Umorjeni nadškof Oscar Romero bo razglašen za blaženega

12

romero»Nad človeškim ukazom, da se ubije človeka, mora prevladati zakon Boga, ki se glasi: ‘Ne ubijaj!’ Nobenemu vojaku ni treba ubogati ukaza, ki nasprotuje Božjemu zakonu … V imenu trpečih ljudi, katerih tožbe se vsak dan bolj naglo dvigajo v nebo, vas rotim, vas prosim, vam v imenu Boga ukazujem, prenehajte z zatiranjem!«

Izjava nadškofa Oscara Romera je bila izrečena 23. maja 1980 izza ambona bazilike Presvetega srca Jezusovega v San Salvadorju in slišana preko radijskih valov po vsem El Salvadorju. Besede iz pridige so pomenile dejansko smrtno obsodbo, saj je bil nadškof v manj kot 24 urah usmrčen. Nadškof Romero je bil ustreljen med darovanjem svete maše prihodnji dan.

23. maja bo v San Salvadorju Oscar Romero razglašen za blaženega. Postopek za njegovo beatifikacijo se je začel že leta 1997, vendar je kasneje zastal. Papež Frančišek je 3. februarja 2015 potrdil  mučeništvo Romera, kot osebe, ki je umrla v pričevanju za vero, s čimer so bile ovire za beatifikacijo odstranjene.

Oscar Romero je najbolj znana žrtev izmed okrog 75 tisočih ubitih v krvavi državljanski vojni, ki je trajala od leta 1987 do 1992. Nihče ni bil do sedaj sodno preganjan zaradi uboja nadškofa Romera, za umor že dolgo sumijo skrajne desničarske vode smrti. Med svojim obiskom v El Salvadorju je papež Janez Pavel II nadškofa Romera imenoval za »gorečega in častitljivega pastirja, ki je poskušal ustaviti nasilje.« Sedanji papež Frančišek pa naj bi še kot škof v Buenos Airesu izjavil, da bi sam kot papež Romera nemudoma razglasil za svetnika.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


12 KOMENTARJI

  1. za umor že dolgo sumijo skrajne desničarske vode smrti.
    ==============
    Prvič slišim, da bi lahko desničarji zakrivili atentat na škofa.

    • Le uči se. Niti približno osamljen primer v Latinski Ameriki, a najbolj odmeven.

      Sicer bi lahko tudi iz evropske zgodovine kaj o tem vedel. Pravzaprav moral bi. Maksimilijana Kolbeja imamo katoliki recimo za pomembnega svetnika. Slovenski duhovniki so umirali tudi v ustaškem Jasenovcu.

      Tudi če se streljanju ali ubijanju ne reče atentat, razlika ni bitvena.

      Slovenci bi lahko kaj več vedeli tudi o patru Placidu Corteseju, frančiškanu doma s Cresa:

      http://www.slomedia.it/padova-se-je-poklonila-velikanu-ljubezni-in-molcecnosti

      • To mi ni še vedno jasno: ustaši so tolk desničarji kot fašisti. Jaz jih vidim kot socialiste, torej levičarje. Manjka mi moto: zakaj bi desničarji ubili škofa.

        ps. kaj pomeni “če se streljanju ne reče atentat”? Pozabili smo ločevati stvari. Vsi so zločinci in bla bla bla. Ne ločimo umora od atentata. To je plehko in neumno.

        • Seveda ni bistvena razlika, če nekoga direktno strelja režim, ali pa če to isto kot atentat izvedejo neke pararežimske milice. Sicer pa atentate počnejo razne gverile, podtalne, teroristične skupine itd. Na tujem ozemlju tudi države oz. njihove represivne službe. Če so posledice evidentno iste, res ne vem, kaj se tako picajzlaš glede izrazoslovja.

          Fašisti, ustaši, nacisti ipd. pa po vseh mednarodnih standardih sodijo na desno oz skrajno desno; pač totalitarna kolektivistična (če hočeš socialistična) desnica. Ne vem, kaj se nekateri greste, ko hočete dokazat, da sta bila Hitler ali Mussolini levičarja. Pač ne, četudi sta bila socialista, vsaj neke sorte.

          A Le Penovci, avstrijski svobodnjaki, Faragevi britanski in AfD nemški evroskeptiki so tudi levica ali kaj? Preglej sedežni red v evropskem parlamentu, potem pa lahko diskutiramo naprej.

    • Še malo komentarja:
      V dokumentarcu se mene dotakne Oskarjevo spreobrnenje od ‘prave strani’ k ‘biti Kristusov’, vključno s ceno, ki jo je za to plačal. Vedno bolj se je zavedal, kakšna bo verjetno cena, se bal, a se ni obrnil nazaj. Škof, ki ostaja s svojim ljudstvom. Vedno… tudi če je cena težka.

