Utrinek: Marijino vnebovzetje in bogoslužja

42

Brezijanska MarijaNajvečji cerkveni Marijin praznik, ki se ga praznuje 15. avgusta, je Marijino vnebovzetje. Praznik Marije Device so v jeruzalemski Cerkvi začeli obhajati že kmalu po koncilu v Efezu leta 431 po Kr. in ga povezovali z Marijinim odhodom s tega sveta. Čeprav Marijino vnebovzetje sodi med najstarejše Marijine praznike (prve omembe segajo še v obdobje pred 4. st. po Kr.), je papež Pij XII. (1939–1958) versko resnico o Marijinem vnebovzetju slovesno razglasil šele leta 1950 z apostolsko konstitucijo Munificentissimus Deus. Številne cerkve po svetu – od mogočnih katedral do vaških in božjepotnih cerkvic – izpričujejo stoletno vero v Marijino vnebovzetje.

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.

V Sloveniji je Mariji posvečenih veliko župnijskih, podružničnih, zlasti pa božjepotnih cerkva in kapelic, zato je Marijino vnebovzetje v našem verskem izročilu globoko zakoreninjeno. Katoliška in Pravoslavna Cerkev ta praznik obhajata na isti dan.

V preteklosti so ljudje na ta dan veliko romali. Romanja imajo globlji verski pomen zato, ker verujoče spominjajo, da je naše celotno zemeljsko življenje pravzaprav romanje, katerega cilj je večno življenje v nebesih.

Marijino vnebovzetje je praznik upanja, saj nam sporoča, da je Marija dosegla polnost življenja v večnosti. To dejanje predstavlja napoved vstajenja mrtvih, ki ga bomo ob sodnem dnevu deležni vsi ljudje.

Marijino vnebovzetje pomeni poklon ženi, saj je Bog Marijo, ženo in mater, poveličal v nebesih. Katoliška Cerkev s praznovanjem tega praznika poudarja dostojanstvo in poklicanost vsake žene.

Praznovanje Marijinega vnebovzetja nas želi spomniti tudi na to, da sta v življenju pomembni tako materialna kot duhovna sestavina, tako zemeljsko kot večno. Krščansko versko izročilo uči, da si s prizadevanjem za zemeljski napredek posameznik pripravlja večno bivanje. Marijino vnebovzetje v vernikih poglablja upanje, da je z življenjem po Marijinem vzoru želeni cilj bivanja pri Bogu dosegljiv za vsakega vernika.

Bogoslužja

Televizijski prenos maše na praznik Marijinega vnebovzetja

Na prvem programu Televizije Slovenija bo v četrtek, 15. avgusta 2013, ob 10.00, neposredni prenos maše iz župnijske cerkve sv. Marije Zvezde v Novi Štifti pri Gornjem Gradu, ki jo bo daroval msgr. Franci Trstenjak.

Slovenski škofje bodo pri mašah na praznik Marijinega vnebovzetja obnovili izročitev slovenskega naroda Mariji, kar so prvič storili leta 1992.

V torek, 13. avgusta 2013, na predvečer Marijinega vnebovzetja, 14. avgusta 2013 in na sam praznik, 15. avgusta 2013, bodo slovesne maše po navedenem razporedu.

Škofija Celje

V župnijski cerkvi sv. Marije Zvezde v Novi Štifti pri Gornjem Gradu bo v sredo, 14. avgusta 2013, ob 19.00, slovesno mašo daroval ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik.

V župnijski cerkvi Marijinega obiskanja v Petrovčah bo v četrtek, 15. avgusta 2013, ob 10.00, slovesna maša, ki jo bo daroval celjski škof Stanislav Lipovšek. Maše bodo še ob 06.30, 08.00, 12.00 in ob 19.00.

V župniji Sv. Rok ob Sotli, (Dobovec, Rogatec) bo v četrtek, 15. avgusta 2013, ob 18.00, slovesna maša, ki jo bo daroval celjski škof Stanislav Lipovšek.

