Evtanazija stičišče treh velikih strahov: pred smrtjo, izgubo zdravja in krivičnim sodnikom

5
644
Ne bi hotel sam postati spet mlad, raje star sem, star in z njo
Ko izbira za smrt postane način reševanja življenjskih problemov

Po moji subjektivni oceni, ki ne temelji na nobeni sociološki raziskavi, nas je najbolj strah smrti. Morda niti ne toliko lastne smrti, kot smrti staršev, otroka, sozakonca. Ko umre kdo od najbližjih, trajno izgubimo del sebe, spremenijo se naše vrednote, zavest minljivosti se nikoli več ne izseli iz naše duše, nadaljnji potek življenja dobi drugačen ritem in smisel.

Strah pred smrtjo se navezuje na strah pred izgubo zdravja. V okolju, kjer ni lakote in vojne, je na tretjem mestu strah, da bomo prišli v roke krivičnemu sodniku, o kakršnem je Jezus pripovedoval v današnji evangeljski priliki. Vsi trije strahovi pa se stikajo v grožnji, da bi evtanazija postala naša zadnja izbira, ali celo neprostovoljna usoda, ker nam bi jo z zvijačo a zakonito vsilili.

Evtanazija stičišče treh velikih strahov: pred smrtjo, izgubo zdravja in krivičnim sodnikom

Evtanazija prerašča v eno od velikih tem sodobne družbe. Lahko se sicer sprenevedamo, da je ta trenutek prva skrb politike in gospodarstvenikov globalno ohlajanje gospodarstva. V razpravi o tej temi se mnogi obnašajo, kot da ne bodo nikoli stari, kot da evtanazija, v kateri se stikajo strahovi pred smrtjo, izgubo zdravja in krivičnim sodnikom, ne bo nekega dne tudi njihovo najbolj osebno in dramatično vprašanje. Evtanazija kot Damoklejev meč visi nad vsemi, revnimi in bogatimi, preprostimi in izobraženimi, kralji in smetarji.

Ker je evtanazija stičišče treh velikih strahov, ki segajo prek okvirov mišljenja in čustvovanja, je brez navezave na vero nemisljiva. Ko govorimo o evtanaziji, nujno govorimo tudi o veri, pa naj evtanazijo od vere še tako odrivamo. Zato je še kako na mestu Jezusovo vprašanje v današnjem evangeliju: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Prav ob vprašanju evtanazije se bo v prihodnje razplamtel spopad med tistimi, ki bodo evtanazijo in odgovor na vse tri strahove povezovali z vero in tistimi, ki bodo vse naredili, da bi vero iz teh vprašanj izključili.

Na smrt obupani ljudje so dobra poslovna priložnost

Kdo so tisti, ki hočejo vero izključiti? Enega lahko identificiramo na osnovi podatka, da je v ameriški zvezni državi Oregon po sprejetju zakona, ki dovoljuje samomor z zdravniško pomočjo, cena odmerka zdravila secobarbital, ki se za to največ uporablja, poskočila s 150 $ na 2.800 $. Zgrožena nad tem podatkom je Jožica Grgič, novinarka Dela, zapisala: »K vragu gre svet, v katerem so na smrt obupani ljudje dobra poslovna priložnost« (Delo, 15. 10. 2019, str. 11). Ni čudno, da število evtanazij in samomorov z zdravniško pomočjo narašča. Tako so na Nizozemskem leta 2003 opravili 1815 evtanazij, leta 2017 pa 6585. To je kar 4,4 odstotka vseh smrti. Večina so bili bolniki z rakom, zadnja leta pa strmo narašča delež bolnikov z nevrološkimi, srčno-žilnimi in pljučnimi ter demenco in drugimi duševnimi boleznimi (prav tam).

Zdravnik dr. Matjaž Zwitter v knjigi Pogovarjamo se o evtanaziji piše, da praksa v državah, kjer so evtanazijo uzakonili, kaže, da se število usmrčenih povečuje, kar pomeni, da k evtanaziji pristopajo vse bolj sproščeno in tudi z ohlapnejšimi merili. Tako se je možnost evtanazije za bolnike s telesnim trpljenjem razširila na bolnike s psihičnim trpljenjem, na Nizozemskem tudi na bolnike z demenco in duševnimi motnjami. Prav to sem imel v mislih, ko sem evtanazijo uvodoma povezoval s strahom pred krivičnim sodnikom, ki bo odločal brezvestno, ne oziraje se na strah božji in na moralni imperativ, ki izhaja iz osebne vere, pač pa bo v nasprotju z vsem tem pokoren interesom kapitala.

Ko izbira za smrt postane način reševanja življenjskih problemov

Uzakonitev evtanazije in samomora z zdravniško pomočjo prinaša pomembne premike v medčloveških odnosih. Ko družba sprejme takšen način umiranja, se lahko pojavijo pritiski, naj se stari, bolni in umirajoči umaknejo. Izbira za smrt postane način reševanja življenjskih problemov, zaradi česar se lahko začne dogajati to, kar je opazno na Nizozemskem, da narašča število samomorov brez zdravniške pomoči, ugotavlja dr. Zwitter (onkolog, profesor etike na Medicinski fakulteti v Mariboru, ki nasprotuje E).

V državah, ki evtanazijo dovoljujejo, je evtanazija po Zwittrovih beseda ukrep, s katerim bolnika na njegovo izrecno željo zdravnik usmrti. Običajen postopek je, da bolnik najprej prejme pomirjevalo, nato pa mu zdravnik v žilo vbrizga visok odmerek uspavala. Smrt navadno nastopi v eni uri. Pri samomoru z zdravniško pomočjo pa bolnik najpogosteje dobi recept za smrtonosna »zdravila«, ki jih nato vzame sam, pri čemer zdravnik ni nujno navzoč. Običajno bolnik najprej vzame zdravilo proti slabosti in nato popije sok, v katerem je prej raztopil visok odmerek uspavala. Smrt nastopi v nekaj urah, ni pa redko, da se samomor izjalovi.

V razlagi pojmov, ki opredeljujejo evtanazijo, Zwitter omenja še pasivno evtanazijo, ki je v opustitvi neutemeljenega intenzivnega zdravljenja v brezupnih primerih. To je po Zwittrovem mnenju strokovno in etično pravilno ravnanje in dejansko ni evtanazija.  Kolikor mi je znano, se je za opustitev neutemeljenega intenzivnega zdravljenja odločil tudi sv. Janez Pavel II.

Razvoj medicine pozablja na človečnost, javna podpora evtanaziji narašča

Zdravniška praksa kaže, da včasih bolnika v brezupnem stanju intenzivno zdravijo, in to je v onkologiji najpogostejša strokovna napaka. Zdravijo celo s kemoterapijo v zadnjem mesecu življenja, dodaja Zwitter, kar bolnikovega življenja ne podaljša, hkrati pa ga bistveno poslabša. Zdravnik za opustitev neutemeljenega zdravljenja ne potrebuje bolnikovega soglasja. Ni pa odveč vedeti, da ima bolnik po zakonu pravico zavrniti vsako zdravljenje, in to ne le, ko mu je to predstavljeno, ampak tudi vnaprej za primer, da pozneje svoje volje ne bo mogel več izraziti.

Javna podpora evtanaziji narašča. Eden od razlogov je tudi sam razvoj medicine, pri katerem se vse bolj pozablja na človečnost in se osredotoča zgolj na biologijo bolezni in na tehnične veščine. Nezanemarljiv pa je tudi vpliv farmacevtske industrije, ugotavlja Zwitter. Tudi javna razprava se preveč osredotoča na samo evtanazijo, zanemarja pa druga vprašanja. V oči bode neodgovornost poslancev slovenskega državnega zbora, ki vse od leta 2008 prelagajo sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi. Posledica odlaganja je, da nimamo dovolj negovalnih bolnišnic in hospicev, da ni zagotovljena ustrezna pomoč na domu, šibka je tudi paliativna oskrba …

Poslanci naprej vidijo koristi svojega štiriletnega mandata, zato se jih ne dotakne spoznanje, da bi manj ljudi pomislilo na evtanazijo, če bi vedeli, da jim pred smrtjo ne bo treba hudo trpeti. Z vstopom v posvečene prostore oblasti poslanci potonejo v iluzijo, da se jih huda bolezen ne more prijeti, saj naj bi imeli kot predstavniki ljudstva zagotovljeno večno življenje na zemlji.

