Utrinek: Otočec 2013 in predavanje J. Zobca

otocec2013Civilna pobuda Prebudimo Slovenijo že tretje leto prireja (zdaj že lahko rečemo) tradicionalni Zbor kristjanov in ljudi dobre volje, ponovno v veliki športni dvorani na Otočcu. Letošnji zbor se bo zgodil v soboto, 19. oktobra, s pričetkom ob 9.30h in predvidenim zaključkom ob 13.30h. Zbor bo posebej naravnan na umevanje države, na naše državljanske dolžnosti, na poseben pomen avtentične slovenske zavesti in krščanstva pri vseh naših razsežnostih bivanja.

Govorci na letošnjem Zboru kristjanov in ljudi dobre volje na Otočcu bodo Jan Zobec, Aleš Hojs, Stane Granda, Joža Wakounig in Vida Čadonič Špelič. Program bodo dopolnjevali nastopi pevcev.

Jan Zobec bo na Otočcu predstavil predavanje pod naslovom Slovenija, moja (pravna in ustavno-demokratična) država, katerega uvod vam predstavljamo.

Ko razmišljam o svoji državi kot pravnik, najprej pomislim na ustavo – na Ustavo kot emanacijo vseobsegajočega nacionalnega soglasja o bistvenih in za obstoj naroda nujnih aksioloških prvinah, na katerih je utemeljeno sobivanje državljanov in državljank. Zato bom najprej spregovoril o pomenu ustavnosti, o slovenski ustavni identiteti, o njenih izvorih, o temeljnem ustroju ustavnega reda, njegovem trajnem, neusahljivem in neodtujljivem jedru, o razkoraku med ustavno deontologijo in slovensko ontološko dejanskostjo in o svojem pogledu na reševanje krize, ki jo preživljamo, in ki je, upam si reči, kriza ustavnosti.

Ustavnost

Zakaj torej najprej o ustavi, zakaj ne o pravu, ko je vendar pravo tista, na prvi pogled neotipljiva sila, ki neko agregacijo posameznikov naredi družbo (ubi socio ibi ius), in ki iz Hobbesovega stanja vojne vseh zoper vse (bellum omnium contra omnes) ustvari prapogoj za človeka vredno življenje in hkrati zagotovi prvi temelj, ki omogoči razvoj človeške družbe. Hobbesov koncept je treba vzeti samo kot teoretično prispodobo. Težko si je namreč zamisliti, da bi bilo predpravno stanje vojne vsakogar zoper slehernega statično in trajajoče. Slej ko prej se je končalo z zmago in s podreditvijo fizično premaganega zmagovalcu, ali do vojne niti ni prišlo, ker se je šibkejši že vnaprej predal in priznal premoč fizično močnejšega (kot je to v živalskem svetu). Premaganec – obvladovanec (fizično šibkejši) se je podredil volji in pravilom igre fizično močnejšega zmagovalca. Samo navidezno so bila ta pravila igre pravo. Bila niso namreč nič drugega kot v ukaze spremenjena vsakokratna in trenutna volja diktatorja. Obvladovanec se jim je podrejal samo do trenutka, ko se je razmerje moči zamenjalo. Da je tako stanje v vsem svojem bistvu nepravno, nasprotno temeljni premisi, iz katere je izpeljan postulat »non sub homine, sed sub Deo et lege«, ni treba posebej utemeljevati. Njegova, se pravi zmagovalčeva, zavojevalčeva in zaradi grožnje z uporabo njegove (privatne) fizične sile, ustrahovalčeva volja je bila “zakon” – in tako kot on, samodržec ni bil podvržen nobenim omejitvam, je bila tudi njegova volja, ki se je bila izenačila z zakonom, neomejena, nenadzorovana, predvidljiva pa samo toliko, kot sta bila predvidljiva razvoj in spreminjanje te njegove volje (ali drugače, kolikor mu je bilo mogoče voljo in želje brati iz oči). Obvladovani tedaj niso bili podvrženi pravu, ampak njegovi volji. Tudi če je bila milostna, je bila taka zato, ker je on tako hotel, ker se mu je pač tako zazdelo – in dokler se mu je.

Več: Prebudimo Slovenijo