Uspehi in neuspehi krščanske politične misli

15

krscanski demokratKrščanska politična misel je slovenska in evropska misel. V Evropi se je pojavila v času bujnega političnega vrenja, dobro desetletje pred prvo svetovno vojno, kmalu potem, ko je tudi katoliška Cerkev zavzela jasna stališča do upravljanja javnih zadev, do družbene skrbi za vse ljudi. Slovenci smo od vsega začetka del tega prebujanja. Doživljali smo uspehe in neuspehe, o vsem tem bomo danes, na kratko, razmišljali. Bolje bi bilo, če bi rekel moramo razmišljati. Kajti družbene in politične razmere so danes tako neugledne in tako brez prave prihodnosti, da smo to prisiljeni storiti. Tako naprej ne moremo več. Ko toliko ljudi in družba kot celota, kakršno je pri nas uveljavil komunizem, skupaj z vsemi njihovimi zavezniki, zanika božje zapovedi, takšni ne moremo obstajati. Kajti če ljudje kot posamezniki in družba kot celota, nimamo obvezne življenjske orientacije, se lahko samo še prepiramo.

Kako daleč smo tudi Slovenci zabredli v takšne razmere, lahko vidimo vsak dan. Kako smo se dali zapeljati! Sedaj smo pred nalogo, ali bolje pred obvezo, da se streznimo, da pridemo k sebi, kakor nas je lani nagovarjala prej omenjena civilna iniciativa. Da bi to namero lahko uresničili, se moramo temeljito pripraviti. Spet bodo prej ali slej volitve, takrat bo treba pokazati, da smo vendar še zrel, domovini naklonjen in politično razgledan narod. Naša civilna iniciativa ni politična stranka, ampak o politiki razmišlja in svoja spoznanja želi posredovati čim širšemu krogu Slovencev. V ta namen smo januarja letos priredili študijski dan o naši, to je krščanski politični misli skozi čas. O tem smo poslušali starosto slovenskega političnega prebujanja, dr. Marka Kremžarja, ki sedaj živi v Argentini. Organizirali smo direkten prenos, žal, samo za manjši krog, v majhnem prostoru. Sedaj se trudimo, to je naša naloga, da o isti stvari nagovarjamo čim širši krog ljudi – temu so posvečena takšna srečanja. Biti na javnem odru in sprejeti delovne obveznosti, je velika odgovornost. Ne zadostuje le dobra volja in dobri nameni, potrebno je tudi ustrezno znanje, prava domoljubnost in čut za odgovornost.

Kljub neuglednemu splošnemu stanju, ko smo državljanske dolžnosti v tolikšni meri in tako zelo zanemarili, da niti na volitve ne hodimo, smemo reči, da je med nami vsaj še nekaj ljudi, ki vidijo, bolje, vidimo, našo državljansko zavoženost. Moramo jo popraviti. Z našo in božjo pomočjo bomo, vsaj upamo, tudi uspeli. Morali pa bomo zaupati tudi tistim političnim voditeljem, ki zares upoštevajo perspektivno krščansko politično naravnanost. Ne kakršno koli krščansko naravnanost, ali samo občasno, recimo pred volitvami, ampak trezno, zavzeto in stalno. Dvoličnosti ne moremo sprejemati. Prepričani kristjani in ljudje dobre volje, za kar se imamo, smo novim rodovom, ki so tudi že med nami, lahko za zgled in morda še kot opozorilo, da z brezbrižnostjo do države ter do soljudi, kar je danes tako zelo prisotno, ne moremo pričakovati ne pravičnosti, ne demokracije in ne zvestobe slovenstvu.

Kaj vse smo že imeli in kaj smo zanemarili?

Novi časi so prinesli marsikaj dobrega, manj dobrega ali celo slabega. Treba se je nanje ozirati, jih spoznavati in pravično presojati. Moja leta segajo daleč nazaj. Tik pred drugo vojno sem imel 10 -12 let, poznal sem ljudi, ki so se spominjali Janeza Evangelista Kreka, to je časa, ko se je slovenski narod politično organiziral, ko je zaživelo strankarsko tekmovanje. Ljudje so se med seboj veliko pogovarjali. Poslušal sem starega očeta, ki se je s Krekom, ko je hodil po dolenjskih vaseh in se z ljudmi pogovarjal, srečal osebno. Kako ga je spoštoval! In veliko sem poslušal tudi strica, kovača, živečega v Kamni Gorici na Gorenjskem. Kot mlad fant se je tudi z njim srečal. Po Krekovi zaslugi so v Kamni gorici in v Kropi ustanovili konzum in seveda tudi po drugih krajih, to je trgovino z ugodnimi cenami, zraven pa še hranilnice, kjer so si ljudje lahko sposojali ugodne kredite. Takrat je v slovenskih deželah na splošno vladala velika revščina. Ljudje so bili neuki, a so Kreku in cerkvi zaupali. V obeh primerih, na kmetih in med delavci, je Krek reševal veliko stisko in ljudem pomagal, da so se razmere izboljševale. Kako mu je to uspelo? S tem, da je ustanovil prvo politično stranko, SLS. Do takrat so ljudje sicer bili, vsaj deloma, organizirani v raznih društvih, predvsem v cerkvenih. Še danes nekateri ljudje mislijo, da je takšna organiziranost dovolj. A prave družbene izboljšave so bile mogoče šele potem, ko je bil slovenski narod organiziran politično. SLS je zmagala najprej na deželni ravni in pozneje tudi na državni, ko so slovenski krščansko naravnani zastopniki prišli v dunajski parlament. SLS, kot krščansko in socialno naravnana stranka, se je politično in ustvarjalno naslonila na družbeni nauk Cerkve, ki se je v tistem času tudi že uveljavljal. To je bil za krščansko demokracijo, ki je nastajala po Evropi pod raznimi imeni, pri nas kot SLS, prvi a pomemben uspeh.

