji Dan državnosti v Kočevski Rog, spodbujeni z besedami iz pobude “Slovenija ima srce“: “Padli in pobiti na obeh straneh so bili ljudje – sinovi, hčere, bratje, možje, strici, tete, očetje, mame, bili so ljudje – bodimo ljudje!”. Šli smo, da v duhu teh besed naredimo dejanje spomina in sprave.

Grobišče pod Krenom. Sprejme nas temen zastor gozda z okni svetlobe in modrega neba med krošnjami dreves, v milem žvrgolenju ptic. V molitvi prehodimo 14 postaj Križevega pota varuhov spomina (poslušajte križev pot iz arhiva Radia Ognjišče). Ob breznu položimo slovensko zastavico. Molimo za množico tistih, ki so prehodili svoj križev pot do brezen, ki nemo ležijo pred nami z grozo v globinah, ob njih nešteto sveč. Kot, da bi slišali Franceta Balantiča:
“Ležim v globini tiho, tiho,
v dolini mrzel je večer in pust.
Pri meni noč je in mi sveti.
Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!”

Misli uhajajo k storilcem. Kako so zmogli ta dejanja? Ali je mogoče tako sovražiti, da si zmožen ubijati nemočne, množico nemočnih? Odgovarja nam pater Marko Ivan Rupnik v mozaiku v kapeli ob grobišču: “Za tiste, ki so pobijali v Rogu, in za tiste, ki so na kateri koli strani obtežili svoje življenje s krivdo nasilja in uboja, je treba pokazati duhovno razumevanje njihovega položaja in jasno nakazati možnost izhoda bodisi na njihovi osebni ravni, bodisi na ravni širše skupine”.
“Zelenje v zemlji so kali, ki simbolizirajo vse nas, ki gledamo ta mozaik in ki poznamo zgodbo 2. svetovne vojne, povojnih pobojev. Na nas je, da povemo kaj se je zgodilo v tem času, da se našim potomcem to v prihodnosti ne bi več ponovilo.”

Cesta od grobišča pod Krenom vodi mimo grobišč Ušiva jama, ki ni označeno in mimo Macesnove gorice, ki je označena. Oj gozd zeleni, kaj si moral zakriti v svoji čudoviti naravni nedolžnosti.

Pod vrhom Kočevskega Roga, ob Skavtskem okoljskem centru, krenemo proti pragozdu Rajhenavski Rog. Pred 121 leti ga je napredni gozdar dr. Leopold Hufnagel zaščitil, da bi tu ostala prvobitna, neokrnjena narava, iz katere bi se lahko učili, kako ravnati z naravnimi viri. Ob tem smo prisluhnili 10 zapovedim iz najnovejše enciklike papeža Frančiška o okolju in naravi. Ena izmed njih pravi: “Mislimo na prihodnje generacije. Kakšen svet želimo zapustiti njim, prihajajo za nami: otrokom, ki zdaj odraščajo? Okolje, narava je skupna dobrina, ki pripada vsem in je namenjena vsem”.

Stopiti v dialog z naravo ima enako predpostavko kot stopiti v dialog s človeško osebo: utihniti in poslušati. Za naravo velja še: gledati, vonjati, otipati. Dojemati z vsemi čutili. Drugače je ne doživiš in vse informacije o njej nimajo osebne podlage, hitro pride do brezbrižnosti. Na poti, smo se vsak zase podali v tišino in samoto na srečanje z naravo in seboj. Razmišljam o zelenih kaleh v mozaiku Patra Marka Ivana Rupnika. Na njih me spominjajo zelene drobne mladice med orjaškimi drevesi pragozda in ob vznožju umirajočih in že umrlih pragozdnih orjakov. “Vse delam novo, že klije” je zapisano v Svetem pismu.

Pugled, partizansko grobišče. Med vojno je bila tu partizanska bolnišnica. O njej priča le še grobišče, ki leži v kraški vrtači. Pot do njega je označena z rdečimi zvezdami na drevesih. Simbol, ki danes zbuja težke občutke zaradi hudih, bolečih spominov, izgub, trpljenja. Nekoč pa je mnogim pomenila simbol napredka, svobode, spreminjanja sveta na bolje. Kako strašna je zabloda spreminjati svet na bolje po diktatu ideologije. V usodnih dneh, oktobra leta 1943 je bilo v bolnišnici 28 težkih ranjencev. Nacisti so jo odkrili, zažgali in v njej je zgorelo vseh 28 nemočnih, ranjenih ljudi. Tudi tu položimo slovensko zastavico in spet prisluhnemo pesniku, tokrat Karlu Destovniku Kajuhu:

Kje si mati?
“Morda nikoli več ne bova zrla si v obraz,
vendar nikdar ne bom pozabil nate.
A želel bi, da ne utihne prej mi glas,
dokler ti ne porečem: Glej, ta svet je tudi zate!”

Zaključimo v krogu in si povemo, kako smo doživeli ta dan. Iz vseh besed veje spoznanje, da se nas dotaknilo, sprožilo v nas nove misli, širši pogled. Razmišljam, ali je že kdaj kakšna skupina ljudi tako obiskala dve točki slovenskega narodnega spomina na različnih bregovih in šla do njih po mostu čez delitve? In mi odzvanjajo besede iz pesmi Zorka Simčiča:

In vendar – nekoč bo!
“Nekoč bodo zagorele svečke,
sredi noči bo svetal dan
od Triglava do Kolpe,
od Trsta gor do Šentilja”.

Spominski dan, ki ga je zasnovala Bratovščina odraslih katoliških skavtinj in skavtov Ljubljana-Štepanja vas je lahko vzor tudi za druge, morda izziv za organizacijo dogodka v Socialnem tednu, ki ima letos naslov “V iskanju dialoga“. Za dialog je treba stopiti k drugemu, poslušati njegovo zgodbo, brez želje po prepričevanju in zmagi nad drugim, zgolj z željo, da si razširiš obzorje in občutkom za drugega iščeš soglasje.

Foto: Aleš Čerin

3 KOMENTARJI

Comments are closed.