Škofija Koper

V podružnični cerkvi sv. Marije d’Alieto v Izoli se bo že v torek, 13. avgusta 2013, ob 19.30, začela 9. procesija z barkami s strunjansko Marijo ob 501-letnici prikazanja v Strunjanu in ob prazniku Marijinega vnebovzetja. Kip Marijinega prikazanja bodo prepeljali v cerkev. Ob 20.00 bo maša in pete litanije Matere Božje.

V podružnični cerkvi sv. Marije d’Alieto v Izoli se bo ob v sredo, 14. avgusta 2013, ob 17.00, začela 9. procesija z barkami s strunjansko Marijo ob 501. obletnici prikazanja v Strunjanu. Slovo in začetek procesije bo vodil koprski škof Jurij Bizjak. Ob 18.00 se bo v Strunjanu začel program na prostoru za mašo. Ob 18.30 bo na pomolu pri restavraciji Salina v Strunjanu sprejem in procesija z Marijinim kipom do cerkve Marijinega prikazanja.

V župnijski cerkvi Matere Božje (Marijinega prikazanja) v Strunjanu bo v okviru 9. procesije z barkami s strunjansko Marijo ob 501. obletnici prikazanja v sredo, 14. avgusta 2013, ob 19.30, blagoslov oltarnega prta iz unikatnih čipk. Gre za darilo 400 slovenskih mojstric in mojstrov klekljanja strunjanski Mariji. Sledila bo slovesna maša z ljudskim petjem, ki jo bo daroval koprski škof Jurij Bizjak. Ob 20.30 bo procesija z lučkami do strunjanskega križa, kjer bo molitev za ribiče in pomorščake. Ob 21.30 bo prikaz dokumentarnega filma Ubalda Trnkozcya z naslovom Marijin prt – bela nitka povezovanja. V cerkvi Marijinega prikazanja bo sledilo celonočno bdenje in molitev.

V župnijski cerkvi Matere Božje (Marijinega prikazanja) v Strunjanu bo v okviru 9. procesije z barkami s strunjansko Marijo ob 501. obletnici prikazanja v četrtek, 15. avgusta 2013, ob 7.00 maša. Maše bodo še ob 08.30 v italijanščini, ob 10.00 in 12.00 v hrvaščini. Maša ob 18.00 bo dvojezična; potekala bo v slovenskem in italijanskem jeziku.

V romarski cerkvi Matere Božje Tolažnice žalostnih v Logu pri Vipavi bo v četrtek, 15. avgusta 2013, ob 10.00, mašo daroval koprski škof Jurij Bizjak.

V romarski cerkvi Marijinega vnebovzetja na Sveti Gori bo v četrtek, 15. avgusta 2013, ob 10.00, mašo daroval upokojeni koprski škof msgr. Metod Pirih. V stolni cerkvi Marijinega vnebovzetja v Kopru bo maševal ob 19.00.

Nadškofija Ljubljana

V narodnem svetišču Marije Pomagaj na Brezjah bo v četrtek, 15. avgusta 2013, ob 10.00, praznično mašo daroval ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik. Maše bodo še ob 07.00, 08.,30, 17.00 in 19.00.

Odprtje razstave Staneta Kregarja in praznovanje v župniji Dravlje.

Nadškofija Maribor

V župnijski in romarski cerkvi Marije Zavetnice na Ptujski Gori bo v sredo, 14. avgusta 2013, ob 19.00, molitvena ura. Mašo ob 20.00 bo daroval celjski škof Stanislav Lipovšek.

V romarski cerkvi Marije Zavetnice na Ptujski Gori se bo v četrtek, 15. avgusta 2013, s polnočno mašo začelo molitveno bdenje, ki bo trajalo do jutra. Maše bodo ob 06.30, 8.00, 10.00, 12.30, 16.00 in 19.00. Ob 09.00 bo molitvena ura. Po maši ob 10.00, ki jo bo daroval minoritski provincial p. Milan Kos, bodo pete litanije Matere Božje.

Škofija Murska Sobota

V župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Turnišču bo v sredo, 14. avgusta 2013, ob 17.00 molitvena ura za mladino, ob 18.00 pa maša za mladino. Ob 20.00 bo maša za zakonce, sledila bo procesija z Marijinim kipom in celonočno bdenje. Maša bo tudi ob 24.00.

V župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Turnišču bo v četrtek, 15. avgusta 2013, ob 10.00, mašo daroval murskosoboški škof Peter Štumpf. Maše bodo še ob 05.00, 06.00, 07.00, ob 08.00 v madžarščini, 17.00 in 19.00. Škof Štumpf bo ob 15.00 mašo daroval v klariškem samostanu Marije Matere Cerkve v Turnišču.

Škofija Novo mesto

V župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Fari pri Kočevju bo v sredo, 14. avgusta 2013, ob 18.00, ob praznovanju 650-letnice župnije somaševanje vodil škof Andrej Glavan.

V župnijski cerkvi sv. Mihaela Čatež – Zaplaz se bo v sredo, 14. avgusta 2013, ob 20.00, začela procesija z baklami na Zaplaz. Ob 21.00 bo v podružnični in romarski cerkvi Marijinega vnebovzetja na Zaplazu mašo daroval kardinal Franc Rode.

V podružnični in romarski cerkvi Marijinega vnebovzetja na Zaplazu bo v četrtek, 15. avgusta 2013, ob 10.00, mašo daroval novomeški škof Andrej Glavan. Maša na Zaplazu bo še ob 16.00.

V župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Fari pri Kočevju (Kostel) bo v četrtek, 15. avgusta 2013, ob 10.00, mašo daroval kardinal Franc Rode. V omenjeni župniji bodo v teh dneh obeleževali 650-letnico župnije.

Vir: Urad za stike z javnostjo SŠK


42 KOMENTARJI

  1. **Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.**

    Ah, ah, ah, tale apokrifna “evangelija” ne pijeta vode. Dejstvo je, da je rimski škof sv. Gelazij prištel leta 500 Prehod blažene Device Marije med prepovedane spise, eden od njegovih naslednikov Hormizd pa je to še enkrat potrdil! Kako se lahko nekdo sklicuje na nek očitno nezanesljiv psevdepigraf? Ste pozabili na Gelazija in Hormizda? Janez Damaščan ne sodi v prva stoletja krščanstva, saj je živel v 7. in 8. stoletju, ko so njegovo rodno Sirijo že krepko držali v rokah Arabci. Efrem Sirski iz 4. stoletja utegne edini podpirati vašo tezo, čeprav tudi v zvezi z njim kroži precej psevdepigrafov. Efremov sodobnik Epifanij iz Salamine (blizu današnje Famaguste na Cipru) je natančno poizvedoval o okoliščinah konca Marijinega zemeljskega življenja, o čemer so tedaj že krožile različne govorice. Ampak na koncu je mož ugotovil, da o koncu Marijinega zemeljskega življenja ni nič znanega. Timotej Jeruzalemski pa je oseba, ki ji sicer izročilo pripisuje neke spise, čeprav niti ni čisto jasno, ali je ta oseba sploh kdaj obstajala.

    Toliko o zanesljivosti omenjenih pisnih virov in njihovih interpretacij!

  2. Obstaja pet vrst žalitev in kletev proti Marijinem Brezmadežnemu Srcu.
    1. Kletve proti Brezmadežnemu Spočetju;
    2. Kletve proti njenemu Devištvu;
    3. Kletve proti njenemu božjemu materinstvu z nepriznavanjem nje kot Matere vseh ljudi;
    4. Kletve tistih, ki skušajo javno v srca otrok polagati brezbrižnost, prezir ali celo sovraštvo do te Brezmadežne Matere;
    5. Kletve tistih, ki jo neposredno žalijo v njenih svetih podobah.

    http://ad-dominum.blogspot.com/2013/08/zakaj-je-prvih-sobot-prav-pet.html

  3. Tole o virih me je presenetilo.
    Mislila sem, da je bilo vse o Marijinem vnebovzetju dolgo bolj ali manj ustno izročilo.
    Bi kdo kaj več pojasnil? Kako je s temi viri, ki jih Dizma komentira?

    • Ta besedila uvrščamo med gnostična besedila, ki uradno niso del Biblije. Koliko so verodostojni, težko rečemo.

      Je pa zanimivo, da se nanje sklicuje Dizma, kajti ravno protestanti so tisti, ki se sklicujejo striktno in samo uradno Biblijo.

      Nekateri protestanti ne priznavajo niti Devterokanoničnih knjig.

      Tisto, kar pa je bistveno, pa je, da tudi gnostični zapisi ne pišejo nič takega, kar bi resno ovrglo katero koli različico krščanske vere, pač pa včasih pojasnejo od kje prihaja kakšno ustno izročilo, na kar se sklicuje tudi Katoliška Cerkev.

      • Alojz, hvala!

        Jaz vse pogosteje mislim, da velikokrat poudarjamo razlike med nami – lahko bi pa iskali to, kar nas povezuje. (Še sama sem napisala o Mariji, Dizmov prispevek na blogu prinaša malo drugačen pogled na Kano Galilejsko, kot je tudi možen …)

  4. Pri nas v Sloveniji razlike poudarjajo predvsem tisti, ki sovražijo kristjane, protestanti, ki jih je v Sloveniji le za vzroec, pa le uporabljajo kot priročno orodje.

    • Alojz!
      Enkrat sem poslušala pogovor protestantov med seboj, niso me poznali, niso vedeli, da sem katoličanka. Pogovarjali so se o trapastih stvareh katoličanov. Po njihovem govorjenju sem videla, da pristopajo pravzaprav z neznanjem … zato sem se oglasila in pojasnila par stvari. Recimo o spovedi so imeli samo zadržke. Človek, ki spoved pozna, ve o njej tudi kaj drugega …

    • In potem so kar stekli k spovedi.
      Ana, ali vi nimate nobenih zadržkov do protestantske veroizpovedi, kar vse sprjemate in prav razumete?

      • Tone, zadržke?
        No, poslušam, kakšne stvari čutim blizu, druge daleč.
        Ampak blizu čutim ljudi, ki živijo pošteno po svojih spoznanjih … Samo vero “kot obliko” jemljem bolj kot način življenja in ne kot pot samo – razen če je človek ves preplavljen z živo vero.
        Ko govorim s protestanti ali pa s katoličanom ali pa s komerkoli pač, si želim predvsem, da najdemo tisto, kar je res vrednota – in marsikaj je, kar vsem nam pomeni vrednoto.
        Ali je človek pripadnik kakšne Cerkve ali druge vere ali pa nobene, je pa predvsme del posameznikove poti … Po moje.

        Pred kratkim sem prebrala knjigo Pripoved ruskega romanja. Zanimiva!

        Vse dobro!

      • Tone! Ni komentarja, ki sem ga napisala.
        Bom pa zdaj čisto kratka: Vse ljudi “dobre volje” kar lahko sprejemam. Malo težje sprejemam arogantne, nesramne, hinavske. In vse to ni omejeno glede na verne ali neverne ali drugače verne …
        Pomembno je to, da vendar najdmo to, kar nas združuje in povezuje.

        • Ana Kos, zelo dobri komentarji, podpišem vse!

          Tone: mislim, da je problem nestrpnosti med vernimi in nevernimi postal bolj očiten s pojavom t.i. novega ateizma, ki je do vernih začel pristopati ponižujoče, izključevalno, žaljivo in zasmehujoče. In nato marsikateri vernik v samoobrambi reagira neprimerno, agresivno, žaljivo, kar mu kot verniku seveda absolutno ne pritiče. Osebno integriteto lahko veren posameznik brani tudi na drugačen način.

          • Rok, 🙂

            Mislim, da sem se slabo izrazila, pa naj bo …
            Vem, da je vera tisto, kar nas cele oblikuje in spreminja.
            Sama se pogosto najdem v kakšnem citatu iz Svetega pisma, ga začutim … vem, da smo v božjem objemu … vendar sem prepričana, da mora vsak človek iskati svojo pot – in ji zvesto slediti.
            Samo upamo lahko, da ne bo preveč “bluzil”.

            Kar naprej ob tem mislim na enega otroka od verouka … Po enem od staršev ni katoličan in doma živijo nekako “široko” vero :-))) Meni se zdi, da je to to! Koliko mi pomeni to, da otrok rad prihaja in da se razumem z njegovima staršema, marsikakšno smo že rekli.
            In ob kakšnih temah večkrat pomislim, kako bi rekli pri verouku “druge” vere. Jaz želim podati otrokm široke osnove, velike trdne temelje …
            Recimo, katoličani veliko damo (no, ne vsi) na svetnike, protestanti pa ne.
            In ob svojem veroučencu velikokrat pomislim na to.
            Dejstvo je, da včasih res svetniki in Marija zasenčijo samega Stvarnika …

            No ja … Različne poti imamo … in prav je, da se podpiramo v dobrem, da osvetljujemo poti, nikakor pa nikogar ne silimo po “edini možni” poti.

            Vse dobro želim!

          • Mislim, da ni zdravo preveč na široko živeti vere.

            V dnevniku svete Favstine Kovalske Jezus od nje zelo jasno pričakuje zvestobo in pokornost do nadrejenih, pa čeprav nadrejeni nimajo vedno prav. Meni je to dalo zelo misliti.

            To vprašanje je zelo aktualno v današnjem času, ko ne vemo, koliko lahko naši katoliški eliti sploh še zaupamo. Ampak, če si začne vsak razlagati stvari po svoje, bo zelo hitro nastala anarhija in popolno razsulo.

            Zato menim, da je treba zlasti v teh kritičnih časih najprej ostati zvest in nato po svojih močeh pomagati oblikovati našo cerkev, da bo spet normalna.

            Taki moramo biti v odnosu do sebe, hkrati pa moramo biti odprti do drugih, kot opisujete v vašem komentarju.

          • Rok, prvič slišim za t.i. novi ateizem. Pojma nimam, kaj bi to lahko bilo.
            Preberite si Ateizem je vera, članek na tem portalu. Do ateistov se obnaša ponižujoče, izključevalno, žaljivo in zasmehujoče. Ima jih za nekaka nedonošena, zmedena in nesrečna bitja, ki se svoje vernosti ne zavedajo. Če se s tistim, kar tam piše, lahko strinjate, potem se ni o čem pogovarjat. Dejansko ste verniki izključujoči.

          • Preden preveč obsojaš vernike, upoštevaj, da smo tudi verniki le ljudje s svojimi čustvi – in nam tudi kdaj popustijo živci.

            Nikakor se namreč ne strinjam s to večno samokritiko, kako nismo nikoli dovolj dobri in kako bi morali biti idealni.

            Jezus ni učil nič takega. Njegovi apostoli, ki so imeli zelo različne karakterje, pa dokazujejo, da smo taki kot smo, čisto dovolj dobri.

          • Ne Tone, nismo verniki izključujoči. Članek pove bistvo ateistov – imate se za nekaj več, dejansko pa je v ateizmu precej religioznih elementov.

      • Na mojem zaslonu je tudi predhodni komentar. Lahko se samo strinjam z vašim razmišljanjem, kar se da razbrati tudi iz mojih komentarjev. Zato bi bilo bolj koristno, če bi se o tem pogovorila z Alojzom in drugimi, ki svojo vero zagovarjajo precej nestrpno in izključujoče, mene kot deklariranega ateista pa razumejo kot napadalca in sovražnika.

        • Tone!

          Ja, kasneje se je našel tudi prejšnji komentar, začasno je pa izginil. 😉

          Če skušamo živeti z vsemi ljudmi, poslušamo vse ljudi …

          Nestrpnosti je veliko, vsepovsod.
          Oja, tudi v cerkvi in v Cerkvi. 😉

          Večkrat pomislim, kako je rekel en duhovnik, ki so ga zelo opravljale ene gospe, ki pa so bile vsak dan pri maši.
          Vprašala sem ga, kako mu je vse te dame videti v cerkvi pred seboj.
          In kaj je rekel?
          Tole: “Pomislim, kakšne bi bile šele, če ne bi bile vsak dan pri maši!” :-)))

          Včasih imam koga čez glavo … pa vendar … Ne sodite, da ne boste sojeni … Tako je naročil Jezus.
          Pa ni vedno lahko … in meja med sojenjem in nesojenjem je včasih minimalna …

          Vse dobro želim!

        • Tvoj problem Tone je v tem, da samo zato, ker razmišljamo drugače kot ti in ne maramo komunizma, nam lažnivo pripisuješ nestrpnost.

          To, da poveš resnico, še ni nestrpnost. Ti si nestrpnež, ne pa sovražnik.

        • Vendarle se bom obregnil ob vašo sicer duhovito anekdoto, ob izjavo duhovnika: “Pomislim, kakšne bi bile šele, če ne bi bile vsak dan pri maši!” Na videz nedolžna izjava skriva v sebi vzvišenost in omalovaževanje. Saj je vendar ogromno gospa, ki ne hodijo v cerkev, pa niso opravljivke. Župnikove bi verjetno bile, če ne bi hodile v cerkev, celo manj opravljive, saj je tisto, kar je pri duhovniku lahko predmet opravljanja, v laičnem svetu vsakdanje in nezanimivo. K opravljanju jih lahko spodbuja samo okolje, v katerem se nahajajo.

          Pripadnost veri (ne vera) lahko človeka resno osebnostno poškoduje. Izjava: ateist je, pa vendarle pošten, kaže na tako poškodovanost. Slepota, zvišenost, aroganca, napuh. Človek, ki meni, da samo vera ali samo ena vera omogoča polno življenje, je duhovni invalid. Tega bi se vi kot veroučiteljica morali zavedati.

          • Tone, jaz sem tisto anekdoto sprejela tako, kot je bila izrečena, z nasmehom tega župnika. Čisto mogoče je pa slišati med vrsticami vse mogoče. Ampak besede lahko zavajajo, tisto med vrsticami pa tudi.
            Poznala sem tiste gospe …

            Hvala za namig, odslej bom tudi to zgodbico gledala tudi drugače.
            (Vem pa, da tisti duhovnik ni imel nič vzvišenega in slabega v mislih …)

          • Ana, poskusite bolj pozorno prebrati, pa boste videli, da nisem pisal ne o tem župniku, ne o tej anekdoti, samo uporabil sem jo, da sem opozoril na nek vidik vere in vernosti, ki je verniki nočejo ali ne morejo uvideti. Pa bi bilo dobro, če bi jo, tako za njihovo vero, predvsem pa za sožitje različnosti. Verjamem, da župnik ni nič napačnega mislil. Problem je ravno v tem, da se mu zdi samoumevno, da je človek avtomatično boljši, če hodi v cerkev. Kar pa ni res. Temu jaz pravim osebnostna poškodovanost, če vernost komu preprečuje, da bi uvidel to preprosto in vsakdan preverljivo dejstvo.

  5. J.,
    hvala za opomnik!

    Take stvari se tudi sama sprašujem – o ravno prav. O svobodi, ki jo naj bi živel vsak človek – vendar je res svoboda v najlepšem pomenu besede in ne hoja po drugih ali pa utesnjenost.
    Sicer je vsak dan nov dan in so nove odločitve.
    Kolbe je bil izredno pokoren predpostavljenim. Meni ni težko biti pokorna, kadar čutim, da gre za dobro.
    Sicer pa dvomim v vrednost biti pokorna za vsako ceno – zaradi “črke postave”.
    Kolikokrat sem se že vprašala, kaj je tisto, za kar se je res vredno boriti, izgubiti življenje …
    Katoliška vera?
    Koliko se pokrivata vera in ljubezen?
    Ali ni ljubezen največ? Vera, upanje in ljubezen tesno skupaj. (Če pa bi ljubezni ne imel, nisem nič … Tako pravi apostol Pavel.)
    Ali ni ljubezen prva zapoved?
    Vem: Če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu.
    No, samospraševanja so dan za dnem v teh mejah moje svobode.
    Sicer pa: ja, mnogokrat je pametno hoditi ob markacijah. Te zagotavljajo pot, ki jo je precej varno že prehodilo nekaj ljudi.