Med obema vojnama je SLS vodil dr. Anton Korošec, duhovnik, a tudi prepoznavni evropski politik. Tja do leta 1938, se je s stranko dogajalo marsikaj. Liberalni in prosto zidarski politiki tistega časa, s kraljem Aleksandrom na čelu, so jo v glavnem odrivali, Antona Korošca pa tu in tam tolerirali, a ga tudi preganjali in celo zaprli na oddaljenem otoku v Dalmaciji. Bilj velik zagovornik Slovenije in na državnih volitvah leta 1938 je njegova SLS dobila čez 80 % glasov. Tista leta, do vojne, so se izboljševale gospodarske in splošne razmere. Tega napredka se dobro spominjam. To je bil drugi uspeh SLS, danes bi rekli krščanske demokracije.

Najbolj neugledne razmere za SLS so bile med vojno in po njej, vse do razpada Jugoslavije v letu 1989. Nemški okupator je uničeval celotno strukturo SLS, vse od županov naprej. Hkrati so se pojavili komunisti, izšolani pri Stalinu, ki so SLS prekrstili v klerikalno stranko in so skupaj z Nemci hoteli zatreti vse, kar je dišalo po njej. Njene pripadnike so preganjali in celo pobijali, najprej voditelje na nižji ravni, končno pa tudi visoke funkcionarje, z Markom Natlačenom na čelu, ki je takrat veljal za vodjo slovenskih katoličanov. V ljubljanski pokrajini, ki je bila zasedena od Italijanov, je SLS do neke mere ohranila svojo osnovno strukturo, zato pa so komunisti njene funkcionarje tem ostreje pobijali ali pa jih prijavljali kot nasprotnike okupatorja, najprej Italijanom, pozneje pa tudi Nemcem, da so jih eni in drugi pošiljali v smrtonosna taborišča. Izrazit primer takšnega početja so naslovi oficirjev bivše jugoslovanske vojske, ki so jih komunisti izdali Italijanom. Pozneje, ko so Nemci zasedli tudi ljubljansko pokrajino, so Nemcem ovadili visoke domobranske oficirje, češ da rovarijo proti njim in Nemci so jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau. Ali o teh rečeh mladi dovolj stvarno razmišljajo?

Po drugi vojni, ko je pri nas zavladala diktatura komunistov, se o kakšni stranki sploh govoriti ni smelo. A ljudje s starim občutkom, da pripadamo krščanstvu, smo preživeli in v letu 1990, ko smo spet lahko šli na svobodne volitve, smo na veliko presenečenje komunistov in na jezo liberalcev ter vseh drugih nasprotnikov krščanstva, spet zmagali. Celo do takšne mere, da smo prevzeli obnovitev demokracije in rojevanje slovenske države.

Vse to, od konca druge vojne naprej sem doživljal tudi sam. Ob tem sem spoznaval nove razmere in si marsikaj zapomnil. Iz vsega tega črpam svoje vedenje, svoje poglede, ki jih v okviru civilne iniciative PREBUDIMO SLOVENIJO in tudi z nocojšnjim predavanjem posredujem naprej. Od treh omenjenih zmag krščanske demokracije, sem bil prisoten pri dveh – tik pred drugo vojno, ko sem kot desetletnik videl in tudi že marsikaj razumel in v letu 1990, ko smo nepričakovano prevzemali ustanavljanje ter vodenje države. Prvi uspeh iz Krekovega časa so doživljali in uspešno sodelovali moji predniki, stari starši, kakor sem že omenil. Spominjam se jih s hvaležnostjo in tudi s ponosom. Takrat bi se lahko odločili tudi drugače, da bi na primer volili liberalce, ki so tudi že bili na prizorišču. A takratni liberalci so bili večinoma nemškutarsko ali izrazito kapitalistično naravnani. Razen izjem seveda, kot je bil moj predhodnik na županskem mestu Ljubljane, Ivan Hribar, ki je bil kot politik liberalec, kot človek pa kristjan. Z ustanavljanjem svoje države smo uspeli s pomočjo in skupaj s širšim krščanskim svetom, ki nam je stal ob strani in nas je v marsičem podpiral. (O tem sem obširneje spregovoril v knjigi, ki bo pod imenom Treba je povedati do jeseni izšla pri založbi Družina).

Spominjati in presojati

Marsičesa iz preteklosti se je treba spomniti in vedno znova presoditi. Dogajale so se tudi napake, vse je treba sprejeti in se z novimi spoznanji napotiti v nove čase. Kdo bi si takrat v začetnih letih, ko je predsednik Krščanskih demokratov, Lojze Peterle vodil in utrjeval novo državo Slovenijo, doma in v tujini mislil, da bo nastala še nova, vzporedna »krščanska« stranka in sicer s starim imenom Slovenska ljudska stranka, ki jo je nekako na silo ustanovil Marjan Podobnik, in da bo omenjena nova stranka povzročila tako usodno razdeljenost avtentične krščanske Slovenije na dva dela? A zgodilo se je in to za desetletja, morda za pol stoletja ali še dlje? Zgodovinska Slovenska ljudska stranka, ki je v emigraciji delovala naprej in je ohranjala krščansko naravnanost ter svojo organizacijsko strukturo izpred komunističnega časa, ki je ostala povezana z evropsko, to je s tisto krščansko tradicijo, ki je po drugi svetovni vojni obnovila Evropo ter ji dala nov življenjski zagon, je svoje papirje, svojo legitimnost predala novim ljudem v domovini. To je predsedniku Slovenskih krščanskih demokratov, Lojzetu Peterletu, prvemu predsedniku in njegovim sodelavcem. Torej ljudem, ki so od vsega začetka ohranili duha avtentične Slovenske ljudske stranke izpred vojne. Zaradi novih razmer, se je preimenovala v novo ime, z imenom Slovenski krščanski demokrati, skrajšano SKD, kar je bilo za razpoznavanje v širši Evropi v tistem času potrebno. Ustanavljanje vzporedne »krščanske« stranke, s starim imenom SLS, potem ko smo z izrednimi težavami ustvarjali svojo državo, ki je nastajala na pogorišču komunizma in je listine izvorne SLS ter njeno izročilo prevzela SKD, je bila za slovensko krščansko tradicijo velika narodna in politična nesreča. Ne le zaradi tega, ker je večinsko krščansko slovensko ljudstvo razdelila, kar je sicer bilo za komuniste izredno dobrodošlo, ampak še bolj zaradi nadaljnjih nesreč, nadaljnjega vsebinskega zanemarjanja duha avtentične oziroma izvorne SLS, kar se je v veliki meri dogajalo in zaradi nadaljnjega deljenja, ki se kar naprej ponavlja in povzroča raznovrstne zmešnjave. Mnogi ljudje se v tej zmešnjavi ne znajdejo in zato ob odločilnih trenutkih volijo nekrščanske stranke ali nekrščanske posameznike. Težko jim je zameriti, kajti zmeda je zares velika. Kdo danes o tem jasno razmišlja?

Vodstvo SKD z Lojzetom Peterletom in Andrejem Bajukom se je kaj kmalu trudilo, da bi se obe stranki na nek način združili. Pri tem sem sodeloval tudi sam. Aprila, leta 2000 sta se zares tudi združili in se sporazumeli o skupnem političnem delovanju in se preimenovali v novo ime, SKD – SLS. Ohranili sta se obe imeni. SKD je s seboj prinesla poglavitne reči – pravno nasledstvo z vsemi avtentičnimi dokumenti ter povezanost z evropsko krščansko demokracijo, omembe vredno premoženje, svoje prostore, gmotna sredstva z organizacijsko strukturo vred. Predvsem pa še duhovno ter politično zavezanost na staro, avtentično SLS. Za Podobnikovo SLS smo takrat poslušali in brali pripoved, da je imela zgolj dolgove in nikakršne tradicije. Imela pa je prodoren nastop in podporo starih javnih medijev, ki so ji z velikim zadovoljstvom pomagali.

Združitev obeh strank, od katerih smo pričakovali veliko dobrega, se  ni obnesla, kakor smo pričakovali. A. Bajuk, prvi predsednik NSi ter L. Peterle, prvi predsednik SKD sta kaj hitro ugotovila, kakor sta pripovedovala, da je sodelovanje v novi povezavi izredno težavno. Ko se predsednik združene stranke, Franc Zagožen, ki je bil iz vrst Podobnikove SLS ni držal vnaprej sklenjenega dogovora, sta morala nekaj ukreniti in že po nekaj mesecih sta v imenu SKD iz skupne stranke izstopila. Toda brez vsega tistega, kar sta skupnosti prinesla – brez avtentičnih papirjev in premoženja, pristala sta na ničelni točki, kakor reveža na cesti. Stranki sta dala novo ime, Nova Slovenija, danes Nova Slovenija – krščanski demokrati, z željo in delovanjem, da bi ohranila avtentičnost pristne, izvirne SLS, ki je nastala v času J. E. Kreka. Tako je bilo ves čas in je še danes. Nova Slovenija – krščanski demokrati, se je z velikimi težavami, brez imetja in zgolj z delnim članstvom iz prejšnje SKD prebijala skozi čas in je ohranjala ter negovala pristno krščansko demokracijo. Tako slovenski narod lahko upa, kljub razdeljenosti na dvoje, na ponovno politično ter narodnostno zrelost in s tem na boljšo prihodnost. Ponosen sem, da ji pripadam – z mojimi otroki ji pripada že četrti rod.

Za celovito presojo vseh teh dogodkov bi bila potrebna zgodovinska in politična analiza. Vsaj nekaj je razvidno že sedaj, namreč, da krščanske demokracije in njenih nosilcev stari komunizem ni mogel dopuščati, to bi bilo preveliko nasprotje njihovim namenom. Zato so naredili vse, kar je bilo mogoče, da bi blokirali SKD. Že v drugem letu po osamosvojitvi smo slišali klic: »Ustavite desnico!«. Klic je bil uspešen – vodenje družbe in politike s strani krščanske demokracije je bilo ustavljeno, Peterle je moral odstopiti. Za današnji čas, ko ta proces lahko gledamo iz »daljave«, je nadvse zanimivo, da tega ukrepa komunistom ni bilo potrebno, da bi ga ponovno izvedli sami, kakor so to storili med vojno in po njej, ampak so to storili drugi, kakor nam nazorno opisuje Ivan Oman in se vsega spominjam tudi sam. Namreč, odstop predsednika vlade, L. Peterleta, krščanskega demokrata, je predlagal član DEMOSA, predsednik Socialne demokratske stranke, Janez Janša in hkrati, da naj mesto predsednika vlade prevzame Igor Bavčar, nekdanji komandir novomeške milice. Kakšna politična poteza pa to je? Tudi o tem, razen od I. Omana ne slišimo ničesar več. Temu nesrečnemu dogodku je sledila še ustanovitev Podobnikove SLS, kakor sem že omenil.

V tistih začetnih časih po osamosvojitvi in v razmerah, ko smo ustanavljali novo državo, so SKD delali tudi napake, ali drugače povedano, gotovo so opuščali nujno potrebne reči, ki bi jih morali narediti, pa jih niso. Toda spomniti se moramo, da smo bili vsi po vrsti na političnem polju novinci, brez zadostnih vodstvenih in državniških izkušenj. Saj smo iskali in se trudili najti usposobljene ljudi, a jih ni bilo mogoče najti. L. Peterle mi je enkrat naročil: »Najdi primernega človeka za urednika Slovenca!« Iskal in iskal sem, a ga nisem našel. Podobno se je dogajalo za druge odgovorne javne funkcije, tudi v moji županski bližini. Razmere, podedovane od komunistične države, so bile v razsulu, le kdo bi jih mogel brezhibno obvladati? Tudi v operativnem smislu to ni bilo mogoče. Govoriti danes, da takratni predsednik vlade ni bil sposoben, da bi našel ustrezne ljudi za zahtevna delovna mesta, je napačno in neodgovorno. Današnje pisanje in govorjenje o teh rečeh je velikokrat pomanjkljivo, predvsem pa enostransko. To je tisto, kar mene osebno najbolj moti.

Slišimo lahko še drugačna stališča ali mnenja. Današnja kritika na račun SKD, češ da je stopila v vlado J. Drnovška, da tega ne bi smela, je tudi problematična. Če bi upoštevali zgolj načelo, da s starimi komunisti in njihovimi pomagači sodelovanje ni dobro, bi bil tak očitek upravičen. A treba je upoštevati takratno zapleteno stanje. Demos je razpadel, najvažnejši ljudje, ki so ga sestavljali, so bili med prvimi ali glavnimi njegovimi razdiralci. L. Peterle je s svojo SKD kot ostankom DEMOSA,  ostal v bistvu sam in notranje še ne dovolj trden. Ali se naj Peterle nasloni na bivše sopotnike, na tiste, ki so ga podirali, ali naj s svojo močno stranko stoji ob strani in opusti vse dotedanje napore za postavitev države drugim, ali pa poskusi z morebitnim »demokratom« Janezom Drnovškom? Odločitev ni bila enostavna, a Peterle se je zanjo odločil, gotovo s predvidevanjem, da je Drnovšek resnični demokrat. Iz tega sodelovanja se je potem za SKD zgodila še dodatna nesreča. L. Peterle je skušal kot zunanji minister ohranjati svojo izvorno utrjevanje nove države, a ni šlo in je odstopil. Njegovem izstopu iz Drnovškove vlade, ko je videl, da v njej ne more nič narediti, ni sledil nobeden od njegovih političnih sodelavcev.

Politična kriza se je razširila tudi na druge stranke, kakor da se ni nihče ničesar naučil. Stranka Socialnih demokratov, na čelu z J. Pučnikom in J. Janšo je naredila enako, če ne še globljo napako, ko se je kljub očitnim izkušnjam tudi tesno povezala, takrat že očitno z levo Drnovškovo stranko. Sodelovanje spet ni funkcioniralo. Na bivše Demosove stranke vse te nesreče še vedno niso učinkovale. Na preizkušnjo je morala še SLS, z bratoma Podobnik, ki sta se z obilnim članstvom iz SKD podredila Drnovškovi vladavini in bila za sodelovanje bogato poplačana, z zajetnim delom državnega proračuna ter z odprtimi službami, tudi njima se je nazadnje spet vse ponesrečilo. In ko se sedaj oziramo nazaj, na tiste zamotane ter nepregledne razmere, nikakor ne smemo očitati spodrsljaje samo Peterletu in njegovi SKD, kar se kar naprej ponavlja, glede Janše in Podobnikov pa zamižati, kar se tudi dogaja, to ni ne pravično ne dobronamerno. Enostranske ocene niso učiteljice zgodovine.

Naši nasprotniki, prenovljeni komunisti z vsemi nasledniki in pomagači vred, pa so bili pretkani, izšolani in brezobzirno neodgovorni. Njihovo temeljno načelo je bilo in je še danes, da se obnašajo, kakor da so nadljudje, nasprotnike pa ponižujejo na mnogotere načine, največkrat na osnovi polresnic, laži in čistih izmišljotin. Predvsem nas kaj radi naravnavajo na medsebojne delitve in na medsebojne spore. To je star ter preizkušen način, ki mu naivni, pogosto še kar naprej nasedajo. Upravičeno je vprašanje, zakaj so se temu početju priključevale – izvorno Demosove stranke in ljudje z njihovimi mediji vred? Upravičeno je tudi mnenje, da »stare sile« drugače ne morejo in ne znajo. Ukleščeni so v najhujši greh, ki je v stvarstvu prisoten, to je napuh, ko mislijo, da so kakor bogovi, da lahko pravega Boga nadomestijo. Zato se obnašajo po trenutnih svojih domislicah. V resnici pa je to stanje, ko človek lahko zgolj blebeta, (primerjaj, Gašper Jakovac, Pogledi, 7. april, 2014). Takšno »blebetanje« poslušamo kar naprej in od mnogih političnih funkcionarjev tudi v tem letu (2015). Še več, kljub tolikšni možnostim, ki jih je »levica« imela in jih še vedno ima, so domala vse javne in odgovorne službe skorumpirane in tudi sicer niso sposobne upravljati svojega dela. Kar še premorejo in s svojim govoričenjem tudi uveljavljajo, so politične manipulacije vseh vrst, kar je edino, kar »stare sile« zares obvladajo. To je podoba razmer in ljudi, ki si domišljajo, da so kakor Bog Stvarnik.

