Uničiti nesramnice?

1

Če bi lahko kakšno geslo povezalo vse, ki so se v minulem mesecu in pol odpravili na prosto, da bi tam oznanjali potek roka uporabnosti tega ali onega osebka, bi se nedvomno glasilo Dol s strankami! Nič čudnega, če je poleg obvezne Cerkve prav partitokracija dobila častno mesto v nedavnem apelu pisateljskega društva (ali vsaj njegovega dela, kakor je slišati).

Ja, Slovenke in Slovenci si s političnimi strankami od nekdaj nis(m)o najbolj na ti. »Šolska zgodovina« se še vedno rada nagiba k temu, da nastanek tovrstnih pravnih oseb na Slovenskem pred sto dvajsetimi leti slika malone kot nacionalno katastrofo in objokuje že kar nekaj časa pred tem klinično mrtvo slogaštvo, pri čemer kajpak ne pozablja pribiti, da so si lahko razkošje »razkola« privoščili samo sprevrženi Kranjci, drugi pa še dolgo ne. Nič ne zaležejo že stara trezna opozorila, da je tako imenovani razkol pač odražal doseženo stopnjo narodovega razvoja in zrelosti, prav tako ne bogokletno natolcevanje nekaterih, da je vsaj v eni slovenski pokrajini ravno odsotnost takšne (tudi zunanje) pluralizacije bistveno pripomogla k za slovenstvo nerazveseljivim procesom po prvi svetovni vojni.

Na prastaro in utrjeno podlago skepse do vsega, kar diši po strankarstvu, so se potem lahko nalepile jeremijade gotovih zaskrbljenih državljanov ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja, češ, menda ne bodo (sicer hvalevredne) zahteve po demokratizaciji ob vseh drugih kvarnih vplivih z (gnilega?) »Zapada« naplavile tudi kuge političnih strank, čeprav smo jo pri nas že uspešno nadomestili z »nestrankarsko« demokracijo (no, v bistvu je bila enostrankarska, a komu mar opombe pod črto).

Strank kot takih potemtakem predvsem na slovenski levici, katere zlati časi so povezani z enostrankarstvom, nikdar niso gledali s posebno simpatijo. Mnogi so jih pred dvema desetletjema in več celo sprejeli kot nekakšno nujno zlo, da nas kak pomemben sponzor ne bi gledal preveč postrani. A niti na desni odnos do tega pojava ni bil vedno enoznačen, kaj šele evforičen. Tam je marsikoga kajpak zlahka zmotil pridevnik »liberalna«, hočeš nočeš nujno zvezan s sodobno parlamentarno (in posledično strankarsko) demokracijo. Bentenje nad domnevnimi grozotami domnevne strankokracije je vseskozi ostajalo del železnega repertoarja javnega diskurza na Slovenskem. Z okrepljeno močjo pa je lahko seveda vstalo v sedanjih kriznih razmerah.

Na mestu zna biti vprašanje, kako se je strankam godilo v okoljih, kjer so se (ali se še zmeraj) v enaki meri srečevali (ali se srečujejo) z občutki globokega nezaupanja do njih. Takšnih trenutkov je bilo v deželah z večjo pluralno parlamentarno kilometrino od slovenske seveda precej. Ampak težko bi rekli, da je bilo računanje z »odmrtjem« strank kot hrbtenice demokratičnega ustroja kje kdaj prevladujoče. Celo na v zadnjem času povzdigovani Islandiji ne. Tamkajšnji strankarski sistem se z izjemo znatnega premika v levo celo ni bistveno predrugačil, glavni igralci so ostali na svojih mestih.

Kronski zgled popolnega potresa na strankarskem prizorišču je v »stari Evropi« nedvomno Italija. Po petinštiridesetih letih vožnje po tirnicah, v glavnem zakoličenih že leta 1948, je v začetku devetdesetih let stare stranke praktično odpihnilo. Vladajoče je odnesla preočitna korupcija v kombinaciji s prenasičenostjo volivcev, opozicijske zaton socialističnega eksperimenta na evropskem vzhodu. Toda rezultat ni bila odpoved strankam, pač pa izoblikovanje izrazito bipolarnega prizorišča, kjer so pod streho »nove desnice« okoli populistično navdahnjenega Silvia Berlusconija svoj prostor našli številni veljaki starih grupacij nekdanjega peterostrančja. Večina še aktivnih bivših krščanskih demokratov pa si je novo politično domovino poiskala na levi sredini, kar je zapečatil nastanek Demokratske stranke pred nekaj leti. Očitno je bil »berlusconijevski« sistem tako imenovane druge republike manj obstojen od tistega, porojenega v pogojih hladne vojne. Zdi se namreč, da so pred vrati novi veliki pretresi. Simbolizira jih vznik Grillovega Gibanja petih zvezdic (M5S), ki ima še največ podobnosti s slovenskimi borci za nestrankarsko demokracijo. A njegov domet ostane ostati omejen. Doslej se je še najbolj izkazalo z osvojitvijo županskega stolčka v Parmi. Glede na italijanski volilni sistem pa je zelo verjetno, da se bo na oblast z demokrati, ki so svojo volilno podporo v glavnem ohranili, po predčasnih volitvah februarja povzpel eden od dveh dominantnih blokov, kakor se je omenjeno že zgodilo v desni trdnjavi Siciliji, kjer kompromitirane desnice ni zamenjala kakšna nova sila, marveč »stara«, etablirana levica.

Podobno se je v zadnjem času dogajalo v državah, ki jih je kriza močno prizadela. V boju z njo neuspešnih vladajočih ni zamenjalo kakšno novo, kaj šele nestrankarsko gibanje, marveč tista opozicijska stranka ali koalicija, ki je bila pač prva na voljo. Kot zglede lahko navedemo Irsko na zahodu ali Slovaško, Romunijo in Hrvaško na vzhodu, kjer je desnosredinsko prevlado zamenjala levosredinska, in Portugalsko, Španijo ali Madžarsko, kjer je dominacijo leve sredine zamenjala vlada iz desnosredinskih strank. »Novi igralci« praktično nikjer niso dobili glavnih ali vsaj nosilnih stranskih vlog. Delna izjema je Latvija s personalistično Reformno stranko nekdanjega predsednika Valdisa Zatlersa, še najbolj podobna Virantovi Državljanski listi, ki pa se je že takoj po volitvah precej osula.

V tolažbo tistim, ki navijajo za demokracijo brez strank, povejmo, da je v eni evropski državi projekt popolne izločitve strankokracije iz javnega življenja vendarle uspel. Celo ne na način, kakršnega so si s samimi lojalnimi opozicijskimi strankami zamislili v Uzbekistanu, Tadžikistanu ali tudi v Rusiji. Gre za Belorusijo, kjer je predsednik Lukašenko res zmanjšal vpliv strank na minimum. Praktično noben funkcionar in skoraj noben poslanec ni strankarsko vezan. Raje se ravnajo po načelu vsi neodvisni, vsi nestrankarski, vsi za Lukašenka.

Razmišljanje je bilo najprej objavljeno v Dnevniku.

1 komentar

  1. “Gre za Belorusijo, kjer je predsednik Lukašenko res zmanjšal vpliv strank na minimum. Praktično noben funkcionar in skoraj noben poslanec ni strankarsko vezan. Raje se ravnajo po načelu vsi neodvisni, vsi nestrankarski, vsi za Lukašenka.”
    Kljub temu pa je demokratična Slovenija največji prijatelj Lukašenka, in njegovega prijatelja Janeza Škrabca!
    Enigma, do kdaj?

Comments are closed.