Mirko Krašovec, pred pol desetletja padli ekonom mariborske nadškofije, stoji torej pred vrati zapora. Tri leta, to je pravkar za pravnomočno naredilo višje sodišče. V ponovljenem sojenju. Prva obsodba, na dve leti, je padla zaradi bistvenih kršitev postopka. Druga je strožja, pred Krašovcem pa slej ko prej vabilo za rešetke.
Dolgoletni “zlati deček” financ mariborske Cerkve je obsojen, zato ker Vegrad ni zaključil obnove gradu Betnava iz EU-denarja. In tu nastopi cinizem. Med dolgo za svetli zgled tudi civilnemu gospodarjenju v tranzicijski Sloveniji postavljanim cerkvenim “finančnim magom”, ki je desetletja, od starta slovenske pri(h)vatizacije, uspešno menedžeriral gospodarjenje mariborske Cerkve, in Betnavo se utrjuje enačaj. Tisto Betnavo, za katero država v desetletjih po nacionalizaciji ni dala nič, popolnoma nič. Ko jo je v denacionalizaciji le vrnila, pa je to bila napol podrta nepremičnina. Nakar je postala ime za marsikaj, tudi za kulturni center, zatočišče za neuspešne mestne kulturne “menedžerke”, ki jim je prav prišla služba. Kar bi smelo ostati pod Krašovčevo betnavsko črto, je največ objektivna odgovornost za nedokončani projekt, ki naj bi ga na očeh imeli drugi. Tisti drugi – in to je novi cinizem -, ki so se v glavnem ugodno pogodili. Priznali so krivdo in se dogovorili za kazen. Edini, ki krivde ni priznal, Krašovec, bo šel v zapor. Kaj pripovedujem? To, da je primer Betnava – ki, mimogrede, lepo dela za obsojenega: utrjuje ga v napol samooklicani poziciji žrtve – prilika za inventuro priznanja krivde in dogovora o kazni.
Več lahko preberete na vecer.com.
