Teološka fakulteta in stota obletnica delovanja Univerze v Ljubljani

7
811
Teološka fakulteta in stota obletnica delovanja Univerze v Ljubljani Vir: Wikipedija

Univerza v Ljubljani (UL) letos praznuje svojo stoto obletnico delovanja.  Teologi so odločilno prispevali k njeni ustanovitvi. Zgodovinar Metod Mikuž že v Zborniku ob petdesetletni leta 1969 pravi, da so bili »prav teologi tisti, ki so pokazali Vseučiliški komisiji, edino pravo pot, da je treba – če so na razpolago kvalificirani učitelji – iskati rešitev vprašanja ljubljanske univerze le na domačih tleh.« Brez njih po njegovem univerze ne bi ustanovili pravočasno; če pa se to ne bi zgodilo, bi je v Beogradu pozneje sploh ne bi potrdili. Večina takratnih slovenskih intelektualcev se je zavedala, da je univerza odločilnega pomena za oblikovanje slovenske kulture in znanosti oziroma njene narodne samobitnosti.

Univerza v Ljubljani in njene katoliške korenine

Bila pa je za nekatere takrat moteča – in zdi se, da še je danes, zaradi Teološke fakultete (TEOF) oziroma njenih katoliških korenin in vezi. A te so bile – in so v marsičem še danes – sestavni del ali celo temelj slovenskega narodovega življenja. Že takrat pa so liberalistični in porajajoči se komunistični krogi na tem narodno-življenjskem področju skušali izriniti tisočletno katoliško izročilo  in uveljaviti na izključujoč način svoj (laicistični) primat. Čas pa je bil ugoden in zrel – podobno je bilo leta 1990 za samostojno Slovenijo –, da se univerza takoj ustanovi in to se je zgodilo tudi po zaslugi, vplivu in dejavnosti profesorjev TEOF in širših katoliških krogov na čelu s politikom dr. Antonom Korošcem.

Teološki profesorji in katoličani so razumeli univerzo kot pomemben člen narodove samostojnosti. Lambert Ehrlich je že za časa študija v Innsbrucku uvidel tesno povezanost odpada od vere z odpadom od narodne skupnosti. O pomenu univerze za narod sta bila ob kasnejših pritiskih soglasna teolog in rektor univerze prof. dr. Franc Ks. Lukman in ljubljanski škof Jeglič, ki sta leta 1927 dala izjavo, da je »Ljubljanska univerza ‘Slovencem veličasten simbol osvoboditve in ter priznanja njihove  enakopravnosti in narodno-kulturne individualnosti …«

Vodilna vloga teologov za narod, univerzo in teološko fakulteto

Vodilno vlogo za narod, univerzo in teološko fakulteto potrjujejo že sama imena teologov, ki so delovali  v občutljivem in zahtevnem obdobju narodnega uveljavljanja, čeprav so to kasnejše razmere skušale zabrisati ali celo omadeževati: Religiolog Lambert Ehrlich je bil trikrat dekan, ekleziolog in ekumenski strokovnjak Franc Grivec prav tako. Profesor dogmatike Franc Ksaver Lukman je bil petkrat dekan in enkrat rektor univerze. Pravnik  Gregorij Rožman je postal ljubljanski škof med leti 1930-1959; biblicist Matija Slavič je bil dvakrat dekan in dvakrat rektor; zgodovinar in patrolog Josip Srebrnič, enkrat dekan ter škof na Krku,med leti 1923-1966. Profesor moralne teologije Josip Ujčič je bil dvakrat dekan, nato beograjski nadškof 1936-1964; filozof Aleš Ušeničnik trikrat dekan, enkrat rektor. Njegov starejši brat Franc Ušeničnik je bil profesor liturgike in pastoralne teologije ter prvi teološki dekan v okviru univerze; profesor cerkvene zgodovine in prava Janez Ev. Zore je bil prej prefekt v Zavodu sv. Stanislava.

Vsi izstopajo kot znanstveni, kulturni in narodni delavci. Koroški rojak Ehrlich, sodelavec jugoslovanske komisije na versajskih pogajanjih, je mednarodno priznani poznavalec religij(e), duhovnik za študente (akademike), delavec za neodvisno univerzo in mučenec za samostojno Slovenijo. Slabo je Slovencem poznano odmevno mednarodno vrhunsko znanstveno in strokovno delovanje prijatelja Slovanov Franceta Grivca, organizatorja simpozijev na Velehradu na Češkem in zavzetega delavca za ekumensko Cerkev. Franc Ksaver Lukman poznavalec cerkvenega nauka,urednik, prevajalec očetov, organizator in vplivni univerzitetni profesor je bil rektor UL v zahtevnem času iskanja novih prostorov UL. Poleg Ušeničnika je sodeloval tudi pri pripravi za ustanovitev Slovenske akademije znanosti. Rožman nam je sicer poznan kot ljubljanski škof, odmevne so tudi njegove razprave glede splošnega cerkvenega prava ter vprašanj koroškega plebiscita in konkordata v Jugoslaviji.

Matija Slavič odigral pomembno vlogo na versajski konferenci

Matija Slavič profesor, biblicist, strokovnjak in prevajalec sv. pisma in državnik je odigral pomembno vlogo na versajski konferenci kot strokovnjak za Prekmurje; bil je dekan in rektor v zahtevnih obdobjih univerze. Zgodovinar in patrolog Srebrnič je kot zapisnikar podkomisije za TEOF deloval z vso osebno predanostjo. Bil je dekan in tudi vesten sodelavec Bogoslovnega vestnika z razpravami o starejših cerkvenih očetih, bil od leta 1920 tudi predsednik Leonove družbe, krščanske znanstvene ustanove ter soorganizator 5. Katoliškega shoda 1923 v Ljubljani.

Josip Anton Ujčič, moralni teolog se je odlikoval z mednarodnim delom na tem področju skupaj z avstrijskim teologom dr. Seiplom, ki je bil zvezni kancler in razpravami o grehu in drugih moralnih vprašanjih. Kot vršilec dolžnosti  predsednika Jugoslovanske škofovske konference si je prizadeval za ureditev odnosov med vodstvom nove komunistične državo in Cerkvijo v »zadnji fazi revolucije« po letu 1952. Aleš Ušeničnik je bil priznani filozof, član rimske Akademije sv. Tomaža, pisec številnih znanstvenih in drugih del, 50 let odločilni krščanski kulturni voditelj, rektor, dekan in soustanovitelj Slovenske akademije znanosti (1938). Med trojico podkomisije teološke fakultete: Zore, Aleš  Ušeničnik je bil tudi njegov starejši brat France pastoralist in liturgist, pisec številnih člankov ter Pastoralnega bogoslovja. Janez Ev. Zore je bil najprej prefekt v zavodu sv. Stanislav, nato profesor cerkvene zgodovine, poverjenik pri slovenski narodni vladi za bogočastje ter vpliven član pri ustanavljanju Univerze.

Znamenja prevratnega in izzivalnega časa za slovenski narod

Skozi življenje in delovanje teh ne le za univerzo in znanost, pač pa za splošno krščansko duhovno in narodno kulturo, politiko pomembnih ljudi, se zarisujejo znamenja prevratnega in izzivalnega časa za slovenski narod. Njihovo delovanje je slabo ali izkrivljeno poznano slovenski še posebno mlajši javnosti, zato si težko ustvari pravo podobo njihovega dela za narodov duhovni, kulturni in socialno-politični razvoj in blagostanje. Teološka fakulteta je v zborniku revije Bogdan Kolar (ur.) UČITELJI Teološke fakultete za ustanovitev in ohranitev Univerze  v Ljubljani (Acta Ecclesiastica Sloveniae 41, Ljubljana Teološka fakulteta UL 2019,  312 str. ) izdala podroben pregled in pomen njihovega dela ne le za univerzo pač pa za Slovence sploh.

Zato je zbornik ob stoletnici tudi prilika, da se slovenska katoliška in laična, tudi univerzitetna javnost ob 100 letnici UL seznani  z bolj objektivno podobo in vlogo teh mož v zahtevnih časih narodovega razvoja na poti k samostojnosti in tako z njihovim pomenom za samostojno Slovenijo. Delo je dragocen prispevek k jasnejši in bolj objektni podobi našega narodnega nastanjanja in razvoja ter v marsičem tudi prispevek k tranzicijskemu očiščenju slovenske duhovne in politične kulture. V njej imajo obravnavani profesorji UL ključno vlogo, saj so njihove bogate in darovite osebnosti pustile neizbrisne sledi. Ne le za Cerkev in TEOF, za celostno narodno kulture je poznavanje njihovega dela očiščevalni proces.

Katoliška cerkev, katoličani ter teološki profesorji so sestavni del narodovega krščanskega in duhovnega izročila

Avtorji v zborniku poleg že znanega opozarjajo tudi na podrobnejša in manj znana dejstva in razsežnosti, ki v novi luči odslikavajo ustanovitev in razvoj UL in vloge TEOF v luči narodnega duhovnega in kulturnega razvoja Slovencev. Marsikaj tega v bivšem režimu ni bilo mogoče zapisati, zdaj se polagoma izrisuje ta bolj celostna narodno-politična podoba Slovencev in Slovenije; dva oziroma celo trije profesorji pa so kot škofje vplivali tudi izven naših meja, Srebrnič na Krku, Ujčič v Beogradu in Rožman po vojni in revoluciji v zamejstvu.

Katoliška cerkev, katoličani ter teološki profesorji so sestavni del narodovega krščanskega in duhovnega izročila in so bili ter so danes še bolj izziv za spraševanje in preverjanje naše duhovne in narodnostne istovetnosti. Brez teh izvorov ostaja slovenski narod pohabljen in okrnjen v svoji zgodovinski celovitosti, kar pa je ovira za njegov nadaljnji celostni kulturni in duhovni razvoj. Da spričo polpreteklih ujetosti to ostaja problem, potrjujejo tudi  različni pritiski in manipulacije v zvezi s stoletnico UL in tudi drugih za narod pomembnih obletnic. Naloga očiščenja tako vsaj posredno ostaja izziv pri vseh takih in podobnih obletnicah, ki stalno zastavljajo vprašanje, kaj smo, od kod smo in kam hočemo iti kot osebe, narod in država. Antropološko dejstvo ostaja, da brez izvorov tudi uspešne prihodnosti ne more biti, zato so taka dela izjemnega pomena.

7 KOMENTARJI

  1. Tudi slovenski univerzi se godi krivica, ker se slavi le njena 100 letnica, ne pa 170 letnica oziroma…. popravite me koliko je že, saj ni začela delovati šele 1919 leta ampak 70 let prej. Njeni ustanovitelji pa so jezuiti.

    Popravimo tudi to krivico!

  2. Zanimivo, da se vse univerze po svetu trudijo biti “čim starejše”. Razen ljubljanske.
    Ta se spominja svoje stoletnice, sosednja zagrebška pa je pred kratkim na pompozni slovesnosti s celim državnim vrhom in TV prenosom urbi et orbi razglasila svojih 350 let, od jezuitskega kolegija leta 1669 dalje. V Ljubljani so jezuti že približno 50 let prej kot v ZG začeli z “univerzitetno” dejavnostjo, ki jo drugje priznavajo kot začetek svoje univerze.
    V Ljubljani bi torej obhajali 400 letnico…Zakaj je že ne ?

  3. Res, že na wikipediji se da izvedeti, da je prva katedra bila ustanovljenna 1704, še dve za fiziko in matematiko naslednje leto 1705.
    Kaj se tu gredo? Ah, seveda, saj so v resnici še vedno univerza Edvarda Kardelja. Ime so umaknili zgolj iz razlogov politične korektnosti… Kidirča še vedno štejejo za akademika oz. člana SAZU, ne vem pa kako je Kardeljem, ali je on tudi član SAZU?!
    Slovenci še nimamo identitete.

Prijava

Za komentiranje se prijavite