V bran Besedi

9
238
Foto: Samo Skralovnik.
Foto: Samo Skralovnik.

Ob mednarodnem dnevu materinščine je predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina izdal poslanico, ki jo začenja s stavkom: »Na začetku je bila Beseda«. Tu želim gospoda Svetino malo popraviti, saj se prvi stavek Janezovega Evangelija glasi: »V začetku je bila Beseda…« Predlog »v« ima namreč globlji pomen, saj se ta začetek nanaša na absolutni začetek, na Boga samega.

V poslanici gospod Svetina zapiše, da so se jezika polastile teologija, politika in ekonomija. Njegovo trditev razumem v tistem delu, ko nazorno našteva besede, ki smo jih začeli uporabljati v zadnjem času, predvsem zato, da bi omilili ali prikrili resnost situacije, ki jo navedene besede opisujejo. Popolnoma mu pritrdim, ko opozori na nevarnost zatajevanja svojega jezika. Sama bi dodala še nekaj drugih tatov jezika, med drugim tudi nekatere medije, ki želijo s posnemanjem ameriških načinov napihnjenega besedišča vzbujati pozornost .

V tej poslanici pa ne morem najti utemeljitve za trditev, da se je jezika polastila teologija. Najbrž nam bo to gospod Svetina še pojasnil.

Tu želim predvsem stopiti v bran Besedi, pisani z veliko začetnico. Besedi, ki je bila Bog. Brez te Besede tudi ostalih besed ne bi bilo, ne bi bilo ne gospoda Svetine ne mene. Tako pač je. V tistem trenutku, ko se bomo tega začeli odgovorno zavedati, ne bomo imeli več težav z obstojem slovenskega jezika. Pa ne le to. Takrat, ko se bomo dejansko zavedli, od kod smo in kam gremo, ne bomo imeli več težav z opredeljevanjem sovražnega govora ali dopuščanjem svobode mišljenja. Pri tem imam seveda v mislih nevarni pojav uporabe besed kot orožja. Naša družba je namreč prešla iz ogrožanja slovenskega jezika s tujkami, uporabo tujega jezika kot poskusom določanja le-tega za znanstveni jezik, izmišljanjem popačenk in zamenjave »neprimernih« besed, kot jih navaja gospod Svetina, do uporabe besede v njeni nizkotni moči. Beseda, izstreljena z namenom ponižati tistega, na katerega leti, je izstrelek, ki močno rani. Ne da se je vzeti nazaj. Vedno povzroči škodo, saj je opredeljena s samim namenom tistega, ki jo je izrekel.

V teh razgretih časih, ko se zdi, da se svet vrti hitreje, kot ga dojema človeštvo, smo z nekritično uporabo besed povzročili že veliko škode. V demokraciji je namreč pravilo, da poslušaš druge, da se jim poskušaš približati in jih razumeti. Da se argumente pretresa in najde najboljšo skupno rešitev, ki bo vsem dala nekaj več, kot že imajo. Tu nastopi trenutek dialoga, ko lahko vsak izrazi svoje mnenje, pa zato ne bo takoj izžvižgan, označen za homofoba, katolibana ali udbovca.

Seveda pa velja rek: »Česar polno je srce, to usta govore.« Iz zagrenjenega srca ne more priti lepa beseda. Iz srca človeka, ki je bil vedno navajen ukazovati in uveljavljati svojo voljo, ne more priti iskrena beseda razumevanja ali priznanja zmote. Iz srca človeka, ki v svojem bistvu že v naprej zanika možnost lastnega spreminjanja, ne more priti beseda kesanja. Vse to seveda gledano skozi človeško perspektivo. Kajti za Boga ni nič nemogoče, še tako trdo srce si v Božjih očeh zasluži čudež spreobrnjenja.

