Urban Špital za Delo: »Slovenski skavti smo zgled vsemu svetu«

Slovenski taborniki in skavti so člani dveh svetovnih skavtskih organizacij, ki se delita na World Organization of the Scout movement (Wosm), ki je moška organizacij in so del nje taborniki, ter na žensko organizacijo World Association of Girl Guides and Girl Scouts (Wagggs), katere del so tudi slovenski katoliški skavti.

Med njima je več podobnosti kot razlik. Oboji se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem otrok in mladih. Stremijo k istim ciljem, a z različnimi metodami: »Vzgojiti mlade v samostojne, angažirane in odgovorne ljudi, ki so pripravljeni in sposobni prispevati svoj delež v družbi.«

Zveza tabornikov Slovenije, del Wosma, je te dni gostila Svetovno skavtsko konferenco, kar je bil po številu delegacij – 1200 udeležencev in 130 držav – največji mednarodni dogodek v zgodovini samostojne Slovenije. Sovpada tudi z mednarodnim dnevom mladih, ki ga je leta 1990 imenovala OZN.

O smernicah, ki jih določajo delegati vsake tri leta, in o vzgojno-izobraževalnem procesu skavtskega gibanja, smo se pogovarjali s skavtskim voditeljem in delegatom lokalne enote Združenja slovenskih katoliških skavtov Urbanom Špitalom. Nekoč je bil tabornik, zdaj je skavt. Je tudi študent 2. letnika mednarodnih odnosov na FDV. Poklicne želje? Diplomacija.

Wosm v teh dneh določa nove smernice. Kakšna prihodnost je pred mladimi?

Vedno smo optimistični, zato pravimo, da je pred mladimi pozitivna prihodnost. Kakšno si jo bodo naredili, pa je odvisno tudi od njih samih, od lastne participacije. Če boš aktiven, bo družba v tebi prepoznala potencial in se ti morda celo tudi prilagajala. Pravijo sicer, da na mladih svet stoji, kar pa ne pomeni, da ga bomo mladi sami reševali, kot tudi ne, da bomo izvzeti iz te enačbe.

Delegati, ki so v teh dneh določali nove cilje, želijo spremeniti svet na bolje. Cilje mora nato potrditi še Wosm, ki ima sedež v Genevi (Wagggs v London), vsaka enota zase pa si bo zastavila projekte za dosego cilja – v Gani je drugače kot v Singapurju, Franciji ali Mehiki.

Smernice se navezujejo na gospodarsko krizo, potrebne kompetence za izobraževanje, participacijo mladih, ekologijo in tudi na enakost moških in žensk, kar je predvsem drugod po svetu pomembna tema.

Presenetilo me je, da so med delegati predvsem starejši moški. Pričakovali bi, da se bodo konference odločili predvsem mladi prostovoljci, saj gre za nevladne organizacije. Kako to?

Če bi bila konferenca Wagggsa, bi bila starostna struktura sicer podobna, le da bi videli predvsem starejše gospe. Moško in žensko skavtsko gibanje se ostro delita le v ZDA, ponekod pa so člani tudi obeh organizacij.

V skavtskem gibanju sicer spodbujamo, da bi organizacije med delegate izbrale tudi mlajše. Tega se zdaj tudi v Evropi čedalje bolj zavedajo. Konferenc se udeležujejo po načelu kontinuitete – predvsem pridejo starejši, ki so že vse življenje skavti.

Med njimi je tudi nekaj zaposlenih, ki so med najuspešnejšimi na svojih področij – od geografov, zdravnikov, arhitektov, alpinistov. Mi smo na konferenco Wagggs, ki je bila julija v Hong Kongu, poslali načelnico, ki je študentka informatike in matematike, ter poverjenico za mednarodno sodelovanje, ki je teologinja in bodoča zdravnica.

Kot zanimivost lahko povem, da je skavt tudi princ Harry, ki ima doktorat iz geografije. V vseh slojih družbe so. Vendarle ima gibanje 40 milijonov članov, pri nas pa 4300.

Radi se pohvalite s kompetencami, ki jih da skavtstvo. Na vaših spletnih straneh lahko preberem, da so tehnike skavtskih voditeljev osvojile tudi »sodobni menedžment«. S kakšnimi veščinami te skavtstvo opremi?

Šibka točka skavtov je, da se ne hvalimo oziroma se premalo hvalimo. Koliko znanja in kompetenc pridobiš, opaziš šele, ko delaš v drugih kolektivih. Prej jih morda ne prepoznaš, ker jih ozaveščaš že zgodaj v mladosti in si z njimi vzgojen.

