Utrinek: Rimini Meeting (2. del)

0

Rimini meeting 2013 2Objavljamo drugi del poročila o poročila s 34. Rimini meeting, enega največjih krščanskih prireditev na svetu, ki je letos potekal od 18. do 24. avgusta 2013. Prvi del objavljen na povezavi.

Kaj prebudi človeškost? – Bog je prišel k meni v taborišču.

Pričevanje novinarke in pisateljice Claire Ly, predavateljice na inštitutu za znanost in teologijo religij v Marseillu v Franciji. Svojo pot je začela kot budistka in se spreobrnila po tragediji v Kambodži; prav hoja v trpljenju jo je pripeljala h Kristusovi ljubezni. Po koncu vojne v Vietnamu so ZDA prepustile Laos, Vietnam in Kambodžo komunistom v Aziji. Kambodža je bila ranjena dežela zaradi Rdečih Kmerov, ki so izvajali poboje ljudi. Clairin mož je bil direktor banke, oče industrialec, brat politično aktiven, vse so ubili v nekaj urah skupaj z ostalimi, ki so jih razglasili za imperialiste. V Kambodži je bilo ubitih 2 milijona ljudi – ena četrtina populacije. Dva meseca noseča Claire, filozofinja in profesorica, je bila s triletno hčerko poslana v delovno taborišče, ki je bilo namenjeno »spreobrnjenju in očiščenju«. Od leta 1975 do 1977 je preživela v tem taborišču in kljub slabim obrokom, brez zdravnikov in ginekologov, rodila zdravega otroka.

Kot budistka je za nastalo tragedijo krivila Boga zahodnjakov, saj je od tam prišel marksizem.Nekoč se je med delom na riževem polju prvič jezila na Boga zahodnjakov. V trenutku očitkov je zaznala le tišino. V tišini se je v njej nekaj prebudilo, spoznala je, da žalost izgube ni doletela samo nje, temveč je trpelo veliko ljudi. V tem trenutku tišine je zaznala nežno bližino Boga. Leta 1980 je kot politična begunka prišla v Francijo, kjer se je spopadla z občutki manjvrednosti in strahu, živela je v skupnosti protestantov in katoličanov. Kuratu je bila predstavljena kot budistka. Denarja za časopise ni imela, zato ji je kurat prinašal stare časopise iz župnije, ob tem pa izločeval verske vsebine. Nekoč, zaradi naglice, mu ni uspelo odstraniti verskih vsebin, zato jo je prosil, naj to opravi sama. Takrat je v roke dobila okrožnico Janeza Pavla II. Prebiranje teksta je v njej vzbudilo intelektualno radovednost in želela je preveriti citirano besedilo, to je bil evangelij. Kurat ji je priskrbel evangelij in ob prebiranju evangelija je prišlo do srečanja z Jezusom. Nagovoril jo je Jezus, kot svoboden človek, ki je moral bežati, tako kot ona. Od 1980 je poslušala Jezusa brez strahu.

Prva izkušnja evharistije je bila zanjo nenavadna; ljudje so vstajali, sedli, zopet vstajali, …, ko pa je duhovnik dvignil hostijo in je svoj pogled usmerila Vanj je zaslišala: »Že dolgo hodim s teboj, ti pa me ne slišiš?« Videla je živega, velikega, močnega Boga. V tem trenutku se je odločila zanj, začela je s pripravami na krst in po 2 letih bila krščena v katoliški cerkvi. V gozdu Mangrovija, na mestu, kjer so bili umorjeni njeni bližnji in mnogi drugi ljudje, je zrasla roža, kot simbol – transmutacije – spremembe. Jezus je pripomogel, da je izkušnja dveh kultur zrasla v dialog, prijateljstvo in spoštljivost. Danes tako lahko skupaj gradimo novo človečnost. Kar boli človeka, boli tudi Jezusa, gledati moramo k Jezusu, saj ima v Njem človek možnost ozdravljenja.

Angleški filozof John Waters je imel osrednje predavanje, na katerem je razmišljal o govoru Benedikta XVI. v nemškem Bundestagu, kjer je papež pred dvema letoma govoril o »bunkerju« brez oken in slepoti človeškega srca. Gost letošnjega Meetinga je bil tudi kitajski filozof Tianyue Wu, ki na pekinški univerzi predava zgodovino evropskega srednjega veka in tudi Evropejce opozarja, da Evrope ni mogoče razumeti le preko Descartesa, Bacona in Huma.

Množica poslušalcev je prisluhnila ukrajinskemu filozofu Aleksandru Filonenku, ki je filozof »obraza«, »skupnosti« in »očetovstva«. Vzgajali so ga v komunističnem duhu: »Mi smo zdravi, zato ne potrebujemo bergel. Vera je le za bolnike in invalide.« Srečanje s Pavlom Florenskim (slovanskim Leonardom da Vincijem), ki je tudi v gulagu odkrival lepoto: lepoto ledu, utemeljil jezik ljudstva brez pisave, raziskoval alge …, leta 1937 pa je postal mučenec za vero. Filonenko se je vprašal: »Kaj ga je delalo tako živega?« Odgovor: odnos s Kristusom, vera. Spoznanje: »Jaz moram biti z invalidi in ne z normalnimi, ki so dolgočasni.«

Prisluhnili smo predstavitvam knjig

Najprej knjigi Afganistan – nepovratna, zgodbe padlih italijanskih vojakov v državi papirnatih zmajev novinarja Giana Micalessina.
Italijanski minister za obrambo Mario Mauro je najprej obrazložil, zakaj so potrebne mirovne operacije in zakaj gredo italijanski vojaki umirat v Afganistan. Dejal je: Življenja vojakov so cena naše svobode. Od leta 2003 so mirovne sile v Afganistanu in njihove usode (53 padlih fantov, od tega 8 italijanskih) so ključnega pomena. Njihova prisotnost je rešila 800.000 študentov, ki lahko danes študirajo, od tega je 20 % študentk. V deželi so zgradili 100 bolnišnic, več kilometrov cest, odprli nove tovarne in ustvarili razmere za življenje naroda v miru. Opozoril je, da svoboda ni zastonj in da so cena miru življenja ljudi. Pri tem ne gre za razprave in pacifizem, ampak za to, da oseba postane protagonist – glavni junak svojega življenja, ki ga daruje za druge. Tak človek je lahko zgled in odgovor na krizo, v kateri je današnji človek.

Nato pa še knjigi Davida Perilla Ne bojim se – Umrla je gotova v Jezusa in radovedna, kaj se bo zgodilo.

Predstavitev knjige je začel Francescin mož Vincenzo Caselle. Lani, 23. 8., je njegova žena odšla v nebesa, gotova v Jezusa in radovedna, kaj se bo zgodilo. Po prvi operaciji tumorja julija 2010 je mislila, da je ozdravela ter obenem slutila, da je božja prisotnost večja kot ozdravljenje, zato se je z vso svojo energijo želela potopiti v Skrivnost. Septembra 2011 so na kontrolnem pregledu opazili metastaze v kosteh, mož je jokal, ona pa se je že takrat odločila reči Bogu DA. Popoldne je šla družina v benediktinski samostan prosit za molitveno podporo. Pater Klavdij ji je dejal: »Molili bomo za čudež. Zgodil se bo čudež ozdravljenja ali pa nekaj še večjega. Prvi meseci zdravljenja so bili težki: kemoterapije, slabosti, novo zdravljenje. Bolezen se je nekoliko upočasnila in 10. 8. so se ji uresničile dolgoletne želje in skupaj z družino je odpotovala v Grčijo. Tam je vsa žarela. Po vrnitvi se je stanje poslabšalo in zdravnica je možu dejala, da ji je preostalo le še nekaj dni. Mož se je sesul, največ tesnobe je čutil, ker se je bal, da se bo sesula tudi sama. Mislil je nanjo, na otroke in ji novice sprva ni hotel povedati. Žena je vse razumela, poklicala ga je k postelji in dejala: »Bodi miren. Jaz sem zadovoljna, mirna sem in gotova v Jezusa. Ne bojim sem. Nasprotno, naelektrena sem in radovedna, kaj mi Gospod pripravlja. Žal mi je, da je tvoja preizkušnja večja od moje.« In v tistem trenutku si je mož oddahnil. Takoj je želela govoriti z otroki in jih pripraviti na odhod k Jezusu. Poljubila jih je in pobožala: »Glejte, odhajam v nebesa. To je lep kraj, zato ne skrbite. Pogrešali me boste, vem. Ampak jaz vas bom videla in bedela nad vami. Ko bom tam, mi naredite zabavo.« Otroci so bili pomirjeni. Naredila je nekaj, za kar je potrebno 50 let vzgoje. Otrokom je zapustila gotovost, ki podira vse meje, kar je največ, kar starši lahko dajo otroku. Naslednji dan je nastopila koma, ki je trajala 10–12 ur; vsi so bili z njo: otroci, starši, sestra, svak. 30 ljudi v bolnišnici jo je spremljalo z molitvijo. Ko je zaprla oči, ji je mož šepnil: »Ne boj se!« In ona njemu: »Nič me ni strah!« Njene zgodbe s tem ni bilo konec, saj še naprej spreminja osebe, ki jo spoznajo preko njenih bližnjih in sedaj tudi preko knjige.
Vsi, ki smo poslušali, smo bili ganjeni nad čudežem, ki se je zgodil v družini. Francesca je izbrala pot k Jezusu in ne pot obupa.

Pa tudi predstavitvi knjige »La legge di Re Salamone« (Zakonodaja kralja Salamona), kjer je bil v razpravah več strokovnjakov predstavljen pogled na družbeni nauk Benedikta XVI., ki se je zavzemal za dialog, pluralizem, izmenjavo idej in iskanje resnice. Razprave mnogih strokovnjakov v knjigi utemeljujejo, da Cerkev ni avtoritarna, upošteva pa človekovo naravo in razum, kar je veljavno za vse ljudi. Zakaj je danes demokracija v krizi? Mar ne predvsem zato, ker država ne ščiti pluralizma in verske svobode, temveč vsiljuje totalitaristično vizijo nevtralnosti? Obstajajo tudi meje konsenza, meje »večine«, meje, ki upoštevajo razvidna dejstva.

Zaključek

Na Meetingu so odmevale tudi besede Frančiška I.: »Pojdite na periferije sveta človeškega bivanja,« kar bo tudi geslo naslednjega 35. Meetinga, ki bo potekal od 24. do 30. avgusta 2014. Usoda nas ni pustila samih na svetu, zato iskreno vabljeni, da se udeležite te velike avanture.

Poročilo o Meetingu so pripravili: Bogdan Vidmar, Božena Rudolf in Vilma T. Stenovec.