Ob obletnici tragedije v Cerknem

28
2340

Prejšnjo nedeljo se je večina slovenskih tiskanih in tudi elektronskih medijev spomnila tragedije v Cerknem ob koncu januarja 1944. Na slovesnosti je bil osrednji govorec nekdanji predsednik RS Milan Kučan, na MMC RTV SLO pa so prispevek o tem naslovili »Ob spominski slovesnosti po poboju mladih v Cerknem poziv k uporu sovražnemu govoru«. Na Brdcih pri Cerknem je sicer v organizaciji Združenja borcev za ohranjanje vrednot NOB Idrija-Cerkno potekala slovesnost v spomin na poboj udeležencev partijske šole pred 75 leti.

Danes, v nedeljo, 3. februarja 2019, pa se spominjamo aretacije in umora petnajstih nedolžnih domačinov iz Cerkna in okolice, ki so jih pripadniki VOS aretirali in umorili februarja 1944, kot posledico nemškega napada na Cerkno. Močno dvomim, da bo ta okrutni zločin danes doživel odmev in obsodbo v naših večinskih medijih.

Zgodovinar in cerkljanski rojak dr. Boris Mlakar je leta 2000 pri Goriški Mohorjevi družbi izdal knjigo z naslovom »Tragedija v Cerknem – pozimi 1944«. S to knjigo je dr. Mlakarju prepričljivo uspelo dokazati, da pobiti na Lajšah pri Cerknem v začetku februarja 1944 niso bili krivi za nemški vpad v Cerkno, ampak da je šlo za izdajstvo v partizanskih vrstah, pomanjkanje varnostnih ukrepov in prepričanje v nepotrebnost konspiracije. Knjiga je doživela velik odmev, ne samo na Primorskem, hkrati pa je nekatere zagovornike komunistične revolucije ponovno postavila na preizkušnjo. Seveda niso želeli stvari prepustiti naključju, zato so organizirali nekaj pritlehnih napadov na avtorja in njegovo delo.

Kaj se je pozimi 1944 v Cerknem sploh zgodilo?

Pojdimo pa vrsti in poglejmo najprej, kaj se je pozimi 1944 v Cerknem sploh zgodilo. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so cerkljansko območje nadzorovali pripadniki partizanskega gibanja. V Cerknem so se nahajala partizanska poveljstva, skladišča, delavnice in šole. Tu je najprej delovala podoficirska šola, ob koncu leta 1943 pa so začeli s šolo za vzgojo partijskega kadra.

Dne 27. januarja 1944 se je nemška enota iz Idrije pod poveljstvom nadporočnika Teichmanna, šlo je za 2. četo bataljona »Heine«, mimo treh partizanskih brigad neopaženo približala Cerknemu in vdrla vanj. Kljub temu, da je bilo vseh Nemcev le 138, partizanov pa enkrat več, je bilo presenečenje ob nepričakovanem napadu tako veliko, da se skoraj nihče ni branil.

Ob nenadnem nemškem napadu, ki je trajal približno eno uro, je nastala zmešnjava in vsak je bežal, kamor je mogel. Vojaškega odpora praktično ni bilo, na Nemce ni padel niti en strel. Vojaško nevešči gojenci partijske šole so se umikali po čistini, samo na enem mestu jih je padlo štirideset. Nemci so sicer v tej bliskoviti akciji pobili 47, večinoma neoboroženih slušateljev šole, po napadu pa so se hitro umaknili.

Po tej tragediji so partizanske oblasti morale na nekoga prevaliti krivdo. Sprva so zaradi slabega zavarovanja krivili bataljon 31. divizije, nato pa zaradi nezadostne pripravljenosti partizanske enote in ustanove, ki so bile ob napadu v samem kraju. Pokrajinski komite Komunistične partije Slovenije je na koncu »krivce« našel med skupino domačinov, ki jih je partizanska stran že jeseni označila za sodelavce »bele garde«.