Zdaj se trudimo, da bi delodajalci prepoznali pomembnost skavtskih kompetenc. Naj navedem izkušnjo kolega, ki sicer ni skavt oziroma tabornik: delodajalec mu je namreč na razgovoru za službo rekel, da je škoda, ker jih nima, saj bi mu prišle prav.
Skavti pokažejo sposobnost reševanja nalog, projektnega dela, »brainstorminga«, timskega dela. Uporabljamo SWAT analize (strenght, weaknesses, advantages, threats oziroma prednosti, slabosti, priložnosti, grožnje) in iščemo rešitve za dosego cilja v skupinah.

Mladim želimo pokazati, da so povsod rešitve in da jih ne sme nič vreči iz tira. Učimo jih, da življenje ni frustrirajoče, ampak mora predstavljati izziv. To poskušamo voditelji doseči s skupinskim delom, simbolno govorico, jasno artikulacijo. Ves vzgojno-izobraževalni proces pa poteka v naravi – s postavitvijo šotorov, bivakov …

Delamo predvsem na močni izobraževalni strukturi: poudarjamo kvaliteto voditeljev (teh je pri nas 700) in njihovo sposobnost nadaljnjega izobraževanja.

Slovenska skavtska organizacija predvsem vzgaja in izobražuje otroke in mlade. Pri tem se sklicujete na skavtsko metodo. Kakšni so njeni osrednji poudarki v praksi?

V minulem letu denimo je bil glavni poudarek na ustvarjalnosti in pobudah, kjer smo prednost dajali zdravemu načinu življenja in odgovornemu državljanstvu. To bi lahko ponazorili z ognjem. Denimo: ogenj je sestavljen iz več delov, od netiva do različnih velikosti vejic, ki simbolizirajo družbeno hierarhijo. Z netivom prižgeš idejo in se širi od manjše do večje vejice.

Posameznika pripravimo na samostojnost in ozavestimo osebno napredovanje, kar je morda malo manj poudarjeno v šoli. Torej, da delaš za sebe in ne za očeta, mamo, kogarkoli. Ko pride to v zavest, jih žene naprej. Voditelji smo tam, da jim svetujemo in jih usmerjamo tja, kanor se po 8. letu zavihtijo sami z veščinami, ki so čvrsto zastavljene.

Naše vodilo je tudi, da se moramo znajti v naravi. Jaz sem pred šestimi leti denimo moral odreti živega zajca, a z novimi veščinami, ki jih dodajamo, ni le pomembno, kako preživeti v naravi.

Skavti vedo tudi, da ni pomembno, kdo in kaj si, saj smo si vsi smo enaki. Velja skavtski zakon: Skavt je prijatelj vsakomur in vsem skavtom brat. Ker smo si po življenjskem slogu podobni, ostajajo naša prijateljstva večna.

Pri vzgoji mladih vam, kot pravite, pomaga dobra organizacijska struktura.

V enem letu lahko z vzgojnimi prijemi veliko naredimo, vedno pa imamo pred sabo en cilj. Če je denimo tema zdravo preživljanje prostega časa, povemo mladim, zakaj je samo sedenje nezdravo. Torej zaradi drže, prekomerne teže … Vsebino vzgojnega programa pripravijo poverjeništva, ki jih imamo za več področij.

Struktura je jasno začrtana. Načelnik in načelnica imata skupaj vlogo predsednika vlade, poverjeništva so kot ministrstva. Eden od njih je tudi poverjeništvo za program, kjer imajo glavno besedo izkušeni skavtski voditelji. Na strateškem svetu prepoznamo potrebe in določimo problem za vzgojno obravnavo. Smernice nato na svetu združenja potrdimo delegati, sam svet združenja pa ima vlogo parlamenta, torej je sestavljen iz delegatov vseh lokalnih enot ter regijskih in državnih vodstev.

Tropi, ki so manjše delovne skupine, pripravijo vzgojni namen za vsako vejo posebej – bobri in bobrovke (6 – 7 let, združujejo se v kolonijah), volčiči in volkuljice (8 do 10 let, združujejo se v krdelu), izvidniki in vodnice (11 do 16 let, združujejo se v vodih), popotniki in popotnice (16-21 let, združujejo se v klanu).

Zapisala: Nina Čakarić.

Več lahko preberete v Delu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.