Izredna sinoda o družini – več vprašanj kot odgovorov? (VIDEO+FOTO)

31
248
Foto: Socialna akademija.
Foto: Socialna akademija.

V začetku decembra je v soorganizaciji Zavoda Friderik Irenej Baraga in Časnika potekala okrogla miza po izredni sinodi škofov v Rimu o vprašanjih in izzivih družinskega življenja v današnjem svetu. Na okrogli mizi, ki jo je moderirala Helena Jaklitsch, so sodelovali novomeški škof Andrej Glavan, ki je bil tudi udeleženec sinode, dr. Ivo Kerže, mag. Branko Cestnik, dr. Stanislav Slatinek ter mag. Leon Marc.

Moderatorka je kot prvega k besedi povabila mons. škofa Glavana, ki je z udeleženci dogodka podelil nekaj vtisov iz samega poteka sinode. Izpostavil je strah nekaterih kardinalov, ki si v začetku niso upali odkrito govoriti. Opozoril je na napako pripravljavcev vmesnega poročila, ki so tega posredovali medijem, brez da bi dokument predhodno posredovali udeležencem sinode in pri njih preverili njihovo mnenje o dokumentu.

Gosti okrogle mize so se dotaknili vsebine treh najbolj izstopajočih členov, namreč 52., 53. in 55. člena, ki govorijo o zakramentih pokore in evharistije za ločene in ponovno poročene, o duhovnem in zakramentalnem prejemanju evharistije za te iste osebe in o istospolnih osebah ter pastoralni oskrbi zanje.

V drugem delu okrogle mize so se gostje dotaknili iskanja modela župnijske pastorale, ki bi pripomogel k formiranju mladih, med drugim tudi za odločanje za zakon in za kvalitetno pripravo nanj. V pripravo na zakon bi Cerkev morala vlagati več, predvsem pa to povezovati tudi z oblikovanjem prave, pristne osebne vere posameznika, kar bo najboljši temelj za vstop v zakon in oblikovanje družine.

K besedi so se priglasili tudi obiskovalci okrogle mize. Izstopajoč je bil nagovor g. Danija Siterja, voditelja skupnosti Družina in Življenje. V zelo zanimivem nastopu je opozoril na več pomembnih vidikov zakona in družine. Bodoče zakonce je opozoril, da sta zakon in družina vsakodnevno delo in prizadevanje, da taka skupnost diha, živi in se razvija. Siter tudi meni, da se premalo poudarja, da je poročenost nekaj lepega in dostojanstvenega. Na koncu je izpostavil pomen zakonskih skupin, voditeljem katerih bi Cerkev morala nuditi izobraževanje in nasploh skupine kot take čim bolj promovirati ter zakonce vzpodbujati k vstopanju vanje.

Produkcija videa: Socialna akademija.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


31 KOMENTARJI

  1. Hvala za posnetek in na njem izražene iztočnice. Zaradi oddaljenosti se večera nisem mogla udeležiti, tako pa sem bila nocoj na dveurnem “e-omizju” in hkrati zlikala goro perila. Pa dobila “hrane” za nadaljnje prežvekovanje. Se priporočam za podobne vsebine.

    Prav tako mi je všeč napovednik takih in podobnih dogodkov (tudi če se jih ne morem udeležiti ali pa prepozno odprem vašo stran).

    • In – ja: moji strahovi pred morebitnimi “revolucionarnimi” spremembami učenja in razlaganja Božje besede so se nekoliko zmanjšali. Še vedno pa bo potrebno obilo sodelovanja s Svetim Duhom za pravilno ločevanje med tem, kar je resnično Božja volja v sklopu Njegovega odrešitvenega načrta, in tem, kar so naši predlogi in želje za “popravljanje” in prilagajanje tega načrta, kadar se razlikuje od naših (trenutnih) želja.

