Utrinek: MOVE.ING – “Ples je en sam” (FOTO)

0
Foto: Patricija Belak.
Foto: Patricija Belak.

Sanje mladega dekleta, da bo nekoč balerina, se v trenutku razblinijo, ko v trgovini kupuje baletne čeveljce in se zaveda, da bo to malo težje, saj je na invalidskem vozičku. A želja tudi leta pozneje ne usahne in tako se nekega večera vseeno znajde na plesu, kjer pa sramežljivo stoji ob strani in se spominja poloma, ko je na sestrini poroki hotela plesati, pa so se ji vsi smejali. 

(odlomek iz scenarija plesne predstavi MOVE.ING)

Po dvoletnih pripravah se je v torek 28. oktobra v Kinu Šiška premierno predstavil MOVE.ING, dramsko-plesni projekt članov Društva študentov invalidov Slovenije in poklicnih baletnikov, pod režijo Borisa Cavazze in v sodelovanju s številnimi umetniki. V glavnih vlogah so nastopile plesalke in avtorice besedil (Tjaša Urbanc, Ines Golobič, Ana Razboršek, Lea B. Urankar, Mojca Škrbec, Aida Demiri, Barbara Šamperl, Helena Razpotnik, Maja Jakovljevič) z baletnicami ter baletniki. Za koreografijo so poskrbeli Goran Bogdanovski, Andrej Novotny in Klemen Pirman, medtem ko je doživeto moderno elektronsko-rokovsko glasbeno spremljavo napisal Damir Avdić. Za posebno doživetje svetlobnih efektov sta poskrbela kostumografija Tine Kolenik in mojster luči Andrej Petrovčič.

V ospredju plesne predstave MOVE.ING so intimne zgodbe o človeškaga duha, ki hoče, hrepeni in se izraža v gibih telesa, s katerimi išče stik s sabo in drugim. Na odru se v estetiko prepletata dva svetova, svet baletnika in svet gibalno ovirane osebe. Različna svetova še poudari kostumografija, ki kaže na izrazite fizične predispozicije baletnikov. Vendar je “ples en sam, ne moj ne tvoj.” V njem je mogoče zaslutiti sprejetost, da je dobro, da si. Ples prerašča omejitve, tiste telesne in tiste v glavi, izginejo razlike in razdalje. V tistem trenutku se izpolnijo tudi sanje, ki so se nekoč zdele nedosegljive.

Plesna predstava MOVE.ING gledalcu približa človekovo hrepenenje po izražanju in medsebojni bližini, ki je močnejše še od tako izrazitih fizičnih omejitev.

Foto: Patricija Belak (blog Articija).

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.