Pogovorni večer o Mariji
Na pobudo založbe GOGA iz Novega mesta je bil zvečer v četrtek, 26. septembra 2013 v njihovi knjigarni pogovorni večer o Marijini skrivnosti. Gre za drobno knjižico, ki jo je napisala znamenita francoska feministka, filozofinja, esejistka, lingvistka in psihoanalitičarka Luce Irigaray. Pogovorni večer, na katerem se je zbralo okoli 30 Novomeščanov, je vodila Manca Košir, ki je skupaj s filozofom Lenartom Škofom in teologom Antonom Mlinarjem predstavila avtoričino delo, ki predstavlja povsem nov pogled na lik Marije, Kristusove Matere v krščanskem izročilu. Knjižica Luce Irigaray je prava hvalnica življenju, učlovečeni božji besedi in sprejemanju različnosti.
Odsotnost Marijine podobe v krščanstvu
Irigaray ugotavlja, da je Marijina podoba v krščanski teologiji domala odsotna, pa čeprav je ‘soodrešiteljica’ sveta skupaj s Kristusom. Avtorica nekje zapiše:« Angel prebudi Marijino zanimanje s tem, ko ji pove, da ne bo mogla postati božja Mati, če si ne bo prizadevala ostati deviška in zvesta svojemu dihanju, se pravi, če ne bo ohranila neko zalogo diha, zalogo življenja, sposobno v vsem sprejeti drugega ter z njim deliti vse, ne da bi pri tem nehala biti zvesta svojemu duhovnemu življenju«… Ta Marijina zvestoba deviškosti lahko korenini tudi v naši notranjosti, ki jo hrani tišina in jo govori molk. Pomaga nam, da postanemo ponotranjeni, sami svoji, da potem lahko stopimo k drugemu in k drugim ter ustvarjamo božje okolje, za katerega imajo ženske, kot pravi Irigaray, »priviligirano nalogo pri prevzemanju odgovornosti za prihod božjega v naš svet, v naš prostor… Kajti ženske imajo utemeljitveno vlogo, da postanejo duhovna substanca človeštva.« Zato ne čudi, da Luce Irigaray transcendenco doživlja dinamično, kot neko dogajanje, kot življenje, kot ta prostor, kjer se gibljemo in smo… Če to njeno govorico prevedemo v krščanski miselni okvir, Irigarayjeva govori o novem Jeruzalemu, o paruziji, drugem Kristusovem prihodu, o raju na Zemlji.
Marijina edinstvenost
Marijina edinstvenost je v tem, da je bila sposobna v sebi sprejeti gosta ter pripeljati v območje vidnega dogodek – učlovečenje Jezusa Kristusa, ki se še ni zgodil niti na človeški niti na božji ravni. Takšno podobo Marijine modrosti ne najdemo nikjer v drugih kulturah. Marija se torej razodeva kot v marsičem še zakrito javljanje božje moči in ljubezni, katerega skrbnica je ženska in za katerega je odgovorna ženska… Takšno Irigaray-jino razmišljanje pa ni več konvencionalno katoliško, še manj Mariološko, čeprav ju sploh ne zavrača ali celo odklanja. Še več, Marijine atribute ohranja in spoštuje. Drugačna od uradne teologije je samo njena pot do razumevanja Marijinega pristanka na sodelovanje z Bogom s pomočjo angela Gabrijela. K Mariji prihaja na svojstven način, ki je sicer tuj grški miselnosti, vendar Irigaray se trudi povezovati vzhodno in zahodno miselnost. Veličina Luce Irigaray je, da o vsem tem sploh ne polemizira, se ne spušča na to raven ampak jo presega. Spoštuje sogovornike brez prilaščanja drug drugega. Namesto tega raje posluša življenje, ki ves čas deluje v istem ritmu a v neštetih oblikah…
Theosis kot pot k Mariji
Marijina skrivnost vsebinsko le na videz izstopa iz siceršnjega opusa Luce Irigaray. S knjižico je pokazala, kako dobro pozna katoliško teologijo, pred vsem njene zadrege, še posebej teološko etiko. P. N. Evdokimov v svojem delu Žena in odrešenje sveta (1989) pove, da je »theosis« proces pobožanstvenja; ni cilj, ampak pot. Luce Irigaray v Marijini skrivnosti pokaže na nekatere aktualne razmere v krščanstvu. Opazi namreč, da se je zlo skrčilo na nepopolnost, askeza na higieno, religija na moralo in da se vztraja na stereotipih spolnih razlik in vlog v družbi in Cerkvi.
(Vir : Luce Irigaray, Marijina skrivnost, Goga, Novo mesto 2011.)
Foto: Franci Koncilija