O političnem ozračju strank pomladnega bloka

K tej splošni podobi, leta Gospodovega 2015, bi bilo treba reči še kakšno misel o političnem ozračju med strankami današnjega pomladanskega bloka. Kaj vse se v njem dogaja, in ali sploh še obstaja? Rad bi rekel, da obstaja, a realno stanje je dokaj zapleteno. Najprej spomin na leto 2012, ko je resnično obstajal in deloval. Imeli smo v rokah vlado, pod vodstvom SDS in njenega predsednika J. Janše, ki je po dolgem času neuspele levičarske vladavine naravnala našo obubožano državo na pot napredovanja. Prišli pa so viharji, politične zdrahe, ki jih Janševa koalicija ni obvladovala in sledile so velike spremembe. Takrat je k meni na dom prikorakal I. Oman z vprašanjem, kaj in kako bi se dalo narediti, da bi se ohranile dobre zamisli obstoječe Janševe vlade? Hudo mu je bilo zaradi drže SLS, ki ji je bil sicer vsaj do neke mere naklonjen. Najin predlog, da bi stranko SLS reorganizirali in ostali v koaliciji ni uspel. Tudi v sami SDS niso našli ustrezne rešitve. Do zadnjega sta skupaj vzdržali samo dve stranki – vodilna SDS in zaveznica NSi. Po tistem je nastala politična anarhija, ki ji ni videti konca.

Slovenski kristjani in ljudje dobre volje – tisti, ki želimo ostajati v svojem avtentično slovenskem miselnem krogu, smo sprejeli nam vsem v škodo še neko, to je dodatno negativno navado. Namreč, kaj hitro se vsi skupaj damo zapeljati takšni ali drugačni javni paroli in ji nasedemo. To se dogaja zlasti takrat, ko se dokopljemo do kakšne pozitivno naravnane dejavnosti, zlasti če te dejavnosti prerastejo običajne razmere, kakor je bilo v teh letih očitno pri NSI –KD, ko je njen ugled naraščal. Takrat se prebudijo in najdejo poleg starih levičarskih sil še »prijatelji« vseh vrst, ki se hudujejo – bodisi iz načelnega nasprotovanja krščanstvu ali kar tako. In dogaja se, da si v »podiranje« dobrega ter perspektivnega, v okviru krščanske miselnosti, poleg nasprotnikov vključuje še marsikdo izmed nas samih. Namesto, da bi svoje izvoljene voditelje podpirali in jim zaupali, vse preveč in prehitro podležemo nevoščljivi propagandi, ki nas vse skupaj dodatno pohablja. Ali bomo kristjani in ljudje dobre volje vendar že enkrat malo globlje doumeli, da z godrnjanjem in s podleganjem javnim, napihnjenim ter dvomljivim parolam vseh vrst ne moremo naprej? Za vse dobro namerne in politično razgledane ljudi velja, da se premalo posvečamo konkretnemu delu, konkretnim predlogom in popravkom za javno delovanje, da prešibko podpiramo predstavnike krščanske politične misli. Kadar naši voditelji naredijo korake, ki bi lahko bili boljši, jih kaj hitro kritiziramo, namesto da bi z boljšimi predlogi kaj koristnega doprinesli. Upam si reči, da je to naša »rak rana«. Zato naj poudarim: Naša prihodnost je v konkretnem, skupnem, kakovostnem ter odgovornem javnem delovanju, z božjo pomočjo, seveda.

V teh razmerah smo spet slišali klice po novem DEMOSU, najprej od Ivana Štuheca in še bolj poudarjeno od Jožeta Horvata, poslanca NSI ter na lanskem otoškem Zboru kristjanov in ljudi dobre volje, še od Justina Stanovnika. Toda kako, ko je prvotni Demos tako klavrno razpadel. Ob sedanji volilni zakonodaji, ko nobena posamezna stranka ne more zmagati, je za nas, ki hočemo ustvariti in ohraniti pravo demokratično državo Slovenijo, mogoče in potrebno, da na novo ustvarimo skupno pomladno zavezništvo – novi DEMOS, da na volitvah zmagamo in z večino v Državnem zboru na novo uredimo državo, vse od nove ustave naprej. Vse druge namere so zgolj utopija. To misel sem zapisal že v nekaj člankih v Družini v zadnjih letih, a so tolikokrat preslišana in poglavitni problemi ostajajo zgolj na ravni jadikovanja in leporečja.

Toda, kako do novega zavezništva, ko pa niti tisto malo, kar je od prej ostalo, ne funkcionira? Ali je bilo treba s strani zaveznika tako grdo in javno napasti Ljudmilo Novak, predsednico NSi –KD? Stari komunisti svojih hudodelstev ne morejo več prikrivati. Že doslej znana dejstva so dovolj obremenjujoča, da jih bodo obsojala kot največje zločince vseh časov. Začetni napad na L. Novak je sprožil še številne druge zaletavosti, ki so tudi prišli iz vrst pomladnikov in »pomladnih« tednikov. Vsemu temu smemo reči, neodgovorno početje. V takšnem ozračju graditi novo zavezništvo ne bo prav lahko. A treba bo poskusiti. Nesporazume med osebnostmi in strankami sicer niso kaj posebnega. Posebnost so javni medsebojni napadi ter pretirani in enostranski odmevi, ki smo jim bili priča. Zlasti, ko ima ena stran na voljo širok spekter možnosti, tudi revije, ki smo jih postavljali in podpirali prav vsi, medtem ko drugi nima nič ali komaj kaj. Ostaja le ena možnost, stopiti skupaj, to pomeni  drug drugega dopolnjevati in si konkurirati v dobrem. Bog daj, da bi to potrebo vsi razumeli.

Da bi nova pomlad vendar spet zaživela in rodila sadove, se bomo morali zelo potruditi in pri tem upoštevati številne dosedanje napake te ali one stranke ali posameznikov, od nastanka države naprej. Treba jih je poznati, ovrednotiti in spraviti v predale, da se ne bi spet ponovile. Uveljavlja in razširja naj se dobra volja, saj vsi želimo dobro nam samim in našim potomcem.

