Umetno “mračni” srednji vek, 2. del

1

Nadaljevanje kolumne z dne 21. 9. 2012.

Krščanstvo in zametki kapitalizma

Posedovanje pojma čas in urejanje življenja po njem, posebno pa še pojma osebe, kot odrešenega božjega otroka, lastninske pravice in vere v prihodnost, je bila osnova za to, da je krščanstvo prispevalo prve zametke kapitalizma. In to preko samostanskih gospodarstev. Prej je bilo treba predvsem ublažiti prepoved posojanja denarja in prejemanja obresti, kar je veljalo od Stare Zaveze naprej. Ogromnih posestev samostani niso mogli obdelovati in upravljati sami, ne da bi se izneverili svojemu evangeljskemu poslanstvu. Zato so namesto menjave dobrin uvedli prodajo za denar in izdelali celotni sistem denarnega gospodarstva.

Za samostani so metodo prevzeli trgovci, v več ali manj, samostojnih italijanskih mestih, predvsem v Benetkah, Genovi, Milanu in Firencah. Ko so kapitalistični način proizvodnje in menjave razširili še na območje današnje Nizozemske, zagotovo ne moremo govoriti o temnem, ampak o » zlatem« srednjem veku. Posebno velik korak v razvoju je bilo v ustanavljanje italijanskih bank v oddaljenih nizozemskih mestih (Brugge, Gent, Antwerpen) in tako ni bilo treba dragocenega zlatega (denarnega) tovora prevažati med Italijo in temi podružnicami. (Za papeža Janeza XXII je leta 1328. transport 60.000 zlatih forintov iz Francije v Italijo, varovalo 150 konjenikov. Padli so v zasedo in roparji so odnesli polovico denarja, ki je bil namenjen za plačilo papeževe najemniške vojske).

Kaj pa izobraževanje

V Firencah je leta 1338 skoraj polovica otrok obiskovala šolo. Podobno je bilo v Benetkah, Genovi, Milanu in tudi v drugih manjših severnoitalijanskih mestih. Ni čudno torej, da je bila večina obrtnikov in rokodelcev v teh mestih pismena. V tem času v večini Evrope sploh ni bilo šol. Celo mnogi vladarji so bili nepismeni.

Bodoče vodje trgovskih podjetij in bank pa so izobraževali v (italijanskih) računalniških šolah, ki so kmalu zaslovele, ne samo doma, ampak tudi drugod po Evropi. Vpeljali so arabske številke, ki poleg preprostega seštevanja omogočajo predvsem množenje in deljenje, ki sta nujni operaciji pri računanju obresti in dobička. Kandidate so tudi učili,  naj nikdar ne varčujejo s peresom in črnilom.

In univerze

Na osnovi zgoraj opisanega novega odnosa do razuma in do znanosti je Cerkev v 12 stoletju ustanovila prve univerze. Najprej v Parizu (vsako leto se je na novo vpisalo okrog 500 študentov) in Bologni, nato pa v Oxfordu in Cambridgu. V 13. stol. jim je sledilo 22 univerz, med njimi 16 na evropski celini, nam kulturno najbližji sta bili na Dunaju in v Pragi. Naloga teh vsebinsko novih univerz ni bila vzgoja »mojstrov« ampak raziskovalcev, kar počnejo univerze po vsem svetu še danes.

Pa suženjstvo

Suženjstvo je sramota človeškega rodu, ki se vleče od prazgodovine do leta 1888, ko so ga kot zadnji odpravili v Braziliji. Suženj je človek, ponižan na stopnjo delovne živali. Vendar v antični Grčiji niso razmišljali o tem, da bi bilo s suženjstvom kaj narobe. Platon, ki je v zapuščini pustil 5 sužnjev, je učil, da sužnji nimajo mentalnih zmožnosti, da bi gojili znanost in kulturo, da pa se z njimi ne sme ravnati pretirano kruto in morajo biti disciplinirani. V Aristotelovi zapuščini je bilo 14 sužnjev.