Poboj nedolžnih žrtev v Cerknem pozimi 1944

Vosovci so 3. februarja 1944 v Cerknem in okoliških vaseh prijeli petnajst ljudi in jih ves dan zasliševali. Zvečer so jih zvezali, »obsodili« na smrt in jih nato posamezno vodili k breznu na Lajšah v bližini Jamšekovega gozda, kjer so vsakega posebej ustrelili v tilnik in vrgli v brezno. Na spisku za umore naj bi bilo po pripovedovanju domačinov še več ljudi, ki pa jih vosovci ob nameravani aretaciji niso našli doma. Umorjeni so bili: kmet Filip Bevk, učiteljica Pavla Paa, šivilja Pavla Sedej, kmet Anton Mlakar, zidar Janez Ambrožič, čevljar Rudolf Bogataj, hišnica Karlina Zorzut, šivilja Angela Ržen, kmetica Katarina Mezek, služkinja Malka Purgar, trgovec Franc Rojc, mesar Albert Kavčič ter oba cerkljanska kaplana, Lado Piščanc in Ludvik Sluga. Eni žrtvi, šoferju Josipu Bavconu, sicer poročenemu v Cerkno, je obstreljenemu uspelo pobegniti in je vojno preživel. Po vojni ga je Ozna aretirala in zaprla, vendar so ga kmalu izpustili. Do smrti leta 1984 pa so ga zasledovali in nadzirali.

V povezavi s tem dogodkom je bil 8. februarja 1944 po Cerknem izobešen poseben komunike, ki je sporočal, da so »organi varnostno obveščevalne službe dne 5. II. 1944, ob peti uri justificirali organizirano skupino narodnih izdajalcev in okupatorjevih hlapcev v Cerknem«.

Poboj nedolžnih žrtev v Cerknem pozimi 1944 je hkrati pomenil uvod v dokončno zaostritev komunistične revolucije tudi na zahodu Slovenije.

Partizanska oblast se je bala izgube zaupanja in reakcije prebivalstva na takšno komunistično nasilje, zato so se bili pripravljeni marsikaj zlagati ali ponarediti, tudi datum umora. Med drugim so umorjenim očitali protinarodno organiziranje z namenom, da razdvojijo slovenski narod, nadalje vohunsko službo v korist nemških okupatorjev in netenje državljanske vojne na Primorskem po zgledu izdajalcev iz osrednje Slovenije.

Piščanec ima ime, ni bilo dobro obtožiti ga belogardizma

Lado Piščanec (1914–1944), rojen v Trstu, je bil kaplan v Cerknem od leta 1941, Ludvik Sluga (1917–1944), doma iz Sv. Lucije (Most na Soči), pa od maja 1942. Ob aretaciji so ju partizani oba obtožili vohunjenja za Nemce ob napadu na partijsko šolo v Cerknem. Očitno je bil umor kaplana Piščanca načrtovan že prej, vsaj jeseni 1943. Partizani so ga zaprli že konec oktobra 1943. Med ljudmi je bil kaplan Piščanc precej znan in priljubljen, slovel je tudi kot narodnjak in pesnik. V arhivu nekdanje tajne politične policije v Ljubljani (ARS, fond 1931) so ohranjeni dokumenti o njegovem zaslišanju, ko je vosovec Tomaž med drugim o njem zapisal: »Piščanec ima ime, ni bilo dobro obtožiti ga belogardizma. Ustno več.« Toda to mnenje ga ni rešilo, umor je očitno sledil odločitvi najvišjih predstavnikov partizanskega gibanja na Primorskem.

Zavedali so se posledic uboja duhovnika, zato so med drugi zapisali: »Ker bo to na Primorskem prvi primer duhovnika, justificiranega od OF, bomo seveda morali stvar prepričljivo pojasnjevati.« Po samem umoru je in zadušiti negodovanje ljudi. O tem več zvemo v poročilu iz začetka marca 1944, ki ga je VOS naslovil na KPS:

»Po umoru kaplanov Piščanca in Sluge se je stanje zelo spremenilo. Celo sredinci so divje razpoloženi proti partizanom.«

Sicer se je že po letu 1958 bolj ali manj odkrito govorilo, da v Cerknem umorjeni niso bili krivi za izdajstvo, še več, to naj bi storil partizanski major Hrastnik v nemški vohunski službi, ki so ga že spomladi 1944 partizani sami prijeli in ustrelili zaradi izdaje.

Toda vse do demokratizacije je slovenska partijska oblast, tudi s pomočjo režimske publicistike in dela »stroke«, vztrajala na konstruktu »belogardističnega izdajstva«. Primer: pisatelj Tone Svetina je odmevnem vojnem romanu Ukana prav pretiraval z obtožbami na račun kaplana Piščanca. Resnica jih ni zanimala, pač pa so vztrajali na lastnih ideoloških in političnih konstruktih.

Resnico o poboju nedolžnih ustavljal tudi Zvonko Fišer, od leta 2011 generalni državni tožilec

Nenazadnje, to dokazuje tudi naslednji primer. Sredi novembra 1977 je Zvonko Fišer kot občinski javni tožilec na Občinsko sodišče v Idriji vložil obtožni predlog zoper duhovnika Janeza Lapanjo in Stanislava Medveščka ter gospodinjo Amalijo Jereb. Očital jim je, da so povzročili vznemirjenost državljanov in zmanjšanje njihovega zaupanja v ukrepe državnih organov. To naj bi storili s tem, ko so jeseni 1975 na kraju Na Vršeh pod hribom Lajše nad Cerknim dali postaviti dva in pol metra visok spomenik v obliki križa februarja 1944 likvidiranim narodnim izdajalcem. Tedanji dekan Medvešček pa naj bi kot verski predstavnik zlorabil svobodo opravljanja verskih opravil in obredov s tem, ko je omenjeni križ blagoslovil. Dogodek bi bil označen za še eno farso iz časov komunizma, če ne bi ugotavljali, da je isti Zvonko Fišer leta 2011 postal generalni državni tožilec v samostojni državi Republiki Sloveniji.

Kmalu po demokratičnih spremembah na Slovenskem je končno napočil čas tudi za obuditev spomina na nedolžne žrtve na Lajšah pri Cerknem. Tako se je na binkoštno nedeljo maja 1991 tam vršila spravna slovesnost za vse žrtve druge svetovne vojne na Primorskem, hkrati pa so tudi simbolno pokopali cerkljanske žrtve. Julija 1995 so prostor dokončno uredili z blagoslovom kapelice, križevega pota in spomenika ob breznu. Pokojni prof. Otmar Črnilogar je ob tej priložnosti in ob 50. obletnici konca II. svetovne vojne pripravil besedilo križevega pota, ki je potekal od kapelice do brezna. Že ob prvi slovesnosti so na pobudo tedanjega koprskega škofa Metoda Piriha načrtovali, da bodo Lajše kraj, kjer se bo celotna Primorska zbirala k molitvi za vse pobite pred vojno, med njo in po njej.

28 KOMENTARJI

  1. Namesto da bi bila to spodobna komemoracija žrtev nesposobnega partizanskega organiziranja in delovanja ter žrtev brutalnega revolucionarnega banditizma nad nedolžnimi ljudmi prirejajo neko proslavljanje za ohranjanje mitologije NOB in utrjevanje svojih sedanjih oblastnih pozicij. Normalnemu človeku se vse to upira. Predpustne manifestacije, ki z resničnimi žrtvami nimajo nobene zveze. Podobno kot dražgoška. Odvratno!

  2. Včasih bi bilo dobro, če bi znali poslušati sebe. Tako, kot so me poučili, da naj Boga vsak človek išče znotraj sebe in ne v zunanjem blišču, tako tudi praktično vse informacije imamo sami. Citiram: “Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so cerkljansko območje nadzorovali pripadniki partizanskega gibanja. V Cerknem so se nahajala partizanska poveljstva, skladišča, delavnice in šole. Tu je najprej delovala podoficirska šola, ob koncu leta 1943 pa so začeli s šolo za vzgojo partijskega kadra.”

    Partizansko gibanje je bilo velika reč. Ni se mu prav posmehovati. Res je, da se mu ni težko posmehovati, saj je zgodovina NOB ponarejena do amena in tako ni težko dokazati, da je vse skupaj farsa. Recimo vse ofenzive razen Kozare so se neposredno dotikale Tita. Kot da se je on golorok boril proti okupatorju, ostali pa so dremali. Najbolj v nebo vpijoča je “zadnja okupatorjeva ofenziva” – desant na Drvar. O tem smo se učili neprimerno več kot o osvoboditeljih Beograda.

    Drži, da revolucija žre svoje otroke. Drži, da je partijski vrh izsmejal dejanske borce. Sam sem recimo šele lani opazil, da so komandanta Đuko izsmejali v partizanskem filmu Bitka za ranjence, čeprav se ata jasno spomni njegovih spominov, da ga tam ni bilo. Ves čas je deloval lokalno na Kozari.

    Kaj vam hočem reči? Seveda je zgodovina NOB luknjasta. Seveda se v vojnih razmerah najbolj razbohotijo prav psihopati. A ne poskušati ustvarjati vtisa, da ni bilo odpora proti okupatorju. Veliko ga je bilo, a je večinoma ostal nedokumentiran ali slabo dokumentiran. Dokumentirani so le tisti, ki so svoje delo posvetili “liku in delu” maršala Tita.

    Odkod sicer svobodno “območje, ki so ga nadzorovali partizani”, kjer citiram prav besede avtorja članka?

    P.S. Ponižani pa se še danes sramujejo sebe. Od žrtev nacističnih in ustaških taborišč dalje, ki podzavestno iščejo svojo krivdo za takratne preizkušnje.

  3. Seveda, odlično delo, g.Podberšič!
    Jutri zjutraj grem brati Delo, Večer, Primorske novice, ki bodo zagotovo povzeli Vaše pisanje in ga natisnili na naslovnih straneh!
    Ne vem kako Resnico bolj na globoko lansirati v prevarani slovenski narod.
    Vsekakor bi bilo potrebno Kučanu v trdo povedati kaj bi bil on moral povedati na proslavi in se opravičiti v imenu tudi njegove morilske Komunistične Partije – ne vem kako bi se moral odviti SODNI REHABILITACIJSKI PROCES, KI BI OPRAL KRIVDE VSE UMORJENE – seveda bi morala slediti Obtožba Komunistične partije in njenih konkretnih predstavnikov.
    Moja pripomba, g.Podberšič je, da bi bilo frdamano dobro, zaželjeno in pravilno, če ste zadevo raziskali, da objavite imena in priimke odgovornih iz partizanske vojske in partije za ta gnusni zločin.Pravzaprav se sprašujem zakaj tega niste naredil.
    Spodobi se in pravično je ter Bogu všečno, če objavite še imena morilskih Kajnovcev!

    • Frančišek,
      v mojem komentarju nižje je povezava na zapis gospoda Drobniča, kjer so objavljena tudi imena, po katerih sprašujete.

      • Hvala, Vanja!
        Perfekten dokument g.Drobniča.
        Odlična dopolnitev za pričujoči spis g.Podberšiča, ki je zame pomanjkljiv, ker ob svoji odličnosti, lepo po slovensko, izpušča veliko dokumentarno pomembnost – IMAMO ZLOČIN IN IMAMO ŽRTVE, O NORIH KAJNOVSKIH MORILCIH PA – MEGLA !

        Zato bom v nov kom,entar skopiral imena zločinskih Partizanov & VOSovcev iz Drobničevega spisa v povezavi – priporočam, da berete, če vas zanima !

  4. 1 Peter 5:

    “Bog se prevzetnim upira,
    ponižnim pa daje milost.

    6 Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša. 7 Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.
    8 Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. 9 Uprite se mu, trdni v veri. Saj veste, da prav takšno trpljenje prenašajo vaši bratje, ki so po svetu. 10 Bog vse milosti, ki vas je po Kristusu Jezusu poklical v svojo večno slavo, vas bo PO KRATKEM TRPLJENJU sam izpopolnil, utrdil, okrepil in postavil na temelj. 11 Njemu oblast na veke. Amen.