Ob pogledu nazaj, na neuspele politične kombinacije in ukrepe posameznikov, na raznotere dogodke, kar ni bilo uspešno in ni bilo naravnano na utrjevanje mlade države, se je treba vprašati, zakaj se vendar ne moremo dokopati do kolikor toliko normalnih političnih razmer? Zakaj še vedno nimamo najosnovnejše politične demokracije, ko polovica ali morda še večji del naroda nima niti svojega medijskega sistema, niti svojega dnevnika za svoje osnovne potrebe in je odvisna od trenutnih parol. Komunisti in njihovi potomci se v tem dobro znajdejo. Čim večja je nepreglednost nad dejanskim stanjem, tem bolje uspevajo. Slovenci smo do druge vojne že imeli uravnovešene javne informacije in živeli smo v medsebojnem priznavanju, v utrjevanju naše skupne usode. Z zasedbo naše dežele po tujih zavojevalcih in po brezobzirnem delovanju domačih prevratnežev se je vse spremenilo, vsi napori naših prednikov so bili uničeni.

Podoben čas onemu iz Krekovih časov

Sedanji čas je v marsičem podoben onemu iz Krekovih časov. Celo v socialnem smislu, ko toliko ljudi nima zagotovljenih osnovnih življenjskih potrebščin. Je pa tudi različen. Takratni ljudje so bili revni in politično neuki, a so bili pripadniki katolištvu in so svojim voditeljem ter Cerkvi zaupali. S takšno življenjsko držo so potem na javnem odru zmagali. Današnji ljudje pa nismo več neuki, šole so naredile svoje, izobrazile so nas, a so nas hkrati v preveliki meri oddaljile od domoljubja in krščanske zavesti. Postali smo samosvoji, vsak ve vse sam. Ker je ta vsevednost bolj ali manj domišljijska, imajo politični manipulanti kaj lahko delo in nas zapeljujejo zdaj sem, zdaj tja. Zadnje državne volitve so vse to nazorno pokazale. Nujno je, da si izprašamo vest, morda celo na katoliškem shodu, ki ga mnogi predlagajo, kaj vse se je z nami dogodilo. Zadnja odločnost nas kristjanov, ko smo s pomočjo Cerkve odklonili pogubni zakon o družini, nam daje upanje. Ta preobrat nas mora opogumiti, da ne bomo še naprej samo čakali in opazovali, kako se bodo razmere izboljšale. Ampak nasprotno, biti nam morajo v spodbudo za nov začetek. Če smemo verjeti javni evidenci, po kateri se h krščanstvu prišteva nad 50% Slovencev, je to še dodatna naloga za zavzeto javno delovanje – nič več s sklonjeno glavo in občutkom manjvrednosti, na kar nas je usmerjal zatiralski komunizem, ampak z zavestjo, da je krščanska politična misel tista opcija, ki nam odpira boljše čase. Dosedanja politična in družbena zgodovina nas v tem podpira, tako na domačem prizorišču, kakor na evropskem. Kako uničena je bila Evropa po drugi vojni! Kdo jo je obnovil? Pristna krščanska demokracija z imenitnimi svojimi zastopniki iz Francije, Nemčije ter Italije, to je z našimi zavezniki.. Poglejmo tudi današnje evropske razmere – tam, kjer vlada krščanska demokracija, tam je gospodarski ter socialni napredek zagotovljen. Vse, kar je za človeštvo in posamezne države dobro, prav vse izhaja iz teh krščanske politične orientacije. Kdor tega ne vidi in ne dojame, mu je treba odpreti oči in pokazati na rezultate včeraj in danes, doma in po svetu. Civilna iniciativa PREBUDIMO SLOVENIJO se v to smer trudi že peto leto, odkar smo s prvim Zborom kristjanov in ljudi dobre volje pričeli na Otočcu, in bomo letos, na soboto, dne 24. oktobra nadaljevali. Že sedaj vas vabim, da se ta dan rezervirate za lep dogodek. Kako in v kolikšni meri smo doslej uspeli, nam bodo pokazale naslednje volitve.

Za nas, ki skušamo ostajati v okviru krščanske politične in družbene naravnanosti, še posebej velja, da smo poklicani na delo v Gospodovem vinogradu, da se pri delu uveljavimo in sicer na celotnem javnem odru, vsak v svojem kraju in potem v celotni državi, seveda najprej na volitvah in potem naprej. Bog daj, da bi to doumeli vsi kristjani in ljudje dobre volje in se po tem ravnali.

Besedil je bilo pripravljeno kot predavanje na shodu Civilne iniciative Prebudimo Slovenijo. Mednaslovi dodani v uredništvu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


15 KOMENTARJI

  1. vsekakor močna hvala prizadevnemu piscu za vse že storjeno in še nameravano.

    ‘Takrat je k meni na dom prikorakal I. Oman z vprašanjem, kaj in kako bi se dalo narediti, da bi se …’

    menim pa, da on in tovarši niso več tisti igralci, ki bodo uspeli spreobrniti igro.
    tako kot tovarši z drugega brega niso tisti, ki bodo uspeli igro ohraniti nespremenjeno.

    menim (po zapisih na straneh, kot so recimo kritika konservativna, portal plus, pod črto, kavarna hayek, seveda časnik), da je sveži veter na ne-komunističnem (ne znam bolje reči) bregu blizu.
    saj predvsem ta pol rabimo – pol vseh, ki niso pristaši niti starega niti kakšnega novega komunizma, ampak recimo ‘razumnosti-pravičnosti-srčnosti-zmernosti.

    • dmnkf-jev komentar se bere skoraj kot reklama za socialistični mirotov center. Poglejmo globus:pol ni v centru. Kaj torej:Zmernost ali mlačnost?Prikrojevanje,krpanje, prikrivanje resnice. Drugače pa namesto odgovora na članek: Krščanstvo ni demokracija in za zvestobo Kristusu ta ni nujna. Kot kristjan hodiš-nedovršnik-za Kristusom pa.če živiš v totalitarizmih,če si v taki ali drugačni stranki ali pa brez njih.

      • sem bil najbrž nerazumljiv – zmernost (mislim, da te je ta zmotila) je mišljena kot ena od tradicionalnih kreposti krščanstva (prosto po akvinčani), ki nikakor ne pomeni nekega geometričnega centra ali mlačnosti, ampak daje napotila, kako živeti prve tri (razumnost, pravičnost, srčnost) v ravnotežju …

        morda to danes ni poznan koncept, se pa meni zdi družbeno zelo uporaben (dasi ne temeljen, to so seveda kardinalne kreposti – vera, upanje, ljubezen).

  2. Človek ne ve, kaj bi si mislil o tej voluntaristični študiji, ki ni nobena študija, ampak grmadenje informacij, polinformacij in nostalgičnih zgodb nekako po spominu.

    Sam nisem nikoli obsojal demokratičnih politikov, če so delali napake. V slovenskem medijskem kotlu je bilo namreč politično delovanje tako rekoč nepregledno. Vse niti so bile (in so še vedno) vlečene iz mafijskega zakulisja. Kdor ni brenkal po njihovih strunah, je bil sataniziran.

    Očitki g. Strgarja, ki jih skupaj z g. Omanom ob vsaki priliki ponavljata o Janši, se mi zdijo izrazito zlonamerne. Namesto, da bi z vsemi “topovi vesti” obstreljevala režiserje tajkunskega poosamosvojitvenega obdobja, se nenehno spotikata ob marginalne Janševe (morda) ne najboljše politične odločitve. Pri tem spregledujeta celotno udbovsko mašinerijo, ki je obvladovala vse podsisteme (in jih še) in z njimi krojila naše življenje, ki je zaradi nerevidirane zgodovine in tajkunskega ropanja popolna zmeda in ena sama velika škandalozna sramota. Sta samo še dva “komunistična vojaka” več, ki se namesto z resnico ukvarjata z Janšo.

    G. Strgar. Resnica je povsem drugje. Vi jo poznate in s svojimi zapisi dosledno odvračate pozornost od nje. Zame (in za vse demokratične ljudi) je nevzdržno vaše zapiranje arhivov, ne pa to, da je Janša predlagal zamenjavo Peterleta z Bavčarjem. Pa kako vi razumete politiko? Ob vseh nagnusnih političnih spletkah, ki so jih zagrešili postkomunisti, venomer izpostavljate to Janševo potezo.

    Kot kristjan se raje vprašajte, kaj počnejo s Slovenci Tonin, Ljudmila in njihovi somišljeniki … Nova Slovenija je postala podobna SLS kot jajce jajcu (naknadno/ ali pa je bilo tako že od “rojstva”, kdo ve …/ sta postali dvojčici. Slovenci hočemo pravo zgodovino. Dokler je ni, so vaši nostalgični spomini samo zgodbice za zadrti del slovenskega volilnega telesa.

    S takšnimi zapisi, iz katerih ne veje želja po resnici, delate vaši stranki antireklamo. To vam povem kot katolik.

    • Ja glej, ravno v tem je težava, da ste v SDS tako zelo prepričani v svoj prav in da smo vsi ostali zgolj in izključno nameščenci udbe.
      Mi imamo pa svoj prav in ta se glasi, da je JJ bil med rušitelji Peterletove vlade, ker mu je šlo v nos, tako kot je šlo v nos tudi vsem drugim iz levice, da bi kak krščanski demokrat vodil osamosvojitveno vlado. In to gre JJ-ju še danes v nos, zato se obnaša tako kot pač se.
      Najlažje je drugega zmerjati z udbovskimi podtaknjenci.

    • Da je marginalno? in da ni sporno? No potem pa jaz predlagam, da zamenjate JJ s komerkoli drugim iz SDS… In kaj bo sledilo?… Pogrom…

      • Ljudje si tako zlahka jemljete dodatne pravice zase in za svoje in pričakujete najvišjo možno toleranco zase s strani drugih. Ko vas drugi obravnavajo enako, kot vi druge, se pa počutite po krivem obdolžene.
        Tako pač je. JJ v tistem ključnem obdobju ni bil lojalen do Peterleta. Ne vem, odkod vam vsem ideja, da naj bi se mu to odpustilo ali sprejeli to z razumevanjem? Koliko razumevanja in odpuščanja ima pa JJ in SDS z nami? Zmerjate nas z udbovci…

        • In na kaj je vplival Janšev predlog? Je premier postal Bavčar? Takšnih političnih “prask” je bilo z obeh strani veliko. Do podpore zaprtju arivov sem NSi spoštoval, včasih na lokalnih in evropskih volitvah tudi glasoval za njihove člane. Toda arhivska podpora in še več drugih “štoniranj” Tonina in Ljudmile in še koga je povsem razgalilo pravo naravo stranke. To ni psovka, res ste udbovska stranka. Jaz se z vami, Radolfin, ne mislim prerekati kot kake babe z okna na okno. Kaj je komu rekel Janša in kaj je komu rekel Peterle … Kdo je koga grdo pogledal … Zanima me zavezanost resnici. Samo to me zanima. In glede tega je SDS v veliki prednosti pred vsemi strankami v Sloveniji.
          1. SDS … dolgo časa nič … še vedno nič …