      Izmed množice “odprtih” vprašanj je bilo mogoče premalo poudarjeno (ali pa sploh ne), da ločeni pravzaprav niso poseben “problem” glede prejemanja zakramentov: če živijo ločeno (= brez nove zveze). Ko se odločijo za novo zvezo, se odločijo za VSE posledice tega – in okrnjeno zakramentalno življenje je del tega. Sama zapovedi ne jemljem toliko kot prepovedi (ki bi bile same sebi namen), ampak bolj v smislu varovanja in preprečevanja slabše variante, v tem primeru predvsem zaščite najbolj ranljivih: otrok, ki z vsako novo zvezo svojih staršev predvsem mnogo izgubljajo (kratkoročno in dolgoročno, z mnogimi posledicami).

  2. Kot udeleženec okrogle mize moram reči, da mi je bilo nekoliko nelagodno, ker sem bil nekako osamljen (4 proti 1) v obrambi nauka naše vere.
    Prav tako me začudila nekakšna zdrsljivost, nejasnost pozicije ostalih sogovornikov, pa tudi vtis, da niso bili v prvem planu argumenti za in proti.
    Sedaj pa ne vem: ali se ostali sogovorniki v argumente razprave preprosto niso kaj posebej poglobili (pa bi se morali, če gredo na tako okroglo mizo oz. če so bili udeleženci sinode), ali pa jih niso želeli posebej izpostavljati, ker vedo, da jih njihova (kasperjanska) stran ne premore prav veliko in prav posebej trdnih.

    • Mislim, da smo na to temo tule že polemizirali in vsak povedali svoja prepričanja; sam ne čutim potrebe tega obnavljati. Me pa čudi ta pristop v smislu svete prepričanosti, češ: “jaz ( mi) sem ( smo) branik nauka naše vere, oni pa ne. Niti argumentov ne premorejo prav veliko, kaj šele trdnih.”

      S takimi out-out pristopi so v zgodovini nastajale boleče in neplodne shizme, na podoben način nepriznavanja legitimnosti drugačnega prepričanja se je škof Lefebre s svojimi tradicionalističnimi pristaši pred desetletji podal na pot neplodne samoizolacije.

      Po mojem je pomembna v današnji Cerkvi in sicer v življenju, tudi v intelektualni debati, zmožnost razlikovanja, kaj je bolj bistvena in kaj manj bistvena tema identificiranja neke skupnosti. Sveto pismo in Jezusov zgled je seveda jedro krščanske identifikacije.

      Jezusov zgled gre v osnovi v smer odprtosti slehernemu človeku, spodbudi ljubezni in sočutja, lajšanju ran in zdravljenju grehov in slabosti človeka in družbe, ne zapiranju v pravoverno samozadostnost, ki po izkušnji človeške narave slejkoprej zadobi farizejske, torej s strani Jezusa posebej grajane poteze.

      Cerkev se ne sme zapirati pred grešniki in grešnostjo sveta. Najmanj z napuhom lažnega prepričanja lastne brezgrešnosti ali manjgrešnosti. Samo ponižen, sočuten in človeško odprt duh resnično gradi Jezusovo kraljestvo na zemlji.

    • Nekaj “diplomatskih” odgovorov sem tudi sama zasledila. Seveda, Vi ste lahko direktni, ker ste iz “črede”, “pastirji” pa včasih verjetno želijo ustreči (ugajati?) čim širšemu krogu …
      Je pa tematika tako obsežna, da se jo z eno okroglo mizo lahko samo dotakneš oz. nakažeš njene razsežnosti – potem pa bi morala slediti temeljita analiza posameznih vidikov. S tistim “čas nas priganja” pa ostane razprava na pol poti. In manjka nekdo, ki bi z avtoriteto rekel: “Da, tako je to.” oz.: “To pa ni pravi pogled.” Toda kako naj pričakujemo to, če pa teologi (kot najbolj kompetentni??) zagovarjajo različna stališča ali pa o določenih problemih nimajo izdelanega jasnega mnenja?

      Všeč mi je bilo, da je bil predstavljen pogled na sinodo z različnih vidikov – ne samo kot interpretacija udeleženca, ampak tudi vaši in drugi posegi z verodostojnimi informacijami, za katere bi nekateri raje videli, da jih “navadni smrtniki” ne bi poznali. Pa prav te podrobnosti situacijo bolj razjasnjujejo in postavljajo v realnejši okvir.

    • Končno nekdo, ki je med “kasperijance” uvrstil še škofa Glavana.Sem se že spraševal, zakaj moramo biti vsi drugi grešni kozli (pogosto tudi po krivici), v škofa Glavana, ki je svoj govor, v katerem je precej jasno videti, kam se nagiba, celo obelodanil (to, da je bilo to v nasprotju z dogovorom o nejavnosti prispevkov, je sicer svoj problem), pa še nihče ni dregnil.

      :))

      • Hmm, a potem sam predlog podpirate ali ne? Ker med zadnjo debato (v času sinode) ste tule med komentarji dali (resda dokaj nejasno) vedeti, da Kasperjevega predloga ne podpirate.

        Skratka, lepo bi bilo, da bi na Iskreni. net ali vsaj vi osebno jasno zapisali, kakšno je vaše stališče, ker ste o teh temah veliko poročali. Bralec je drugače upravičeno zmeden, ker veliko pišete o potrebnosti dialoga, odptosti ipd. brez jasnega zagotovila, do kam lahko ta “dialog” pelje oz. kakšen je lahko njegov cilj. Zato se ustvarja nek vtis, da so verske in moralne resnice stvar dogovora in podvržene partikularnim kulturnim normam. To pa samo še pripomore k že tako porazni verski izobrazbi med slovenskimi katoličani.

  3. Veseli me, da je v vsej Katoliški cerkvi sinoda odprla možnost za razmislek in pogovor o najpomembnejšem vprašanju človekovega življena, družin in zakonski skupnosti. Kot kaže začetno nelagodje ob perečih vprašanjih popustilo in hvala Bogu v sogovornikih, ki nekoliko drugače razmišljajo ne eni in ne drugi ne vidijo več “heretikov”. Jezusov nauk je univerzalen in za vse čase. Z življenjem po njem postanemo dediči njegovega Kraljestva. Sveti Duh pa nam pomaga ta nauk v svojem življenju pravilno razumeti in se po njem ravnati. V zgodovini Cerkve se je tudi v tem nauku oziroma njegovem razumevanju marsikaj spremenilo. (dober primer je duhovniški celibat). Te spremembe pa ne pomenijo, da je Cerkev zato bolj ali manj Jezusova. Posebno v duhu ekumenizma je prav, da v Zapovedih ločimo bistvene od pogojno rečeno manj bistvenih. Zagotovo za vekomaj veljajo Pavlove besede: Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Pri tem je gotovo mislil na ljubezen v vsem bogatem pomenu besede, ki zaobjema ljubezen do Boga, do svojega bližnjega in samega sebe.
    Trdno verjamem, da sinodalne očete prav v tem vodi Sveti Duh!

    • Žalostno je, da se mora nek laik (v tem primeru Kerže) izpostavljati, da bi branil resnico – brez resnice pa je ljubezen prazna -, namesto da bi to resnico jasno izražal in potrpežljivo pojasnjeval tisti, ki je zanjo najbolj odgovoren oziroma neposredno v njeni službi, to je škof kot predstavnik Dobrega pastirja v lokalni Cerkvi.

      Kako naj torej laiki živimo pristno (katoliško) krščanstvo, če ga naši pastirji ne želijo ali ne zmorejo niti propagirati in se tako predajajo plehkim čustvenim formulam?!

      Stvar je glede znanega Kasperjevega (nesprejemljivega) predloga zelo jasna: obhajila ne moremo prejemati v stanju smrtnega greha! Cilj prave pastirske ljubezni je preprečiti nahajanje v stanju smrtnega greha in tako usposobiti grešnika, da se s spreobrnjenjem vrne v polno občestvo z Očetom. Odobravanje greha ali spuščanje meril ni usmiljenje, ampak laganje (četudi prijazno).

      • Jaz sem včasih zelo razočaran nad našim klerom. V duhovno-teološkem smislu.

