Navajeni smo, da ob koncu koledarskega leta naredimo nekakšen inventar najpomembnejšega dogajanja, izbiramo osebnosti leta in si zaželimo kaj boljšega v naslednjem letu. Prvinski ritual, ki se ponavlja leto za letom in ima nekaj mitičnega v sebi, kajti na nek način smo pripravljeni pristati na samoprevaro, da prihajajoče leto nima kakšne povezave z minevajočim letom. Letošnje leto je bilo zaznamovano: s propadom projekta Janković mandatar zaradi nadutosti in nespretnosti predsednika novo nastale stranke starih obrazov in kontinuitetne ideologije; z zamero kontinuitetnih veljakov, stricev iz ozadja, udbomafije in njihovih novinarskih trobil zoper vladajočo koalicijo, ki se je upala sestaviti vlado in ukrepati mimo in zoper privilegijev navajenih otrok revolucije in njihovih vnukov (to so naši levičarji); s propadom državljana Danila in izvolitvijo Boruta Pahorja na predsedniško mesto; sistematično širjenje nezadovoljstva od kontinuitetnih medijev med ljudi vse tja do »spontanih« ljudskih vstaj in drugega nasilja. Miselno in besedno nasilje je dobilo svoj logičen epilog v kockah, ki so jih razgrajači metali v policiste in ustanove; posebej pa bo minevajoče leto ostalo v spominu tudi zaradi razodetja vse srčne in miselne bede naše družbe, ko se večinski mediji ne zgražajo nad pozivom vnovičnega polnjenja Hude Jame ali tega, da nam udbovci pridigajo o demokraciji in spoštovanju človekovih pravic. Da le-te ne veljajo za Cerkev, preslišimo in radi spregledamo, pa čeprav se pod izjavo podpišejo celo pisatelji.
Normalno leto 2012, ki je bilo v marsičem živahno in pestro, tudi v tem, da je vlada vzdržala pritiske in nekaj ukrepala, čeprav jo čaka velikanska gora »javnega sektorja«, ki je najbolj zapravljiva. Mislim na razne državne in paradržavne agencije, društva, NVO ipd., ki jih napaja proračun a nihče ne ve, kaj delajo in zakaj obstajajo. Plače imajo pa bajne! Ta množica se ima za nedotakljivo, za pravo smetano naše družbe in za edine, ki so upravičeni do interpretacije naše stvarnosti. Dostop do medijev je zanje preprost, zato nam pravzaprav dan za dnem perejo možgane s svojimi umotvori. Zato je moja prva utopična želja, da bi vladi uspelo zapreti vsaj 10% teh pipic. Osebno predlagam, da naj se za eno leto ali dve zamrzne vsak razpis. Društvo, agencija, organizacija, ki ne more preživeti iz lastnih moči in tudi kaj delati, ni vredna, da obstaja. Vse preveč je društev, ki obstajajo le zato, da dobijo denar iz proračuna. Koliko denarja gre za navidezne stvari, ne vem, vemo pa, da ima več kot en bivši politik dobro plačano službico na kateri pijejo kavico in opravljajo in obrekujejo, ker nimajo kaj delati.
Druga utopična želja je, da bi kontinuiteta, ki je na smrt zamerila, da je pravzaprav izgubila volitve kakor borci izgubljajo bitko z resnico, znala sprejeti poraz v demokratični tekmi in sodelovala v opoziciji in po enem ali dveh mandatih prišla spet na oblast. Ker so vedeli, da bodo predčasne katastrofalno izgubili, so ustanovili PS, ki je postala prva stranka v parlamentu. V njej sedijo bivši politiki iz LDS-a, ZARES-a, SD-a, SNS-a … sami stari mački. Volivci, ki danes na ulicah zahtevajo odstop vseh politikov (kar je še večja utopija kot moje utopične želje!), pa slepo volijo tako novonastalo stranko. Očitno je torej, da so vse naštete stranke pravzaprav ena sama stranka. Vedno isto z drugačnim imenom. S tem ponovljenim manevrom, ki ga preko večinskih medijev vedno znova dobro plasirajo, s poudarjanjem sovraštva proti slovenski pomladi in Cerkvi, uspejo ohranjati svojih 40% volivcev. Očitno jim pa ne zaupajo toliko, da bi opustili manipulacijo z njimi. Želim si torej, da bi kontinuiteta ali slovenska zima postala bolj poštena, resnicoljubna in gojila manj sovražnosti do drugače mislečih, predvsem do katoličanov in Cerkve.
Tretja utopična želja je, da bi vlada pridobila malce treznosti in bolje uskladila svoje delovanje. Obsojeni so namreč na 4 leta vladanja, sicer pogorijo na pragu parlamenta 3 ali 4 stranke vladajoče koalicije. V prvem letu so pridobili nekaj časa, zdaj lahko gredo v rekonstrukcijo vlade in premislijo svoje naslednje korake. Čedalje večji je moj občutek, da delajo brezglavo in brez načrta, saj režejo le na površini in ne v globini.
Četrta utopična želja je, da bi kontinuitetni ceh novinarjev nehal sovražiti pomladne politike, se nekoliko distanciral od svojega sistematičnega preganjanja drugače mislečih in poskušal prispevati svoje, da bi volja po spremembah in žrtvah, ki jih situacija zahteva, rastli in se krepili. Žrtve bodo, ker morajo biti, ker smo do zdaj živeli preko svojih meja in so tajkuni, udbo-mafijci idr. kradli kot srake. Zdaj je vreča prazna in bo teplo nas vse!
Imam še nekaj bolj osebnih in poklicnih utopičnih želja za leto 2013. Moj realizem mi pravi, da so na vseh teh področjih in na še drugih možni le mali koraki in da smem zahtevati askezo le od samega sebe. Zato se v letu 2013 ne bo nič bistvenega spremenilo. Leto bo dobro, če ga bomo preživeli brez evropske trojke, ki bo usekala podobno kakor v Grčiji, Španiji in Italiji. Takrat ne bodo pomagale nobene kocke, nobene povorke po mestih in nobeno jamranje po medijih. Takrat bo šele tako hudo, da bomo obžalovali vsako metanje polen pod noge in vsako napačno odločitev na volitvah. Takrat bo prišel morda čas, ko bodo tožilci končno vložili tožbo proti kakšnemu županu in jo tudi dobili, njegovi volivci pa spregledali, da so držali žakelj tistemu, ki jim je kradel. Takrat … v deželi Utopija.