Vrata tistim, ki bodo presojali o končni usodi bolnih, se na široko odpirajo

Zwitter opozarja, kako nepremišljeno je govoriti o neozdravljivi bolezni. Pri tem se največkrat misli na raka, ki je danes neredko ozdravljiva bolezen. Tudi napoved o poteku bolezni je zelo tvegana. Nobena medicinska diagnoza ni stoodstotno zanesljiva. Z zakonom o evtanaziji nikoli ne bo mogoče zajeti vseh primerov oziroma situacij.  Merila za evtanazijo, kot so »trpljenje, neozdravljiva bolezen, kratko pričakovano preživetje, bolnikova svobodna odločitev brez pritiska drugih oseb«, niso eksaktna, mogoče jih je široko interpretirati. S tem se na široko odpirajo vrata krivičnim sodnikom oziroma tistim, ki bodo presojali o končni usodi bolnih.

Večina bolnikov z rakom ne želi evtanazije zaradi trenutnega trpljenja, ampak zaradi zavedanja, da so hudo in neozdravljivo bolni. Bojijo se prihodnosti, odvisnosti od tuje pomoči, izgube dostojanstva. Nekateri ljudje si želijo umreti, ker so izgubili veselje do življenja, ker nočejo biti v breme svojcem, ker so osamljeni in želijo tako opozoriti nase.

Šele ko bi ustvarili humane razmere za vse ljudi, ki se bližajo koncu življenja, ko bo vsak človek lahko ohranil dostojanstvo, ko mu ne bo treba trpeti bolečin, ko ne bo prepuščen samemu sebi, ko bodo imeli vsi bolniki možnost, da doma ali pa v primerni ustanovi na primeren način dočakajo smrt, bomo lahko dobili realno predstavo o tem, koliko ljudi si zares želi biti usmrčenih. Zakaj tega ne storimo, glede na to, da se odhodu, praviloma bolečemu, prav nihče ne more izogniti, je nerazumljivo. To je mogoče razložiti samo s samoprevaro, s tem, da marsikdo o sebi misli, sploh med tistimi na odločujočih pozicijah, da je nesmrten, piše Grgičeva.

Človečnost, ki bi morala biti esenca našega bivanja, se izgublja

Izkrivljena podoba o sebi ter o življenju in delovanju naravnih zakonov je nekaj, kar je značilno za moderni čas in predvsem za zahodno civilizacijo, ki jo vedno bolj poganja zgolj želja po gospodarski rasti in profitu, človečnost, ki bi morala biti esenca našega bivanja, pa izgublja. Tudi farmacevtska industrija si mane roke ob naraščajočem številu usmrčenih.

Od odgovora na vprašanje, ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na Zemlji, je odvisno, ali bomo dolgoročno ostali ljudje, ali pa bomo stisnjeni v goli bios le še brezosebne faze presnovnih procesov.

5 KOMENTARJI

  1. Vse je dobro napisano kot vedno g . Knep, čeprav se mi zdi, da je dvig cene tega “zdravila” povsem dobra stvar. Ne bi nobenih očitkov namenil farmacevtski industriji. Če gre svet k vragu, kot pravi ta novinarka, to ni zaradi cene teh zdravil.
    Morda so glede tega vsaj reveži na varnem, ker ne bodo imeli toliko denarja.
    Kot drugo pa institucionalnega umiranja tudi ne vidim kot kakšno posebno rešitev. To je še večji biznis, če že želimo kriviti kapital. Vendar se zdi kot da je Cerkvi to blizu. Ne znam si tega razlagati.

Prijava

Za komentiranje se prijavite