V kolikor bomo želeli našo družbo ponovno utiriti na pot napredka, se bomo morali resno soočiti z vprašanjem, ali želimo demokracijo v vsej svoji polnosti, torej tudi z dopuščanjem konstruktivnih razprav o vseh družbenih temah. V prostoru, kjer ni zaželeno, da izražaš svoja verska ali narodna prepričanja ali pa so le-ta zasmehovana ali označena kot sovražni govor, začenjajo rasti različni –izmi: nacionalizmi, fašizmi… Posledice se hitro razrastejo v še hujšo situacijo, ko se tisti, ki so še nedolgo držali skupaj, začenjajo sovražno meriti in se nekritično obračajo drug proti drugemu. Iskanje sovražnika znotraj svojih vrst postaja paranoidno, zamegli trezno presojo, v končni fazi pa privede do ranljivosti, ki je lahko usodna. Prav ta nevarnost preži slovenski politični desnici, ki se bo sama toliko oslabila, da bo potreben en sam »milostni strel« do zmagoslavja levice.

Zaupam v Besedo. Zaupam tudi slovenskim pisateljem in pesnikom, da bodo vedno srčno branili slovensko besedo. Žal mi je le, da »voditelji naroda« ne morejo stopiti iz svoje drže manipuliranja z ljudstvom in se kot moralne avtoritete postaviti na čelo te države. Če bi želeli, bi tu že zdavnaj imeli davčno oazo, pa ne za skrivanje tujega kapitala, ampak za državljane, ki bi živeli v blaginji človeka dostojno življenje. Samo eno je potrebno – preseči svojo sebičnost in lakomnost in se tako vrniti v Začetek.

9 KOMENTARJI

  1. Gospa Vadnalova,
    treba bo priznati, da je jezik v bogoslužju starinski, večkrat tudi slovnično nepravilen. Ampak! Kar se pa teologije tiče, je čisto možno, da kak teolog potrjuje mišljenje gospoda Svetine. Zato bi bilo dobro, če bi gospoda Svetino povprašali, kaj je imel v mislih, ko je jezik teologije postavil v isto vrsto skupaj s politiko. Namreč, kakšen teolog celo trdi, da ni hudiča.

  2. Drži. Slovenska beseda je temeljni pokazatelj naše osebne in skupne identitete.

    Tega se določeni mediji, zlasti TV in radijski, zelo slabo zavedajo.

  3. Predvsem je žalostno, da tujke povzročajo, da izginjajo najlepše slovenske besede, ki jih največktrat uporabljamo in s katerimi izražamo svoja najlepša čustva in doživetja.

    Na primer:

    – prostaška izvorno tujka je zamenjala spoštljiv in vljuden odnos med prodajalcem in kupcem v trgovinah, gostiščih, bankah, uradih: prosim, izvolite, hvala

    – toliko pasjega laježa še ni bilo v javnih in drugih prostorih, kar je povzročila tujka “vau”, ki spominja na pasji lajež, in nadomešča slovenski začudeni “O”,

    – tujka “ful” skuša nadomestiti opis najbolj intenzivnih čustev, s tem pa skuša spraviti v staro šaro slovenske besede: lepo, zelo, močno, prijetno. veselo. radostno…

    – tujka “čao”, skuša nadomestiti naše najlepše želje ob prihodu in odhodu. Zato ne bomo več srečni in ne bomo več veseli in se imeli lepo, ampak bomo “čaoni”.

    Te in druge tujke poleg tega siromašijo slovenski jezik, saj vsak izmed njih nadomešča kopica slovenskih besed.”

  4. Nekaj pripomb:

    – Po mojem ni problem v prodajanju napihnjenih (iz ZDA pripihanih) besed, ampak v kupovanju le-teh.

    – Po mojem, dokler se “streljamo” z besedami, se ne bomo s topovi in puškami. Problem je v tem, da lahko nedemokratični ljudje izstreljane besede uporabijo kot povod za nasilni poseg (primer je granitna revolucija).

