Upati, vsemu navkljub?

2

Avtor: Boštjan M. Turk. »Zadnja kriza je nastala, ko je leva garnitura ugotovila, da je ostala brez svojega predsednika države, novi, ki je izšel iz socialne demokracije, pa ji ni bil všeč, ker je zagovarjal sporazum in enotnost za rešitev države, torej ni bil za likvidacijo Janševe vlade. Preoblečeni levici, ki si ne more predstavljati, da ne bi več vladala, je tako ostala samo demokracija ljudstva, kar je bilo ob razpoloženju ljudi zaradi varčevalnih ukrepov zelo lahko doseči. A poleg tega ekonomskega razloga je prišel na pomoč tudi še političen, to je izjava protikorupcijske komisije, čeprav je imel predsednik Janša možnost za sodno varstvo, so se zaradi svojih interesov stranke koalicije umaknile, tako, da se je kriza poglobila, kot so levi aktivisti želeli.« Tako se je o vzrokih sedanjega dogajanja izrekel Boris Pahor. Njegovo mnenje, ki je objektivno že zategadelj, ker prihaja iz prostora (Trst in njegovo zgodovinsko zaledje), ki ni okužen z domačijskimi podpihovanji, je zadelo žebljico na glavico in nam omogočilo bolje ugledati serije absurdov, ki so pripeljale do dogajanja v zvezi z umestitvijo Alenke Bratušek na mesto predsednice vlade.

Boris Pahor je v svoji analizi povezal dva pojma: preoblečena levica in demokracija ljudstva, katere razpoloženje je že samo po sebi vabilo k izgredniškim izrazom nezadovoljstva. Tu lahko zgolj dodamo, da je bil vzvod, s katerim je nekdanja levica (kar je sinonim za transmisijske organizme, ki so se razvili iz nekdanje partije) pospeševala razširjanje nezadovoljstva med ljudmi – zloraba medijev. Največje zlorabe so se dogajale prav pri tistih medijih, ki imajo največ vpliva. Tako je informativni program POP TV, k ga je upravljal odgovorni urednik Tomaž Perovič vsak večer in še vsako popoldne posebej pozival k linčanju prejšnje vlade in njenega predsednika. Pri tem ni tako rekoč izpustil nobene priložnosti, četudi je vlada delovala reformno in ji je uspelo v enem letu – kljub nemogočim medijskim razmeram – napraviti bistveno več kot prej Pahorjevi v treh letih skupaj.

V času mandata Janševe vlade je postala praksa medijskih umorov vsakodnevna rutina prve komercialne televizije. Zakaj je Tomaž Perovič to počel, ni velika skrivnost. Pro Plus, ki ima v lasti informativni program POP TV, večino denarja pridobi od oglasov podjetij, ki so v državni lasti. POP TV je tako pralnica oglaševalskega denarja, a to ni zastonj. Velika državna podjetja še vedno upravljajo ljudje, ki so blizu Foruma 21. Njihov življenjski interes je, da se v Sloveniji nič ne premakne, da vse ostane tako, kot so vajeni. To pa pomeni, da vse ostane njim. Vmes sicer po prijemih partijske dialektike veliko (ali predvsem) govorijo o ljudstvu, o malem človeku, ki da pod Janševo vlado trpi. A zgodbe o malem človeku se razblinijo v trenutku, ko človek pogleda premoženjsko stanje tistih, ki jih vsak dan lansirajo po Sloveniji. Prav isti Tomaž Perovič že tretji mesec molči glede vprašanja, če, na kakšni osnovi in kako je pridobil v Novi Ljubljanski banki kredit za nakup plovila velikosti 20 metrov. Takšne reči namreč stanejo skoraj milijon evrov, to pa je že vsota, zaradi katere se ne splača zapletati v nepotrebne odgovore. Ker je Nova Ljubljanska banka do sedaj praviloma molčala, ko je šlo za interese partijske kontinuitete in njenih podaljškov. Da smo popolnoma objektivni, je treba priznati, da Tomaž Perovič tu ni edini krivec. Pavle Vrabec in Branko Čakarmiš (prva človeka Pro Plusa) se enako uspešno razumeta na isto dialektiko, a bodi to zgodba za prihodnjič.

Borisa Pahorja moramo tako dopolniti v dejstvu, da če bi imeli v domovini približno normalne medije, bi Janševa vlada še danes (in še leta kasneje) nadaljevala reforme, ki bi Slovenijo pripeljale nazaj v evropsko normalnost. To se žal ni smelo zgoditi. V tej točki se zgodbe medijev približajo vprašanju javne morale in etike prostora, ki ga mediji bistveno soustvarjajo. In prav tu smo padli. Alenko Bratušek je na oblast pripeljal sistematičen medijski pogrom, ki se je najbolj artikuliral prav na najbolj gledani komercialni televiziji, zato je njen plagiat popolnoma logičen del celotne zgodbe. Logično je tudi to, da je spričevalo izdala Fakulteta za družbene vede, še bolj logično je, da bo čez mesec, dva poslala sporočilo s približno tako vsebino: magisterij predsednice vlade ni plagiat, nasprotno, je zrel prispevek k znanosti, kakršno z vsemi silami uveljavljamo. Nekdanja fakulteta za politične vede ali Dolančeva akademija drugače ravnati tudi ne more: javne medije zalaga s kadri, ki vsak dan skrbijo za poneverjanje resnice (na njej predava tudi Tomaž Perovič), kako naj potem v svoji odločbi glede Alenke Bratušek poneverjanje (plagiiranje) obsoja?

Preboj partije v socialno demokracijo, o kateri v uvodu razmišlja Boris Pahor, bi s seboj potegnil tudi radikalen premik v javni morali. Da smo še daleč od tega, povedo najprej kar tisti, ki se na etiko najbolj sklicujejo. Gregor Virant je najbolj izstopajoč primer te vrste. 8. januarja je Slovenijo obvestil, da morajo vsi, ki se jih dotika odločba komisije za preprečevanje korupcije, odstopiti z javnih funkcij. Zato je zrušil reformno vlado in na dan, ko končujemo redakcijo tega članka (8. 3. 2013), vstopa v koalicijo s Pozitivno Slovenijo, ne glede na dejstvo, da je Zoran Janković ne samo predsednik PS, temveč tudi njen glavni kadrovik in da je še vedno župan prestolnice. V smislu odštevanja, ki se ga je ob koncu osemdesetih let polotil časopis Mladina, ko je beležil, koliko časa Stanetu Dolancu še manjka do upokojitve, bi tako lahko napravili števec za to, koliko dni je že Gregor Virant v koaliciji s Pozitivno Slovenijo, Zoran Janković pa je hkrati njen član (predsednik) in ljubljanski župan.

Nastajajoča vlada Alenke Bratušek tako več kot o sebi pove o stanju duha v Sloveniji. To pa je porazno na vseh področjih. Najverjetneje je to tudi spodbudilo velikega pisatelja, da se je oglasil ter domovini izmeril »daljo in nebeško stran«, kot bi se izrazil Oton Župančič.

Nam tako ostaja, da prisluhnemo pesnikom in pisateljem, ali da upamo, vsemu navkljub. Žal ima prvo bistveno več smisla.

Vir: Reporter


2 KOMENTARJI

  1. Točna ocena Borisa Pahorja. On ki živi v zamejstvu in vidi vse iz distance, lahko to najbolj realno oceni. Poleg tega pa je v življenju doživel vse politične intrige, ki so možne. vendar je kljub temu ostal pokončen.

    Mediji bi morali vedno njega vprašati kaj misli o določenem družbenm vprašanju. Vendar se ga bojijo, ker vse pove naravnost, po resnici.

    Resnica, pa je še vedno medijska dekla.

Comments are closed.