Različne dinamike slovenske privatizacije
Slovensko gospodarstvo določata v tem trenutku dva pomembnejša organa, ki imata zelo podobno nalogo, a jo zelo različno opravljata. Upravljanje z državnim premoženjem si v tem trenutku delita Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) oziroma po domače slaba banka in Slovenski državni holding (SDH). Razlika? Prva je bila ustanovljena na »pobudo« Bruslja v času, ko so se leta 2013 secirale rakaste tvorbe v drobovju slovenskega bančništva. Njena naloga je, da slabe terjatve (dolgove brez možnosti poplačila), ki so jih razkrili takratni stresni testi, proda. Na slabo banko so prenesli za 5 milijard evrov slabih terjaev, ki so bile v postopku prenosa ocenjenev realni vrednosti 1,5 miijarde evrov. Hkrati so na DUTB prenesli tudi deleže nekaterih prezadolženih podjetij, ki so bili (predvsem) v lasti bank upnic. SDH je po drugi strani tisti organ, ki je od vseh ostalih državnih skladov prevzel državne deleže v posameznih podjetjih. Ker je bilo prej državno lastništvo razkropljeno, so se odločili, da ga bodo zaradi lažjega upravljanja spravili pod isto streho. Vrednost portfelja: nekje med 11 in 14 milijard evrov. Naloga SDH je, da na podlagi države strategije upravljanja naložb uredi stanje v tistem delu gospodarstva, ki je v rokah države: skratka, prodati mora to, kar mu določa strategija, ostalo pa upravljati v imenu države.
Premisa
Zakaj izpostavljam ta dva primera? Zaradi dinamike njunih delovanj. Najprej premisa: DUTB, tako je bilo dogovrjeno v začetku, naj bi vodili tuji strokovnjaki. Imenovala naj bi jih sicer vlada, a glavno besedo naj bi tukaj vedno imeli tujci. Razlog je preprost: tujci bi bili manj dovzetni za pritiske domačih interesnih krogov in lobijev. Lažje bi se odločali na podlagi lastnih sklepanj in ne na podlagi zunanjih prisil. No, danes, po slabih dveh letih od nastanka DUTB, je stanje že precej drugačno. Tujcev je le še za vzorec, pa čeprav so zadržali najodgovornejša mesta. Cerarjeva vlada je DUTB kadrovsko prerešetala zaradi ugotovitev Računskega sodišča in Komisije za preprečevanje korupcije, ki sta slabi banki očitala potratno uporabo javnih sredstev, pomanjkanje transparentnosti in klientelistične prijeme. Čeprav je potrebno očitke seveda pozorno preveriti tudi po sodni poti in ugotoviti, koliko in kako so bili kršeni zakoni ter ali so zaradi tega bili res prikrajšani davkoplačevalci, je vseskozi vlada dajala vtis, da komaj čaka prvo priliko za zamenjavo vodstva DUTB. To se je tudi zgodilo pred dobrim mesecem. Nova sestava je precej bolj domače obarvana kot prejšnja. Od prejšnje sestave vodstvene strukture sta med tujci ostala samo predsednik neizvršnega sveta (neke vrste nadzorni svet) in izvršnega sveta (poenostavljeno, gre za upravo).
Poglejmo še drug odločevalni organ, ki upravlja še s precej večjim portfeljem. SDH je v kolikor gre za državni holding v rokah vlade oziroma parlamentarne večine. V njeni pristojnosti je imenovanje nadzornega sveta, ki naknadno imenuje upravo. K nedavnemu zapletu z imenovanjem nadzornikov se bomo sicer še vrnili, dejansko pa velja, da je SDH kot paradržavni organ pač pod dnevnim vplivom politike. Ob izteku druge Janševe vlade (februar 2013) je mandat predsednika dobil Peter Ješovnik, ki je bil zamenjan le tri mesece kasneje. Z novo vlado Alenke Bratušek je maja 2013 predsednik postal Tomaž Kuntarič, ki velja za človeka blizu koalicijske partnerice SD, predsednik nadzornikov pa je postal mesec pred tem Samo Lozej, Jankovićev človek. Ko se je Jankovićeva frakcija na smrt skregala z Alenko Bratušek, je uspela ohraniti premoč v SDH: Kuntarič, ki je skupaj z SD ostal zvest vladi, je letel, novi predsednik uprave je aprila lani postal Matej Pirc, ki je veljal za človeka v Jankovićevi sferi (njegov CV je med drugim vključeval zaposlitev v Mercatorju).