Po razpadu rimskega imperija, ko je krščanstvo prevladalo s svojo kulturo, so bili okrog sužensjtva vse pogostejše razprave,  je mnenje apostola Pavla:«Sužnji ubogajte svoje zemeljske gospodarje ,,,,« bilo vse bolj na tapeti. S tem v zvezi je Cerkev naredila bistveni korak, ko je začela tudi sužnjem podeljevati zakramente. S tem je priznala, da imajo dušo in so torej ljudje, lahko celo kristjani. Kristjan pa ne more biti suženj kristjanu.

V zvezi s tem je zanimivo, da je bil papež Kalist I (umrl je leta 236) prvotno suženj in da je frankovski kralj Klovis II. poročil svojo britansko sužnjo, ki je po njegovi smrti nekaj časa vladala kot regentka. Ker se je prizadevala za ukinitev trgovine s sužnji, jo je po njeni smrti Cerkev proglasila za svetnico.

Neupoštevanje zgornjega stavka apostola Pavla in prizadevanje za odpravo suženjstva ne bi bilo možno v nobeni drugi religiji (razen morda v Judovstvu), saj vse gledajo nazaj (retrospektivno) in ne iščejo novih spoznanj ali razlag starih modrosti. Cerkev tudi ne bi mogla razglasiti suženjstva za zlo, če bi Jezus imel sužnja.

Suženjstvo je bilo v Evropi po prizadevanju teologov in papežev (ki so proti suženjstvu izdali ostre bule) tako praktično ukinjeno do 11 stol. Samo trgovci s severno italijanskih mest so delno še nadaljevali s trgovino belih slovanskih sužnjev v muslimanski svet.

Suženjstvo je ponovno oživelo po odkritju Amerike 1492. Najprej se je razširilo po Severni Ameriki, kjer so sužnje izkoriščali na plantažah, predvsem na Jugu ZDA. Najprej so zasužnjili Indijance, nato pa se je začelo zločinsko trgovanje z afriškimi sužnji in so jih v Severno Ameriko v letih 1450 do 1850 prodali 21 milijonov. Po državljanski vojni (1861-1865), ko je je bilo v ZDA suženjstvo prepovedano, se je nadaljevalo v Južni Ameriki, kjer je bilo (v Braziliji) nazadnje prepovedano leta 1888.

In vendar tudi temni pozni srednji vek

V času visokega srednjega veka je bilo suženjstvo v Evropi odpravljeno. Kapitalizem italijanskih nizozemskih mest je zamiral . Oblast so prevzemale večje državne tvorbe. Cerkev je za obrambo svojega vodilnega položaja vložila ogromne napore v sklepanje različnih zavezništev, čeprav je že sv. Avguštin učil, da morata biti Cerkev in država ločeni. Zavezništva so bila ugodno okolje za razvoj inkvizicije, ki jev imenu Cerkve preganjala krivoverce, izrečene krute kazni pa je izvrševala država. To inkvizicijsko sodelovanje , ki je svoj vrh doseglo v Španiji, je vzrok za poimenovanje temni srednji vek.

Foto: Slovenija danes

 


1 komentar

  1. K pavlovemu priporočilu «Sužnji ubogajte svoje zemeljske gospodarje ,,,,« je potrebno dodati : “Gospodarji, dajajte sužnjem, kar je pravično in pošteno, saj veste, da imate tudi vi gospodarja v nebesih.” in “Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.”.
    Torej krivda ni pri Pavlu. Problem strednjega veka je bil, da je Cerkev postala tudi posvetna oblast, da ni bilo več temeljne ločitve med posvetno in cerkevno oblastjo. Pavel je vedel, da njegovo apostosko delo nima mandata za spreminjanje socilane komponente družbe. Tako ni bila izrabljena božja beseda za posvetne zakone.

Comments are closed.