    • Svoji stari materi in nj.hčeri, moji materi sem ob tem, ko so desetletja strašno žalovale za pobitim možem/očetom in sinom/bratom, sem očital takole:” Vaši so vedeli kdo so morilci, kje živijo, kje taborijo in ustrahujejo in pobijajo, kradejo imetje samo določenim in nedolžnim žrtvam, zakaj jih niso ustavili, zaprli, predali “oblasti/okupatorju” ali pa enostavno-pobili, ko je že bilo neznosno in prehudo zaradi partizanskega morilskega terorja 1941-1942-1934 ?”

      Odgovor je bil enostaven :
      Okupator ni dovolil.Ni reagiral.
      Župnik absolutni ni dovoljeval, je svaril, tolažil in prosil, ukazoval : Ne ubijajte!
      Niso imeli orožja. Predali so ga Partizanom že 1941, ker so jim verjeli na besedo!
      ————————————
      Rezultat: Poboji, Vaške straže-varovanje vasi – nič akcij proti Partizanom, Poboji 1943, Domobranstvo,
      Poboji 1945 itd.
      VSI SO BILI POBITI,TUDI ŽUPNIK !
      Zelo Boljševiško.

  5. Milan Kučan hodi rakovo pot komunističnega režimskega lakaja.

    Če je Janez Stanovnik leta 2014 vendarle napravil majhen premik naprej, ko je odšel do spomenika v Lajšah ter tja položil tri vrtnice in priznal zločinskost partizanskega pokola trinajstih domačinov in dveh duhovnikov, Kučan, več let kasneje, takega dejanja ni sposoben.

    Stanovnik je sicer že dan po pokolu vedel za zločinsko ravnanje partizanov-komunistov v Cerknem in je za priznanje zločina potreboval 70 let. A bolje pozno kot nikoli.

    Kučan ve za zločinski pokol, a poklona žrtvam partizanskega zločina ni sposoben.
    S tem bi posredno priznal zločinskost komunizma in komunistične revolucije. Ker tega noče storiti, raje propagira svojo fatvo o “sovražnem govoru”. Lahko se še tako pretvarja, a videti je, da se komunizmu nikoli ni odpovedal.

    http://nszaveza.github.io/articles/92-tri-vrtnice/

      • Ni hudega, amp’k se strinjam, Zdravko.
        Diktator.
        Lakaji so njegovo plačanci, malikovalci, koritarji, kruhoborci, Rdeča Elita, podrepniki,
        ritolizniki, hlapci, verniki, malikovalci Satana.

      • V Evropi so komunistični režimi propadli.
        Kučan s somišljeniki retrogradno ostaja v službi laži, na katerih je temeljil propadli komunistični režim – zato ocenjujem, da kot lakaj, sluga propadlega režima hodi rakovo pot.

        Sicer pa imate prav, je tudi utelešenje sedanjega režima.

  6. Vanja priporoča : http://nszaveza.github.io/articles/92-tri-vrtnice/ avtorja, g.DROBNIČA

    KRIVI SLOVENSKI KAJNI ZA POBOJ CIVILISTOV V CERKNEM
    kopija iz teksta zg.:

    Grozljive umore na Lajšah je ukazal Pokrajinski komite Varnostno obveščevalne službe za Primorsko, v katerem so bili načelnik Miroslav Perc – Maks in člani Slavko Furlan – Dušan, Miroslav Remškar – Boštjan, Branko Jerkič – Živko, Vidko Hlaj, Franc Pokovec – Poki in Anton Šega – Tonček. Vse dogajanje je opisal zgodovinar Boris Mlakar v knjigi: Tragedija v Cerknem pozimi 1944, ki jo je leta 2000 izdala Goriška Mohorjeva družba.
    Nekateri visoki komunistični poveljniki, katerih pristojnost je segala na Cerkno, pa so bili generalmajor Lado Ambrožič – Novljan, generalpolkovnik Franc Tavčar – Rok in generalpolkovnik Rudolf Hribernik .

    • IF, 
      kakšna zaslišanja neki, ti zločinci, ki so pobijali nedolžne in neoborožene civiliste, še dandanes veljajo za “narodne heroje”!

      Vosovcem z zgornjega spiska se v samostojni Republiki Sloveniji godi podobno kot ostalim komizločincem, od zločinskega maršala navzdol: kljub njihovi zgodovinsko izpričani zločinskosti, spomeniki in obeležja v njihov spomin stojijo tako, kakor so stala v lažnivem totalitarnem režimu, po njih so poimenovani trgi, ulice, ustanove, društva, zveze, klubi…

      Npr. po Maksu Percu, prvonavedenem na gornjem spisku, se še iz vedno imenujejo Zveza in območni klubi upokojenih delavcev Ministrstva za notranje zadeve.

      Maks Perc je sicer že leta 1945 padel v spopadu z Nemci. Po vojni tako ni mogel biti nagrajen s privilegiranim družbenim položajem kot kopica ostalih zločincev.

      http://zveza.kudmnzs.com/index.php/predstavitev

      http://www.klub.udmnzlj.com/index.php/zgodovina-kluba/43-maks-perc

    • Medmrežje je bolj skopo s podatki o dotičnih vosovcih, a kar izvemo zadošča, da si predstavljamo, kako  je revolucionarni komunistični režim nagrajeval njihov likvidatorski “pogum”.

      Kdo ve koliko psihopatskih morilcev, (ne takih, ki so med vojno samoobrambno ubijali, ampak takih, ki so načrtno morili nedolžne ljudi, je uživalo vse možne privilegije v povojnih desetletjih, marsikdo med njimi morda vse do današnjih dni, pa čeprav so (bila) njihova imena znana vsaj raziskovalcem bližnje zgodovine, če ne širši javnosti…

      Slavko Furlan – Dušan je bil, kot kaže, leta 1969 deležen režimskega pogreba kot politik.

      http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=424727

      Branko Jerkič – Živko (r.1925 – u.2006) si je zagotovil vojaško kariero vse do generalpolkovnika. Šolal se je v Sovjetski zvezi in sodeloval v mednarodnih misijah.

      https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Branko_Jerkič

    • Franca Pokovca – Pokija (r.1921 – u.1991) Wikipedija opiše kot partizana prvoborca, političnega komisarja, vosovca in narodnega heroja.

      https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Franc_Pokovec

      Prištevajo ga v najožji krog vosovskih likvidatorjev, ki so leta 1941 in 1942 pobijali po Ljubljani.

      O njem pripoveduje Albert Svetina – Erno v svoji knjigi Od osvobodilnega boja do banditizma.

      Citat iz članka v NSZ, stran 092:
       
      “…Šele kasneje, ko je bil že v partizanih, mu je Franc Pokovec – Poki priznal, da je bil on likvidator pri tisti akciji.
      Ko smo že pri Pokovcu, se Svetina povrne k njemu proti koncu knjige (342–347). Človeško sta se spoznala, ko ga je Pokovec obiskoval v Budimpešti. Izvemo, da ni bil srečen človek. O tem sem že nekaj pisal. Moj svak Marjan Krašovec, vojaški vojni invalid, je bil namreč njegov sosed, dokler je stanoval Na jami v Zgornji Šiški. Zbližala sta se in Pokovec se mu je spovedal. Takrat je živel sam. Stanovalcem je padlo v oči, da pri njem vse noči gori luč. Svaku je priznal, da je sodeloval pri uboju vsaj petdesetih ljudi in da ne more spati, ker se mu prikazujejo oči njegovih žrtev. Svetina piše, da si je Pokovec »omislil neko ročno delo«. Vse noči je pletel gobeline. Iz pisanja v knjigi dobimo vtis, da je Pokovčeva glavna težava v tem, da mu nova oblast ni hotela priznati zaslug, kljub temu pa je prejel priznanje narodnega heroja. Nič ne izvemo o stiski nekdanjega likvidatorja, o njegovem odnosu do žrtev, o odnosu do zločina in kazni, o kesanju in odpuščanju. Nedvomno sta s Svetino premlevala tudi ta dejanja, pa se avtor iz nerazumljive obzirnosti vanje ni poglobil.”

