V 84. letu starosti je umrl slovenski pesnik in prevajalec Tone Pavček.
Mož je ustvarjal do zadnjega. Kako lepo in kako drugače od prevladujočega mnenja o starosti zvenijo njegove besede: “Nekdo je rekel: starost je brodolom. Jaz pa mislim, da je samo drugačen lom svetlobe; svet je lahko enako lep, kakor je lahko lepo leto v vseh letnih časih. Življenje je lepo v vseh obdobjih – in ga radi živimo.”
Življenjepis
Tone Pavček se je rodil 29. septembra leta 1928 v Šentjuriju pri Novem mestu, kjer je živel do svojega 16. leta. Prvi razred osnovne šole je obiskoval v Mirni Peči, naslednje leto pa so ga prešolali v internat k nunam v Ljubljano. V Ljubljani je končal klasično gimnazijo, se po maturi vpisal na pravno fakulteto in diplomiral leta 1954, vendar pravne službe nikoli ni opravljal.
Poleg pisateljevanja je bil Pavček zelo dejaven tudi na drugih področjih. V letih 1955–1957 je bil novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici, nato pa do leta 1972 novinar in urednik na RTV Slovenija. Med letoma 1963 in 1967 je bil ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani. Od leta 1972 do upokojitve leta 1990 je bil odgovorni urednik Cankarjeve založbe, od leta 1979 do 1983 pa je bil tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev.
V letih 1986–1990 je bil poslanec slovenske skupščine in je na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani leta 1989 prebral Majniško deklaracijo. Leta 1996 ga je UNICEF imenoval za enega izmed svojih ambasadorjev. Od leta 2001 je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Bil je pogost gost številnih literarnih večerov, bralnih značk in različnih kulturnih srečanj. Pavček je prejel tudi naziv vinski vitez, saj je vzgajal vinograd trte refošk.
Leta 1953 je skupaj s Kovičem, Menartom in Zlobcem izdal Pesmi štirih. V slovenski povojni književnosti se je uveljavil kot predstavnik intimizma.
V njegovi poeziji izstopa predvsem ljubezen do rodne Dolenjske, velik del njegovih del pa je posvetil tudi otrokoma Saši Pavček in Marku Pavčku.
Znani verzi
“Treba je mnogo preprostih besed kakor: kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota.”
“Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.”
“Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence.”
Poglejte odličen intervju s pesnikom na RTV SLO, 7. september 2008.
Vir in foto: Wikipedija