Merjenje z različnimi vatli
A vrnimo se k osnovni primerjavi, ki smo jo postavili v začetku članka: DUTB in SDH, dva upravljalca državnega premoženja, ki sta bila v zadnjih mesecih precej na tapeti. Slovenska javnost pa je pri tem drugače obravnavala omenjena primera. Rekli bi lahko, da z različnimi vatli. Zgodovina zadnjih dvajsetih let nas uči, da smo Slovenci precej alergični na tuje lastništvo, ne da bi za to imeli prave ekonomske razloge. Zaradi tega je javnost precej bolj burno spremljala dogajanje na DUTB kot pa vse sporne zamenjave na SDH. Medtem ko se je v Ljubljani ustvarjal splošni vtis, da je za dogajanjem na slabi banki nek sistem »slabih in skorumpiranih« tujcev, pa je bilo kadrovanje na SDH stvar neke ustaljene folklore, ob katerem prav pretiranega zgražanja ni bilo. Res je, da je več prahu dvignil padli predlog seznama nadzornikov, ki ga je predlagal minister Dušan Mramor. Neodobravanje javnosti pa ni bilo toliko posledica predlaganih imen, ki so prav tako imela dokaj jasno politično provenienco in kar nekaj okostnjakov v omari, temveč predvsem posledica dejstva, da se je pri tem vprašanju razbila vladna koalicija: seznam sta blokirala SD in Desus . To je bila prvovrstna novica. Cerar je takrat napovedal, da bo zaradi padca predlaganega seznama vlada šla v nov razpis za nadzornike. A le malo zatem, preobrat. Le nekaj tednov kasneje, je državni sekretar na ministrstvu za finance, Metod Dragonja, demantiral svojega premiera in dejal, da bodo nadzornike izbirali iz že obstoječega širšega seznama. Ker nihče v koaliciji ni grozil s padcem vlade, je novica šla mimo povsem neopazno.
»Preuranjanost« DUTB
Sedaj pa še k zadnjemu delu primerjave med obema organoma. Oba sta bila namreč ustanovljena z jasnim namenom, da se zadeve v slovenskem gospodarstvu uredijo. DUTB je bila v letu 2013 ustanovljen na novo, SDH pa je le preoblikovana različica prejšnjega sklada Sod, ki je nase prevzel tudi naložbeni portfelj ostalih državnih skladov. Naloga DUTB je bila, če poenostavimo, da slabe terjatve podjetij nekoliko prečisti, jih analizira in poskuša prodati na trgu. To se je pred približno dvema tednoma tudi zgodilo, vsaj za nekaj prvih terjatev. DUTB je prodala dolgove podjetij ACH in njegovega večinskega lastnika, družbe Protej (skupaj 96 milijonov evrov), Adrie airways (29,3 milijona evrov), Elana (14,1 milijona evrov) in Polzele (2,3 milijona evrov) in pri tem prejela kupnino približno 100 milijonov evrov. Čeprav je bilo znano, da proce prodaje terjatev teče, pa je dejstvo, da je bila javnost z natančnimi okviri te prodaje seznanjena šele post festum, nekaj novega v Sloveniji: navadno je v medije vedno predčasno pricurljala novica, kdo, kaj in kako kupuje. In to je bilo seveda škodljivo za sam posel. Tokrat pa ne. Ob novici, da je te terjatve kupila Bank of America Merrill Lynch, je bila javnost presenečena, ker se ime ameriškega velikana pred tem malodane ni pojavljalo. Veliko se je govorilo o zanimanju idrijskega Kolektorja za terjatve ACH, o tem, da bi bil prodan paket terjatev in o tem, da bi se za ta paket zanimala ameriška institucija, javnost ni bila seznanjena. Bolj kot tajnost pa je tu potrebno v ospredje postaviti dejstvo, da je bil proces prodaje zelo tekoč: izkaz zanimanja s strani kupcev, dva kroga pogajanj, izbor najboljšega kupca in prodaja. Ta postopek je bil opravljen v le nekaj mesecih, tako kot bi moralo biti pri tovrstnih poslih. DUTB je uspela prodati terjatve, kljub nekaterim nerazrešenim vozlom znotraj podjetij, nosilcev dolgov. Kupec terjatev bo moral tako na primer pri Elanu plačati povrniti 12 milijonov evrov državne pomoči, ki si jo je nezakonsko pridobila prejšnja uprava. Ob tem bo moral kupec rešiti tudi vprašanje tožb s prejšnjo upravo. Kljub temu je DUTB ta paket uspel v relativno kratkem času prodati: tako je rešil Elan (pa tudi ostala podjetja) in hkrati razbremenil davkoplačevalce za stroške njihovega nadaljnjega reševanja. K temu samo še majhen pripis: DUTB je kot največji posamični delničar v zadnjih mesecih bil odločilnega pomena tudi pri prodaji Pivovarne Laško nizozemskemu Heinekenu (a k temu se bomo vrnili v enem od naslednjih zapisov).
