Usoda »ukradenih otrok«

2
Marija Homar - Janez Zmavc - Niko Zagozen - Stefan Braun, foto:
Marija Homar, Janez Žmavc, Niko Zagožen, Stefan Braun. Foto: HNM.

Kastl: v nekdanjem nacističnem prevzgojnem taborišču odkrita spominska plošča »Roka prijateljstva«.

Ni bilo niti kosa kruha, niti enega samega krompirja, niti olupkov sadja, se spominja Janez Žmavc, kako je kot otrok občutil lakoto, ko so ga leta 1942 privedli v Kastl v Nemčijo na »prevzgojo«. Kljub temu, da je moral pomagati tudi v kuhinji bolnišnice v Kastlu, mu stroga mati prednica ni niti enkrat namenila najmanjšega grižljaja. Sedaj pa so postavili na gradu v Kastlu njemu in ostalim 179 otrokom iz Slovenije spominsko ploščo, ki so v tem taborišču preživeli tri leta svojega življenja.

Danes 82-letni profesor Žmavc se dobro spominja tistih strašnih let med 1942 in 1945, ki so se pričela, ko je s skupino slovenskih otrok in mladostnikov 20. septembra 1942 prispel v taborišče v Kastlu. Nemci so te otroke ugrabili v Sloveniji v poletnih mesecih in so bili tako v svojih poletnih oblačil ne glede na to, kakšno je bilo vreme.

Tudi 80-letna prebivalka Kastla se še vedno spomni, kako so se ji kot desetletni punci ti fantje smilili, ko so po glavi pobriti in v kratkih hlačah tekli po mrazu. Janez Žmavc se spominja, da se je eno leto sneg obdržal vse do maja. Otroci so morali v sklopu paravojaškega urjenja po besedah Žmavca slediti poveljem: »Lezi! Vstani! Pohod!«.

To so zanj boleči spomini, sploh od kar se pogosteje vrača sem. Ta čas mu je zdaj spet bolj jasno pred očmi, pravi. Spet in spet prihaja iz Slovenije v Kastl in vse dni preživi na gradu in podoživlja izkušnje, kot bi se deset oz. trinajstletnik »še enkrat vrnil nazaj«, kot pravi.

Dogodek odkritja spominske plošče je bil zato še toliko pomembnejši zanj in za druge, ki še podoživljajo ta čas, krutost, grozote in krivice. Pomemben je zato, da se spomnimo, da je šlo za otroke, ki so v tem času trpeli. Gre tudi za opozorilo, da česa takega nikoli več ne dovolimo. Zato se je slovensko društvo taboriščnikov Ukradeni otroci tudi obrnilo k režiserki Maji Weiss, da pripravi dokumentarni filma o usodi več kot 650 »otrok banditov«, kot so bili v 40-ih letih 20. stoletja znani v Nemčiji.

Društvo je v sodelovanju z občino mesta Kastl postavilo ploščo na gradu, ki je bila slovesno razkrita. Plošča se nahaja tudi v Seligenportnu, kjer je bilo v prevzgojnem taborišču nastanjenih 100 otrok.

Ustreljeni ali izgnani

Nemci so Slovenijo zasedli in proti odporniškemu gibanju ukrepali: mnoge moške so skoraj takoj postrelili, ženske pa deportirali v Auschwitz. Otroke pa so pogosto po ‘rasni’ preiskavi poslali v Nemčijo v prevzgojno taborišče. Dojenčki so dobili novo identiteto in predani v posvojitev, starejši otroci pa so bili po abecedi, glede na spol in starost razdeljeni v taborišča. Trije so bili na Bavarskem: Kastl, Seligenporten in Mainburg. Tam so jim vzeli vse, kar bi jih lahko spominjalo na domovino, pove v nagovoru pred ploščo v Kastlu profesor Žmavc.

Predstavniki različnih političnih ravni so na deževno popoldne na gradu v Kastlu pozdravili župana Stefana Brauna: Barbara Lanzinger, državni sekretar Albert Füracker, Harald Schwartz, okrajni glavar Martin Preuß, Franz Birkl, namestnik predsednika okrožnega sveta iz Amberg-Sulzbach, dvakratna županja mesta Kastl Monika Breunig, Hermann Römer in številni člani občinskega sveta so prisostvovali odkritju spominske plošče.

»To je dan mirnega spomina, dan za premor in premislek« je povedal župan Braun v svojem govoru. Primerno je, da človek svojim mrtvim sorodnikom in ljudem, »ki so morali neizrekljivo trpeti«, izkazuje spoštovanje. Če se kdo sprašuje, ali se moramo še vedno spominjati nacistične diktature, ta zanemarja pomen spomina. Če kdo »ne ohranja spomina na žrtve, na trpljenje in krivice, ta tudi ni navzoč in ni usmerjen v današnji čas.«

Ker prebivalec Kastla »noče potlačiti spomina in ne molči« postavlja to spominsko ploščo. Prav tako s tem izteguje roko kot “roko spomina, sprave in prijateljstva”, je še dejal župan Braun in proti profesorju Žmavcu iztegnil roko v poseben pozdrav.

Tudi Füracker je v svojih pozdravnih besedah posvetil pozornost političnemu pomenu spomina. »Pozabiti je nevarno, spominjanje je torej tako pomembno, še posebej ob prizorišču takratnih dogodkov, na kraju, kot je ta. Za takratne s silo odpeljane Slovence je bila to »nepredstavljiva krivica in žal mi je, da je ste bili vi tukaj kot nedolžni otroci izgnani iz svojih domov.« Nihče ne more zares razumeti, kako težko je bilo to travmatično izkušnjo predelati.

Zato je potrebno spomine obdržati pri življenju. »Bili smo ožigosani, bili smo fizično in psihično poškodovani,« je dejal profesor Žmavc. Trpljenja otrok ne smemo nikoli pozabiti, še pravi.

Pripis: Objavljamo prevod prispevka v HNM (Neumarkter Nachrichten), na katerega nas je opozorila gospa Alenka Puhar. V Sloveniji so izkušnjo ukradenih otrok doživeli otroci s Petrička.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Problem družbe niso toliko nacistično-fašistični zločini kot je splošna amnezija komunističnih zločinov.

  2. Nedavno pretresen gledam oddajo, ki govori o trpljenju ugrabljenih otrok med drugo svetovno vojno. To so bili otroci, praviloma partizanskih staršev, »Banditenkinder«, s katerimi so manipulirali Nemci. Zato za povojno zgodovino niso bili čista zgodba. To je razlog, zakaj se med drugo svetovno vojno o ukradenih otrocih ni veliko govorilo. Več kot 600 slovenskih dojenčkov in otrok so med drugo svetovno vojno v nemških mladinskih taboriščih prevzgajali v bodoče državljane nacistične Nemčije. Pretresljive so zgodbe otrok, ki so jih nemški okupatorji ukradli slovenskim staršem in jih poslali v taborišča, prevzgojne ustanove in v posvojitev. Večina otrok se je po vojni sicer vrnila. Pretresljivo in težko dojemljivo pa je tudi sporočilo, da vse do osamosvojitve Slovenije ti ukradeni otroci niso imeli pod starim režimom priznanega nobenega statusa žrtve. Zveza borcev jih je tedaj zavračala, ker niso prispevali k osvobodilnemu boju. Torej so bili kar dvakrat žrtev, najprej ukradeni od okupatorja, po vojni pa še zavrženi od domačih zmagovalcev in režima.
    Šele v samostojni Sloveniji pa »Banditenkinder« lahko svobodno pričujejo o svoji usodi in trpljenju.

Comments are closed.