      Ker je skozi duhovniško formacijo šel v Rimu, je ‘dobro vedel’, kdo so ‘pravi’ in v skladu s tem vedenjem tako deloval še kot pomožni škof (njegova služba je bila takrat brez resničnega stika s stvarnostjo ljudstva, ukvarjal se je z mediji, srečeval s politiki).
      … dokler ni bil premeščen za škofa v provinci in se tam srečal z malimi ljudmi tam nekje ‘Bogu za hrbtom’. Srečeval kot oče… človek s človekom…

      In še kasneje ….
      … ko se je srečal s tem, da včasih tisti, ki se zdijo naši, preprosto uporabljajo Cerkev za to, da so videti ‘pravi’ Cerkvi. Naklonjeni so, dokler Cerkev lahko uporabljajo, a niti sekunde dlje.
      Se srečal z bolečino, da so tisti, ki so se mu zdeli prej prijatelji, bili v resnici zadaj za pokoli, mučenji … tudi njegovih duhovnikov. Konec koncev potem nekje zadaj tudi za njegovo smrtjo, ko ni bil več koristen, uporaben, ali vsaj neškodljiv, ampak nevaren s svojo držo na strani ubitih, preganjanih, mučenih…

      Cerkev in njeni člani postanejo s svojo zvesto držo Njemu pač trn v peti oblastnikov, ali tistih, ki si oblastniki želijo postati, ko se jim ne pustijo (več) uporabiti za njihove cilje. Vedno… Posebej nevarni zato ker je Kristus temelj, na katerem je mogoče stati trdno, nezlomljivo v Njegovi moči. Ker tistega, ki ZARES stoji na tej Skali, ni moč ne prestrašiti in ne kupiti. Le ubiti … Tako ali drugače odstraniti …

      Morda se kdo z mano ne bo strinjal, toda Oskar Romero se mi vedno bolj zdi kot brat dvojček Jerzyu Popieluszku – duhovniku , ki ga je na drugem koncu sveta ubila druga politična stran , toda za isto držo.

      Zanimivo … Oskar in Jerzy sta postala najnevarnejša ( in morda bila zato (!) ubita), ko sta pripadnike ‘druge strani’ nagovarjala kot ljudi in jih kot ljudi – dragocene, vedno dragocene, tudi v trenutkih njihove ukrivljenosti v zlo dragocene – vabiti k nazaj v življenje in zato k spreobrenju. In to hkrati s tem, ko sta v tistih, ki so jih ti preganjali, zatirali, v povsem razvrednotenih torej, zbujala zavedanje o nihovem (!) globokem dostojanstvu – dragocenosti – tudi takrat, ko se zdi, da jim je bilo odvzeto vse.
      Hkrati!

      Kdo ve … morda je to tista najbolj ‘subverzivna’ drža kristjana.

      (Za tiste, ki ne poznate: Jerzyja so ubili komunisti na Poljskem 1984 , Oscarja pa desničarske provladne milice v San Salvadorju leta 1980 )

      Svet ni tako enostaven, kot se zdi…
      In kdor ga živi kot dvopolnega, se bo zmotil. In Bog daj, da le zmotil, da ne bo v kakih bolj skrajnih časih kot so naši tukaj, delal še kaj mnogo hujšega …

      • Odlično, Darja, deset plus. Sicer je pri Jerzyju Popieluszku vprašljivo, koliko je bil njegov “problem” nagovarjanje druge ( katere?) strani. Bil sem na njegovem grobu na Poljskem kmalu po smrti. Za obisk groba Romera sem postal verjetno preveč zapečkar.

        • Razen če misliš kot drugo stran delavstvo, ampak poljsko delavstvo tradicionalno v večini ni bilo nič manj pobožno in svobodoljubno od drugih slojev prebivalstva, ponekod celo bolj.

          Morda se spomnimo, nekateri imamo že toliko let, ti verjetno ne, kako so izgledala zoborovanja Solidanosti v Gdansku v osemdesetih; četudi prisotnosti krščanske simbolike naši mediji niso dosti kazali, je bilo to evidentno v demokratičnih, po katerih smo nekateri željno hlastali. Se spomnim naslovnic Time-a, Newsweek-a ipd.

          • Ne, ne misli delavstvo ampak komuniste. Oni so druga stran, če naj bi Romera ubili skrajni desničarji.

        • IF, tole sem mislila:
          (ob priliki sem prijateljem ta odlomek že pošiljala, zato sem ga hitro našla)
          —————–
          13. decembra 1980 so uvedli vojno stanje.

          V mestu so stala oklepna vozila in tanki, vojaki so se greli pri žerjavicah, saj je bil to zimo izjemno hud mraz. Miličniki in s puškami oboroženi prestavniki Motorizirane rezerve državljanske milice so pri ljudeh zbujali veliko strahu. Vsakršne demonstracije in stavke so nasilno razganjali, dušili upore v delovnih obratih. Bile so tudi smrtne žrtve. Duhovnik Jerzy je bil pretresen. Pogosteje kot po navadi se je zatekal k besedam, ki jih je izbral za slogan na podobici ob svoji prvi maši: “Pošilja me Bog, da bi oznanjal evangelij in zdravil rane obolelih src”. Zdelo se mu je, da so srca Poljakov bolj obolela, kot kdaj koli prej.

          Božični večer leta 1981 je preživel neobičajno. Po večerji v župnišču, ki so jo duhovniki tradicionalno zaužili v družbi številnih osamljenih starejših faranov, je vzel pest hostij, jih spravil v torbo in odšel iz stanovanja. Zunaj je bilo mrzlo, vladal je strupen mraz. Duhovnik je pogledal predse in odločno krenil v smeri najbližje vojaške patrulje. Brez oklevanja je stopil k vojakom, ki so se prestopali zaradi mraza. Začel jim je deliti hostije. Vsi jih niso bili veseli. Bili so tudi taki, ki so se ob pogledu na duhovnika obračali proč. Drugi pa so iztegovali roke za temi hostijami in se duhovniku zahvalili, ker je prišel k njim.

          Na božični dan je s prižnice prosil ljudi, da bi vojakom nosili tople jedi. Farani so se čudili, a so jih vseeno pogostili. Niso hoteli odrekati poslušnosti svojemu duhovniku. Na take ‘akcije’ so se bližnji znanci duhovnika Jerzyja pozneje navadili, čeprav niso vedno vedeli, kako naj se odzovejo nanje. Nekoč je duhovnik Popieluszko pogledal enega od avtomobilov varnostne službe in povedal skupini prijateljev:
          “Poslušajte, ti fantje že več ur sedijo tam in zmrzujejo. Nesite jim malo kave.”
          Zavladal je molk. Nihče se ni ganil. Vsi so mislili, da se duhovnik Jerzy šali. Na koncu je prosil enega od kolegov, naj udbovcem nese kave. K mnogim je šel tudi sam. Pogovarjal se je z njimi. Predlagal jim je, da se spovedo. Dogajalo se je tudi, da jih je spovedal. Četudi so bili tudi taki, ki so se norčevali iz njega. Takim je potrpežljivo pojasnjeval:
          “Vi niste krivi, da tu stojite.”

          (odlomek je iz knjige Milena Kindziuk: Mučenec za svobodo – Jerzy Popieluszko, duhovnik za čudeže ; založba Družina 2014; str 49-50)

          —————–

          Čeprav imaš delno prav: to ni bil njegov edini problem. Je bilo pa del tega, kar je Jerzy bil.

          Tistih, ki na sovraštvo odgovarjajo s sovraštvom je vedno dovolj (to je človeško – so trenutki, ko se zdi nemogoče ravnati drugače). Toda ta odziv sovraštva je nekaj, s čimer je moč računati in tudi manipulirati – ga zavestno sprožiti in vključiti v načrte zla.

          Ta Jerzyjeva drža pa je del tega, zakaj je (bil in je) tako močan odblesk Njegove luči, zakaj so se ljudje zgrinjali k njegovim mašam in črpali iz njih pogum, dvignjeno glavo, moč za življenje, ko bi človek hotel obupati. Je del tega zakaj je postal v svoji prosojni besedi in ravnanju preveč nevaren.

          Ta, ki na sovraštvo ne odgovarja s sovraštvom, ta ki v človeku vedno vidi človeka (toda to je trd notranji boj), ta je nepredvidljiv.
          Če postane viden, je ljudem in sistemom, ki (tako ali drugače) gradijo na zlu, nevaren. Nevaren, ker ni orodje zla in zavrača, da bi to postal (tako ali drugače). Nevaren ker se ljudje intuitivno zavedajo, da je kredibilen (celo če ga ne marajo). Ker se zavedajo (tudi tisti, ki to zanikajo) , da je to, kar (po besedi, drži, dejanju) lije iz njega, Resnica (ja, tokrat si jo upam zapisati z veliko, ker je nekaj povsem Njegovega )
          Nevaren, ker zavrača zlo v vsaki preobleki in vsaki ‘uporabnosti’.

  2. Mogoče bo še tole koga zanimalo:

    http://www.romerotrust.org.uk/index.php?nuc=homilies&id=7&limitstart=192

    Zbrane Romerove homilije prevedene v angleščino, pri nekaterih pa tudi originalni španski posnetek. (Ves San Salvador je v časih, ko so ljudje izginjali, žejno pil nedeljske homilije preko radia in črpal moč in zavedanje svojega človeškega dostojanstva iz njih)
    Homilije so tisto, kar je v najožjem pomenu del njegove škofovske učiteljske službe.

    Za koga, ki bi morda imel kak dvom: zadeva njegove beatifikacije je bila cca 5 let na Kongregaciji za nauk vere, kjer so z vidika vere (krščanskega nauka) preučili vse to.

    Dvom o tem, da bi bilo karkoli v tem v nasprotju z naukom Cerkve, torej ni utemeljen. Glede na kontekst so bili prav pozorni na kakršnokoli zmoto v navezavi leve utopije, na vse tisto torej, kar je bilo očitano teologiji osvoboditve.
    V učenju Oscarja Romera je čisti nauk evangelij presijan skozi njegovo malo osebo. ( kot to On dela v svojih svetih – delno, seveda, ker smo majhni. Toda nepotvorjeno, verno… )

    Dovoljeno pa se se seveda ne strinjati z Romerom :-).

    Če ne drugega, pa je širjenje obzorja vedno koristno.

Comments are closed.