      http://nszaveza.github.io/articles/55-od-osvobodilnega-boja-do-banditizma/

    • Zanimivo, da o vosovcu Vidku Hlaju na medmrežju ne izvemo ne kdaj se je rodil ne ali je morda še živ.
      Izvemo pa več o njegovih zločinskih dejanjih. Naveden je kot eden od trojice morilcev dr. Stanka Vuka, Danice Tomažič (sestre Pinka Tomažiča) in dr. Draga Zajca leta 1944 v Trstu. Po nareku Varnostno-obveščevalne službe OF so zahrbtni zločin izvedli načelnik VOS OF na južnem Primorskem Vidko Hlaj ter vosovska varnostnika Albert Gruden in Slobodan Šumenjak.

      https://www.mojaobcina.si/miren-kostanjevica/novice/anatomija-politicnega-zlocina.html

      https://www.delo.si/kultura/knjiga/1944-trst-umor-kdo-ga-je-zagresil.html

    • Raziskovalec udbovske vzporedne ekonomije Rado Pezdir je, na podlagi dokumentov iz Arhiva Slovenije, ugotovil, da je bilo več faz delovanja udbovske ekonomije v zamejstvu. V prvi fazi, takoj po vojni, so nekdanji VOS-ovci Niko Kavčič, Vidko Hlaj in Edo Brajnik prevzeli celotno zgodbo vzpostavljanja ekonomije na Tržaškem.

      http://www.rafaelova-druzba.si/objave/pogovor_z_radom_pezdirjem

      Vidko Hlaj je po vojni deloval v zvezni UDV, kjer je bil šef zveznega odseka za ilegalno trgovino, bil je tudi direktor podjetja Transjug, ki je bilo krinka za udbovsko tihotapstvo.

      https://reporter.si/clanek/slovenija/rado-pezdir-podjetniki-z-blagoslovom-sdv-477754

  7. Tu omenjeni falot oz.nacelnik primorskega vosa Miroslav Perc Maks ima danes spomenik na procelju Slovanove sportne dvorane na Kodeljevem.

    • ???

      Po drugi svetovni vojni je oktobrska revolucije v ideološkem smislu postala del jugoslovanske revolucije. Na revolucijo se je vse do konca 80. let gledalo kot na pozitiven, svetel dogodek, ki je ustvaril “novega, boljšega človeka”. Po letu 1990 se je vse spremenilo in sedaj celo v sami Rusiji ne obeležujejo več obletnice revolucije, je še povedal Gašparič.

      V Rusiji posebnih uradnih slovesnosti ob stoti obletnici oktobrske revolucije ne bo. Kot je za STA pojasnil Aleksandr M. Semenov iz visoke šole za ekonomijo univerze Sankt Peterburg, je razlog v dejstvu, da je trenutna ruska vlada zelo konservativna in se je javno opredelila proti revolucijam.
      https://insajder.com/svet/sto-let-od-ruske-oktobrske-revolucije-ki-je-imela-daljnosezne-posledice

        • Kdor je slep kot krt, naj dvakrat dobro pogleda. Vaša misel “nobena revolucija še ni bila spoznana za zločinsko” ne drži. In spet kot običajno imate prav, kajne?

          Jaz trdim, da danes prav vsi vedo, da je bila revolucija zločin. Ker pa imajo korist ali pa si obetajo korist, tega ne priznajo.

      • Kaže, da se Zdravko s to trditvijo strinja, ni pa nobene potrebe, da se z njo strinjamo tudi ostali.
        Seveda je bila zločinska, saj je le-ta prinesla totalitarizem, ki je bil uradno z deklaracijo o obsodbi s strani eu parlamenta kot tak obsojen. Je revolucija bila pozitivna ?
        Rečeno je bilo, da bo ustvarila boljšega človeka.
        Kako se to kaže pri nas, vidimo sedaj kot slavospev trenutni vladi.

      • Tokratna revolucija za razliko od prejšnjih, ta ni bila usmerjena proti tedanji oblasti.
        Usmerjena je bila proti ljudstvu.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite