V D-fondu NUK-a našli Krasove pripomnje, ki pripadajo Milanu Komarju

0
Ugledni filozof in predavatelj Milan Komar

Drobno knjižico Krasove pripomnje, ki jo je napisal Milan Komar, je oktobra 2020 na novo odkrila Helena Janežič v prostorih nekdanjega D-fonda Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Gre za doslej edino znano kopijo tipkopisa, ki jo podpisuje dr. Jakob Kras julija 1946 v Trstu. Pripisana številka 1 nam govori o nameri avtorja, da bi izšlo več številk. Krasove pripomnje je Helena Janežič rešila pred pozabo tudi s tem, da je zvezčič nesebično in navdušeno posredovala zavodu Philosophia perennis.

Besedilo sega v čas velikih družbenih, narodnih in političnih dilem za zahodni in slovenski svet, doma in v begunstvu. Ponudili bomo nekaj iztočnic, utrinkov dogajanja v prvih povojnih letih in še posebej v poletju 1946 na primorskem in turinskem koncu.

V nekdanjem D-fondu NUK-a so našli tipkopis, podpisan s psevdonimom, za katerega se je izkazalo, da pripada Milanu Komarju

V številki kulturne revije Meddobje, ki je pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu izšla letos, je Helena Janežič o najdbi med drugim takole napisala: »Leta 2020 je nekdanji D-fond NUK, ki hrani med letoma 1945 in 1991 prepovedano literaturo, dobil nove prostore. Ob selitvi zbirke iz drugega nadstropja v pritličje Plečnikove stavbe se je končno pokazala prilika, da pregledam tudi škatle z gradivom, ki so že pred mojim prevzemom delovnega mesta skrbnice Zbirke knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu – tudi D-fonda – čakale, da se nekdo sprehodi skozi njihovo vsebino. Med veliko količino dvojnikov posameznih številk izseljenskih revij, ki jih v NUK že hranimo in so skrbno zabeležene v katalogu, me je čakala zanimiva najdba. 16 dobro ohranjenih strani publikacije z naslovom Krasove pripomnje, zvezanih v drobno knjižico in vloženih v posebno mapo, je takoj pritegnilo mojo pozornost.«

Na kopiji, ki se je znašla v sobi NUK-a, so pod priimek Kras s svinčnikom dodali pripis »Komar«. Poklicni sledilci so marljivo opravljali svoje delo in bili informirani o delovanju in premikih politične emigracije zunaj meja domovine. Da bo pripis s svinčnikom držal in da so Krasove pripomnje res delo mladega Milana Komarja, ki je bil leta 1946 star 25 let, nam je potrdil pisatelj in Komarjev sopotnik Zorko Simčič.

»Dolga desetletja ‘založena’ in morda prav zaradi tega ohranjena publikacija se je ‘prikazala’ tik pred 100-letnico Komarjevega rojstva in ne morem mimo omembe dr. Matije Ogrina, ki pravi, da mi jo je ‘dr. Kras iz večnosti tako rekoč potisnil v roke’. Izjemno sem vesela, da so se Krasove pripomnje, ki so veljale za izgubljene, našle prav v NUK, knjižnici vseh Slovencev. V digitalizirani obliki so dostopne tudi na portalu Digitalne knjižnice Slovenije,« še piše Helena Janežič v letošnjem Meddobju.

Digitalizirano kopijo brošure boste našli na naslovu.

Psevdonim in tržaške korenine Komarjevih

Najprej ponujamo namig v zvezi z izbiro psevdonima Jakob Kras: pri njem bi namreč lahko odmevala tržaška veja Komarjevih. Milan Komar je bil sin primorskih beguncev, ki so se zaradi opustošenja zaradi prve svetovne morije in prihoda Italije v te kraje umaknili na Kranjsko. Oče Ludvik je bil po rodu Tržačan, mama Cecilija – z dekliškim priimkom Blažič – iz Kostanjevice pri Ligu na Kanalskem Kolovratu, torej z goriškega konca. Milan se je rodil v Ljubljani, odraščal v Škofji Loki, v gimnazijskih letih spet živel v Ljubljani. Na primorske korenine so Komarjevi ostali navezani, nanje so bili tudi ponosni, Milan je – tako kot drugi mladi Ljubljančani in Mariborčani primorskih korenin, med njimi je bil tudi akademik Zorko Simčič – v medvojnem delovanju na Primorskem čutil posebno poslanstvo, vračanje h koreninam.