    – V naštevanju negativnih reakcij omenjate izžvižgavanje, ki jasno kritizira nedavne žvižge Ljudmili Novak v Ljubljani. V NSi si tako kot nekoč v SLS dialog predstavljate kot božanje, zaradi ljubega miru in da ne bo (spet) ognja v strehi pač ne bomo omenjali določenih tem.

    Zame bo NSi spet kredibilna stranka, ko bo priznala napačno odločitev glede zapiranja arhivov in istočasnega laganja, da se arhive z novim zakonom odpira. Pa čeprav so istočasno dobri poznavalci objavljali počrnele strani arhivskega gradiva. Vse ostale napake vam odpustim, ker pač vsi delamo napake. Toda to z arhivi ni nobena napaka. To je zavestna laž.

  5. Bistvo je razlikovanje besed. Katere prihajajo od Boga in katere od PR, MKT in politkomisarjev.

    Hvaležen sem, da se je avtorica približala opisu psihopatov, kar je nujno za prepoznavanje v komunistični družbi, kjer nam vladajo psihopatski komunisti, ki so navajeni samo ukazovati, nikoli svoje odgovornosti prevzeti in se radi častihlepno veš čas pustijo na rokah nositi svojemu lumpenproletariatu, ki jih po božje časti:

    “… Seveda pa velja rek: »Česar polno je srce, to usta govore.« Iz zagrenjenega srca ne more priti lepa beseda. Iz srca človeka, ki je bil vedno navajen ukazovati in uveljavljati svojo voljo, ne more priti iskrena beseda razumevanja ali priznanja zmote. Iz srca človeka, ki v svojem bistvu že v naprej zanika možnost lastnega spreminjanja, ne more priti beseda kesanja. Vse to seveda gledano skozi človeško perspektivo. Kajti za Boga ni nič nemogoče, še tako trdo srce si v Božjih očeh zasluži čudež spreobrnjenja.”

    • Da, gospod Pavel, zapomnite si zlasti stavek gospe Vadnjalove: “Iz zagrenjenega srca ne more priti lepa beseda.” Zato dobrohoten nasvet: znebite se že enkat tega neproduktivnega, bolnega antijanšizma. Povejte naravnost, kje ga je Janša pobiksal, kaj in kdaj je narobe storil v mislih, besedah in dejanjih, ne pa da tako zlahka padate v zanko, nastavljeno od novodobnih boljševikov. Antijanšizem je ta zanka, je proizvod novoudbovskega laboratorija (vemo, kje ima sedež), je skrbno naštudiran scenarij, kako uničiti (z mislimi, besedami in dejanji!)nekoga,ki si upa na odprti sceni upreti banditizmu, ki nam vlada že krepko več kot pol stoletja, vlada z vsemi sredstvi: z nakopičenim (ukradenim) kapitalom, z bančnim in izobraževalnim sistemom, z ideološko prepariranim javnim sektorjem, s pravosodjem, z represivnim aparatom, zlasti pa s povsem podrejenimi mediji. Če ne bi bil to Janša, bi bil to nekdo drug, pač vsakdo, ki bi si drznil razmišljati strateško in se zoperstaviti tej kamarili. Jasno? S tem se boste znebili tudi vsegliharstva, spet neke finte, na katero pada toliko Slovencev, da ne hodijo na volitve ali pa se priklanjajo pefidno vsiljenim vedno “novim obrazom” (novim do bližnjega zavrženja, ki hitro sledi). Resnične demokracije Slovenci, žal, še povohali nismo. Enkrat se je bo treba lotiti, sicer bomo res prisiljeni napake (beri: preživele ideološke konstrukte)v nedogled ponavljati.

  6. Gospa Vadnjalova, zelo lepo razmišljanje. Čestitke! Vse na svojem mestu. Ker pa je govor o besedi, dajem dobrohoten nasvet: namesto “v kolikor” (nem. insofern, insoweit; hrv./srb. ukoliko)bi raje uporabil kratki, vsepovedni, izvorno slovenski “če”. Le-ta skoraj izginja iz sodobnega slovenskega besedišča, kot da je z njim kaj narobe.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite