Umrl je tovariš Boris Kidrič – 60 let kasneje

7

Naključje je, da danes mineva 60 let od smrti Borisa Kidriča in da bo čez dva dni nekdanji ljubljanski škof Gregorij Rožman našel poslednji počitek v domovini. Še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja bi se to zdelo slehernemu Slovencu popolnoma nemogoče. Sploh pa, da ob šestdesetletnici Kidričeve smrti beremo v medijih o nekem »narodnem izdajalcu« Rožmanu, medtem ko bo zanimivo videti, kdo vse se bo 11. aprila sploh spomnil na Kidriča.

NOB

Pa vendar, če za Kidriča  lahko že  kaj zatrdimo, o čemer bi se vsi strinjali, je zagotovo to, da je bil za časa svojega življenja pomemben človek, vsaj od začetka druge svetovne vojne naprej. Že pred vojno je veljal za nekakšno senco Edvarda Kardelja, čeprav je v tistem času za njim precej zaostajal, in to v vseh pogledih. Bil je dejaven komunist in za časa NOB je mnogo pisal. Udeležil se je tudi drugega zasedanja AVNOJ-a v Jajcu. Bil je »dober komunist«, se pravi, znal je podati samokritiko, slediti liniji in prikimavati »velikim glavam«. A še pred tem je Boris rad delal stvari po svoje. Ko je bila v maju 1944 zavrnjena prošnja slovenske partije pri Centralnem komiteju Komunistične partije Jugoslavije pri posredovanju za kredit v vrednosti 100.000 lir pri zaveznikih, so stvari vzeli v svoje roke in vzeli kredit s pomočjo oficirja Zdravka Lenščaka, člana organizacije TIGR. Sledil je Kidričev suspenz, po nekaterih pričevanjih celo suspenz Josipa Vidmarja, in za teden dni so ga dali na hladno v izolacijo. Pojavile so se celo govorice o likvidaciji. Sledilo je samokritično pismo Kidriča Kardelju, v katerem je trdil, da je kriv prav toliko kot ostali člani CK KPS in da je predan partiji »do zadnje kaplje krvi«.

Kidriča je podprl tudi sekretar CK KPS Franc Leskovšek-Luka in njegov suspenz je bil prekinjen. Kmalu za tem je objavil v Slovenskem poročevalcu članek, v katerem se je zavzel za več jugoslovanstva, izražal ljubezen slovenskega naroda do Jugoslavije ter kritiziral slovensko samozaljubljenost in »ozkost«. 5. oktobra 1944 je Kidrič kot politični komisar Glavnega štaba Slovenije zamenjal Borisa Kraigherja, ki novim revolucionarnim smernicam ni bil dorasel. Lekcija se torej glasi: dober komunist ne misli s svojo glavo, temveč z glavo drugih iz centra. Če kaj delaš sam s svojimi tovariši, brez pristanka centra, si označen za nacionalista in šovinista. Če narediš napako, se pokesaš in si zato na koncu še nagrajen, če ne, si  likvidiran, možnosti so 50 : 50.

Vse skupaj se je poznalo pri kasnejšem Kidričevem delu, saj je postal prav takšen ljubitelj jugoslovanske ideje kot Kardelj. Slednji je na partijskem sestanku poleti 1953 komentiral proslavo ob slovesni postavitvi Kidričevega spomenika v Rogaški Slatini: »Tudi včeraj, v Rogaški Slatini, je bilo tako. Tovariš Peter (Boris Kidrič) – revolucionar, komunist, živo nasprotje nacionalizma – cela Rogaška Slatina pa v slovenskih zastavah, kakor da bi ga po smrti hoteli napraviti za nacionalista. Vsa proslava je bila v duhu ‘slovenskega naroda’.«

Verski gorečnež

Leta 1944 je Lindsay Rogers, novozelandski zdravnik na slovenskem osvobojenem ozemlju, za Kidriča zapisal, da mu na obrazu žari vročica revolucije, da so njegove besede krute, zgoščene, jedrnate in dogmatično formulirane ter da so njegove oči enake očem verskega gorečneža, njegova vera pa je komunizem. Pomenljivo je tudi Kidričevo sporočilo slovenskemu politbiroju, po tem, ko je bila žerjavica v zunanji politiki že razdražena, da je Sovjetska zveza »naš edini zaveznik in prijatelj, ampak je potrebno voditi pravilno politiko do zahodnih zaveznikov«.

Kot vodilni politik na Slovenskem je imel odločilno vlogo tudi pri zaključnih operacijah. Spomnimo se samo Kardeljeve depeše o »prepočasnem čiščenju«. Po koncu vojne je postal, kot nas uči povojno zgodovinopisje, predsednik prve slovenske vlade. Seveda gre za laž, ker smo prvo slovensko vlado imeli že po koncu prve svetovne vojne, ampak o resnici kdaj drugič. Postal je tudi zvezni minister za industrijo in eden izmed najzaslužnejših ljudi za industrializacijo Jugoslavije, tako imenovano prvo petletko. Mogoče ravno zaradi lekcije iz vojne je imela Slovenija od prve petletke bore malo (Litostroj in par turbin na Dravi), saj je večina naporov šla za industrializacijo in elektrifikacijo države (znana politika pomoči nerazvitim republikam).