Korenine očeta Ludvika izhajajo iz manjšega zaselka Log, nedaleč od Ricmanj. Vasica danes spada pod Domjo, ki je nadaljevanje tržaške industrijske cone, upravno je del slovenske občine Dolina. Tu se (tržaški) Kras pomika v Istro. V vasi so družini Komarjevih pravili pri Netnih; ko je Milan Komar v času nemške uprave služboval v Gorici, je v Logu še živela družina bratranca Otmarja, ki ga je v vasi tudi obiskal.

Mimogrede: na pokopališču v Ricmanjah boste našli številne grobnice Komarjevih, tudi glasbenika Milana Komarja, ki je bil leta 1968 prvi predsednik tamkajšnjega pihalnega orkestra.

Pisanje pod psevdonimom je bilo v tistem času razširjeno domala povsod med Slovenci v politični emigraciji, ki so bili julija 1946 v veliki meri še razkropljeni po begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji. To je še posebej veljalo za politično razgiban obmejni primorski pas, ki je bil s prvo razmejitvijo, ki jo je prinesla Morganova črta, pod zavezniško vojaško upravo. Bil je to čas ideoloških konfrontacij in pouličnega nasilja, čas negotovosti in begunstva, strahu in še zelo bolečih ran. Bil pa je tudi čas novega začetka, ko so vse strani na novo gradile temelje delovanja, iskale nova žarišča in povezave, odpirale nove poti.

Trst (in Gorica) leta 1946

Trst (in Gorica) leta 1946 še nista zadihala povojnega miru, ostajala sta v nedorečenem položaju, v središču mednarodnih diplomatskih dogovarjanj, pred raznimi komisijami je moralo prebivalstvo dokazovati svojo pripadnost eni ali drugi državi, pa čeprav je bila za obe mesti usoda že zapečatena.

Leto kasneje bo Gorica prešla pod Italijo in ostala odtrgana od svojega zaledja, ki bo na jugoslovanski strani ostalo brez svojega mesta. Tu bo režim zgradil novo mesto, ki bo tudi v imenu izzivalo Gorico – Nova Gorica, zraslo bo na novih ideoloških temeljih, med drugim brez cerkve, ki so jo po daljšem dogovarjanju in neštetih zapletih zgradili komaj leta 1982.

V Trstu bo nastala unikatna uprava Svobodnega ozemlja, ki bo prehod pod Italijo prenesla na leto 1954, slovenskim političnim beguncem brez italijanskega državljanstva, ki so leta 1947 zapustili Gorico, pa bo omogočila še nekaj let delovanja na primorskem koncu.

Slovenska politična emigracija v Trstu

V Trst (in Gorico) so že poleti 1945 prihajali ali se vračali slovenski izobraženci, ki so postali akterji zagona slovenskega šolstva, medijev in družbenega življenja. Veliko jih je prišlo tudi iz begunskih taborišč, ki so po Italiji sprejela več tisoč Slovencev, ki so maja 1945 zapustili domovino. V Monigu pri Trevisu je bilo od maja do konca avgusta 1945 prvo zbirno taborišče za civiliste, kjer je živelo 20 tisoč beguncev različnih narodnosti, med katerimi je bilo 1200 Slovencev. Tu so v stotih dneh uresničili pravi čudež življenjske moči s šolstvom, kulturnimi podvigi, tiskom, verskimi in družbenimi dogodki.

Ravnatelj slovenske begunske gimnazije v Monigu Srečko Baraga je bil avgusta 1945 povabljen v Trst, da bi pomagal pri ustanovitvi slovenskih šol, ki so jih omogočili zavezniki. Baraga je v Trst poklical več profesorjev in kulturnikov, ki so takrat bili že v taborišču v Serviglianu in so nato pomembno posegli v od vojne in zatiranja slovenske besede opustošeno narodno telo.

Milan Komar je takrat živel nedaleč od Turina, kamor se je zadnji teden aprila 1945 umaknil iz Gorice. V skupini slovenskih političnih beguncev, ki je julija 1946 že delovala v Trstu, so bili številni njegovi ljubljanski znanci in prijatelji, protagonisti skupnih medvojnih poti na Primorskem. Da bi iz Turina Milan Komar leta 1946 zahajal v Trst (ali Gorico), ni dokumentirano, doslej objavljena poročila Udbe ga na primorskem koncu ne omenjajo.

Politika se prebuja

V Trstu (in Gorici) je vrelo tudi na družbeno-političnem polju, zametki nastajanja političnih gibanj, ki so prisegala na zahodno demokracijo, segajo že v leto prihoda ZVU. V Gorici je Slovenska demokratska zveza (SDZ) nastala nekaj mesecev po objavi knjižice Krasove pripomnje: 17. januarja 1947. Bila je to koalicijska stranka, ki je zbirala celoten demokratični tabor. V Trstu je bila dinamika bolj razvejana, sestrska SDZ za STO je bila ustanovljena 21. decembra 1947, katoliška politična skupina pa je imela avtonomno življenje. Goriška in tržaška SDZ sta tesno sodelovali, imeli skupno glasilo Demokracija, ki je izhajalo v Gorici. Urednik tednika je bil Andrej Slavko Uršič, ki ga je Udba 31. avgusta 1947 nedaleč od Kobarida, kjer je bil doma, ugrabila, za njim se je izgubila vsaka sled.

Jugoslovanski režim je na terenu s svojimi agenti, sodelavci in domačimi špijoni v glavnem nemoteno nadziral dogajanje, sledil je voditeljem demokratičnega tabora, disidentom, še posebej političnim migrantom, črni avto je vozil tudi po Trstu in ugrabljal ljudi, ki so nato izginili.

V krajevno politično dogajanje slovenska politična emigracija takrat v glavnem ni bila vključena, od sredin, ki so postavljale temelje povojni nekomunistični in protikomunistični politični sceni, je živela ločeno, svoje delovanje je v glavnem usmerjala v šolstvo, slovenski radio in kulturo. Opisane premike pa so slovenski politični begunci prav gotovo spremljali, saj so v njih videli okvir tudi za svoje delovanje, za katero takrat – julija 1946 – še niso vedeli, ali se bo nadaljevalo na Primorskem, v matici ali drugje.

Milan Komar je za Krasove pripomnje izbral Trst. Drugi namig: v poletju leta 1946 je mogoče tudi sam razmišljal o možnosti, da bi se preselil na tržaški konec. Turinska diploma mu je omogočala službo na slovenskih šolah, na slovenskem radiu je delovalo več znancev, izhajali so časopisi in revije, družbeni utrip slovenstva je bil živahen, kraje in ljudi je poznal in bil nanje navezan.

V Gorici je Milan Komar živel bogato kulturno življenje, urejal je Goriški list

Milan Komar je julija 1946 z družino živel nedaleč od Turina, v Chieriju. Iz Ljubljane se je prvič umaknil marca 1942, ko se je kot študent prava in član Dijaške Katoliške akcije in Tomčevih mladcev znašel na seznamu za likvidacijo, ker je vstopil v odbor univerzitetne organizacije, ki so jo zahtevale italijanske oblasti, da ne bi zaprle ljubljanskega vseučilišča. Po umorih študentov Franca Župca in Jaroslava Kiklja je na povabilo Janka Kralja prišel v Gorico, pot ga je nato vodila na univerzo v Turin, kjer je 17. decembra 1943 zaključil študij prava. Ko je bil po kapitulaciji Italije ustanovljen Slovenski narodni varnostni zbor, se je vključil vanj, spomladi 1944 pa se nastanil v Gorici, kjer je do konca aprila 1945 urejal slovenski poltednik Goriški list in bil med protagonisti posebne narodne pomladi, do katere je v posoškem mestu prišlo pod nemško upravo na pobudo tistih goriških slovenskih katoliških narodnjakov, ki so se dve desetletji upirali fašizmu in so od poletja 1942 ostro nastopili proti komunizmu.

Za Milana Komarja je bilo to navdušeno in zaneseno delo v skupini mladih izobražencev, ki so izšli z ljubljanske univerze in so v Gorico prišli poučevat na slovensko gimnazijo, prirejali so kulturne dogodke, tečaje, srečanja. Slovenska beseda se je po dveh desetletjih zatiranja vračala v javnost. Goriško obdobje je Milan Komar ohranjal v zelo dragem spominu.

Zadnja številka Goriškega lista je izšla 28. aprila 1945, v tistem tednu je tudi njegov urednik zapustil Gorico in se z ženo preselil v okolico Turina. V Chieriju je družina preživela dobri dve leti, tu sta se rodili dve hčerki, v Argentino so se odselili poleti 1947.