        Kar nekaj so defetistični, veliko je čustvenega govorjenja pri pridigah, ljubezen-usmiljenje.
        Malo pa je iskrene pomoči nam ljudem grešnikom da spoznamo svoj greh, da se izognemo ponavljanju le-tega in da se ga ISKRENO kesamo.

        Družina kar objavlja neke članke da duhovnikov primanjkuje. Duhovniki kar v intervjujih že vnaprej govorijo, da bodo verjetno kar laiki prevzemali nekatere dele deljenja zakramentov: kar pripravili so se že na številčni propad duhovništva. Predaja vnaprej, brez vsakršnega boja.

        Duhovniki se kar bojijo iskreno pokazati avtoriteto, vsem se klanjajo, prilagajajo. Veliko prilagajajo nauk tako da velikokrat nekega bistva ne povejo.

        Nikjer nobenih oz. minimalne molitve pred Najsvetejšim za duhovne poklice……

        Zelo sem razočaran nad slovenskimi duhovniki. Nekaj študentskih je kar v redu, frančiškani v LJ so načeloma v redu, ampak sam sem izjemno razočaran. Pridige so (spet z izjemo nekaterih) slabe, težko najdeš kaj kar te duhovno dvigne, ti pomaga.

        Žalostno, res.

        • “Malo pa je iskrene pomoči nam ljudem grešnikom da spoznamo svoj greh, da se izognemo ponavljanju le-tega in da se ga ISKRENO kesamo.”

          Gospod Rok,
          saj niste resni, ko mislite, da vas bo duhovnik potegnil iz greha, kajne? Saj veste, kdo vas bo potegnil iz greha, če verujete?

        • V duhu znane izjave velikega grešnika in množičnega skakalca čez plot, a obenem edinega katoliškega predsednika ZDA doslej in nekoga, ki je bil mnogim v inspiracijo JF Kennedyja: “Ask not what your country can do for you; ask what you can do for your country!” ti bom takole odgovoril: koga pa ti misliš, da lahko duhovno dvigujejo takšne depresivne jamrarije, kot si jo tule zdaj natipkal? Pridige po slovenskih cerkvah, kolikor jih jaz lahko slišim, so pravi biseri v primeri s tako jamrarijo.

          • Ne, ne mislimo, da nas bo duhovnik potegnil iz greha. Pričakujemo pa, da bo duhovnik pridigal o pogubnosti samooskrumbe, fornikacije, uporabe kontracepcije, itd. Vsak dan se pri obhajilo pogubljajo duše. Tudi zaradi tišine duhovnikov.

            “Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo.”

        • Tole je pa zelo dobro napisano. In se pridružujem temu. Komentarji so čisto mimo.
          Nihče ne pričakuje da mu bo duhovnik dal vero, ali odrešil greha. Vendar pa je očitno da postajamo nesposobni nadaljevati od tu kjer smo.

          • Zdravko, tomo – hvala za spodbudo.

            Ostalim, ki me niste razumeli bom poskušal moje izhodišče še dodatno pojasniti:

            Seveda nas iz greha ne potegne duhovnik ampak Odrešenik. Kristus. Toda Odrešenik svojo Božjo milost na nas razliva preko Cerkve, ki nam jo je zapustil, da bi preko nje prišli do zveličanja. In Cerkev preko duhovnikov ljudem nudi oporo, pomoč, jih opozarja, svari. Saj veste: “Kar boste razvezali na Zemlji bo razvezano v Nebesih.” itd. oz. kakor to že gre naprej. Duhovniki so seveda ljudje kakor mi vsi, ampak opravljajo izjemno sveto delo. Sv. Frančišek Asiški je molil za grešne duhovnike (ki jih je bilo v njegovem času res veliko in problemi klera so bili hudi) in je trdil, da je hostija prejeta iz rok takšnega duhovnika še vedno sveta. Frančišek e v takratni ranjeni in podrti Cerkvi še vedno iskal Sveto, ga našel in uspel v svoji prenovi. Frančišek ni porušil Cerkve in zgradil nek nov “Tempelj luči”. Frančišek je Cerkev popravil. Današnji “odrešeniki” pa ne iščejo Svetega ampak Cerkev prilagajajo svetu, kapricam časa in mislijo, da bo to povzročilo prenovo, novo ero duhovnosti itd.

