Utrinek: Srečanje Slovencev po svetu

0
263

slovenija v svetu okrogla mizaV Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani se je 6. julija, na nedeljo Slovencev po svetu, odvijal že 21. tabor Slovencev po svetu. V organizaciji Izseljenskega društva Slovenija v svetu se je pričel z mašo v kapeli Zavoda, ki jo je vodil škof Anton Jamnik ob somaševanju izseljeniških duhovnikov ter petju dijakov iz Argentine in Kanade.

Pester program se je nadaljeval v dvorani Matije Tomca, kjer so gostje z referati poskusili odgovoriti na vodilno vprašanje zakaj smo se ravno zdaj ustavili? Rosvita Pesek je tako predstavila Jožeta Pučnika kot izseljenca, Andreja Valič-Zver prispevek izseljencev in , Renato Podbersič več desetletna prizadevanja zamejcev za samostojno slovensko državo. Andrej Vovko, ki je program kot predsednik društva Slovenija v svetu odprl, je razpravo zaokrožil s prispevkom o Francetu Dolinarju pri tem procesu.

Rosvita Pesek je na začetku razprave predstavila Pučnikovo življenjsko pot in pričela pri izjavi žene, ki je dejala: »Vse sva imela, kredit sva skoraj odplačala, lahko bi se upokojil, a takoj ko je lahko, je spakiral kovčke in šel v Slovenijo.« Pred prisilno izselitvijo v Nemčijo, ki jo je Pučnik dojemal kot osebni poraz, je bil prvovrstni disident in država ga je tako tudi obravnavala. Kaplja čez rob, ki mu je nakopala obsodbo za rušenje države in njene ureditve, za katero je bila zagrožena celo smrtna kazen, je bilo pismo, v katerem je Pučnik pozval, naj delavci v tovarnah kritično spregovorijo o svojih vsakodnevnih težavah. Po prestanih zapornih kaznih, poskusu bega in »grozljivem sistemu« v zaporu, službe doma ni več mogel dobiti, zato je odšel v tujino in najprej v Hamburgu dobil delo v ladjedelnici. Od tam se je povzpel do predavatelja na univerzi in se nekaj let dobival s sorodniki – kot mnogi drugi izseljenci – v Celovcu in Gradcu. Po Titovi smrti se je lahko vračal domov in lahko bi rekli, da je ‘vse ostalo zgodovina’.

Andreja Valič-Zver je kratko predstavila izseljeniško podporo pri procesih slovenske osamosvojitve. Pri tem je izpostavila, da slovensko zgodovinopisje o tem ne piše, predvsem z izjemo prispevkov obeh prisotnih zgodovinark. Na odnos do osamosvojitve po njenem govorijo tudi težave pri vključevanju teme o osamosvojitve v učni načrt. Sprememba v odnosu osamosvojitvene oblasti do izseljencev je bil po mnenju Valič-Zverove v prekinitvi pokroviteljskega in nadzornega odnosa, ki je prevladoval prej, ko so imeli celo dojenčki svojo nadzorno številko. Prelom se je zgodil z ustanovitvijo Svetovnega slovenskega kongresa in delovanjem Slovencev po svetu, ki so sooblikovali javno mnenje in lobirali v državah, kjer so živeli. Poudarila je tudi enotno podporo Koroških Slovencev, tako desno kot levo usmerjenih. DEMOS –u je tako uspel projekt Slovenije brez podpore ostalih podsistemov, zmanjkalo pa mu je časa in politične moči za uspešno tranzicijo, za katero je potrebno še danes delovati.

Več desetletij prizadevanj slovenskih zamejcev za slovensko samostojnost in državnost je temeljito predstavil Renato Podbersič. Zunaj meja tedanje Jugoslavije je po II. svetovni vojni ostalo okrog 150.000 Slovencev, največ v Italiji. Prav zaradi kritične mase in intelektualnega potenciala se je predvsem na tržaškem zasnovala ideja o Sloveniji kot demokratični državi – nasproti Titovi Jugoslaviji. Te ideje so se rojevale v krogu Cirila Žebota in bile žive predvsem v času obstoja cone A. Kasneje se spet obudijo konec 50-ih let z delovanjem Slovenskega državnega gibanja pod vodstvom idejnega vodje in aktivista Franca Jeze. Udba je njegovo delovanje spremljala v okviru akcije ‘Separatist’, Jeza je imel tako spremstvo 13 agentov. V Italiji je še pomemben prispevek Drage, kot dialoga treh Slovenij in odmeven obisk delegacije Demosa v Trstu, kjer so dobili podporo za osamosvojitev. Končno se je Podbersič dotaknil še Slovencev na avstrijskem Koroškem, ki so utrpeli visoko asimiliacijo, vendar predvsem preko poslanca v avstrijske parlamentu Karla Smolleta posredovali pri avstrijskih politikih za Slovenijo. Tako so leta 1987 uredili srečanje med nadškofom Šuštarjem in avstrijskimi politik.

Končno je spregovoril tudi Andrej Vovko, ki je predstavil Franceta Dolinarja, duhovnika, zgodovinarja in misleca. Kot zgodovinar je preučeval pomembne slovenske osebnosti. Znan je bil po protikomunističnih stališčih in nasprotovanju eksperimentalnim teologijam ter predvsem po dolgoletnem prizadevanju za samostojno slovensko državo.

Program tabora se je nadaljeval s kulturnim programom, kosilom in druženjem.

05 svs.png

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite