V kratkem sem doživel dve prijetni presenečenji v Cerkvi, eno na lokalnem nivoju in drugo na nivoju vesoljne Cerkve, obe pa vlivata upanje za prenovo Cerkve, tudi slovenske Cerkve, ki boleha za kronično utrujenostjo in ji manjka poguma za novosti.
Lokalna prigoda
Primestna župnija, kjer živi naša družina, letos obhaja jubilejno leto, ki se je pričelo s počastitvijo 250-letnice naše župnijske cerkve, končalo pa se bo, če Bog da, z novo mašo, vmes pa se je oz. se bo zvrstil še niz dogodkov. Eden glavnih naj bi bil sv. misijon – saj veste, tista duhovna obnova, ki traja en teden, nato pa se nadaljuje, če je vse po sreči, vse lepo po starem tiru. A naš župnik si je v svoji maniri zamislil malo drugačen misijon in nam naznanil, da bodo misijonarji hodili od hiše do hiše in se srečevali z nami. Takoj, ko nam je to obelodanil, je med ljudmi nastala zadrega in z mnogimi sem delil nelagodje v smislu: »Ja, samo tega se nam je manjkalo, da bomo kot Jehove priče …«
In nato so prišli misijonarji. V kutah in sandalah so prišli in s frizurami »na lonc« – kot iz nekega drugega filma. Niso nam govorili o družbeni krizi, krizi etike in morale ter zablodah sodobnega človeka. Govorili so nam o Bogu, o božji ljubezni, o vstajenju, sočutju, o veri kot neizmernem daru, ki nam je dan … Torej o stvareh, o katerih smo vsi že neštetokrat slišali, a to so povedali na način, ki nas je mnoge globoko nagovoril. Človek hitro čuti, če je kaj naučeno in odigrano, a ti »božji norčki« so govorili iz izkustva Boga in s predanostjo v njegovo ljubezen. Njihova skromnost, toplina in veselje so bili res nalezljivi. Je že res, da smo kristjani vera Knjige, a še kako potrebujemo tudi Duha, ki vije ne le iz Knjige temveč tudi iz »mesa in krvi«.
Mladi starec
In kmalu za tem se je zgodil konklave – ceremonial, ki mu na svetu ni para, in že zato sproži radovednost svetovne javnosti. Vsi smo se spraševali, kdo bo novi ‘sveti oča’, od kod bo, kako bo izgledal, kakšna bo njegova biografija. Verjetno pa je malokdo pričakoval kakšno res veliko presenečenje. Takšne in drugačne kadrovske spremembe v Cerkve me sicer vedno zanimajo, a predvsem iz radovednosti in poklicne deformacije, le redko se pa zgodi, da bi me katera od sprememb navdala z upanjem. Še nobena doslej pa me ni tako, kot me je ta. Novi papež sicer ni povedal nič takega (nalašč malo pretiravam), česar ne bi že prej velikokrat slišal: govori o vstalem Kristusu, božjem usmiljenju, križu, spreobrnitvi, o uboštvu … A to, kar govori, je iskreno, avtentično, ne pridiga, ampak pričuje, preprosto je to, kar je – živi svojo vero. Do sedaj ni izrekel veliko besed, a kar jih je, so bile prečiščene, izkustvene in pomenljive.
Čeprav globoko nagovarja celotno Cerkev in vsakega izmed nas, se zdi, kot bi na trenutke govoril prav slovenski Cerkvi, ki v veliki meri utrujena od same sebe in neprestanih preigravanj polpretekle stvarnosti, osramočena ščemi na čereh mariborske katastrofe: »Nikdar ne dopustite, da bi vas premagalo malodušje! /…/ Krščansko veselje ni v zemeljski posesti. /…/ Veselje je povezano s križem. /…/ Bratje in sestre, ne zaprimo se pred novostjo, ki jo Bog hoče prinesti v naše življenje! Pogosto smo utrujeni, razočarani, žalostni, čutimo težo svojih grehov, mislimo, da nam ne bo uspelo. Ne zapirajmo se vase, ne izgubljajmo zaupanja, nikoli se ne predajmo: ni položaja, ki ga Bog ne bi mogel spremeniti, ni greha, ki ga ne bi mogel odpustiti, če se mu odpremo.«
Papež Frančišek je v samo nekaj dneh s svojo karizmo, z dejanji in besedami navdušil mnoge in pokazal neko novo, a hkrati prastaro, izvorno evangeljsko pot in nas povabil, da (ponovno) postanemo Kristusovi učenci. Čas bo sicer pokazal, ali so naše slutnje in upanje upravičeni, a nekaj mi pravi, da nam je Bog z njim pripravil veliko presenečenje.
Foto: T.P.
