Utrinek: O čem razmišljaš, Antigona?

1
301
Foto: Resnica in sočutje.
Foto: Resnica in sočutje.

Letošnje šolsko leto želimo v Zavodu sv. Stanislava obeležiti kot leto spomina, saj se spominjamo 100 let začetka prve in 70 let konca druge svetovne vojne, ko je tudi naš zavod občutil kruto usodo obeh svetovnih spopadov ter bridko izkušnjo totalitarizmov prejšnjega stoletja. Preko različnih projektov želimo poglobiti zgodovinski spomin, zato da se kaj podobnega v prihodnosti ne bi več ponovilo. V sodelovanju s civilnodružbeno pobudo Resnica in sočutje smo v četrtek, 12. februarja, ob 18. uri odprli veliko likovno razstavo »O čem razmišljaš, Antigona?«, na kateri sodeluje 26 znanih slovenskih likovnih umetnikov.

Zelo nagovarjajoč uvod v odprtje razstave je pripravil Lado Jakša s pretresljivo multivizijo na podlagi razstavljenih likovnih del in glasbeno improvizacijo, nato pa je zbrane pozdravil v. d. direktorja Zavoda sv. Stanislava mag. Gregor Celestina, ki je predstavil usodo zavoda v usodno zaznamovanih časih preteklega stoletja, naglasil, zakaj je razstava v prostorih zavoda in pri tem poudaril, da »so v zvestobi preživeto trpljenje in iz ljubezni darovana življenja postala seme upanja in blagoslov za Zavod in za narod. Iz spoštovanja njihove daritve se dviga možnost osvobojenja, osvoboditve od krivde in pogleda v novo življenje, ki klije. Bratje in sestre naju vabijo, da se kot prvi kristjani, ki se niso ustavljali ob režiserjih Kristusovega križa, tudi midva k dogodkom slovenskega velikega petka ne vračava več z grenkobo, maščevalnostjo, sovraštvom in nasiljem, ampak s spominom na odrešenje: na odrešenje tistih, ki so želeli iz svoje žrtve narediti dar, in tistih, ki se jim po tem daru odpirajo vrata Vstajenja. To je najina naloga.« Zahvalil se je vsem umetnikom za dragocen ustvarjalni prispevek, da nas preko likovnih podob vabijo k poglobitvi zgodovinskega spomina, da bi še odločneje zaživeli iz darovane žrtve naših očetov.

Dr. Jožef Muhovič, ki je skupaj z Jiřijem Kočico, Matejem Metlikovičem in Jožetom Bartoljem član strokovnega odbora civilnodružbene pobude Resnica in sočutje pri postavitvi razstave, je predstavil zasnovo in namen te velike razstave, ki »skuša na likovni način prestreči in dokumentirati odmeve »prapoka«, ki ga v novejši slovenski zgodovini predstavlja čas med drugo svetovno vojno, predvsem pa čas neposredno po njej. /…/ Umetniška dela namreč zmorejo tudi iz »plesni« zla sintetizirati »penicilin« samozavedanja in neke posebne samo-zavesti, ki nastane, ko lahko eksistencialno preizkušani in »stisnjeni človek « s pomočjo oblik, ki jih likovni ustvarjalec proizvede, »v drugem branju« tako rekoč, doživljajsko in čustveno sprejme svojo življenjsko realnost in ji skozi sliko, skulpturo ali instalacijo odkrito … pogleda v oči. Končno brez »sence na duši«, kot bi dejal pesnik Janez Bernik. To pa ni majhna stvar.«

Z arijo iz Bachovega Matejevega pasijona (Erbarme dich Gott) so odprtje obogatili profesorji zavodske glasbene šole – sopranistka Barbara Tišler, čembalistka Vlasta Doležal Rus in violinist Drago Arko; izbrana arija je v pasijonu na mestu, ko se Peter pokesa in razjoka, ker že tretjič zataji Jezusa in prosi: »Usmili se me, moj Bog, zavoljo mojih solza. Ozri se name, glej, moje srce in oči bridko jokajo tu pred teboj.«

Ob koncu je dr. Tomaž Erzar spregovoril še o poslanstvu civilnodružbene pobude Resnica in sočutje, ki želi po sedemdesetih letih vzpostaviti proces dokončnega slovesa od druge svetovne vojne ter z njo povezane državljanske vojne in povojnega nasilja ter odpreti prostor

svobodnega, varnega in iskrenega medosebnega življenja. Pobuda je zamišljena kot širok družbeni projekt različnih področij (od likovnega, literarnega, gledališkega in glasbenega do okroglih miz in projektov), ki naj nas spodbudijo k bolj tenkočutnemu razmisleku o času, v katerem živimo.

Razstava je na ogled v Kregarjevem in Meršolovem atriju do 10. aprila 2015.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Umetniki iz civilnodružbene pobude “Resnica in sočutje” zaslužijo priznanje in zahvalo za to umetniško podstat ob prizadevanju za dostojen pokop žrtev revolucijskega nasilja.
    Postni čas je idealen za poglobitev vprašanja “o čem razmišlja, Antigona” ob razstavi v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu.
    Priporočljivo bi bilo združiti tudi “postavitev sedemdesetih golobov miru na Brezjah” z to razstavo in organizirati skupinske obiske civilnodružbenih gibanj iz Cerkve, ki jih je 39 in v pogovoru združiti prizadevanje z gibanjem “Resnica in sočutje”, ki si prizadeva, da ob 70.letnici konca druge svet. vojne, vzpostavimo miroljubno, strpno, na resnici in sočutju temelječe življenje v naši državi. Kajti kruti čas se že ponavlja in udejanja v sedanji družbi.!(Glej pohvalen komentar ob postavitvi 70. golobov miru na Brezjah )!
    Žalostno je dejstvo, da kljub okroglim mizam o pokopu žrtev revolucije ni nikakršnega soglasja v okviru dolžnih organizacij za dostojno ureditev te civilizacijske naloge.(NSZ, Komisija za morišča-grobišča, politične stranke ???!!!)
    Mogoče bo ta razstava in tozadevni pogovori pripomogli, da se rešimo oklepa zla in krutosti v sedanji družbi. To je nujno in potrebno, zato hvala umetnikom, ki lahko na sočuten način premikajo srca za dobra dejanja.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite