V ponedeljek, 8. junija je v galeriji Družina potekala predstavitev knjige ‘Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja’, kjer je poklicni ljubljanski fotograf Marjan Kocmur, ki se je tudi sam umikal, na film s pomočjo znamenite Leica kamere zabeležil eksodus okoli 17.000 Slovencev preko Ljubelja v Avstrijo. Avtor, tudi sposoben podjetnik, ki je do svojega enaintridesetega leta odprl že tri fotografske studie, je tenkočutno zajel na film dramo izhoda – kot pravi Gregor Čušin v knjigi – “iz sužnosti in mogoče smrti v svobodo”.
Drama se je zgodila tudi avtorjevi družini, ki se je v Gameljnah ločila: ženski del – mati, hčerki in nekajmesečni otrok ene od hčera – se je vrnil domov in preživljal torturo komunističnega režima, oče in trije sinovi – med njimi tudi avtor – pa so pot nadaljevali v Avstrijo, kjer je oče umrl, en od sinov je bil vrnjen v Titovo Jugoslavijo in bil ubit pri Koroški Beli, avtor in še eden od bratov pa sta se umaknila v Argentino. Družina se nikoli več ni srečala. Celo življenje so živeli narazen. Na dveh kontinentih. Podjetni Marjan Kocmur je v Argentini odprl štiri fotografske studie in uspešno deloval kot fotograf. Umrl je v Argentini leta 1990.
Fotografije je ohranil njegov nečak Boštjan Kocmur, izbor 87 fotografij pa je opravil fotograf Tamino Petelinšek, ‘dobra duša’ projekta izdaje monografije. Tamino je kot kriterij za izbor določil dokumentarno vrednost fotografij in šele potem kakovost fotografij in umetniško vrednost. Tamino je skupaj s Petrom Škrlepom, ki je tudi postavil knjigo, fotografije digitaliziral in jih strokovno pripravil za tisk. Takole pravi Petelinšek: “Podobe kar žarijo v želji po branju ter odkrivanju ljudi, mnoge tudi osebno, s pomočjo zapiskov fotografa ter še živečih prič te 30 kilometrske karavane. Ta je okoli 13. maja prispela prek boroveljskega mosta v Vetrinj in se utaborila v neurejenem azilnem taborišču, sredi obdelanih polj. Sveto zaupanje Angležem pa se je v dveh tednih izjalovilo v spoznanju brutalne zmote.”
Jurij Pavel Emeršič, zgodovinar, je prispeval zgodovinski oris tistega časa od 4. maja 1945, ko se je začel eksodus, do 24. maja 1945, ko so Angleži pod pretvezo, da pošiljajo begunce v boljša taborišča v Palmanovo, začeli begunce vračati v roke Titovim partizanom. Emeršič: “Med več kot deset tisoč vrnjenimi Slovenici so prevladovali domobranci, vmes pa tudi njihova dekleta, žene, otroci, … Na stotine civilistov. Angleži so jih strpali na vagone in poslali v Jugoslavijo, v smrt.” Jurij Pavel Emeršič je še poudaril, da bo monografija z dokumentarnim gradivom, dragocen pripomoček pri pouku naše novejše zgodovine.
Dr. Primož Lampič, je orisal Kocmurjev fotografski opus in pomen fotografij za “takrat ko bo Slovenija zrela za korekten odnos do časa v maju 1945, ki bo tudi s pomočjo tega fotografskega gradiva dobil drugačen prizvok”.
Črno-bele fotografije izražajo grozo po odhodu od doma, a obenem iz njih sijejo nasmehi. Kot da bi se ljudje odpravljali na piknik ali na kakšen izlet. Avtor je zajel oboje – grozo in optimizem. Fotograf Kocmur je bil namreč veder človek in je ljudi med fotografiranjem bodril. In ni vedel, da iz domovine odhaja za vedno, niti ni vedel, da bodo mnogi ljudje na fotografijah že čez nekaj tednov ležali v breznih po Sloveniji. Mrtvi.
Knjigo je izdala Mohorjeva založba iz Celovca.
V galeriji Družina si lahko še kak teden ogledate nekaj fotografij iz monografije, v kletni galeriji pa tudi razstavo Iz globočine (Črna maša).
Foto: Aleš Čerin
