Oni dan je v rumenih Slovenskih novicah izšel članek z naslovom “Faks v vsako slovensko vas?”. Članek, očitno naročen, je imel nekako dva namena. Aktualnemu ministru Žigi Turku se je pač treba prikupiti, da bo imel razumevanje za monopolistične ideje slovenskih univerz. Ne gre jim zameriti, kdo si želi tekmovati, če je pa monopol toliko slajši? Mene in kolege, ki ob lastnem akademskem delu že leta trdo delamo za razvoj kakovostnega visokošolskega prostora, pa je treba prikazati kot nerealne čudake, ki si želijo fakulteto v vsaki slovenski vasi.
Čas za trenutek realnosti! Faks v vsako slovensko vas so že pred leti spravile univerze, ki so po osnovnih šolah in ljudskih univerzah kot za stavo odpirale enote za izredni študij. Za “cuzanje” šolnin, seveda. S kolegi delamo nekaj drugega: v mednarodno okolje odprt visokošolski prostor, z najvišjimi standardi kakovosti in meritokracije, podprt s temeljnim in aplikativnim znanstvenim delom. Če sem lahko ciničen: z rektorji se popolnoma strinjam, naj država ne financira povprečnih ali podpovprečnih univerz. Moram pa dodati, da mednarodne primerjave kažejo, da imamo trenutno žal le take. Ampak s tem se pa rektorji najbrž ne bi strinjali. Četudi podatki kažejo drugače. Strinjam se, novih zanikrnih ustanov ne potrebujemo, bi pa potrebovali univerzo svetovnega ranga.
Lahko sem tudi prebral, da se zatika pri mojem imenovanju za državnega sekretarja; imenovanje naj bi bila menda nagrada za podporo in vsestransko sodelovanje z Janševo stranko. Zatika? Če bi vrli novinar vsaj formalno korektno opravil svoje delo, bi pač izvedel, da sem od dneva imenovanja Janeza Janše za mandatarja v Sloveniji preživel le nekaj dni. Nagrada? Zgolj mazohist ali zavisten nevednež lahko meni, da je položaj državnega sekretarja nagrada. Jaz bi temu rekel prostovoljna tlaka v političnem zverinjaku in boj z brezobzirnimi populisti. Hvala za tako nagrado! Sicer pa, če si kdo zasluži priznanje, je to stranka, ki je pripravljena upoštevati konstruktivne ideje nečlana, zaradi česar ima ob na koncu vseh ostalih odprto še eno fronto, tokrat z univerzitetnimi lobiji.
Naj za konec spomnim, kako so nastajale naše univerze. V rajnki Avstro-Ogrski, ko so slovenski fantje na študij odhajali predvsem na Dunaj, so gospodarji “vedeli”, da v mali zakotni Ljubljani univerze ne potrebujemo. Takega mnenja so bili seveda tudi ugledni profesorji in druge moralne avtoritete. Ko smo dobili ljubljansko univerzo, se je ta desetletja trudila, da ne bi nastala še mariborska. Je menda ne potrebujemo. Ko je bila ustanovljena še mariborska, sta se z ljubljansko družno trudili, da ne bi nastala primorska. Da so se morali “matrati”, je na parlamentarnem odboru za visoko šolstvo leta 2008 priznala celo Breda Pečan. Preprosti ženščini iz Izole je bil to seveda argument proti ustanovitvi nove ustanove. Trije rektorji so pred nekaj leti s škrtajočimi zobmi sprejeli dejstvo nastanka četrte univerze v Novi Gorici. In zdaj štirje rektorji trdijo, da so v Sloveniji dovolj štiri univerze, pri čemer spominjajo na genialce iz IBM-a, ki so pred desetletji trdili, da je na svetu dovolj prostora za pet računalnikov …
Napori obstoječih univerz, da bi dolgoročno zavrle razvoj visokega šolstva, me spomnijo na refren stare pesmi skupine Prljavo kazalište: “Uzalud vam trud svirači …” Svet in Slovenija bosta šla naprej, Žiga Turk in Borut Rončević gor ali dol. Spoštovani rektorji, za to državo in njeno visoko šolstvo boste naredili največ, če boste svoje univerze spravili višje na lestvicah najboljših svetovnih univerz. To vam res iskreno privoščim.
