V arhiv s slovenščino

17

arhiviZadnje tedne se ponovno ukvarjamo z arhivi. In z vprašanjem ali bodo po zadnji sprejeti noveli bolj ali manj odprti. Obeta se nam celo referendum, na katerem naj bi državljani odločali, ali želimo odprte ali zaprte arhive (pustimo ob strani, da smo se o tem ne dolgo tega že izrekali). Toda, če dobro premislim – kaj pa naj bi sploh odpirali, ko pa so za razumevanje naše zgodovine ključni dokumenti tako ali tako uničeni. Še niti ne trideset let nazaj je takratna oblast temeljito počistila arhive, tako da se trudijo danes zgodovinarji razumeti našo polpreteklost predvsem iz posameznih fragmentov, najdenih bolj ali manj naključno. Toda ti dokumenti, ki so jih uničili, so morali biti nekje shranjeni, kajne. To pa pomeni, da je po tem, ko je večina gradiva končala v rezalnikih v papirnicah, ostalo kar nekaj praznega arhivskega prostora, ki ga v tem času najbrž še nismo uspeli napolniti. In ker je prazen prostor pravzaprav največji strošek, mi je ob dnevu materinščine prišla na misel prvovrstna misel. V naše izpraznjene arhive bi lahko zaprli kar slovenski jezik, saj za mnoge predstavlja le še staro šaro, breme, ki nas drži v preteklosti in zavira našo konkurenčnost.

Pretiravanje?

Bodimo iskreni, s slovenščino, našim maternim jezikom, delamo kot svinja z mehom. Samo prisluhnimo nizki jezikovni kulturi na radijskih in televizijskih postajah ali pa prelistajmo dnevne časopise. Nihče več ne zahteva od novinarjev, radijskih in televizijskih napovedovalcev ali voditeljev oddaj občutka za slovenski jezik, občutka za pravilno izgovorjavo ali pa vsaj malo večji besedni zaklad. Verjetno bi vsakega, ki bi od tistih, ki javno nastopajo, zahteval še pravilno naglasitev besed, razglasili vsaj za tečneža, če ne že kar za velikega nestrpneža. Še slabša je jezikovna kultura v internetnih medijih. Da ne bo pomote – ta jezikovna nekultura v medijskem prostoru je le odraz pritlehnosti govorice, ki jo uporabljamo v vsakdanjem govoru. Vzemite si kdaj nekaj minut časa in prisluhnite okolici. Preklinjanje, vulgarizmi in nekaj vsakdanjih fraz. To je bolj ali manj vse, kar zmoremo v naših pogovorih. Pa najbrž ne more biti dosti drugače, glede na to, da mnogi že desetletja niso vzeli v roke nobene knjige. Ne samo to. Že dolgo nam tudi dopovedujejo, da imeti rad slovenski jezik, slovensko kulturo in slovenski narod pomeni biti nazadnjaški, zaostal in predvsem nestrpen. In nihče noče biti zaostal in nazadnjaški, kajne.

Tudi v šoli ni nič bolje. Besedni zaklad otrok, dijakov in študentov je vedno skromnejši, prazen, pomešan s številnimi tujkami in popačenkami ter skrčen na najnujnejše besede oz. skovanke. Skorajda samo še pri pouku slovenskega jezika se od učenca zahteva, da se potrudi spraviti kakšen stavek ali dva v pravilni slovenščini. Bog ne daj, da bi zahtevali (in ocenjevali) uporabo pravilne slovenščine pri drugih predmetih! Univerze so šle še dlje. Najraje bi kar vse programe izvajale v angleškem jeziku. Pravijo da zato, da bodo naše fakultete konkurenčne. Halo?! Kakšno pretvarjanje in hinavščina. Zanje je bistven predvsem zaslužek, ki si ga obetajo od tujih študentov, konkurenčnost je pa krasen izgovor. Naše univerze bi morale skrbeti predvsem za ohranjanje in razvijanje slovenske strokovne terminologije, tuje izkušnje pa lahko študentje (tako kot v preteklosti – samo pomislimo na številne uspešne Slovence, ki so študirali v Pragi, na Dunaju, v Parizu) pridobivajo v tujini v okviru študijskih izmenjav. Konkurenčnosti si namreč ne pridobiš z odpovedjo maternemu jeziku, ampak s trdim delom in spodbujanjem k odličnosti.