Kako uničiti posel
Kritike na ta račun so seveda bile precejšnje, češ da je bila prodaja preuranjena, češ da je bila pogodba podpisana prehitro in nepremišljeno. Da bi si bilo potrebno za take posle vzeti več časa. Gre za zelo populistične kritike. DUTB je v tem primeru samo opravil nalogo, zaradi katere je bil ustanovljen. Če pa že obstajajo kritike na račun slabe banke, da deluje preuranjeno, poglejmo protipol državnega delovanja SDH in vlade pri »zmernejšem in treznejšem« sklepanju poslov. Odličen primer tega je (ne)prodaja Telekoma. Skupni državni delež, ki je tukaj na prodaj, je 72 odstotkov. Vlada Alenke Bratušek ga je uvrstila na seznam za odtujitev maja 2013. Že od takrat je bilo bolj ali manj jasno, da je bil eden od strateških investitorjev, ki se je zanimal za slovenskega telekomunikacijskega operaterja, nemški Telekom. Od takrat so si sledile menjave na vrhu vlade in na vrhu SDH. Telekom je bil vseskozi na tapeti: vladajoča politika je bila vseskozi zelo nejasna. Čeprav je prodaja »nujna«, ker je bila zapisana med obveze do EU v programu za izhod iz krize, sta vladi Alenke Bratušek in Mira Cerarja kasneje vseskozi pošiljali jasne namige, da bi se ji izognili, če bi se le dalo. Afera z vojaškim nadzorom nad proces privatizacije, ki ga je razkrila afera Veber, je bila samo kaplja čez rob. Pa tudi nesposobnost imenovanja nadzornikov SDH je samo del te velike zgodbe, zaradi katere so se investitorji najbrž spraševali, s kom imajo sploh opravka. Da dobimo pravo razmerje, poglejmo številke. Ob začetku prodaje si je država obetala od Telekoma kupnino v višini najmanj 800 milijonov evrov. Lani novembra je bila delnica vredna 160 evrov. Posel bi moral biti takrat sklenjen. Potem pa se je začelo zavlačevanje: januarski rok za oddajo zavezujočih ponudb je bil odložen na marec, nato še za pol meseca kasneje. Medtem se je (mimo afere Veberkom) sprožila ostra ofenziva proti prodaji. Rezultat: delnica je do konca prejšnjega tedna padla na vrednost 128 evrov. V ponedeljek, ko so se ponudbe odpirale, pa je slovenska javnost ugotovila, da je za Telekom prišla ena sama ponudba (!). Nemški Telekom je izstopil, ponudbo je dal le ameriški sklad Cinven. Za delnico so Američani pripravljeni plačati med 105 in 115 evrov. To je skoraj 15 evrov manj od borzne vrednosti: ob tem moramo povedati, da bi v normalnih pogojih ponujena cena delnice morala biti občutno višja od borzne, ker investitor prevzema večinski delež podjetja in torej njegovo celovito upravljanje. A se to ni zgodilo, kar je samo po sebi zelo zgovorno dejstvo.
Koliko bi ob cenah za delnico, ki jih ponuja Cinven, zaslužila država? 560 milijonov evrov. Minimalna spodnja meja 800 milijonov evrov, o kateri so še nedavno govorili vladni možje, je danes iluzija. Kot bi govorili o utrinku v jasni poletni noči. Vidiš ga… in ga že ni več.