V Chieriju je Milan Komar prišel v stik s slovenskimi salezijanci

V Chieriju se je Milan Komar lahko srečeval z nekaterimi odličnimi Slovenci. Tu je deloval salezijanec Tone Vode (1904–1978), ki je povezoval slovenske sobrate, razpršene po svetu, tudi s pomočjo lista Naše delo, ki ga je takrat pripravljal v tamkajšnjem svetišču Colle Don Bosco (1945–1947), nato pa do svoje smrti v krajih, kjer je deloval. Na salezijanski univerzi je do leta 1947 poučeval dogmatiko Franc Valant (Walland) (1887–1975), teolog, profesor, salezijanski inšpektor. Bil je zelo izobražen in duhovno globok sogovornik.

Slovenski salezijanci so takoj po koncu vojne imeli tudi postojanko v Trstu, točneje na Opčinah. Med njimi je izstopal Franc Štuhec (1913–1986), ki je skrbel za prve povezave med sobrati v begunstvu in direkcijo kongregacije v Turinu. Na Tržaškem je začel že poleti 1945 izdajati list Zveza med brati. In nova povezava med Turinom in Trstom je bila tu.

Trst je bil idealna iztočnica za nekatere dejavnosti, zato so govorili: “Klerikalci hočejo iz Trsta narediti Piemont”

Milan Komar je 15 tipkanih strani knjižice Krasove pripomnje napisal na (verjetno) italijanski pisalni stroj brez strešic, ki so dodane ročno. Mimogrede: v Turinu je takrat delal pri krščanskodemokratskem večerniku, v mestu pa je imel na voljo v izvirniku ali italijanskem prevodu dela, ki so na področju družbenih, političnih in ekonomskih ved izhajala v takratnem času. O najaktualnejših temah je lahko tudi razpravljal s prvovrstnimi sogovorniki. V Turin se je tik pred koncem vojne vrnil filozof in politolog Augusto Del Noce, poučeval je na tamkajšnji (višji) srednji šoli, v revijah in knjigah je objavljal eseje in prevode. Z Milanom Komarjem sta ostala tudi kasneje povezana.

Krasove pripomnje je Milan Komar označil pro manuscriptu, torej za neregistrirano periodično publikacijo, za kraj izida pa je izbral Trst, za katerega, kot rečeno, ni dokumentirano, da bi tja zahajal ali bil kako soudeležen pri tamkajšnji dinamiki.

Zakaj torej Trst? Na mesto v zalivu so takrat s posebnim zanimanjem gledale domala vse strani. Trst je bil posejan z avtohtonim slovenskim življem, v njem je že delovala lepa skupina slovenskih političnih beguncev, mesto leži ob meji z matično domovino, ki se ji politični begunci julija 1946 še niso odpovedali, izbira zdomstva je prišla kasneje. Takrat so še razmišljali o tem, kako bi posegali v matični režim, delovale so ilegalne skupine, ki so redno prehajale mejo, zbirale informacije, sodelovale z zavezniki, tržaški (in goriški) konec je bil tudi privilegirana točka za ilegalno prehajanje meje, in to v obe smeri. Trst je bil skratka idealna iztočnica za marsikaj, tudi Franc Jeza je tri leta kasneje izbral Trst, ko je ilegalno zapustil matično državo. V Trstu je objavljal, agitiral, sanjal o samostojni in demokratični slovenski državi. Zelo poveden je stavek, ki so ga takrat in kasneje ponavljali matični in zamejski režimski možje oz. tisti, ki so bili z njimi uradno in neuradno povezani, in sicer: »Klerikalci hočejo iz Trsta narediti Piemont.«

Vprašanje formacije vodilnega kadra in vloge slovenskega izobraženstva v tujini, ki sta v ospredju Komarjevega teksta, sta takrat bili središčnega pomena.

V prelomnem času so se kalili novi voditelji

Besedilo glavnega eseja, ki se bere na devetih straneh, nosi poudarjen naslov The Managers! Čuti se prelomnost časa, ko kolesje zgodovine prinaša nov sloj vodilnih, vojna je pospešila proces umikanja stare garniture. Za Slovane in Slovence posebej je vprašanje nove inteligence ključno, pravi Jakob Kras, saj narodu, ki je brez ukoreninjenega sloja meščanstva, prinašajo spremembe vodilnega kadra globoke posledice. V formaciji nove slovenske inteligence mladi Komar vidi tudi vlogo slovenskega izobraženstva v tujini: matični režim ne bo ustvaril kadra, ki bi bil kos novim časom, to moramo storiti mi, in to za ceno velikega napora in borbe, je prepričan.

