Ob mednarodnem dnevu materinščine je predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina izdal poslanico, ki jo začenja s stavkom: »Na začetku je bila Beseda«. Tu želim gospoda Svetino malo popraviti, saj se prvi stavek Janezovega Evangelija glasi: »V začetku je bila Beseda…« Predlog »v« ima namreč globlji pomen, saj se ta začetek nanaša na absolutni začetek, na Boga samega.
V poslanici gospod Svetina zapiše, da so se jezika polastile teologija, politika in ekonomija. Njegovo trditev razumem v tistem delu, ko nazorno našteva besede, ki smo jih začeli uporabljati v zadnjem času, predvsem zato, da bi omilili ali prikrili resnost situacije, ki jo navedene besede opisujejo. Popolnoma mu pritrdim, ko opozori na nevarnost zatajevanja svojega jezika. Sama bi dodala še nekaj drugih tatov jezika, med drugim tudi nekatere medije, ki želijo s posnemanjem ameriških načinov napihnjenega besedišča vzbujati pozornost .
V tej poslanici pa ne morem najti utemeljitve za trditev, da se je jezika polastila teologija. Najbrž nam bo to gospod Svetina še pojasnil.
Tu želim predvsem stopiti v bran Besedi, pisani z veliko začetnico. Besedi, ki je bila Bog. Brez te Besede tudi ostalih besed ne bi bilo, ne bi bilo ne gospoda Svetine ne mene. Tako pač je. V tistem trenutku, ko se bomo tega začeli odgovorno zavedati, ne bomo imeli več težav z obstojem slovenskega jezika. Pa ne le to. Takrat, ko se bomo dejansko zavedli, od kod smo in kam gremo, ne bomo imeli več težav z opredeljevanjem sovražnega govora ali dopuščanjem svobode mišljenja. Pri tem imam seveda v mislih nevarni pojav uporabe besed kot orožja. Naša družba je namreč prešla iz ogrožanja slovenskega jezika s tujkami, uporabo tujega jezika kot poskusom določanja le-tega za znanstveni jezik, izmišljanjem popačenk in zamenjave »neprimernih« besed, kot jih navaja gospod Svetina, do uporabe besede v njeni nizkotni moči. Beseda, izstreljena z namenom ponižati tistega, na katerega leti, je izstrelek, ki močno rani. Ne da se je vzeti nazaj. Vedno povzroči škodo, saj je opredeljena s samim namenom tistega, ki jo je izrekel.
V teh razgretih časih, ko se zdi, da se svet vrti hitreje, kot ga dojema človeštvo, smo z nekritično uporabo besed povzročili že veliko škode. V demokraciji je namreč pravilo, da poslušaš druge, da se jim poskušaš približati in jih razumeti. Da se argumente pretresa in najde najboljšo skupno rešitev, ki bo vsem dala nekaj več, kot že imajo. Tu nastopi trenutek dialoga, ko lahko vsak izrazi svoje mnenje, pa zato ne bo takoj izžvižgan, označen za homofoba, katolibana ali udbovca.
Seveda pa velja rek: »Česar polno je srce, to usta govore.« Iz zagrenjenega srca ne more priti lepa beseda. Iz srca človeka, ki je bil vedno navajen ukazovati in uveljavljati svojo voljo, ne more priti iskrena beseda razumevanja ali priznanja zmote. Iz srca človeka, ki v svojem bistvu že v naprej zanika možnost lastnega spreminjanja, ne more priti beseda kesanja. Vse to seveda gledano skozi človeško perspektivo. Kajti za Boga ni nič nemogoče, še tako trdo srce si v Božjih očeh zasluži čudež spreobrnjenja.
V kolikor bomo želeli našo družbo ponovno utiriti na pot napredka, se bomo morali resno soočiti z vprašanjem, ali želimo demokracijo v vsej svoji polnosti, torej tudi z dopuščanjem konstruktivnih razprav o vseh družbenih temah. V prostoru, kjer ni zaželeno, da izražaš svoja verska ali narodna prepričanja ali pa so le-ta zasmehovana ali označena kot sovražni govor, začenjajo rasti različni –izmi: nacionalizmi, fašizmi… Posledice se hitro razrastejo v še hujšo situacijo, ko se tisti, ki so še nedolgo držali skupaj, začenjajo sovražno meriti in se nekritično obračajo drug proti drugemu. Iskanje sovražnika znotraj svojih vrst postaja paranoidno, zamegli trezno presojo, v končni fazi pa privede do ranljivosti, ki je lahko usodna. Prav ta nevarnost preži slovenski politični desnici, ki se bo sama toliko oslabila, da bo potreben en sam »milostni strel« do zmagoslavja levice.
Zaupam v Besedo. Zaupam tudi slovenskim pisateljem in pesnikom, da bodo vedno srčno branili slovensko besedo. Žal mi je le, da »voditelji naroda« ne morejo stopiti iz svoje drže manipuliranja z ljudstvom in se kot moralne avtoritete postaviti na čelo te države. Če bi želeli, bi tu že zdavnaj imeli davčno oazo, pa ne za skrivanje tujega kapitala, ampak za državljane, ki bi živeli v blaginji človeka dostojno življenje. Samo eno je potrebno – preseči svojo sebičnost in lakomnost in se tako vrniti v Začetek.
