Piše: Ana Lapuh. Vir: Politikis. Perspektivne ste zatirali, zdaj pa jokate. Dokler je človek mlad, okolica, ki v njem prepozna bodisi takšne bodisi drugačne talente, rada reče, da je perspektiven. Iz njega pa še nekaj bo, kajne? Vzpodbuda je dobrodošla in vsakemu mladcu bi lahko pripisali perspektivnost, kajti vsakdo nosi v sebi kakšnega od mnogoterih talentov: nekateri bi lahko postali vrhunski športniki, drugi jasnovidno pronicljivi ekonomisti, tretji pravniki z občutkom za pravičnost, ne le dobiček, četrti najboljši peki, katerih dobrote bi očarale še tako zahtevne sladokusce, peti frizerji, ki bi krojili svetovne trende … in tako dalje, v nedogled.
Potem pa mladi odrastejo. Številni so talente pridno razvijali. Nekaterim je uspelo, dosegli so presežke. Drugi niso dosegli presežkov, a vseeno ustvarjajo za lastno in družbeno dobro. Tretji pa so obtičali. Konec perspektive. Iz njih pa nič ne bo?
Enako je s Slovenijo. Se spomnite entuziazma ob plebiscitu? Slovenci, polni sami sebe, so končno dobili lastno državo. Juhej. In postali še bolj polni sami sebe. Veter ortodoksnega nacionalizma in enakih čustev je preglasil vsak piš, ki je poskušal razmišljati vsaj malo širše, recimo, severneje od Beljaka. Čeprav je bilo večkrat slišati modrovanja, kako bo Slovenija postala nova Švica. Ivan Oman, eden iz skupinice političnih legend, je še lani, na kosilu, ki ga je ob 20 obletnici samostojnosti priredil aktualni predsednik Danilo Türk, dejal, da »se je iz takratnega idealizma vse skupaj prelevilo v karierizem«.
Idealizem je nepogrešljivi del sveta; le kam bi prišli brez idej in idealov? A smešno je, da je idealizem tako zameglil razum realnosti. Ki je, kot vemo, pač materialistična. Čemu ste se pa potem tako pehali, da bi tolarje čim prej pretvorili v evre? Čemu življenje v monetarnem sistemu? Dobro ste vedeli, kam gremo, saj ste že v bivši državi radi hodili v šoping čez mejo, a ni vas brigalo obče dobro, temveč le lastne koristi. To ni karierizem. Je požrešnost. A tudi to je povsem človeško. Perspektivo je bilo potrebno izkoristiti?
Tako so se skozi leta netransparentne privatizacije, čudaških zakonov, lenih in celo lopovskih državnih uradnikov, pogoltnih levičarskih politikov, ki so si prisvojili monopol oblasti, z njim pa tudi monopol v gospodarstvu, po eni strani brezskrbno zaredili tajkuni, po drugi pa reveži, ki komaj živijo. Tisti vmes državo raje zapuščajo. Tudi temu se ne reče karierizem, reče se sramota. Če bi bili karieristi v Sloveniji dobrodošli, bi šlo podjetništvu bolje. A ne, v Sloveniji so karieristi zatirani. V Švici niso.
Pa saj vemo, da Slovenija nikoli ne bo Švica. Bodite veseli, če se bo v minljivosti uspela ustaviti vsaj pred kakšno državico iz nekdanjega trdega sovjetskega bloka. Potenciali so skorajda splahneli. Ura je že odbila 12.
Vir: Politikis
