Umetno “mračni” srednji vek

V zadnjem času sta v založbi Družina izšla dva zanimiva prevoda, ki dokazujeta, da je bila zgodovinska podoba Srednjega veka z mnogih strani umetno pomračena: Regina Pernoud, Nehajmo že s tem srednjim vekom, in Rodney Stark, Zmagoslavje razuma. Starkovo delo prav sistematično dokazuje, da kapitalizma ni prinesla reformacija s protestantizmom, kot to trdi Max Weber v svoji knjigi Protestantska etika in duh kapitalizem, ampak izhajajo njegove osnove (oseba, napredek, skromnost in tržno gospodarstvo) iz srednjeveškega krščanstva.

Čeprav zgodovinarji delijo Srednji vek v zgodnji (5. do 12. stol.), visoki (12. do 14. stol.) in pozni (14. do 15. stol.), je bila »mračni« srednji vek v naših povojnih šolah splošna oznaka za ves ta čas. Za nas, navadne državljane, je tako tudi ostalo, čeprav velja danes zgodovinarjem oznaka »temni« zaradi preganjanja »čarovnic« le za pozni Srednji vek. V okviru naše starejše generacije pa naj bi bil celotni srednji vek sramota za človeštvo. Odgovornost zanj je padla na krščanstvo, saj je krščanski srednji vek nasledil visoko cvetočo antiko. Ker sem v vseh mojih letih o tem prebral le nekaj malega, sem se z veseljem lotil Starkove knjige, ki mi jo je poklonil prijatelj, kot enega zadnjih izvodov pred razprodajo. Knjiga mi je odprla popolnoma nov pogled na Srednji vek. Hkrati sem zvedel tudi za strokovno predstavitev te knjige, ki jo je dr. Ivo Kerže objavil na Casnik.si (12.5.2012). Kljub temu sem si zaželel v naslednjih vrsticah predstaviti nekaj podrobnosti o tem nesrečnem, »mračnem« obdobju, ki sem jih našel v knjigi.

Krščanstvo in razvoj znanosti

Alfred Norrth Whitehead, matematik, veliki filozof, profesor na Harwardu (ZDA) in sodelavec Bertranda Russla je leta 1925, v času, ko je veljalo, da je religija smrtna sovražnica znanstvenega raziskovanja, dejal, da se je znanost pojavila v Evropi zaradi splošno razširjene »vere« v možnost obstoja znanosti …, ki izhaja iz srednjeveške teologije. S to nenavadno trditvijo je šokiral zahodno (ateistično) znanstveno javnost. Ker je problem dobro poznal, je izjavo utemeljil s trditvijo, da mora največji prispevek srednjega veka pri oblikovanju znanstvenega gibanja izhajati iz krščanskega vztrajanja pri racionalnosti Boga, ki jo spoznavamo iz Stare zaveze in evangelijev. Rezultati raziskav so to samo potrdili.

Bertranda Russla je tri leta pred tem presenetilo dejstvo,da se na Kitajskem znanost ni razvila. Kot napadalni ateist je pričakoval, da bi se morala razviti, celo prej kot v Evropi, saj tam ni bilo »religioznih ovir, kakršne je, po njegovem mnenju, predstavljala Cerkev v Evropi«. Kmalu pa je moral spoznati, da krščanstvo v Evropi ni ovira, ampak temelj za znanstveno delovanje. V drugih religijah so bogovi nadnaravna spočela, ki urejajo življenje. Njihovi »teologi« v večini primerov učijo, da svet enostavno je, in ga ni treba razlagati, ampak spoznati. Pota znanstvenemu raziskovanju so tako zaprta.

Na drugi strani pa je Bog monoteističnih religij (med katerimi je krščanstvo vodilno), nadnaravno nadrazumno bitje, stvarnik in vladar vesolja in človeštva. Zgodovina se v teh religijah ne ponavlja, ampak poteka in se razvija od stvarjenja naprej. Bog je absolutno utelešenje razuma. To učenje nujno vsebuje tudi pojem časa, ki teče enakomerno (linearno) in ga druge svetovne religije ne poznajo. Čas pa je pomembna dimenzija pri raziskovanju in šele vključitev časa v raziskovalna prizadevanja pomeni začetek znanosti vseh vrst, posebno pa naravoslovja in tehnike. Ni čudno torej, da so začeli čas šteti in meriti najprej v krščanski deželah. Ure so verjetno, poleg Kitajcev, tudi izumili. Prav gotovo pa so jih tehnično visoko izpopolnili.

Zanimivo je, da resnih naravoslovnih raziskav niso poznali niti v antični Grčiji. Zaničevanje preverjanja na račun razmišljanja je bilo n.pr. vzrok Aristotelove trditve, da dvakrat težji kamen pada dvakrat hitreje, kot dvakrat lažji. (Da je trditev napačna naj bi danes vedel vsak najstnik v osnovni šoli). Grki so bili prepričani, da se zgodovina ponavlja, zato niso poznali linearnosti časa. Njihovi bogovi niso bili bitja, ki naj bi jih n.pr. človek posnemal. To je veljalo celo za Platonovega Demiurga, ki mu je bil neke vrste stvarnik vesolja.

Abrahamov Bog in razum

Kljub temu, da se v skladu s krščanskim učenjem današnji dan v podrobnostih nikoli več ne ponovi, in si naravoslovna znanost prizadeva , da bi nekatere pojave s svojimi modeli napovedala v naprej, je bilo več stoletij srednjega veka (in je v nekaterih primerih še danes) odprto vprašanje ali si znanost in krščansko učenje zaradi tega nasprotujeta. V iskanju odgovora sta pomembna dva mejnika: sv. Avguštin v 5. stol. in sv. Tomaž Akvinski v 13. stol. Oba se strinjata, da si krščanstvo in znanost ne moreta nasprotovati, saj človekov razum ne more odkriti nečesa, kar ni vsebovano v Božjem razumu. Kljub temu se spor vleče v naš čas. Vmesne rešitve so pogosto v tem, da obe strani poglobita vsaka svoje stališče. Razlike se tako pogosto zmanjšajo.

Opomba: se nadaljuje v torek, 25.9.2012.

Foto: Družina