Urbana kultura je vse bolj in bolj talilni lonec balkanskih narodov in kultur

Urbano kulturo razglašajo, predvsem pa utemeljujejo in vodijo jo ljudje, ki niso zasidrani v slovenstvu, ki jim je bližja Jugoslavija kot Slovenija, ki ne spoštujejo slovenske tradicije in slovenskih prizadevanj za jezikovno in narodno emancipacijo. Čaščenje in slavljenje onih, ki nas zmerjajo za avstrijske hlevarje, je več kot značilno.

Kdo bo skrbel za naše pravice, ko bomo skorajda uvrščeni med nepriznane in neustavne narodne manjšine v lastni državi, saj številni člani ustavno neobstoječih manjšin, ki se drenjajo v prvih vrstah v družboslovni znanosti, medijih, kulturi in lokalni politiki, stegujejo pa roke tudi po državni politiki, izkazujejo občutke večvrednosti in predrzno javno zaničujejo identiteto slovenskega naroda.

Že zelo dolgo ali pa celo nikoli doslej se nismo toliko pogovarjali in pisali o slovenskih manjšinah, ki sta ostali onkraj državnih mej Republike Slovenije. Vzrok za to so stoletnice usodnih dogodkov: plebiscit na Koroškem in podpis Rapalske pogodbe ter požig Narodnega doma v Trstu. Ali bi Država in potem Kraljevina SHS ter Kraljevina Jugoslavija lahko kaj več naredile za zatirani slovenski manjšini v Italiji in Avstriji, ostaja še vedno odprto vprašanje. Gotovo niso bile izčrpane vse možnosti, vendar o tem laiki težko sodimo in smo pod vtisom, da se zgodovinarji izogibajo temu vprašanju.

Nasprotno pa o odnosu druge Jugoslavije do manjšin vemo veliko. Nedvomno jim je komunistična oblast usodno škodovala z razdiralno politiko znotraj njih. Protežirala in financirala je levo usmerjene manjšinske organizacije ter prezirala desne, katoliško usmerjene organizacije. Ne smemo pozabiti, da sta obe manjšini tako na Tržaškem in Goriškem kot tudi na Koroškem plačevali veliko in nesmiselno ceno za krvava revolucionarna dejanja Titove vojske takoj po koncu druge svetovne vojne. Žal se je vse do današnjih dni ohranilo krivično enačenje tako s strani številnih Italijanov kot koroških Nemcev: Slovenec je komunist.

Komunizem je močno škodoval Slovencem v zamejstvu

Spor z informbirojem je v Sloveniji Stalinu zveste komuniste pognal na Goli otok, v Italiji pa je pri številnih tamkajšnjih Slovencih povzročil, da so svoje otroke raje vpisovali v italijanske kot v titoistično usmerjene slovenske šole. Pogosto rečemo, da so manjšine most med narodi, da veliko prispevajo k medsebojnemu razumevanju. Žal ni daleč od resnice dejstvo, da je bil del slovenske manjšine v Italiji predvsem most med slovensko in italijansko mafijo. Ekonomist in publicist Rado Pezdir na to temo lahko potegne iz rokava kup dokumentiranih dokazov. Z uspešnim ustvarjanjem razdora med Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo in Svetom slovenskih organizacij je pridobivala le italijanska politika, ki se je dolgo vrsto let poigravala ter se še danes poigrava z Zaščitnim zakonom.

Tudi na Koroškem se je manjšina izčrpavala v medsebojnih trenjih med Narodnim svetom koroških Slovencev in Zvezo slovenskih organizacij. Slednja je bila idejno in finančno spodbujana iz Ljubljane. Za časa SFRJ so politiki in tajni agenti iz krajev južno od Karavank manjšini vneto pomagali pri zabijanju avtogolov in v terorističnih akcijah. Zgodovina se je letos ob stoletnici plebiscita ponovila kot farsa; prvo noč po spravnem srečanju predsednikov obeh republik se je v Celovcu na spomeniku znašla ikonografija, ki je sicer povsem udomačena v Ljubljani. Od Velikovca do Celovca je preteklo enainštirideset let. Žal se v štirih desetletjih ni prav nič spremenilo v marsikateri zaslepljeni ljubljanski glavi.