    Vse dobro!

    P.S.: Širina je strpnost. V naši družbi je veliko lažne strpnosti. Ki postane zelo hitro nestrpna.
    Strpnost ne pomeni popuščanja, vrednote so vedno vrednote.

  6. Jaz ostajam zvest katoliški cerkvi tudi zaradi naslednjega:

    Jezus je rekel apostolu Petru, ki ni bil ravno nek ideal:
    “Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala”

    Papež Frančišek.

    V zadnjem času zlasti med mladimi postaja zelo popularna Teologija telesa, zapuščina papeža Janeza Pavla II.
    Tole v katoliški veri odpira čisto nov pogled, ki je bil dolgo zakrit:
    http://iskreni.net/dom/knjige/2003-povej-mi-kako-jes-in-povem-ti-kako-se-ljubis-1-del.html

    • Nikoli nisem razumel tega zaničevanja apostolov. Ah, saj so bili samo apostoli. Peter celo papež. Ah, ta papež, ki je zatajil Kristusa. Ali res ni zadaj nobene globine? Ali smo res danes vsi sami junaki, ki ne bi nikoli zatajili Kristusa?

      • Zdravko, ravnokar sem napisala to, kako je Jezus trikrat isto vprašal Petra … Da je lahko popravil svoj greh, trikratniu greh, trikratno zatajitev?

        Kolikokrat zatajim jaz …?

      • Tukaj ni nobenega zaničevanja. Kljub temu, da se je izkazal za nestanovitnega, mu je Jezus zaupal tako pomembno nalogo. To apostola Petra in z njim cerkev kvečjemu še bolj približa nam, navadnim ljudem.

  7. J., meni je posebej ljubo tisto, ko Jezus trikrat vpraša Petra, če ga ima rad …

    Spolnost je velik dar – in je sveta. Ja, je nadnaravna – če je v ljubezni in zvestobi.
    Prav tole z iskreni.net sem si pripravila, da delno predstavim na svojem blogu. Večkrat sem se delno že dotaknila take in podobne tematike – tako zelo si želim, da “bi imeli življenje in ga imeli v izobilju”.

    Hvala za vse te misli.
    So mi bile podarjene.

    • No, ja, to o svetosti spolnosti ne vem. Svet je križ, svet je Kristus, in s tem jaz ne bi mešal spolnosti. To je hkrati skrunitev.
      In tako se mi zdi tudi s svetim Petrom. Preizkušati cinizem ali sarkzem na njegovi zatajitvi Kristusa je skrunitev svetosti sv. Petra.
      Kdo je boljši od njega? In vendar imam pri mašah občutek, da je to prava poslastica za duhovnike, ko je treba zmerjati in zasmehovati “strahopetnost” sv. Petra.

      • Zdravko, nihče ne ve, kakšen bi bil, če bi živel v kakšnih drugih okoliščinah … Kako bi se odzval v zelo velikih preizkušnjah. Oz. ve, kako se je obnašal, ko se mu je zgodilo kaj strašnega. Ko to doživimo, moremo razširiti svoje srce in več razumeti in sprejeti.

  8. Tone (zgoraj ni možnosti: odgovori), sama izhajam iz tega, kar spoznavam. Kar jaz spoznavam.
    Jaz se ne čutim boljša …
    To, če ima človek milost vere, je pa zanj blagoslov.
    Zanj je lahko hvaležen, dejansko je po moje vernemu lažje živeti v kakšnih zelo hudih preizkušnjah kot nevernemu.
    (Smo pa mimogrede tam, ko se lahko vprašamo, kaj vera sploh je.)

Comments are closed.