Esej ponuja analizo družbeno-politične slike, ki sega v korenine sistema, opredeljuje in primerja stanje na evropskih tleh, vanj umešča slovensko specifiko, njene šibkosti in pot slovenskega katolištva. Pogled je uprt naprej, očitna je potreba po sodobnosti in preureditvi pojmov.

The managers!, ker namesto sloja meščanov prihaja nov sloj menedžerjev

Iztočnico ponuja delo ameriškega esejista Jamesa Burnhama The managerial revolution (NY 1941), ki je aprila 1946 izšlo v italijanskem prevodu. V njem avtor napoveduje razpad dotlej znane oblike kapitalizma. Sloj meščanov, ki ima s kapitalom kontrolo nad proizvodnjo, bo nadomestil sloj menedžerjev, ki so v neposrednem stiku s proizvodnjo in jo v nasprotju z lastniki tudi obvladujejo. Podoben proces se bo zgodil tudi v socialističnih državah, kjer je lastnik proizvodnje država. Menedžerji bodo dajali tempo tudi javnemu življenju.

»V procesu nastajanja slovenske inteligence smo katoličani prišli prepozno,« piše Jakob Kras, »dogodki so nas prehitevali, narodu pa smo pisali nevidno zgodovino, nekatoliško nastrojenim voditeljem smo ponudili družbeno podlago. Manjkalo nam je le prevečkrat dalekovidnih in razglednih ljudi, enako trdnih v načelih kot v stiku s tokom zgodovine. (…) Politični koncepti hitro zastarajo in ljudje se obrnejo vedno k tistemu, ki slutijo pri njem duha novih časov.

Potrebujemo ‘the managers’, dovolj ukoreninjenih v slovenstvu, da se ne bodo zbali svetovnih širjav! Tak rod bo laže zrasel v tujini kot v domovini, da le ne bo zgubil stika z rodno zemljo. (…) Vse to pa pomeni borbo, borbo, borbo, neprestano borbo, ki pa je edina rešilna! Ni druge rešitve za nas! Le če si bomo prisvojili ta slog življenja, izgnanstvo ne bo za nas pomenilo smrt! Treba je vendar napisati naši pretresljivi epopeji skladen konec!« Tako dr. Jakob Kras.

Pisma in mnenja – Obzornik

Uvodnemu eseju sledita razdelka Pisma in mnenja ter Obzornik. Dr. M (v Goriškem listu je Milan Komar nekatere članke podpisoval z -m-) v prvem podpisuje razmišljanje Za vzgojo katoliških politikov! »Pri formiranju političnega naraščaja katoliške strani je treba imeti pred očmi dejstvo, da ima politika v sebi velik delež etike, a tudi obrti – artis: dve območji praktičnega dela, ki ga predstavljata pametnost in umetnost, dve kreposti, ki sta naravnani v različne smeri in ju je treba uglasiti v sobivanje, saj bomo sicer imeli dva polovična sterilna ekstrema, makiavelizem in neučinkovitost« piše dr. M.

V zadnjem razdelku Obzornik ponuja izseke iz štirih tekstov, ki govore o življenju v tujini. Thomas Mann je za britansko radijsko postajo BBC maja 1946 povedal, zakaj se ne vrne v Nemčijo, potem ko se je med nacizmom umaknil v ZDA. Izgnanstvo se je v zadnjem času povsem spremenilo, ni več čakanje na vrnitev, pravi Mann, ki opozarja na izenačenje sveta.

Pri besedilu političnega izgnanca in proučevalca fašizma Giuseppeja Antonia Borgeseja Golia Marcia del fascismo, ki je izšlo v angleščini v ameriškem eksilu leta 1937 in leta 1946 v italijanskem prevodu, izpostavlja pomen delovanja opozicije, ki je ostala doma, in trpljenje sonarodnjakov v domovini.

Angleški ekonomist Harold Laski v knjigi Faith, Reason and Civilisation (London, 1944) razčleni krizo kulture in z vzporedjem krize antičnega sveta in prihodom krščanstva trdi, da samo nova vera lahko reši današnji svet, vidni znak te vere pa je dal ruski narod.

In še vpogled v knjigo Sixty million jobs (NY, 1945), ki jo je napisal nekdanji ameriški minister za trgovino Henry A. Wallace in je izšla v italijanskem prevodu leta 1946. Ponuja teorijo popolne zaposlitve s strani države, kar ji omogoča načrtno gospodarstvo s svobodno pobudo na podlagi napredka tehnike. »To se lepo ujema s krščansko-socialnim programom,« pravi avtor.