Porabski Slovenci so posebna zgodba. Madžarska komunistična partija jih je pustila životariti v odročnih in gospodarsko povsem zaostalih krajih, jugoslovanska partija pa se ni mogla ali smela kaj dosti vmešavati.

 Urbana kultura je vse bolj in bolj talilni lonec balkanskih narodov in kultur

Foto: posnetek zaslona

V Sloveniji sta dve manjšini, italijanska in madžarska, ki sta deležni posebnega varstva in pravic po Ustavi in mednarodnih pogodbah. Mimogrede, slovenska in verjetno tudi svetovna posebnost je dvojna volilna pravica pripadnikov narodnih manjšin. To je vsekakor pozitivna diskriminacija, saj v Državni zbor lahko volijo po dva poslanca, strankarskega in manjšinskega.

Moramo se zavedati, da je velika in usodna razlika med ustavnimi in neustavnimi manjšinami. Ustavne narodne manjšine so rezultat svetovne politike in mirovnih konferenc, neustavne pa so rezultat migracij in natalitete. Obstaja resna nevarnost za nacionalne države, če se nepriznane manjšine (samo)zapirajo v geto in se nočejo integrirati v družbeno okolje, čemur smo priča v nekaterih evropskih prestolnicah.

Problem v Sloveniji pa je drugačen, saj se ne zapirajo v geto. Drenjajo v prvih vrstah v družboslovni znanosti, medijih, kulturi in lokalni politiki, stegujejo pa roke tudi po državni politiki. Številni člani ustavno neobstoječih manjšin izkazujejo občutke večvrednosti in predrzno javno zaničujejo identiteto slovenskega naroda.

Kot primer naj navedemo Zlatka, dežurnega provokatorja in ljubljenca večinskih medijev ter nekritične mularije. Drugi v dolgi vrsti teh je Anis, ki policista (Slovenca) pošilja iz svoje (Anisove) Ljubljane v slovenske vasice. Tako imenovana urbana kultura je vse bolj in bolj talilni lonec balkanskih narodov in kultur.

Skrb zbuja dejstvo, da je v prejšnjem sklicu parlamenta Odboru za kulturo predsedoval Dragan Matić, v tem sklicu pa mu Violeta Tomić. Matića si bomo zapomnili po predlogu za ustavno opredelitev niza narodnih manjšin, ki so posledica bratstva in edinstva v SFRJ. V svojem predlogu je doktor zgodovinskih znanosti seveda pozabil na staroavstrijsko manjšino in Kočevarje.

O Tomićevi, ki se spozna na vse in na nič, ne bomo zgubljali besed. Rečemo lahko le to, da igralska akademija za poklicno politiko ni primerna izobrazba. Niti Šarec niti Tomićeva ne ločita resničnega sveta od fikcije.

Slovenci znamo zaščiti manjšine, vprašanje pa je, če bomo znali zaščititi sebe

Ursula von der Leyen je s svojim bruseljskim dvorom pred nedavnim jamrala, da članice EU v Bruselj ne pošiljajo uradnikov in funkcionarjev, ki so pripadniki manjšinskih kultur, in so zaradi tega številni državljani EU diskriminirani. Prav to, kar predsednica Komisije pogreša v Bruslju, imamo v Sloveniji. Če bi poznala razmere v Sloveniji, bi bila zagotovo navdušena nad možnostmi, ki jih imajo pri nas pripadniki neustavnih manjšin pod pokroviteljstvom levih politikov in strank. Verjetno v Bruslju ne poznajo ne bivšega piranskega župana ne aktualnih županov Ljubljane in Maribora, če omenimo le te tri.

Dragi Slovenci, kdo bo skrbel za naše pravice, ko bomo skorajda postali nepriznana in neustavna narodna manjšina v lastni državi? Morda bo to Beograd iz hvaležnosti, ker je Marjan Šarec Srbom omogočil fakultativni pouk srbščine v slovenskih šolah. Morda bo to Priština, ker mora učitelj slovenščine v Velenju znati tudi albansko. Morda pa bosta za naše pravice poskrbela Zagreb, ki je s Slovenci vedno grdo ravnal ob svoji severozahodni meji, ali Sarajevo, ki bo pridobivalo velik versko-moralni vpliv v raju pod Triglavom. Nihče od teh. Kaj pa Bruselj? Neokusna šala.