Utrinek: Nagrada Državljan Evrope 2014 Alojzu Rebuli in Spomenki Hribar

19

evropska zastava parlamentKandidate za nagrado Državljan Evrope 2014 vsako leto predlagajo evropski poslanci, pri čemer ima vsak poslanec pravico predlagati enega kandidata za nagrado. Slovenski evropski poslanci in poslanke so uspeli z dvema predlogoma za državljana Evrope: med letošnjimi prejemniki nagrade sta tako Alojz Rebula in dr. Spomenka Hribar.

Alojza Rebulo so za nagrado Državljan Evrope 2014 predlagali evropski poslanci in poslanke Lojze Peterle, dr. Milan Zver, Franc Bogovič, Patricija Šulin in Romana Tomc, medtem ko so dr. Spomenko Hribar predlagali Ivo Vajgl, mag. Tanja Fajon in dr. Igor Šoltes.

Evropski parlament nagrado Državljan Evrope podeljuje od leta 2008, namenjena pa je posameznikom ali skupinam, ki so si posebej prizadevali za vzajemno razumevanje in tesnejše povezovanje narodov Evropske zveze, bili dejavni na področju čezmejnega sodelovanja ali se vsakodnevno ukvarjali z uresničevanjem načel Evropske listine temeljnih pravic v praksi.

Lani je nagrado Državljan Evrope prejel tržaški pisatelj Boris Pahor, leta 2012 pa sta iz Slovenije nagrado prejela Lovro Šturm in prostovoljski projekt računalniškega opismenjevanja starejših Simbioza.

Vir: Informacijska pisarna Evropskega parlamenta.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


19 KOMENTARJI

  1. Le kaj dobrega je gospa Diklić naredila v Sloveniji, da si je prislužila nagrado?
    Jaz jo poznam le po tem, da je takoj po osamosvojitvi divje [odstranil admin] proti neformirani desnici!
    Torej je ena najizpostavljenejših krivcev za neuravnotežen politični prostor!

  2. Spet provokacija nekdanjih komunistov. Alojz Rebula in Spomenka Hribar imata toliko “skupnega” da ne bi mogla niti sedet za isto mizo, ne pa da bosta dobila enaki nagradi. Vajgl, stara kača.

  3. Na osnovi te novice in komentarjev pod njo se dejansko lepo vidi, da duh komunizma dejansko ne pozna delitve na levo in desno. To pomankanje občutka za spoštovanje pluralizma kot ene temeljnih vrednot demokracije je prisotno ne glede na to, v katero stran se človek v Sloveniji obrne.

    Edini problem gospe Hribarjeve, ki je npr. o potrebi po spravi, demokraciji ipd. govorila že v času, ko so nekateri “demokrati” še marširali po poteh 2. zasedanja AVNOJA in je bila ena ključnih figur slovenske osamosvojitve ter z njo povezanega procesa demokracije je ta, da je bila ena prvih, ki si je javno in jasno upala povedati resnico, da predstavlja Janša grožnjo demokraciji v Sloveniji. Trditev, ki se vedno znova potrjuje. Učinek diskreditacije, ki je sledila pa lahko vidimo v komentarjih.

    Samo nekaj dejstev o Hriberjevi:

    Od leta 1965-68 ureja teoretično prilogo Tribune, Zasnove, kjer prvič v laičnem časopisu odpre strani tudi študentom teologije, recimo Antonu Stresu.

    Leta 1979 nasprotuje preokretu k netolerantnemu protiklerikalizmu, ki ga opaža v uredniški politiki Tribune (urednik je Igor Bavčar). In sedaj odziv Bavčarja: V Tribuni jo označijo za »intelektualko, ki na zgodovino gleda kot na zgodovino razmišljanj in dialogov intelektualcev srednjih let, ne pa kot na razredni boj«. Zanimivo.

    Leta 1983 se loti pisanja eseja Krivda in greh, ki naj bi izšel v Kocbekovem zborniku, v katerem se zavzame za spravo. Časopis Delo pribeleži oster napad na Spomenko Hribar, podprt s citati iz še neobjavljenega eseja. V ostri polemiki ji očitajo, da se zavzema za spravo z domobranci in da jim hoče sredi Ljubljane postaviti spomenik z napisom Padli za domovino. Skratka, to, o čemer danes pametujejo nekateri “demokrati”, Hribarjeva predlaga že pred 30 leti, ko je na oblasti še KP.

    Februarja o njej razpravljajo na aktivu ZK na FSPN, ki ga vodi Pavle Gantar. Gantar z delom mlajših članov aktiva Spomenko Hribar brani. Maja 1985 jo bežigrajska OO ZKS izključijo iz partije.

    Leta 1987 s člankom, v katerem partijo pozove, naj sestopi s piedestala avantgarde, sodeluje pri 57. številki Nove revije.

    Ob aferi JBTZ leta 1988 sodeluje v kolegiju Odbora in opozarja na moralno plat ljubljanskega procesa.

    Ampak kot že rečeno, ker se je drznila kritizirati Janšo na enak način, kot je to počela na račun bivšega nedemokratičnega režima, se vsa ta dejstva sedaj interpretirajo tako, da je Hribarjeva vse to počela po navodilu partije. Ja, in potem “svizec zavije čokolado v folijo”, kot pravijo. Še ena v vrsti “zlepljenk”, ki jim očitno marsikdo naseda.

    Tako da zaslužena nagrada človeku, ki je imel pomemben prispevek, tako kar se tiče vzpsotavljanja demokracije v sloveniji kot njenega ohranjanja.

    • Lenko Primc, očitno nisi pomislil na možnost, da je Spomenka preprosto podtaknjenka komunistov med demokrati (takšnih je bilo še dosti). Na začetku je bilo vse skupaj lepo zakamuflirano, da se je zdelo kot resnično, danes pa je to povsem jasno. Pravi opozicionisti komunistov (lepa primera sta Pučnik in Janša) so končali v zaporu. Spomenka je za demokracijo ne samo nekoristna, ampak škodljiva. Tako kot Svetlana z vsako besedo, kot bi kapljale strup, vnašata med Slovence razdor. Ne vem, zakaj še vedno tako naivno verjameš komunistom (ki so še) in drobiš o pluralizmu in demokraciji. Ta tvoj očitek, kako nam manjka občutek za pluralizem, vse pove o tvoji neverjetni naivnosti.

    • S tem si že sam razkrinkal Spomenačo. Zdenko Roter jo je tudi izdal.

      Seveda se je ona s tem ukvarjala, ker se je lahko – najverjetneje pa je dobila to nalogo. Komunajzerji so že pravočasno vedeli, kaj se bo zgodilo.

      To tudi pojasni, zakaj po eni strani moralizira, po drugi pa mora vedno za vsako ceno prikazati komuniste kot boljše.

  4. Alojz Rebula izven dvoma. Jaz žal tudi Spomenke Hribar ne morem videti ob njem. Ampak spomnite se, pred desetletji je imela v Demosu status “slovenske Antigone”. In to ne med nekimi trotli. Realno tedaj ni govorila in pisala stvari brez teže. Kdo bi razumel, kaj jo je tako odneslo v drugo stran in v to neko zakrčeno zagrizenost? Mogoče je to lahko razumljivo le kaki ženski duši.

    • Kakšni norci smo Slovenci. Antigona?! V resici se je samo hotela prikupit Demosu in se mu približat. In v tem je več kot uspela. Ko je bil trenutek pravi, pa je izpljuvala ves strup. Kdo bi jo pravočasno prepoznal?!

      • Ne sprejemam te interpretacije. Nenazadnje je tisto pisala daleč, preden je kdorkoli predvideval kakšen zlom komunizma in je zato tudi kasneje bila izključena iz edine partije.

        Dajmo v človeku najprej videti človeka, ne takoj ono kačo ( dobesedno in v prenešeni simboliki).

  5. Lenko Primc,
    Navajaš, da naj bi si Sponka Hribar prizadevala za spravo.
    Pa veš kdaj in kje se začne sprava? Najprej pokop vseh žrtev komunistične revolucije, potem razveljavitev vseh medvojnih in povojnih sodb, potem vabilo vsem emigrantom, da se vrnejo v svojo državo Slovenijo, določitev in povrnitev odškodnin oškodovanim v nepravičnih procesih in šele takrat se lahko pogovori o spravi sploh lahko začnejo. Razumeš?

  6. Spomenkina akcija je bila sestavni del “sestopa” Partije z oblasti. Položaj slovenske partije znotraj jugoslovanske. Ko Ftanetu Dolantu ni uspelo postati drugi Tito, je slovenaka udba nehala poročati zvezni udbi. Tovarišica Spomenka je sprožila “spravo”, s čimer je ena od partijskih frakcij sondirala teren za nadaljnje akcije. Ker se je po tresenju gore rodila samo miš (Spomenko so uradno izključili iz ZK), je lahko slovenska partija stopala naprej, do slavnega sestopa ob fanfarah skozi glavna vrata in istočasnega tihega vstopa skozi zadnja vrata, ki se jim reče gospodarstvo. Mediji so pa itak ostali njihovi. Ko je prišel čas, je tovarišica Spomenka spet začela po starem, sesula je Demos in vehementno zaustavljala desnico. Danes hodita skupaj z ljubljenim nožem Tinčkom ter prijateljem Milčijem, zadnjim in dosmrtnim predsednikom predsedstva ZKS ter ostalim duhovnim sorodstvom na vesele žurke.

    Iz tega sledi, da si je tovarišica Spomenka res in iz srca prislužila nagrado državljanke rudeče Evrope. 🙂

Comments are closed.