Enako slabo se pogosto godi naši sodobni literaturi. Ob prebiranju nekaterih (celo nagrajenih) del si ne morem kaj, da ne bi točila solz. Pa ne zaradi ginjenosti ali morebitne tragične fabule, ampak zaradi skromne slovenščine, ki jo uporabljajo avtorji. Vse preveč kvazi-pisatelji svojo literarno bedo skrivajo za številnimi kletvicami in vulgarizmi ter »jugoslovanščino«. (Enako velja za večino slovenskih filmov, posnetih v zadnjih letih.) Da je tragika še večja, ta dela kot domače branje izpodrivajo dela slovenskih in tujih mojstrov besed. Menda so prezahtevna za sodobnega najstnika, navajenega komunicirati v 140 znakih. Da, res ne bi želeli, da se najstnik muči z branjem Cankarja, Jančarja, Shakespeara ali s poezijo Balantiča in Rilkeja. No, če pomislim na ravnokar zapisano, sem lahko očitno celo vesela podpovprečne stopnje bralne pismenosti slovenskih najstnikov.

Brez jezika brez identitete

Ob vsem tem se mi zdi, da bi bilo slovenščino res najbolje kar zapreti v arhiv. Tako se učencem in dijakom ne bi bilo treba več mučiti s slovnico ter branjem debelih knjig, univerze bi lahko izvajale svoje programe v angleškem, ali katerem drugem svetovnem jeziku in bi bile tako končno konkurenčne. Da pa ne bi imeli slovenski študentje težav pri vstopu na fakulteto, bi lahko ukinili slovenski pouk že v osnovnih šolah. Zadovoljna bi bila tudi RTV ter druge medijske hiše, saj ne bi bilo več potrebno prevajati tuje jezičnih oddaj, odpustili bi lahko lektorje in tako privarčevali nekaj več denarja za nagrade vodilnih managerjev. Pravzaprav bi bili lahko zadovoljni vsi – tisti, ki mislijo, da je slovenščina preživeta ali pa nimajo do nje, tako kot ne do slovenskega naroda, nobenega odnosa (ali ga celo sovražijo), kot tudi tisti, ki nam je slovenski jezik neizmerljiva dragocenost, saj nam ne bi bilo treba več vsak dan v mukah poslušati, kaj delajo z našim tako ljubim darom.

Toda, če bi to res naredili – ali ne obstaja možnost, da bi čez nekaj desetletji zoper morali na referendum ter odločati o odprtju arhivov? Saj veste, ker bodo takrat vnuki morda vendarle želeli razumeti jezik, v katerem so pisali njihovi stari starši. Ker bodo, izgubljeni v brezimnosti, odtrgani od korenin in brez identitete, vendarle morda hoteli vedeti, kdo so in kakšna je njihova zgodba ter zgodba njihovih prednikov. Naj bo torej letošnji dan materinščine nam vsem v opomin in spodbudo, da bi se res zavedali, kako dragocen in drag nam mora biti slovenski jezik. Kdor ne ljubi maternega jezika, ne more ljubiti očetnjave. Kdor ne ljubi slovenskega jezika, ne more imeti rad naše domovine.


17 KOMENTARJI

  1. Briljantno na kubik!!!!!

    Čestitke avtorici!!!

    Odnos do slovenskega jezika je odsev odnosa do kulture in morale v družbi.

    Dokler se ne bo spremenil odnos do slovenske kulture nasploh, bomo živeli v moralni in materialni krizi.

    Brez zdrave samozavesti ne gre!

    Prvi so na vrsti mediji. Zlasti televizijski in radijski.

    Ti ravnajo s slovenščino naravnost zaničevalno. To se ni dogajalo v bivši državi.

    Podobno kot s slovenščino ravnajo s slovensko kulturo nasploh.

    Kako naj pričakujemo dvig kulturnih in moralnih vrednot, če jih v temelju rušimo?!!!!

  2. Civilna družba bi morala vzeti kulturne in moralne vrednote v svoje roke in vztrajati, da se zgodi kulturnomoralni preporod!

  3. “pustimo ob strani, da smo se o tem ne dolgo tega že izrekali”
    ============

    “ne dolgo tega”
    A se ne piše to skupaj, tako: “nedolgo tega” 😉

  4. “To pa pomeni, da je po tem, ko je večina gradiva končala v rezalnikih v papirnicah, ostalo kar nekaj praznega arhivskega prostora, …V naše izpraznjene arhive bi lahko zaprli kar slovenski jezik”
    ===============

    Arhivi, ki so bili uničeni so se nahajali v podzemnih bukerjih na Kočevskem. Simbolika?

  5. “da bi čez nekaj desetletji zoper morali na referendum ter odločati o odprtju arhivov? Saj veste, ker bodo takrat vnuki morda vendarle želeli razumeti jezik, v katerem so pisali njihovi stari starši.”
    ================

    Ne vidim problema.
    Lahko se bomo hodili učiti slovenščine k Slovencem v Argentino. 😉

  6. Kar nekaj je izrazov, ki prav prostaško zvenijo: ful, glupo, evo, valjda…

    Še najbolj me moti ” evo”, ki ga uporabljajo nekritično nekateri medijski voditelji in prodajalke, ki ti namesto “prosim” bleknejo prostaški “evo”.

    • SSKJ:

      évo in èvo medm. (ẹ̑; ȅ) pog. izraža opozorilo na to, kar se pojavi, opazi; glej: evo, je že prišel; evo, tukaj je knjiga; evo ga pred nami // izraža opozorilo na to, kar se da, daje; na: evo vam navodilo / evo, v čem je razloček ♪

  7. Tudi “žur” in “fešta” sta med njima, pa čeprav imamo najlepši izraz “veselica”, ki že sam po sebi pooseblja veselje, ki je višek lepega počutja.

  8. Tudi sam sem prepričan v dvosmerno povezanost ljubezni jezika in domovine. Izginjanje lepih slovenskih besed iz govorne uporabe v vsakdanji rabi, ni le zaradi vsiljevanja angleških ali jugoslovanskih izrazov, ampak tudi zaradi pretirane uporabe tujk. V področju strokovne uporabe skoraj ne najdemo slovenskih nadomestnih izrazov. Zlasti je tega veliko v politiki in njenem poročanju.

    Ob nastanku naše države je bilo čutiti veliko večjo mero občutka za domovino in za slovenski jezik. V ta namen je bil sprejet celo nek zakon, ki je odločno omejeval rabo neslovenskih napisov, izveskov in tabel na javnih mestih. Ko pa je komunistična stran zopet prevzela oblast, je ponovno prevladala internacionala.

    Glede arhiva slovenske besede in izrazoslovja pa tole :
    Pustimo ostankom arhiva UDBE ležati tam, kjer so ležali doslej. Ti naj bodo odprti tako, kot so že od leta 1992 odprti arhivi STASI-ja v Nemčiji. Pri njih pomeni odprtje arhivov neomejen dostop slehernemu polnoletnemu državljanu Nemčije, brez časovnih omejitev.
    Četudi jih je pri nas ohranjenih le še kakih 10-20%, v Nemčiji 95%, je stanje odprtega tipa veliko bolj zdravo za naš demokratičen razvoj, slovenskemu jeziku pa to zagotovo ne bo prav nič škodovalo.
    Že prizadevanja po njihovem zapiranju dokazujejo, da bo to dobro.

  9. Zakaj ni kulturne usmeritve na državni ravni, da se najde za nove tuje izraze ustrezna slovenska beseda?!

    Zakaj imajo tisti, ki morajo skrbeti za slovensko kulturo, tako malomaren odnos do slovenščine?!!!

  10. Podobno se dogaja s slovenskim glasbenim melosom, ker se ga skuša v zadnjem času nadomestiti s tujim glasbenim melosom.

  11. Kdo drug lahko priskuti slovensčino-slovnico-učencem,dijakom in študentom kot sam predavatelj.. Imel sem srečo, da sem imel v srednji šoli profesorja, ki me je spodbujal, da pišem eseje in spise. Pri sami slovnici mi je pogledal skozi prste oziroma me ni preveč mučil z njo. Tudi Cankarja in Prešerna nam je pokazal v pravi luči ne v luči zafrustriranih samskih učiteljic. Te so omenjena literata po božje častile. Profesorjevo spodbujanje je imelo posledice tudi pri mojem maturetnem eseju. Pisal sem esej o Cankarju in ga prikazal kot vernega človeka in njegov odnos skozi vero do literature.
    Za višek pa sem pisal besedo Evangelij v nekaterih primerjavah z veliko. Naj povem, da sem maturiral v času trdega socialima, ko se ni smelo govoriti o veri in cerkvi. Moj esej je izzval polemike med ocenjevalci ampak vseeno sem dobil prav dobro. Kar nekaj let od takrat že v samostojni Sloveniji mi je profesor dejal, ko je bral moje članke v časopisu, da če nisem imel odlično na maturi, da so mi delali veliko krivico.
    Seveda sam ni mogel nič proti ostalim v komisiji. Problem izražanja ni v branju slovenskih avtorjev ampak še prej nasploh v branju. Še vedno imamo dosti literature prevedene v slovenski jezik. Je pa res, da včasih bralec marsikaterih slovenskih avtorjev ne razume, čeprav pišejo v slovenskem jeziku.

Comments are closed.