V. D. Rus, Radio Ognjišče: Govorite in sporočajte naglas

1

V preteklih tednih smo prebirali mnoga razmišljanja in komentarje o morijah zadnje vojne in krutosti ljudi, ki so po t. i. osvoboditvi deželo spremenili v grob in novo ječo. Vemo o čem govorim in ob tem se mi zastavlja vprašanje, kdo so tisti, ki bi morali spregovoriti z jezikom, ki izraža notranje obžalovanje. Zgolj obžalovanje pa je premalo! Zgoditi se mora notranje kesanje in resnična preobrazba mišljenja in duha. Samostojnost l. 1991 nam je prinesla več odprtosti in zavedanja, da lahko govorimo, tudi če nismo všeč režimu. Spregovorile so žrtve, preživeli, priče dogodkov, tudi mnogi mlajše generacije so zaradi predanosti resnici prisluhnili zgodbam svojih prednikov in niso prodali svoje duše za judežev denar. S hrabro resnicoljubnostjo sicer niso tvegali zapora, trnje na poti pa zagotovo.

Ob prihajajočem binkoštnem prazniku se sprašujem, kaj mora v naših zatohlih in nerazčiščenih razmerah storiti človek sam pri sebi, da ohrani zvestobo resnici, pravici in sočutju. Mnogo si je treba prizadevati: starši morajo skrbeti za osebni razvoj svojih otrok, učitelji, kateheti in vsi ostali poklici ohranjati pokončno držo in poštenost v odnosih z brati in pri svojem delu. Zaradi napak, ki jih vseeno zagrešimo, se moramo vračati k studencem žive vode, torej izbirati moramo prave zglede, na čelu katerih je gotovo Jezus Kristus.

Pred nekaj dnevi sva se z možem vrnila iz Barcelone. Ko se sedaj spominjam najinega kratkega potovanja, se mi zdi, da sva tudi midva pila iz takega studenca. Posvetila sva se namreč ogledu znamenite cerkve Sagrada Familia, ki jo je zasnoval slavni arhitekt Antonio Gaudi v prelomu 19. v 20. stoletja.

Cerkev je v arhitekturnem in oblikovnem smislu posebnost, na trenutke šokantna v svojih rešitvah, obiskovalec pa potrebuje kar nekaj časa, da se sproščeno preda religiozni atmosferi, ki diha iz vsakega kotička. Kot pri kakšni baročni cerkvi je v njej obilje podrobnosti, ki zaposlujejo našo pozornost, oči nam potujejo od detajla do detajla in tako iščemo odgovorov, kaj z vsem tem umetnik sporoča. Gaudi je bil globoko veren človek, skrajno pošten umetnik, saj je vsako rešitev namenil temu, da v cerkvi vernik zasluti smer »zemlja – nebo«.

Na eni strani cerkve se pne mogočen portal z upodobitvijo Svete Družine. Poln je veselja, prekipevajočega življenja, skrbnosti staršev za Božje Dete, veselih pastirčkov in angelov –godcev. Korak naprej, v notranjosti cerkve, se lahko obiskovalec preda opazovanju in razmišljanju. Sedeč v osrednji ladji nam iz desne lijejo modre in zelene barve, kot da bi nas vabile k izvirom žive vode. Z druge strani nas ogrejejo barve življenja: rumena in rdeča. In vsi ti soji svetlobe, ki prihajajo skozi vitraje, mečejo barvite slapove na tla. Stebre in ljudi. Božanska igra barv!

Ne, Gaudi ni pozabil naročiti barvnih vitrajev pod stropom. Skozi navadna prosojna stekla sije naravna bela nebeška svetloba in nam daje slutiti, kam smo namenjeni. Odrešeni, izpolnjeni! Ta cerkev je prava podoba zemeljskega bivanja in pot v večnosti. Zares, ta umetnina me je globoko nagovorila s svojo arhitekturno in sakralno govorico. In odpirala mi je večna vprašanja: kaj je najgloblji smisel življenja tu in zdaj, v družini ali pa v popolni predanosti kateremu koli drugemu poslanstvu.

Zakaj neki romamo na milostne kraje: da okrepimo svojo vero in življenjske usmeritve. Da ne omagamo, ko je treba dolgo in na videz brez zagotovitve uspešnega konca vztrajati pri našem poslanstvu, recimo, obrambi družine.

Za dobro med nami, za to da ostanemo vredni dediči Božjega sporočila.

Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

Comments are closed.