Kidrič je na slovenskih partijskih sestankih celo govoril o »monopolnem položaju Slovenije« in o »njenem neupravičenem ter nepravičnem dobičku«. Na mesto ministra pa je prišel šele po tem, ko se je Andrija Hebrang že sprl z vodstvom glede smeri, v katero naj gre gospodarstvo Jugoslavije. Kot je znano, so kasneje Hebranga leta 1948 obdolžili »stalinizma« in je, po uradni verziji, v zaporu naredil samomor, in sicer tako, da se je obesil na radiator (zanimivo, da zapor ni imel centralnega gretja). Na petem kongresu 1948 je bil Kidrič »uradno« izvoljen v politbiro CK KPJ, štiri leta kasneje pa v izvršni komite (ime za prejšnji politbiro).

Kot je znano, je Kidrič imel še pomembno vlogo pri konceptualizaciji samoupravljanja. On, Kardelj in Milovan Đilas naj bi bili tvorci te ideje. Đilas v svojih spominih piše, da sta bila s Kidričem dobra prijatelja, da oba nista marala brionskih izletov in da sta bila deloholika. Zato naj bi se dobro ujela. Kidrič je zbolel za levkemijo. Đilas pravi, da ga je izmed vseh najpogosteje obiskoval v bolnišnici.

Bil pa je Kidrič pravi ljubitelj maršala Josipa Broza-Tita. Tako rekoč napol mrtev je nekaj mesecev pred smrtjo prišel v zvezno skupščino, samo da bi oddal glas za svojega predsednika, nato pa so ga takoj odpeljali v bolnišnico. Kot so zapisali pri časopisu Borba, si je za to dejanje prislužil stoječe ovacije in dolgotrajen burni aplavz. Danes lahko takšen aplavz vidimo še samo v Severni Koreji. Ob Kidričevi smrti pa je bil Đilas tisti, ki je črnogorskim kolegom na kongresu v Titogradu (Podgorica) povedal, »da je umrl tovariš Boris Kidrič, najdrznejši um naše revolucije«.

Poveličevanje

Če je partija znala ubiti ime, kot je to storila npr. v primeru Lamberta Ehrlicha in drugih, je znala ime tudi povzdigniti. Tako so Strnišče, kraj kjer je po vojni stalo taborišče, preimenovali v Kidričevo. Po njem so poimenovali še tovarne, inštitute, ulice, šole, pa celo najvišje priznanje za znanstvene dosežke je do leta 1990 nosilo njegovo ime. Leta 1949 je namreč možakar postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. In povzdigniti ime ni težko, samo na pravi način se moraš lotiti projekta. Še leta 1980 so osnovnošolski učbeniki za zgodovino namenili 52 od 140 strani NOB in le sedemnajst ostalemu dogajanju med drugo svetovno vojno. Razmerje se 1987 ni bistveno spremenilo. Zatorej se ni čuditi, da imamo še danes Kidričev spomenik v centru Ljubljane, kjer hodijo mimo naši najvišji demokratično izvoljeni politiki, ki predstavljajo (no, za zadnje čase bi bilo bolje zapisati, naj bi predstavljali) vse tiste vrednote, ki jih Kidrič ni: demokracija, svoboda, prosti trg, enakost pred zakonom itd.


7 KOMENTARJI

  1. Le kdaj bomo spoznali, da se je s komunistično oblastjo pričel propad Slovenije? Ali bomo “o resnici kdaj drugič”?

    • Marko,

      po mojih informacijah ima Zdenka bistveno več “masla na glavi” kakor Boris!

      Ali kdo pozna kakšno izčrpno literaturo o njenih početjih v okviru vodenja V O S ?!

      Franci

  2. Kidriceva ideja in njeni nasledniki so se vedno aktivni v nasi druzbi. Smo pac oaza v Evropi in vedno bolj na poti v razmere v Severni Koreji.

  3. G.Vasirjonovič Džugašvili Golobič je spustil potok mokromokrih solza in zadrhtel v besu ihtenja za minulimi časi totalitarizma rdečuhastega boljševizma v koprodukcijskih kolaboracijah z italofašisti, germanonacisti in sovjetokomunisti!

  4. “Leta 1944 je Lindsay Rogers, novozelandski zdravnik na slovenskem osvobojenem ozemlju, za Kidriča zapisal, da mu na obrazu žari vročica revolucije, da so njegove besede krute, zgoščene, jedrnate in dogmatično formulirane ter da so njegove oči enake očem verskega gorečneža, njegova vera pa je komunizem …”

    Seveda! Šlo je za še enega norega fanatika, ki ga je gnala energija SOVRAŠTVO. Tak fantazizem lahko danes primerjamo z izjavami Svetlane Makarovič, Spomenke Hribar, Borisa A. Novaka, Vena Tauferja …

    Jaz sem v bistvu prepričan, da tej ljudje ne vedo, kaj delajo …

Comments are closed.