        • “A na »pomladni strani« je situacija še hujša. Negativna selekcija na področju, ki so ga izvorno zasedale demokratične stranke ob padcu berlinskega zidu, je usodnejša kot v partijsko kontroliranih segmentih družbe. Lojze Peterle ni znal nikoli pojasniti, kaj so v arhivih Udbe delali on, njegov oče in njegov tast. A še bolj pomenljiv je primer Ivana Omana. Zgodovinsko si lahko lasti eno zaslugo: to je ta, da se je edini od predsedstva (S)RS odzval na vabilo ob razvrstitvi prve enote slovenske vojske, MSNZ (Manevrske strukture narodne zaščite), jeseni 1990. A potem pridejo negativne stvari. V Slovensko ljudsko stranko je po svoji družini (nepotizem) pripeljal osebke, ki so bili prej integralni del SZDL. Brata Podobnik, Marijo Markeš in druge. Ko je agrokombinatski del Udbe prevzel najstarejšo slovensko stranko, si je opral roke, se elegantno umaknil v tedanje krščanske demokrate ter si od istega Peterleta izboril mesto na nacionalni listi, to je instrumentu, ki mu je – ne glede na rezultat stranke – zagotavljal poslansko kariero (korupcija). To je počel od leta 1992 do 1996. Potem se je »umaknil« in podprl Franceta Zagožna, ki ni bil drugega kot klasičen udbovski projekt, nad katerim je bedel človek svinčenih sedemdesetih let, ki ga poznamo pod imenom Miran Potrč. A Ivan Oman je nekaj le »prispeval« v blagajno »skupnega dobrega«: ves čas je sejal nezaupanje do tistega, ki si je edini prizadeval v Sloveniji stvarem priti do dna. In do njegove stranke. Zato so ga mediji oboževali, dobil je status kultne ikone, tako kot partizan iz Pliberka 1945, France Bučar. In narod je šel spet žejen čez vodo. Dejansko je Omanov »facit« ali izkoristek zelo blizu tistega, kar je Udba od njega pričakovala. To bo tudi snov naših prihodnjih analiz.”

          http://www.reporter.si/komentar/bo%C5%A1tjan-m-turk-zgodovina-revolucije/52120
          ===============

          • Vendar se zdi, kot da nihče nikoli ne bo nič analiziral glede Slovenije. Mi se potapljamo kot celota. Zadnja manjšina bo verjetno spet izgnana, pred totalnim padcem, da bo lahko pripovedovala po svetu kako se ne dela.
            Ustaviti desnico očitno ni bil noben problem. To je tako kot spreti dva Slovenca. Samo 5 minut časa rabiš.

  3. Zanimiv pripovedni lok, z veliko skrbno izbranimi podrobnostmi.

    Ob vseh opisanih kolobocijah med kristjani in “kristjani” ni pošteno, da bi zamolčali odločilno gesto poslanca SKD Cirila Pucka po volitvah leta 1996.
    Parlament je bil tedaj politično razdeljen na simetrični polovici (45 poslancev pomladnih strank SLS, SKD, SDS na eni strani in 43 poslancev LDS, ZLSD, SNS, Desus + 2 poslanca manjšin na drugi strani), preden je Pucko odrekel svojo zvestobo krščanski stranki, prestopil k LDS ter s tem omogočil mandatarstvo Janezu Drnovšku. Ta je nato v vlado namesto stranke SNS povabil SLS pod taktirko Marjana Podobnika.
    Tudi teh dogodkov se Ivan Oman zagotovo spominja, lahko bi kaj več povedal o “podtaknjencih” v strankah na desnici – če so že poudarjane Omanove ekskluzivne pripovedi.

  4. Včasih bi naši desni politiki in bivši desni politiki bolje storili za narod, če bi molčali. Napuh in samoljubje je prekletstvo slovenske desnice in to komiji zelo dobro vedo.
    Zelo zanimivo in pomenljivo je pogledati, katere od bivših desnih politikov naši “neodvisni” mediji ne pljuvajo. Je premo sorazmerno s tistim, kaj le ti govorijo o JJ.

    • “Včasih bi naši desni politiki in bivši desni politiki bolje storili za narod, če bi molčali.”

      Gospod Guardini,
      pišete, kot da imajo namen splošnega dobrega. Od kje vam to?

  5. Medsebojno nezaupanje na desnici, kar jo vedno znova tepe na volitvah, je le v manjši posledica nespretnosti ali zlobe posameznikov – glavni vzrok je načrtno delovanje komunistov, ki ga deloma ilustrira tudi gornji članek. Komunisti uporabljajo širok nabor orodij za sejanje razdora na desnici in teh orodij se moramo zavedati in se pred njimi učinkovito braniti. Glavni orodji komunistov sta politika deli in vladaj (spomnimo se nekdanje aboniranosti SLS na prometni in kmetijski resor z zelo konkretnimi finančnimi ugodnostmi za nekatere), predvsem pa infiltracija krtov v vodstva desnih strank. Zgovoren nedavni primer, kjer je NSi nasedla politiki deli in vladaj, je predlog Zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev, ki je globoko žaljiv za žrtve in svojce povojnih pobojev. Ko govorim o krtih, bom preskočil klavrn primer Tonina, ki je bil PR obraz tega predloga, naj spomnim raje na ta trenutek aktualen primer militantnega levičarja na čelu ZZB Tita Turnška, ki je bil nekoč predsednik SLS. Da ne ostanem le pri NSi in SLS, tudi SDS lahko pomete pred svojim pragom: tu so Časar, Rupar in vrsta karieristov in voluharjev, kakršni se radi lepijo na močne stranke z možnostjo priti na oblast.
    Žal je iluzija naivno pozivanje po sodelovanju, ne da bi prej desne stranke same poskrbele za notranje očiščenje.

Comments are closed.