Mladci Kristusa Kralja: »Preobraziti, osvojiti Kristusu vse dijaško okolje«

Ko so julija 1946 izšle Krasove pripomnje, je bil Milan Komar star 25 let. Za sabo je imel zgoščeno petletje medvojnega in povojnega dogajanja, ki ga je živel v prvih vrstah. V času gimnazijskih in univerzitetnih let v Ljubljani je deloval v skupini mladcev Kristusa Kralja, bil je tudi med uredniki glasila Mi mladi borci. Mladčevski način podajanja odmeva tudi v eseju, tudi pri večkratnem pozivu k borbi.

V 9. številki glasila Mi mladi borci, ki je izšla 13. novembra 1936, med drugim takole beremo: »Kako krasen cilj imamo pred seboj! Naše delo je preobrazitveno, osvajalno, kot je sploh delo Katoliške Akcije. Preobraziti, osvojiti Kri­stusu vse dijaško okolje, kako velik cilj je to! Velik cilj, ki zahteva mož̌ dejanja, a može de­janja tudi ustvarja. Zato bomo preobrazili najprej same sebe, da se preoblikujemo v resnične može dejanja, ki umejo cilje postavljati, cilje uresničevati. Treba je dijaške vrste osvojiti, jih navdihniti s katoliškim, borbenim duhom, izoblikovati jih, ustvariti iz njih bodočo katoliško inteligenco, ki bo v javnem življenju pro­drla z odločnim in brezpogojnim katoliškim programom.«

V organizacijah Katoliške akcije je Milan Komar deloval tudi v Italiji, med univerzitetnim študijem v Turinu je bil član njenega gibanja, ki je zbiralo mlade izobražence. V Krasovih pripomnjah odmevajo poudarki, o katerih so v prvih povojnih letih razpravljali katoličani v Italiji in v zahodni Evropi, izbor knjig prinaša italijanskem prevode, ki so izšli ravno v tistem času in jih je v Turinu lahko nabavil, v Trstu (in Gorici) pa so bili verjetno teže dostopni.

V enem od uvodnikov je Komar tudi napisal: »Voditelj je tisti, ki stopa pred ljudstvom in mu kaže pot«

Veliko je tudi vzporednic, ki jih Krasove pripomnje ponujajo z uvodniki in članki, ki so izšli v poltedniku Goriški list, ki ga je Milan Komar urejal in je izhajal v Gorici od 6. maja 1944 do 28. aprila 1945. Zapisi v Goriškem listu so v glavnem nepodpisani, veliko je kratic, v vsaki številki bomo našli besedila, za katere lahko trdimo, da je njih avtor Milan Komar, kar so nam potrdili tudi nekateri pričevalci. Ob uredniku je bil pri Goriškem listu glavni časnikar Ciril Kočevar, ki je nato bil povojni begunec v Argentini.

Treba nam je vodstva je naslov uvodniku, ki ga je Milan Komar podpisal s psevdonimom -m- in je izšel 17. maja 1944. Med drugim takole beremo: »Voditelj je tisti, ki stopa pred ljudstvom in mu kaže pot, in ne tisti, ki caplja za zapeljano množico in se ji dobrika. Voditelj mora biti kot oče ali gospodar. Kakor ni veliko vreden tisti oče, ki si ne upa otrokom ničesar reči, ko hodijo po nepravih potih, tako ni veliko vreden tisti voditelj, ki si ne upa povedati ljudstvu v obraz, kaj je resnica in kaj je laž. Voditelj ni tisti, ki zapusti ljudstvo v usodnem trenutku in ga izroči na ljubo viharjem, voditelj je marveč tisti, ki neustrašeno opominja, kliče in se ne umakne s svojega mesta, pa čeprav za ceno življenja. Voditelj je tisti, ki z ljudstvom vzame križ na rame in ne gleda na svojo kariero. (…) Dobri voditelji so narodu vse. So oči, s katerimi gleda narod v daljave bodočnosti, so ušesa, s katerimi prisluškuje najglobjim utripom svojega srca, oni so narodu glava, pamet.«

Jakob Kras dve leti kasneje v Krasovih pripomnjah pa takole: »Treba je udušiti tisto dekadenčno prikrito nemoč, ki ne more z zaupanjem in pričakovanjem gledati v bodočnost in se izdaja v polovičnem in nebistvenem delu! Treba je razviti v nas okus za borbo, za tipanje v neznano prihodnost, pogum za drzen pogled na negotove perspektive, ki se odpirajo pred nami.«

Vir: Zaveza in zavod Philosophia perennis