            Moje pisanje ni bilo mišljeno kot jamrarija. Mišljeno je bilo kot ugotovitev stanja in da se potem po diagnozi začrta (dolgoročno in mukotrpno ampak pravilno) pot naprej.

            Kar se tiče diagnoze stanja se sploh nisem dotaknil problema tistih, ki na hitro dobivajo zakramente, da bi se poročili v Cerkvi, ker je to ‘kul’ in ‘dbest’. Ali pa, kot je bilo zapisano v pismu bralke v Ognjišču, problemov, ko se starši odločijo, da ne bodo krstili otrok, ker se jim to ne zdi v redu – čeprav so pri cerkveni poroki k temu zaobljubili. Ali pa, ko starši malomarno opravljajo svojo “krščansko vzgojo”, kot o tem prodorno razlaga Gregor Čušin v tem odličnem videu (ogled priporočam vsem!):

            https://www.youtube.com/watch?v=AxBOKzTGhmI

            In tu so pogosto tudi navadni duhovniki potisnjeni v neprijeten položaj, ko ne vedo kaj narediti z otrokom, ki je zdolgočasen pri verouku, ker ga je mama tja poslala, ker mora iti (sama pa ne gre k maši in ne živi krščansko). Ali pa, ko bi bodoča mladoporočenka za fanta na hitro rada skozi dala manjkajoča obhajilo in birmo, ker bi se čez en mesec rada poročila v Cerkvi (ker je to ‘fajn’ in izgleda ‘lepo’). In če duhovnik taki osebi radodarno omogoči prejem zakramentov, a šele po dolgotrajni, resni in iskreni pripravi, potem “teži” in ni “kul” in “na easy duhovnik”.

            Ampak o tem se ne govori. Osamljeni potepuški psi lajajo, cerkvena karavana pa gre dalje. Če kdo na kaj takšnega opozori pa so hitro spletke. In za to je odgovoren tudi kler, skupaj z vodstvom TEOF in skupaj z velikim delom katoliških medijev.

            Ampak moje pisanje je seveda bila brezvezna jamrarija. Zakopljimo glavo v pesek in se v ljubezni do sočloveka primimo za roke in zapojmo “Aleluja, Bog odpušča, bodimo sočutni, Bog je ljubezen”. Tu gre za izkoriščanje dela (sicer pomembnega, enega ključnih delov!) evangelijskega nauka, da pometamo smeti pod preprogo. To da verska vzgoja šepa, pa bomo prepustili zanamcem, ki bodo čez 25 let prevzeli shirano Cerkev.

          • Še enkrat, odlično! JAz sicer nimam nič proti tudi “hitrim” zakramentom. Najprej, ker ne verjamem v “pripravo” na zakramente. To velja celo za pripravo na zakon. Nobena priprava ni možna, razen priprave ki ti jo da življenje. Če nekdo želi zakrament, ga ni nikogar, ki lahko dvomi v njegovo “pripravljenost”. Lahko ga pa odkloni, kot ga lahko odkloni vsakemu drugemu.

            In ravno ta priprava, ki ti jo daje življenje, pa je tisto, kar je zanemarjeno. Če se dokoplješ do kakega spoznanja fajn, če pa ne, pa nikomur mar. Niti duhovnikom!

          • RokC, verjamem ti, da tako subjektivno čutiš. Skušam ti predstavit po mojem drugo, bolj realno stanje slovenskega duhovništva.

            Intelektualni in duhovni potencial slovenskega katoliškega duhovništva je po mojem evropsko primerjalno nadpovprečno dober. (Pa ne da bi mislil, da smo sicer glede vere in Cerkve nekje visoko, prej v bolj spodnjem delu evropskih mednarodnih raziskav.) Generacije, ki so hodile v lemenat po drugi vojni, so bile v Slovenije dokaj številne, tudi ko se je na Zahodu že začelo kazati veliko pomanjkanje poklicev ( ta val je zdaj definitivno že tu), med njimi pa precej zelo nadarjenih fantov.

            Moje prepričanje je nasprotno tvojemu, torej, da smo verniki lahko v povprečju ponosni in hvaležni nad kvaliteto naših duhovnikov. Čez desetletja bo malo verjetno tako. Predvsem jih bo mnogo manj.

        • Težko kaj rečem o strokovni usposobljenosti slovenskih duhovnikov v primerjavi s tujino. Se mi pa zdi, da so nekateri čisto človeško precej nezreli.

          • Tudi v drugih poklicih imamo ljudi, ki so poklicno zelo uspešni in spoštovani od sodelavcev. Doma je pa vse drugače in vse narobe. KEr so ‘človeško precej nezreli’.

      • Marta, Marta, Marta!

        Spominjate me na tisti znani vic:
        Partijski veljak: “Kapitalizem je robu prepada in mi komunisti smo korak pred njim!”

        • To razumem kot “zmajevanje z glavo” brezupnemu primer(k)u. Toda če želite, da razumem Vaš poudarek, boste morali napisati kaj več (npr. VAŠE stališče/pojasnilo k določeni točki). Do takrat ne vem, kaj moram popraviti v svojem razmišljanju.

          (Zelo egoistično se mi zdi takole žuganje s prstom, brez da bi vsaj nakazali alternativo oz. mi ponudili pravi/Vaš pogled.)
          Sicer pa: če hoče riba priplavati do izvira, mora plavati proti toku.

          • Marta, hvala!
            Bi pa pripomnil iz svoje tudi siceršnje izkušnje, da v Sloveniji marsikaj izpade nenavadno, kar je drugod normalno. Debata o sinodi, ki je drugod v polnem teku, je pri nas nezamisljiva oz. “čudna”. O tem je denimo lepo pisal Dominik Smole v svoji Antigoni, ki se je zdela podobno “čudna” Teiresiasu in Haimonu.

          • Mene tudi čudi tisto ponavljanje papeževih besed “pustimo se presenetiti”. To je vse kar zna naša gospoda. Papagajsko ponavljati za papežem, karkoli že reče. In zdaj se bodo oni tudi puščali presenečati, a takorekoč oni so tvorci tega “persenečenja”. Žalostno špekuliranje.

          • Gospa Marta,
            prosim, da me razumete natanko tako, kot sem zapisal: gospod Ivo je na robu prepada, uradna duhovščina pa korak pred njim. Se mogoče nisva razumela?!

          • Hvala za pojasnilo – kako neki bi mogla prej uganiti, koga kam locirate: po Vašem zapisu sem sklepala, da (nas) postavljate ravno obratno. Me pa zanima, kje mislite, da ste vi? In kje je povprečen slovenski nedeljnik? Kje pa povprečen slovenski kristjan? Seveda me zanima lokacija glede na “prepad”. Razen “vrvi” (= pomoči) “direktno od zgoraj”: “na koga naj se zanesem”?

            (Seveda: “Gorje mu, kdor zaupa v človeka …” – prir. iz Jer 17,5: Tako govori GOSPOD: Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od GOSPODA.)

  4. Kerže je stal strogo na teoloških stališčih, ostali pa so žeželi biti bolj življenjski…
    Nasploh je tudi zame problem uveljavljati teologijo oz. cerkveni nauk, kot ideologijo življenja. To ne gre, sploh ne v celoti.
    Kar se tiče ponovno poročenih, me zanima, kakšno je stališče Cerkve v smislu bigamije. To mi izgleda podobno kljub pomislekom Keržeta, da to ni isto.
    Drugače pa mi Cestnikovo razmišljanje o homoseksualcih zelo tuje. Sploh se poskuša z neko “politično korektnostjo”, ki se pa vedno konča z odklonilnim stališčem, seveda. Ne vem potem koga vlečejo za nos s “politično korektnostjo”.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite