Zadnje tedne se ponovno ukvarjamo z arhivi. In z vprašanjem ali bodo po zadnji sprejeti noveli bolj ali manj odprti. Obeta se nam celo referendum, na katerem naj bi državljani odločali, ali želimo odprte ali zaprte arhive (pustimo ob strani, da smo se o tem ne dolgo tega že izrekali). Toda, če dobro premislim – kaj pa naj bi sploh odpirali, ko pa so za razumevanje naše zgodovine ključni dokumenti tako ali tako uničeni. Še niti ne trideset let nazaj je takratna oblast temeljito počistila arhive, tako da se trudijo danes zgodovinarji razumeti našo polpreteklost predvsem iz posameznih fragmentov, najdenih bolj ali manj naključno. Toda ti dokumenti, ki so jih uničili, so morali biti nekje shranjeni, kajne. To pa pomeni, da je po tem, ko je večina gradiva končala v rezalnikih v papirnicah, ostalo kar nekaj praznega arhivskega prostora, ki ga v tem času najbrž še nismo uspeli napolniti. In ker je prazen prostor pravzaprav največji strošek, mi je ob dnevu materinščine prišla na misel prvovrstna misel. V naše izpraznjene arhive bi lahko zaprli kar slovenski jezik, saj za mnoge predstavlja le še staro šaro, breme, ki nas drži v preteklosti in zavira našo konkurenčnost.
Pretiravanje?
Bodimo iskreni, s slovenščino, našim maternim jezikom, delamo kot svinja z mehom. Samo prisluhnimo nizki jezikovni kulturi na radijskih in televizijskih postajah ali pa prelistajmo dnevne časopise. Nihče več ne zahteva od novinarjev, radijskih in televizijskih napovedovalcev ali voditeljev oddaj občutka za slovenski jezik, občutka za pravilno izgovorjavo ali pa vsaj malo večji besedni zaklad. Verjetno bi vsakega, ki bi od tistih, ki javno nastopajo, zahteval še pravilno naglasitev besed, razglasili vsaj za tečneža, če ne že kar za velikega nestrpneža. Še slabša je jezikovna kultura v internetnih medijih. Da ne bo pomote – ta jezikovna nekultura v medijskem prostoru je le odraz pritlehnosti govorice, ki jo uporabljamo v vsakdanjem govoru. Vzemite si kdaj nekaj minut časa in prisluhnite okolici. Preklinjanje, vulgarizmi in nekaj vsakdanjih fraz. To je bolj ali manj vse, kar zmoremo v naših pogovorih. Pa najbrž ne more biti dosti drugače, glede na to, da mnogi že desetletja niso vzeli v roke nobene knjige. Ne samo to. Že dolgo nam tudi dopovedujejo, da imeti rad slovenski jezik, slovensko kulturo in slovenski narod pomeni biti nazadnjaški, zaostal in predvsem nestrpen. In nihče noče biti zaostal in nazadnjaški, kajne.
Tudi v šoli ni nič bolje. Besedni zaklad otrok, dijakov in študentov je vedno skromnejši, prazen, pomešan s številnimi tujkami in popačenkami ter skrčen na najnujnejše besede oz. skovanke. Skorajda samo še pri pouku slovenskega jezika se od učenca zahteva, da se potrudi spraviti kakšen stavek ali dva v pravilni slovenščini. Bog ne daj, da bi zahtevali (in ocenjevali) uporabo pravilne slovenščine pri drugih predmetih! Univerze so šle še dlje. Najraje bi kar vse programe izvajale v angleškem jeziku. Pravijo da zato, da bodo naše fakultete konkurenčne. Halo?! Kakšno pretvarjanje in hinavščina. Zanje je bistven predvsem zaslužek, ki si ga obetajo od tujih študentov, konkurenčnost je pa krasen izgovor. Naše univerze bi morale skrbeti predvsem za ohranjanje in razvijanje slovenske strokovne terminologije, tuje izkušnje pa lahko študentje (tako kot v preteklosti – samo pomislimo na številne uspešne Slovence, ki so študirali v Pragi, na Dunaju, v Parizu) pridobivajo v tujini v okviru študijskih izmenjav. Konkurenčnosti si namreč ne pridobiš z odpovedjo maternemu jeziku, ampak s trdim delom in spodbujanjem k odličnosti.
Enako slabo se pogosto godi naši sodobni literaturi. Ob prebiranju nekaterih (celo nagrajenih) del si ne morem kaj, da ne bi točila solz. Pa ne zaradi ginjenosti ali morebitne tragične fabule, ampak zaradi skromne slovenščine, ki jo uporabljajo avtorji. Vse preveč kvazi-pisatelji svojo literarno bedo skrivajo za številnimi kletvicami in vulgarizmi ter »jugoslovanščino«. (Enako velja za večino slovenskih filmov, posnetih v zadnjih letih.) Da je tragika še večja, ta dela kot domače branje izpodrivajo dela slovenskih in tujih mojstrov besed. Menda so prezahtevna za sodobnega najstnika, navajenega komunicirati v 140 znakih. Da, res ne bi želeli, da se najstnik muči z branjem Cankarja, Jančarja, Shakespeara ali s poezijo Balantiča in Rilkeja. No, če pomislim na ravnokar zapisano, sem lahko očitno celo vesela podpovprečne stopnje bralne pismenosti slovenskih najstnikov.
Brez jezika brez identitete
Ob vsem tem se mi zdi, da bi bilo slovenščino res najbolje kar zapreti v arhiv. Tako se učencem in dijakom ne bi bilo treba več mučiti s slovnico ter branjem debelih knjig, univerze bi lahko izvajale svoje programe v angleškem, ali katerem drugem svetovnem jeziku in bi bile tako končno konkurenčne. Da pa ne bi imeli slovenski študentje težav pri vstopu na fakulteto, bi lahko ukinili slovenski pouk že v osnovnih šolah. Zadovoljna bi bila tudi RTV ter druge medijske hiše, saj ne bi bilo več potrebno prevajati tuje jezičnih oddaj, odpustili bi lahko lektorje in tako privarčevali nekaj več denarja za nagrade vodilnih managerjev. Pravzaprav bi bili lahko zadovoljni vsi – tisti, ki mislijo, da je slovenščina preživeta ali pa nimajo do nje, tako kot ne do slovenskega naroda, nobenega odnosa (ali ga celo sovražijo), kot tudi tisti, ki nam je slovenski jezik neizmerljiva dragocenost, saj nam ne bi bilo treba več vsak dan v mukah poslušati, kaj delajo z našim tako ljubim darom.
Toda, če bi to res naredili – ali ne obstaja možnost, da bi čez nekaj desetletji zoper morali na referendum ter odločati o odprtju arhivov? Saj veste, ker bodo takrat vnuki morda vendarle želeli razumeti jezik, v katerem so pisali njihovi stari starši. Ker bodo, izgubljeni v brezimnosti, odtrgani od korenin in brez identitete, vendarle morda hoteli vedeti, kdo so in kakšna je njihova zgodba ter zgodba njihovih prednikov. Naj bo torej letošnji dan materinščine nam vsem v opomin in spodbudo, da bi se res zavedali, kako dragocen in drag nam mora biti slovenski jezik. Kdor ne ljubi maternega jezika, ne more ljubiti očetnjave. Kdor ne ljubi slovenskega jezika, ne more imeti rad naše domovine.
